VSK Sklep Cpg 86/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 624,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zahteva tožene stranke za ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga (v nadaljevanju EPN) z dne 9.1.2023 zavrne. Ravno tako je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor tožene stranke z dne 9.1.2023 zoper omenjeni evropski plačilni zavrže. Nenazadnje je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti še stroške postopka v višini 373,32 EUR s pp.

2Zoper ta sklep se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da ugodi predlogu za ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga in na podlagi ugovora ugotovi, da je EPN ničen. Pritožba podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevi vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da ji EPN ni bil vročen pravilno, kar ji je onemogočilo pripravo obrambe. V tej zvezi pritožba opozarja na določbe 14. člena Uredbe št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12.12.2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (v nadaljevanju Uredba). Po oceni pritožbe je bil toženi stranki EPN vročen brez dokazila o prejemu s strani toženke. Sicer pa sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da ni prejelo s strani toženke podpisane povratnice. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi grobo kršilo postopkovna določila Uredbe ter ZPP glede vročanja. V tej zvezi pritožba opozarja na določbe francoskega nacionalnega prava glede vročitve ENP. To pravo določa, da je vročitev treba opraviti preko sodnega vročevalca, ki mora prejemnika ustno obvestiti o ENP ter to zaznamovati o poročilo o vročitvi. Zahteva za ponovno preučitev je bila podana pravočasno. Toženka je namreč v svoji zahtevi pojasnila, da se je 5.1.2022 seznanila z domnevnim dolgom, ne pa z ENP. Pojasnila je namreč, da je tožnica tedaj zahtevala plačilo v višini 81.132,32 EUR, na podlagi česar je toženka nemudoma pričela opravljati vse potrebne poizvedbe v zvezi z EPN, sprva pri francoskih pristojnih organih, nato pa še v Sloveniji. V tej zvezi toženka opozarja, da toženka nikoli ni poslovala v Angliji in na tem mestu ni imela mesta dostave. Šlo je za krajo identitete tožene stranke.

3Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala obrazložen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

4Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5Tudi po oceni pritožbenega sodišča zahtevi tožene stranke za ponovno preučitev izdanega ENP v izrednih primerih ni bila vložena pravočasno. Tožena stranka namreč ni ravnala brez odlašanja, kar je pogoj za vsebinsko obravnavo zahteve po prvem odstavku 20. člena Uredbe (drugi odstavek 20. člena Uredbe).

6Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka vložila omenjeno zahtevo 10.1.2023, čeprav ji je bil ENP vročen (sodna pošiljka z EPN in obrazcem za ugovor ter predlogom z vsemi prilogami – vse v slovenskem in francoskem jeziku) na registriranem naslovu tožene stranke v Franciji¹. Nobenega dvoma tudi ni, da je bila tožena stranka z domnevnim dolgom seznanjena 5.1.2022, ko je tožnik v Franciji zahteval plačilo zneska 81.132,32 EUR s pp na podlagi izdanega EPN. Takšne navedbe je v zahtevi za ponovno preučitev podala sama tožena stranka, kar pomeni, da se v obravnavani pritožbi tožena stranka ne more sklicevati na okoliščino, da je bila 5.1.2022 seznanjena zgolj s svojim dolgom do tožene stranke. V tej zvezi so kot pavšalne (nekonkretizirane) pravno neupoštevne tudi navedbe tožene stranke, da je po 5.1.2022 pričela opravljati vse potrebne poizvedbe v zvezi z EPN (v Franciji in v Sloveniji), upoštevaje ob tem, da je bila zahteva za ponovno preučitev vložena šele 10.1.2023. Iz tega razloga tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru ni bil izpolnjen pogoj, da je tožena stranka ravnala brez odlašanja. V konkretnem primeru EPN tudi očitno ni bil napačno izdan (kršitev členov 2, 3, 4, 6 in 7 Uredbe oziroma zahtevek ni bil očitno neutemeljen), prav tako pa niso obstajale druge izjemne okoliščine v zvezi z zamudo roka za ugovor, ki bi opravičevale toženo stranko, da lahko vloži zahtevo po izteku roka iz drugega odstavka 16. člena Uredbe (drugi odstavek 20. člena Uredbe). Navedbe tožene stranke, da tožena stranka nikoli ni prejela blaga in faktur tožeče stranke (ker ji je bila v Angliji ukradena identiteta), po oceni pritožbenega sodišča ne predstavljajo drugih izjemnih okoliščin iz drugega odstavka 20. člena Uredbe (v tej zvezi bi bila relevantna zamuda roka za ugovor zoper EPN zaradi opravičljivih razlogov na strani tožene stranke ali zaradi nepredvidljivih oziroma neodvrgljivih okoliščin).

7Iz vseh razlogov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevo tožene stranke za ponovno preučitev EPN v izrednih primerih (tretji odstavek 20. člena Uredbe), oziroma ko je kot prepozen zavrglo vložen ugovor tožene stranke zoper izdani EPN. Zaradi tega je pritožbeno sodišče (po tem, ko je ugotovilo, da niso podani nobeni drugi razlogi na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti) pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 624,24 EUR s pp (1000 odvetniških točk za odgovor na pritožbo, 2 % za drobne potrebne izdatke in 22 % DDV).

¹ Ta vročitev resda ni bila opravljena v skladu s francoskim nacionalnim pravom – po sodnem vročevalcu, ki mora stranko ustno poučiti o vseh posledicah izdanega EPN.