UPRS Sodba I U 688/2023-15

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tožene stranke št. 2142-5793/2022/6 (1221-02) z dne 4. 4. 2023 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

1Z izpodbijanim sklepom je tožen stranka zavrgla prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilke za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj. ... 2001 v kraju Karusi, državljanka Republike Burundi. Republika Slovenija ne bo obravnavala njene prošnje za mednarodno zaščito, saj bo imenovana predana Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi, odgovorna država članica za obravnavanje njene prošnje za mednarodno zaščito.

2V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka prvi, da je prosilka dne 7. 12. 2022 vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pristojni organ je prosilki odvzel prstne odtise in jih dne 7. 12. 2022 poslal v Centralno evidenco EURODAC, od koder je dne 7. 12. 2022 dobil podatek, da je bila prosilka v omenjeno evidenco že vnesena, in sicer dne 25. 11. 2022 kot prosilka za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške.

3Glede na navedeno je pristojni organ za prosilko pristojnemu organu Republike Hrvaške dne 16. 12. 2022 posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilke. Tožena stranka je dne 30. 12. 2022 od pristojnega organa Republike Hrvaške prejela odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu s 5. točko 20. člena Dublinske uredbe št. 604/2013 (v nadaljevanju: Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je bila tožnic v postopku seznanjena.

4Tožena stranka v nadaljevanju pravi, da je tožnica na osebnem razgovoru povedala, da se v Republiko Hrvaško ne želi nikoli več vrniti, ker so bili tam prisiljeni dati prstne odtise, pa niti niso vedeli, zakaj so jih dali. Nikoli jim niso tega razložili niti niso želeli v Republiki Hrvaški zaprositi za mednarodno zaščito. Rekli so jim samo, da lahko gredo naprej. Nikoli ni mislila, da je možno, da bi ostali v Republiki Hrvaški. Če bi želeli mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, bi jih lahko dali v kamp, kjer bi počakali na odločitev, a so jim rekli, da gredo lahko naprej. Nadalje je povedala, da so jim vse stvari pobrali in uničili, prisilili so jih, da so prespali v gozdu. To je bil po njenem mnenju način ustrahovanja. V Republiko Hrvaško ji je uspelo vstopiti v tretjem poizkusu. Dvakrat so jih pri prečkanju meje policisti zajeli in peljali nazaj nekam v gozd. Tretjič, ko so uspeli priti v Republiko Hrvaško, pa jih niso vrnili, ampak so jih odpeljali z avtom. Peljali so jih v neko sobo, kjer so bili tudi otroci in tam so prespali. Naslednji dan so jim policisti vzeli prstne odtise in podpisati so morali veliko papirjev. Pri postopku odvzema prstih odtisov ni bil prisoten tolmač in zato ni razumela postopka. Dokumentov, ki jih je podpisala, ni mogla prebrati in tudi, če bi jih prebrala, jih ne bi razumela. Po zaključenem policijskem postopku jih je policija odpeljala na severno železniško postajo do vlaka, ki jih je peljal v Zagreb. Iz Zagreba so odšli z avtobusom na Reko, od tam pa s taksijem do meje. Hrvaško-slovensko mejo so prečkali peš. Potovala je v skupini več oseb, okoli deset, vsi so bili državljani Republike Burundi. S hrvaško policijo po danih prstnih odtisih ni imela več nobenih težav. V Republiki Hrvaški je bila dva dni in ni nikoli izrazila želje, da bi tam zaprosila za mednarodno zaščito. Povedala je, da je v Republiki Hrvaški zelo slabo, da so z njimi zelo slabo ravnali in jih grdo sprejeli. V primeru vrnitve v Republiko Hrvaško jo najbolj skrbi to, da jim ljudje v Republiki Hrvaški niso pripravljeni pomagati. Na koncu razgovora je povedala, da je vsa postavljena vprašanje razumela.

5Tožena stranka pravi, da prosilkine izjave, ki jih je podala na osebnem razgovoru glede razmer v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilka v Dublinskem postopku ne bi mogla biti vrnjena v Republiko Hrvaško. Pristojni organ ugotavlja, da izjave prosilke, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker so jo tam v policijskem postopku vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino, ji vzeli telefon in ga uničili, ne zadoščajo za utemeljen zaključek, saj z uradnimi osebami ni imela nobenih težav. Prav tako ne s komerkoli drugim. Poleg tega bo prosilka vrnjena v azilnem postopku na podlagi Dublinske uredbe in ne bo ponovno obravnavana v policijskem postopku. Dublinski postopek je del azilnega postopka in ne policijskega postopka.

