VSC Sklep I Kp 42982/2023

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Sodišče prve stopnje je s pritožbeno izpodbijanim sklepom obdolženemu iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti podaljšalo pripor za dva meseca, to je do vključno 14. 9. 2023 do 14.31 ure.

2Zoper sklep se pritožuje zagovornik obdolženega iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da sklep razveljavi in pripor zoper obdolženega odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno, prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5Drugače od trditev pritožbe, sodišče druge stopnje po pregledu pritožbeno izpodbijanega sklepa in spisovnega gradiva ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in razumno zaključilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi storil očitani mu kaznivi dejanji. Takšne zaključke sodišče prve stopnje pravilno opira na pravnomočen sklep o uvedbi preiskavi, tekom preiskave zaslišane priče pa so utemeljen sum le še potrdile.

Pritožnik zahtevanemu dokaznemu standardu nasprotuje z izpostavljanjem in dokazno oceno v predkazenskem postopku zbranih dokazov, na katerih gradi lastno oceno in zaključek, da utemeljen sum ne obstoji. Na tej podlagi neutemeljeno gradi tudi tezo o enkratnosti očitanega dogodka. Iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave izhaja, da se obdolženemu očita izvrševanje nasilnih ravnanj nad obema oškodovancema daljše časovno obdobje (od začetka leta 2018 dalje), nasilje pa naj bi vrhunec doseglo 13. 6. 2023. Pritožnik namreč pri ponujanju lastnih zaključkov popolnoma spregleda vsebino in dokazno vrednost ostalih dokazov, ki so za obdolženca glede obravnavanih kaznivih dejanj obremenilni in utemeljen sum potrjujejo. Izpostavljenih dokazov ni spregledalo niti prvostopenjsko sodišče in so bili ob vseh zbranih dokazih upoštevani pri oceni utemeljenega suma v okviru pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave, vendar le-ti zahtevanega dokaznega standarda niso omajali. Skladno z izsledki enotne sodne prakse mora sodišče utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, posebej ugotavljati v zvezi z odločitvijo o priporu, ko še ni izdan sklep o preiskavi oziroma takrat, kadar utemeljen sum ni ugotovljen s pravnomočno obtožnico. V ostalih primerih pa sodišče utemeljen sum ponovno presoja le, če ugotovi obstoj novih dejstev in okoliščin, ki so seveda za obstoj utemeljenega suma pomembne. Ko je pritožbeno neproblematizirano sklepanje prvostopenjskega sodišča, da dokazi izvedeni tekom preiskave utemeljenega suma niso omajali (nova dejstva in dokazi torej niso bili ugotovljeni), ob upoštevanju vsega prej navedenega, se pritožba v tem delu izkaže za neutemeljeno.

Drugostopenjsko sodišče pa še na tem mestu dodaja, da je pritožbena dokazna ocena v tej fazi postopka preuranjena, tehtanje in ocenjevanje verodostojnosti dokazov pa bo pridržano nadaljnjemu kazenskemu postopku. Pri odločanju o priporu se namreč zbranih podatkov in dokazov ne more ocenjevati po načelu proste presoje dokazov, torej na enak način kot se ocenjuje dokaze, ko se odloča o obdolženčevi krivdi na podlagi opravljene glavne obravnave. Sodišče je v zvezi s priporom dolžno oceniti ali je zbranih zadosti dokazov in podatkov za utemeljenost suma kot enega izmed pogojev za pripor in to svojo oceno tudi obrazložiti. Upoštevaje vse navedeno, je sodišče tudi po sodbi drugostopenjskega sodišča izkazalo zadostne razloge za ugotovitev obstoja utemeljenega suma glede obstoja vseh zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj, zato je potrebno vse obširne pritožbene trditve, ki napadajo utemeljen sum in izražajo nestrinjanje z njim, kot neutemeljene zavrniti.

6Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in nanizalo tudi številne razloge, ki utemeljujejo sklep o obstoju obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora.

Takšnim pravilnim in celovitim prvostopenjskim zaključkom pritožnik nasprotuje z izpostavljanjem začasne namestitve otrok v kriznem centru, ko naj bi takšna namestitev odpravljala obdolženčevo ponovitveno nevarnost ter nasprotovala prvostopenjskemu zaključku o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora. V nasprotju s pritožbenim stališčem, se sodišče druge stopnje pridružuje prvostopenjski presoji, da gre v primeru namestitve v krizni center za ukrep začasne narave, ki sam po sebi še ne pomeni, da otroka ne bosta vrnjena v primarno okolje, kjer se je nasilje izvrševalo. Podlaga za izrek takšnega ukrepa je izkazana visoka ogroženost otrok, odločitev o trajanju in vrnitvi otrok pa odvisna od nadaljnjega teka in ugotovitev družinskega postopka.

Glede na ugotovljene objektivne in številne subjektivne okoliščine, ki so relevantne za presojo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in jim pritožnik argumentirano ne nasprotuje, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je nevarnost ogrožanja varnosti ljudi in njihovega zdravja, še zlasti pa v tem postopku oškodovana mladoletna otroka, tako resna in konkretna, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom. Upoštevaje težo, trajanje, intenziteto in način storitve očitanih dejanj, pri čemer ne gre spregledati, da naj bi obdolženi z izvrševanjem kaznivih dejanj prenehal šele po posredovanju pristojnih služb in organov, ter začasno naravo trenutne namestitve otrok, pritožbeno sodišče zaključuje, da ni mogoče slediti pritožbeno predlagani odreditvi milejših omejevalnih ukrepov- prepovedi približevanja in hišnega pripora na naslovu, ki bi bil nekaj kilometrov oddaljen od primarnega bivališča. Za uspešnost predlaganih milejših ukrepov je namreč potrebno sodelovanje obdolženca in njegova volja, da ukrepa ne bo kršil, na kar na podlagi vsega navedenega in iz dosedanjega načina življenja obdolženca ni mogoče utemeljeno sklepati.

7Razlogi sodišča, ki vodijo do zaključka o obdolženčevi izraziti ponovitveni nevarnosti, sorazmernosti in neogibni potrebnosti podaljšanega ukrepa, so tudi za sodišče druge stopnje povsem sprejemljivi. Ko sicer z izjemo prej navedenega pritožba konkretizirano ne nasprotuje takšnemu prvostopenjskemu sklepanju , pritožbene navedbe takšnega utemeljenega sklepa sodišča prve stopnje ne morejo spodnesti.

8Pritožba se vsebinsko do na načelni ravni zatrjevane kršitve kazenskega zakona ne opredeli, zato se tudi pritožbeno sodišče do tega očitka pritožbe vsebinsko ne more opredeliti. Glede na obrazloženo se izkaže, da pritožbene navedbe niso utemeljene in da izpodbijana odločitev ni obremenjena z očitanima kršitvama določb kazenskega postopka. Ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

9Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP) bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.