UPRS Sklep I U 923/2023-17

Tožba se zavrže.

1Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

3V odgovoru na tožbo se je toženka v bistvenem sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe ter z vlogo z dne 27. 6. 2023 sodišče obvestila, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom dne 15. 6. 2023 in se vanj od tega dne ni vrnil.

4Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine sodnega spisa, označene kot priloga A1, A2, B1, B2 in upravnega spisa 2142-1527/2018. Sodišče ni zaslišalo tožnika, ker se vabilu na zaslišanje ni odzval.

Tožba ni dovoljena.

5Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

6Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat poudarilo, da čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji.¹ Tudi v obravnavani zadevi je iz tožnikovega ravnanja po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.² Poleg tega imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice, ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1).³ Tako je Ustavno sodišče Republike Slovenije v sklepu Up-3936/07 dne 4. 7. 2008, ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti presodilo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej, ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v omenjeni zadevi zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo.

7Na glavni obravnavi je pooblaščenka toženke pojasnila, da je bila osebno pri tožniku v azilnem domu 15. 6. 2023, da po tem datumu do današnje obravnave osebno s tožnikom ni bila več v stiku. Po Whatsup ga je 26. 6. 2023 obvestila o današnjem naroku, poskušala ga je dobiti tudi po telefonu in ga klicala dne 27. 6. 2023 in 28. 6. 2023, torej tudi pred obravnavo, poslala mu je pred obravnavo tudi sporočilo na GSM in ga obvestila, da ne bo dobro, če se naroka ne bo udeležil, vendar odziva od tožnika ni bilo. Pooblaščenka tožnika od tožnika odgovora ni prejela in po 15. 6. 2023 z njim ni več komunicirala. Na dan obravnave pooblaščenka seveda ne ve, kje se tožnik nahaja, pojasni pa, da je pred narokom tolmač povedal, da naj bi prevajal postopek za tožnika, ki naj bi se nahajal v priporih v Kopru.

8Tožnik je samovoljno odšel iz azilnega doma 15. 6. 2023, kot neprerekano trdi toženka in se od takrat v azilni dom ni vrnil. Ni sporno, da tožnikova pooblaščenka od 15. 6. 2023 s tožnikom ni komunicirala in na dan glavne obravnave ne ve, kje se tožnik nahaja. Sodišče na podlagi tako ugotovljenih dejstev ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik očitno ni počakal na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ter na dokončanje postopka, saj niti njegova pooblaščenka na dan obravnave ne ve, kje se nahaja, azilni dom je samovoljno zapustil 6. 3. 2023 in se vanj ni vrnil, zato po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor, s katerim izpodbija zakonitost odločitve o njegovi prošnji.

9Sodišče je po ugotovitvi, da tožnik nima pravnega interesa, tožbo na podlagi na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

¹ Navedeni sklep Vrhovnega sodišča (6. točka obrazložitve).
² Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 92/2013 z dne 21. 3. 2013, I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012, I Up 300/2013 z dne 29. 8. 2013, I Up 116/2016 z dne 5. 5. 2016 in I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016 in I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020.
³ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020 (6. točka obrazložitve).