6Tožena stranka pravi, da si prosilka ne more sama izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njene prošnje. Prosilka pa prav tako ni podala kakšnih konkretnih izjav, da bi z njo kdaj nečloveško ali ponižujoče ravnali. Pristojni organ po skrbni in natančni presoji vseh izjav prosilke ugotavlja, da njene izjave, ki jih je podala na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilka v Dublinskem postopku ne bi mogla biti vrnjena v Republiko Hrvaško, saj se azilni postopek zanjo praktično niti še ni začel.

7Pristojni organ ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite. Prosilci na Hrvaškem imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Iz odgovora oddelka za dublinske postopke hrvaškega notranjega ministrstva št. 216-03/22-07/5430 s 30. 12. 2022 izhaja, da bo prosilčeva prošnja za priznanje mednarodne zaščite po predaji Republiki Hrvaški obravnavana v razumnem času, prosilec pa bo nastanjen v azilnem domu, ki ustreza standardom Evropske unije. Merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, je obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 245/2022 z dne 11. 1. 2023.

8Pristojni evropski organi, kot sta Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) dokumentov,v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen nista izdala, prav tako pa niso znani na Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Z omenjeno sodbo je Vrhovno sodišče nazadnje tudi zavrnilo pritožbo takrat tožeče stranke in potrdilo predajo osebe Republiki Hrvaški, saj obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni bil dokazan. Pristojni organ na tem mestu navaja še sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 1223/2022 s 16. 9. 2022, št. I U 1566/2022 s 24. 11. 2022 in št. I U 148/2023 s 3. 2. 2023, ki so potrdile, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in zato ni zadržkov pri vračanju oseb v to državo.

9Pristojni organ na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilka ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

10V tožbi tožnica prvi, da v Republiki Hrvaški ni zaprosila za mednarodno zaščito in da ni niti vedela, zakaj so ji v Republiki Hrvaški odvzeli prstne odtise. Prav tako je tožnica navedla, da so ji na Hrvaškem odvzeli vse stvari in jih uničili ter jih prisili, da so prespali v gozdu in jih ustrahovali. V Republiko Hrvaško ji je uspelo priti v tretjem poskusu in šele takrat so jih odpeljali v neko sobo, kjer so bili otroci in kjer so prespali.

11Naslednji dan pa so jim vzeli prstne odtise, podpisati pa so morali veliko papirjev. Pri postopku odvzema prstnih odtisov ni bil prisoten tolmač, dokumentov, ki jih je podpisala ni mogla prebrati. Dokumentov je bilo veliko. Po zaključenem postopku so jih odpeljal na železniško postajo do vlaka, ki jih je peljal v Zagreb, od tam so šli na Reko in nato v Slovenijo. Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka izjave tožnice povsem napačno interpretirala, ko je navedla, da tožničine izjave, ki jih je podala glede razmer v Republiki Hrvaški , ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilka v Dublinskem postopku ne bi mogla biti vrnjena v Republiko Hrvaško. Njene odločitve, da prosilka ni navajala sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, ni mogoče preizkusiti.

12Prosilka je navajala, da so jih prisilili, da so prespali v gozdu in da so jih vrnili v BiH in da ji je šele po tretjem poskusu uspelo priti v Republiko Hrvaško, kjer so jih šele tretjič peljali v neko sobo. Tožena stranka se do teh navedb tožnice ni zadovoljivo opredelila, temveč jih je relativizirala s tem, da v postopku vračanja itak ne bo več obravnavana v policijskem postopku ampak v azilnem, kar pa ne daje odgovora na trditve tožnice o ponižujočem in zastraševalnem ravnanju v Republiki Hrvaški, brez zagotovitve pravice do tolmača, ki jih je tožnica podala ob svojem zaslišanju. Tožnica je jasno navedla, da so jih prisili, da prenočijo v gozdu, da so jim pobrali stvari in jih uničili in da so jih vračali v BiH.

13Iz prakse ESČP ter poročil hrvaškega ombudsmana ter periodičnih poročil o azilni problematiki na Hrvaškem, izhaja, da hrvaška policija izvaja nasilje zoper migrante z vračanjem v BiH in sosednje države ter se poslužuje kolektivnega izgona tujcev, v sled česar je bila že večkrat deležna opozoril Sveta Evrope in članov evropskega parlamenta ter UNCHR, ki opozarjajo Hrvaško zaradi kršitve konvencije, zaradi kolektivnega izgona tujcev in nasilja policije nad tujci, ki ilegalno vstopajo na ozemlje Hrvaške.

14Iz Poročila posebnega odposlanca Evropskega sveta za begunce za leto 2018, izhaja vrsta kršitev in obtožb na račun hrvaških organov, kjer so bile ugotovljene številne poškodbe, povzročene s fizičnim nasiljem, pasjimi ugrizi, strelne rane itd., kar vse je bilo dokumentirano tudi na podlagi pričevanj prizadetih ter s številnimi videoposnetki. Hrvaška pa je bila pred evropskim sodiščem v več sodbah spoznana za kršiteljico človekovih pravic in svoboščin določenih z EKČP ( primera 15670 in 43115/18 proti Hrvaški). Tudi iz poročil Amnesty International v letu 2019, izhaja, da je Hrvaška vračala begunce v BiH, čeprav so bili že globoko na teritoriju Hrvaške, ne da bi jim omogočila ustrezne postopke. Mnogi so bili vrnjeni v BiH, po več neuspelih poskusih, ne da bi bili v policijskih postopkih ustrezno obravnavani.

15Švicarsko zvezno upravno sodišče je s sodbo z dne 12.7.2019 zavrnilo vrnitev sirskih beguncev v Republiko Hrvaško, na podlagi Dublinske uredbe, saj je ugotovilo, da so hrvaške oblasti večjemu številu prosilcev kršile postopek do azila s tem, da so jih prisilno vračali na mejo z BiH, s čimer so jih prisili, da so zapustili državo, zaradi česar je bila Republika Hrvaška spoznana za kršiteljico 4. člena 4. Protokola h EKČP, ki prepoveduje kolektivne izgone.

16Iz navedenega torej izhaja, da ne držijo navedbe tožene stranke, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožnica je v postopku navajala, da je bila s strani Hrvaških organov kar dvakrat vrnjena v BiH, ne da bi katerikoli organ v Republiki Hrvaški sploh začel kakršenkoli postopek za ugotovitev konkretnih okoliščin v zvezi s statusom tožnice. Šele, ko so tožnici po tretjem poskusu le dovolili ostati v Republiki Hrvaški, pa ji niso zagotovili ustreznega prevajanja in tolmača, tako, da je podpisovala dokumente ne da bi jih razumela in ne da bi vedela, da naj bi že v Republiki Hrvaški podala prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

17Tožena stranka se do teh konkretnih navedb tožnice sploh ni opredelila in se jim je izognila s posplošenim sklicevanjem, da bo tožnici v azilnem postopku tolmač zagotovljen in da je tako ali tako policija več ne bo obravnavala, kar pa samo po sebi, ob tem, da je tožnica navajala konkretne primere ponižujočega in nečloveškega ravnanja in prisilno jemanje prstnih odtisov, ne izključuje sklepanja, da bo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško lahko ponovno deležna nečloveškega in ponižujočega ravnanja.

18Tožena stranka je v osebnem razgovoru ugotovila, da je tožnica potovala v skupini 10 oseb, vseh iz Burundije, kar utemeljuje sklepanje, da jih je Republika Hrvaška obravnavala kolektivno in jih v samem postopku predhodno tudi kolektivno vračala v BiH, kar je na podlagi 4. člena 4. Protokola EKČP prepovedano.

19Po mnenju tožnice glede na zgoraj opisano je tožena stranka torej pomanjkljivo in materialno-pravno zmotno ugotovila, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti, saj ni niti raziskala trditev tožnice o slabem ravnanju hrvaških organov, o odvzemu osebnih stvari tožnice, o tem, da so bili prisiljeni prespati v gozdu, o prisilnem odvzemu prstnih odtisov, o nezagotovitvi tolmača itd. Tožena stranka se v obrazložitvi sklicuje na izjavo tožnice, da po tem, ko je dala prstne odtise s hrvaškimi organi ni imela več težav in da je bila na Hrvaškem samo dva dni, pri tem pa se tožena stranka sploh ni opredelila do tožničine izjave, da je bila v oddajo prstnih odtisov, na nek način prisiljena in da sploh ni razumela, za kakšen postopek gre. Predlaga zaslišanje tožnice, da sodišče odločbo odpravi in vrne v ponovno odločanje.

20V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da izjave tožnice v zvezi z ravnanjem policije nikakor ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Tožeča stranka namreč ni navedla niti ene pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, kar pa je bil tudi namen osebnega razgovora z njo v upravnem postopku. Tožeča stranka dodaja, da se azilni postopek za tožnico na Hrvaškem sploh še ni začel. Pravi tudi, da dejstvo, ali je tožena stranka bila na Hrvaškem obravnavana kot prosilka ali kot tujka, pri odločitvi o predaji ne bi ničesar spremenilo. V obeh primerih gre za vračanje v okviru azilnega postopka. Na ozemlju Hrvaške jo ne bo sprejela policija. Tožena stranka tudi pravi, da viri, ki jih tožnica navaja v tožbi, segajo v leti 2018 in 2019 in ne odražajo dejanskega stanja na Hrvaškem. Tožena stranka opozarja še na zagotovilo pristojnega organa Hrvaške, da bo prošnja tožeče stranke obravnavana v razumnem roku in da bo nastanjena v spremni center.

21V pripravljalni vlogi z dne 12. 5. 2023 tožeča stranka pravi, da tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na stališču, za katerega tožeča stranka ugotavlja, da je mestoma samo s seboj v nasprotju. Tožena stranka pravi, da ni pomembno, ali je bila tožeča stranka na Hrvaškem obravnavana kot tujec ali kot prosilec za mednarodno zaščito, saj bi se v obeh primerih izvedla predaja, po drugi stranki pa navaja, da se v Republiki Hrvaški azilni postopek sploh še ni začel in da se tožničine navedbe o neprimernem ravnanju nanašajo na policijo, ki pa tožeče stranke ne bo več sprejela. Navedbe tožene stranke so nekonsistentne.

22Tožeča stranka v tej zvezi navaja in vztraja, da sploh ni vedela, da je v azilnem postopku, zato je zahteva tožene stranke, da bi morala tožeča stranka navajati sistemske pomanjkljivosti o azilnem postopku na Hrvaškem, povsem nevzdržna. Zlasti še, ker niti tožena stranka ne razlikuje vračanja in obravnavanja tujca po Zakonu o tujcih ali po zakonu o mednarodni zaščiti oziroma v azilnem postopku, ker kot sama navaja, bi bila tožeča stranka v vsakem primeru vrnjena po dublinski uredbi oziroma v azilnem postopku.

23Tožnica ni razlikovala med hrvaškimi policijskimi organi in hrvaškimi azilnimi organi, da bi lahko navajala kakršnekoli sistemske nepravilnosti. Z vidika tožnice je bilo ravnanje hrvaških uradnih organov glede varovanja njenih temeljnih pravic in svoboščin ponižujoče in nečloveško. Zato meni, da vztrajanje tožene stranke na stališču, da tožnica ni v postopku navedla niti ene same sistemske pomanjkljivosti, neutemeljeno, saj ne more vzdržati razlogovanje tožene stranke, da le t.i. »sistemske pomanjkljivosti« lahko povzročijo nečloveško ali poniževalno ravnanje. V podkrepitev svojih navedb, tožeča stranka prilaga članek, ki je bil objavljen v časopisu »Dnevnik« dne 6. 5. 2023 z naslovom:« Zaprli so nas v kontejnerje brez vode in hrane.« Članek pa Hrvaško opisuje kot nevarno državo in da je Hrvaška policija migrante večinoma brez azilne obravnave spuščala naprej v Slovenijo. Slovenske oblasti prošnje za azil zavračajo in prosilce vračajo na Hrvaško, Hrvaška pa jih ponovno izganja v BiH.

24Tožnica glede na svoje izkušnje torej ne more vedeti, kako bo Hrvaška dejansko z njo ravnala, saj nima prav nobenega zagotovila. Tudi predstavnica Hrvaškega centra za mirovne študije je potrdila, da Hrvaška ni varna država in da sistematično krši človekove pravice, saj naj bi v BiH izgnali celo prosilce za azil z izkaznicami azilnega doma in da je že več sodišč v članicah EU ter tudi v Švici, kar je navajala tožnica v tožbi, prepovedalo vračanja na Hrvaško. Vse navedeno kaže na resne sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem na področju obravnave tujcev na Hrvaške, bodisi v azilnem bodisi v drugem postopku s tujci.

25Meni, da ni prav delati ločnice med azilnim postopkom in postopkom s tujci za potrebe dublinskega postopka na tak način, z relativizacijo, kot je to naredila tožena stranka, češ da bo tožnica ob predaji tako ali tako obravnavana v azilnem postopku, kjer mora imeti zagotovljene pravice. Policijski postopek, ko potencialni prosilec pride v stik s policijo, preden ga ta evidentira in njegovo morebitno namero, je sestavni del Skupnega evropskega azilnega sistema. Tožena stranka pa ne more avtomatično brez kakršnekoli podlage domnevati, da tožnica ne bo več imela stika s policijo in da velja domneva, da bodo njene pravice varovane. Tožena stranka ne more na ravni gotovosti trditi, da bodo standardi v azilnem postopku dejansko varovani.

26Tožena stranka ni zadosti preverila relevantnih informacij po uradni dolžnosti, ob zatrjevanju tožnice in ni opravila presoje nevarnosti kršitve temeljnih človekovih pravic iz EKČP, kot je razvidno iz njenega odgovora na tožbo, saj je izhajala iz domneve, da je Hrvaška sposobna zagotoviti varstvo človekovih pravic tožnice, čeprav za to ni imela prav nobene utemeljene podlage. Če bi šlo v zvezi s predloženimi informacijami o stanju na Hrvaškem res za stare primere, ki niso aktualni, kot to navaja tožena stranka, potem tudi mediji ne bi imeli o čem poročati, čemur pa ni tako, kot izhaja iz priloženega najnovejšega članka iz časopisa Dnevnik. Kot dokaz prilaga omenjeni članek v časopisu Dnevnik. Predlaga, da sodišče tožbi v celoti ugodi in izpodbijani akti odpravi.

27Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo v upravne spise, zaslišalo tožnico in vpogledalo v omenjeni članek, ki ga je predložila tožeča stranka, objavljen v časopisu Dnevnik z dne 6. 5. 2023. Tožena stranka je na predloženi članek v časopisu Dnevnik reagirala s komentarjem, da za leto 2022 še niso na voljo statistični podatki glede vračanja prosilcev na Hrvaško po dublinskem postopku, vendar pa iz poročila AIDA, ki se nanaša na leto 2021, izhaja, da so mnoge države, med njimi tudi Švica in Nemčija, vračale prosilce na Hrvaško. Ker je tožnica s seboj na glavno obravnavo prinesla potrdilo o registraciji iz Hrvaške z dne 24. 11. 2022, je sodišče na glavni obravnavi vpogledalo tudi v to listino. Iz te listine izhaja, da je oseba z imenom B. B. roj. ... 2003, na policijski postaji izrazila namero za azil in da se mora naslednji dan do 13.00 ure javiti v centru za sprejem prosilcev za azil na naslovu Sarajevska 41, Zagreb. Za vsebino te listnev jeziku, ki ga tožnica razume, je tožnica izvedela šele na zaslišanju na glavni obravnavi. V zvezi s to listino je tožnica pojasnila, da je kopijo imela shranjeno v telefonu, vendar da osebni podatki za njo niso točni glede priimka in rojstnega datuma in da ne ve, zakaj je do takšnega napačnega zapisa prišlo. Nekaj vprašanj pred tem je tožnica pojasnila, da so jim hrvaški policisti na postaji rekli, da morajo imeti vsi en priimek (B. B.), kot da so ista družina, čeprav niso bili.

28Tožba je utemeljena.

29Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je Hrvaška v tem konkretnem postopku pristala, da bo sprejela tožnico na podlagi člena 20(5) Dublinske uredbe. Po tej določbi prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje, ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito, „po umiku svoje prve prošnje,“ podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. To dejstvo o statusu, kakršnega je očitno imela tožnica nekaj časa na Hrvaškem, potrjuje navedbe tožene stranke, ki tudi šteje, da je bila tožnica že vključena vsaj v začetek azilnega postopka na Hrvaškem oziroma da je bila evidentirana kot prosilka za mednarodno zaščito. Vendar pa iz sklicevanja na člen 20(5) Dublinske uredbe izhaja, da Hrvaška šteje, da je tožnica tam vložila prošnjo za mednarodno zaščito, a da jo je tudi umaknila. Zato se argument oziroma stališče tožene stranke, da bo tožnica ob predaji na Hrvaško tam vključena v postopek mednarodne zaščite ne ujema s podatkom v izpodbijanem sklepu, da se za tožnico na Hrvaškem smatra, da je prošnjo za mednarodno zaščito že umaknila. Poleg tega je tožnica na zaslišanju v upravnem postopku in na glavni obravnavi v sodnem postopku podrobno in prepričljivo navedla, da na Hrvaškem sploh ni podala namere za azil, ker je niti ni mogla, ker ji noben policaj te možnosti ni dal v treh primerih njenega vstopa na Hrvaško, kar pomeni, da tudi ni vedela, da je z vidika postopka na Hrvaškem njena prošnja za mednarodno zaščito umaknjena.

30Nadalje je v celoti ostala neznanka, od kje podatek policijski postaji v Sloveniji, da je bila tožnici izdana odločba o prostovoljni vrnitvi. Ta podatek izvira iz uradnega zaznamka z dne 26. 11. 2022 v upravnem spisu, kjer sta kopiji elektronskih podpisov tožnice in policista. Isti podatek je tudi v policijski depeši z dne 26. 11. 202, ki pa ima podpis policista. Tožena stranka tudi te okoliščine ni ugotavljala ali preverila z vprašanji na osebnem razgovoru, da bi poskusila z zadostno stopnjo verjetnosti ugotoviti, kakšen status bo imela tožnica v primeru vrnitve po Dublinski uredbi na podlagi že opravljenih procesnih dejanj na Hrvaškem, če naj bi že „dala“ privolitev za prostovoljno vrnitev, ne da bi za to privolitev sploh vedela. Tožeča stranka je ob soočenju na zaslišanju na glavni obravnavi, če kaj ve o tem, da ji je bila izdana odločba o prostovoljni vrnitvi, odgovorila, da ne ve nič o tem, da to prvič sliši in takrat se je tudi vidno čustveno vznemirila, tako da je sodišče za 10 minut prekinilo obravnavo.

31Kako je lahko tožnici bila izdana odločba o prostovoljni vrnitvi, brez da bi ob tem imela tolmača in da bi razumela, kaj podpisuje, je povsem odprto vprašanje in dodatno kaže na velike nenavadnosti v postopku na Hrvaškem tako ob njenem tretjem prijetju s strani policije, kot tudi v primeru prvih dveh poskusov prečkanja Hrvaške. Prva dva poskusa prečkanja oziroma vstopanja na Hrvaško je tožnica na zaslišanju na glavni obravnavi opisala točno tako, kot tudi v upravnem postopku in povsem prepričljivo. Prvič, ko so jih prijeli policisti, so jim dejali, da se morajo vrniti nazaj v BiH. Prosili so jih, naj jih vsaj malo pustijo, da se spočijejo. Policija je to zavrnila in jim zagrozila, da jim bodo nagnali pse. Eni iz skupine so odšli nazaj, tožnica in tisti, ki so bili utrujeni, pa niso hoteli oditi, za njimi so spustili pse in policisti so tekli za tujci; nekateri so izgubili torbe in telefone. Vse so pustili tam, in odšli nazaj v kamp v BiH. V skupini okrog 15 ljudi otrok ni bilo. Tudi ob drugem poskusu, ko jih je bilo v skupini okrog 10, so jih policisti prijeli in jih z avtom odpeljali na nek kraj in jim rekli, da morajo v BiH. Na zaslišanju je tožnica povedala, da niso imeli nobene možnosti, da bi prosili za azil. Od prvega do tretjega poskusa prečkanja Hrvaške je minilo približno en teden. To pomeni, da se je vse navedeno dogajalo v mesecu novembru 2022, kar kaže na to, da se postopki na Hrvaškem s tujci, ki vstopijo na ozemlje Hrvaške, in za katere se lahko utemeljeno sklepa, da bi morda želeli zaprositi za azil,¹ niso spremenili glede na poročila o stanju na Hrvaškem iz obdobja od pravnomočne sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U I 1686/2020 z dne 7. 12. 2020 oziroma tožena stranka v sodnem postopku ni predložila nobenega novejšega poročila o stanju s policijskimi postopki na Hrvaškem, kakor tudi se ni oprla v izpodbijanem sklepu na nobeno poročilo o bistveno izboljšanem stanju na Hrvaškem glede ravnanja z migranti ali tistimi, za katere se lahko sklepa, da so prosilci za azil.

32Nadalje na velike dvome z vidika učinkovitega dostopa do azilnega postopka na Hrvaškem kaže dejstvo, da so policisti ob priložnosti njenega tretjega vstopa na Hrvaško tujce v skupini odpeljali do železniške postaje in jim rekli, naj gredo v Zagreb, brez da bi jim pojasnili, zakaj tja in kam v Zagreb, glede na to, da jim potrdilo o registracij z dne 24. 11. 2022, da se morajo naslednji dan zglasiti v centru za prosilce za azil, ni noben obrazložil v jeziku, ki bi ga razumeli. To izrazito kaže na to, da je bil cilj postopka na Hrvaškem pridobiti odločbo o prostovoljni vrnitvi ter okoliščine za ugotovitev umika prošnje, četudi je bilo pričakovati, da bo v danih okoliščinah tožnica nadaljevala pot proti Sloveniji. Tako voden postopek v konkretnem primeru na Hrvaškem vzbuja prevelike dvome z vidika načela medsebojnega zaupanja med Slovenijo in Hrvaško iz 2. člena Pogodbe o EU (PEU)² oziroma iz določila člena 4(3) PEU,³ ob upoštevanju obveznosti držav članic EU na podlagi Dublinske uredbe in z vidika določb členov 8(1) in (2), tretjega pod-odstavka člena 6(1), člena 2(b) Procesne direktive 20013/32/EU v povezavi s sodno prakso Sodišča EU v zadevah VL (C-36/20), Komisija proti Madžarski (C-808/18) in M. A. (C-72/22 PPU), ki določajo pogoje za učinkovit dostop do azilnega postopka.

33Ob takih dvomih in neznankah glede vodenja postopka na Hrvaškem tožena stranka nima podlage oziroma njen argument o bistvenih razlikah glede policijskega postopka in azilnega postopka ni prepričljiv in ne vzdrži presoje zakonitosti. Tožena stranka mora namreč upoštevati, da so procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del Skupnega evropskega azilnega sistema.⁴ Tožena stranka je glede na okoliščine tega primera napravila strogo in popolno ločnico med t.i. azilnim postopkom in policijskim postopkom, kot da se t.i. policijski postopki nanašajo izključno na tujce, ki „nezakonito“ vstopijo na Hrvaško in niso izrazili namere za azil,⁵ in kot da v teh postopkih na Hrvaškem ni oziroma ne more biti nepravilnosti glede evidentiranja in učinkovitega dostopa tujcev do azilnega postopka. Zato v konkretnem primeru tožena stranka ne more utemeljiti domneve, da bo Hrvaška v primeru predaje spoštovala tožničine pravice bodisi glede sprejema in dostopa do azilnega postopka, ali do prepovedi verižnega vračanja. Policijski postopek, ko potencialni prosilec za azil pride v stik s policistom, preden ta evidentira morebitno namero tujca za azil, ali pa tudi po tem, je sestavni del Skupnega evropskega azilnega sistema. Zato je ločnica, ki jo je naredila tožena stranka, načeloma lahko sicer do neke mere relevantna, ne more pa biti odločilna v konkretnem primeru za oceno, da velja domneva, da bo Hrvaška v primeru predaje tožnika po Dublinski uredbi upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varstvo temeljnih človekovih pravic tožnika.

34Argument tožene stranke, da vprašanje, ali je tožena stranka bila na Hrvaškem obravnavana kot prosilka ali kot tujka, pri odločitvi o predaji ničesar ne more spremeniti, ker gre obeh primerih gre za vračanje v okviru azilnega postopka, ravno tako ni prepričljiv, ker je tožnica vrnjena na Hrvaško v okviru azilnega postopka samo do predaje Hrvaški, po vstopu na Hrvaško pa je odvisno od tega, kako jo bodo obravnavali hrvaški organi, tudi če bo podala namero za azil, glede na to, da štejejo, da je prošnjo že umaknila.

35Članek, ki ga je predložila tožeča stranka v upravnem sporu, vsebuje informacijo, podano s strani predstavnice hrvaškega Centra za mirovne študije, da Hrvaška sistematično krši človekove pravice in da so bili identificirani primeri, ko so v BiH celo izgnali prosilce za azil z izkaznicami azilnega doma. Tožena stranka se z argumentom o odsotnosti statističnih podatkov za postopke po Dublinski uredbi v zvezi s Hrvaško za leto 2022 na glavni obravnavi ni uspešno branila zoper navedeno novo informacijo. Tožena stranka je na glavni obravnavi na posebno vprašanje sodišča o zagotovilu, ki ga tožena stranka omenja v odgovoru na tožbo, pojasnila, da se to zagotovilo nahaja v predzadnjem odstavku listine hrvaškega urada za dublinski postopek z dne 30. 12. 2022. Tam je navedeno, da bo prošnja za mednarodno zaščito obravnavana v razumnem roku in da bo oseba nameščena v nastanitveni center v skladu s standardi EU. Vendar gre za standardizirano besedilo oziroma za standardni del odgovora pristojnega hrvaškega organa, kajti po drugi strani iz sklicevanja na določilo člena 20(5) Dublinske uredbe izhaja, da je tožnica prošnjo za azil na Hrvaškem umaknila. Ob upoštevanju vseh zgoraj opisanih neznank, nelogičnosti in dvomov z vidika načela medsebojnega zaupanja med obema državama, bi tožena stranka v konkretnem primeru morala pridobiti vsaj individualno in konkretizirano zagotovilo, da bo tožnica v primeru predaje Hrvaški imela učinkovit dostop do azilnega postopka oziroma varstvo načela non-refoulement tudi v primeru verižnega vračanja. Tožena stranka tega individualnega in dovolj konkretiziranega zagotovila ni pridobila, čeprav za to ne obstajajo nobene objektivne ovire oziroma jih tožena stranka ni navedla v postopku.

36Poleg te nezakonitosti v izpodbijanem aktu se posebna nezakonitost nanaša na uporabo materialnega prava v povezavi z dokaznimi standardi oziroma dokaznim bremenom za tožečo stranko v zvezi z razlago standarda „sistemskih pomanjkljivosti“, ki se v konkretnem primeru nanašajo na prepoved verižnega vračanja (non-refoulement) iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah.⁶ Iz izpodbijanega akta⁷ kot tudi iz odgovora na tožbo⁸ izhaja, da tožena stranka šteje, da predajo prosilca Republiki Hrvaški ustavi samo obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in postopkom sprejema.⁹ Gre v bistvu za istovrstno napako oziroma za istovrstne napake, ki iz tega napačnega izhodišča izvirajo, na katere je Upravno sodišče opozorilo toženo stranko že v številnih sodbah.¹⁰

37Četudi je morda Sodišče EU šele v sodbi v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji iz februarja 2017¹¹ izrecno in na jasen način sledilo sodni praksi ESČP,¹² da t.i. sistemske pomanjkljivosti niso pogoj za varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in za to, da se uporabi drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe in še manj za to, da se aktivirajo procesne in materialno-pravne obveznosti države glede stroge presoje dejstev in da se v okviru tega preveri stanje v drugi državi članici EU in morebiti zagotovi določene preventivne ukrepe, to dejstvo ne daje podlage toženi stranki, da ignorira ali zelo površno uporablja upravno in ustavno-sodno prakso v Republiki Sloveniji, ki je skladna z evropskim pravom glede razlage t.i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja. In v konkretnem primeru je relevantno načelo nevračanja v smislu verižnega vračanja v BiH ali v izvorno državo tožnice.

38Poleg sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022 ter sodbe v zadevi I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022, ki se nanašata na uporabo Dublinske uredbe v zvezi s Hrvaško, bi morala namreč tožena stranka zlasti glede nalaganja dokaznega bremena tožnici jasno upoštevati odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 (odst. 14), kjer je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t.i. „sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in/ali v zvezi s pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. S tem je Ustavno sodišče potrdilo 3 leta starejšo interpretacijo Upravnega sodišča v zadevi I U 1975/2013 z dne 27. 12. 2013 (odst. 22-26). Na istem stališču stoji tudi Vrhovno sodišče v nekaterih sodnih odločbah, kot sta I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017 (odst. 17) in I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 (odst. 13).

39Drži sicer, da je Veliki senat Sodišča šele v zadevi Jawo iz leta 2019 potrdil interpretacijo malega senata v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji, s tem, ko je izpeljal naslednje: „Čeprav se člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III nanaša zgolj na položaj, kot je ta iz sodbe z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865), torej na položaj, v katerem je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine posledica sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici, ki je na podlagi te direktive odgovorna za obravnavanje prošnje, iz točk 83 in 84 te sodbe ter iz splošne in absolutne prepovedi, ki je določena v tem členu 4, izhaja, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti.“ ¹³

40Ta interpretacija je posledica dejstva, da je pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica.¹⁴ Zato obstoj oziroma ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu ne more biti pogoj za to, da lahko tožnica prepreči vrnitev na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe oziroma da pred tem zavaruje svoje pravice s tem, da tožena stranka pred izvedbo predaje pridobi dovolj konkretno zagotovilo, da bo tožnica v primeru predaje Hrvaški sprejeta v azilni postopek in obravnavana v skladu z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU oziroma da bo varovala prepoved nečloveškega ravnanja v zvezi z morebitnim vračanjem. Tega bremena tožena stranka ne bi smela naložiti tožnici, še posebej ne v upravnem postopku, kjer je ni zastopal svetovalec za begunce.

41Zgornja interpretacija pojma sistemske pomanjkljivosti iz določila drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe pa seveda ne pomeni, da v določeni državi članici EU ni možno, da bi obstajale celo sistemske pomanjkljivosti glede dostopa do azilnega postopka ali sprejema prosilcev za mednarodno zaščito.¹⁵ Za razliko od načina izvrševanja načela zaupanja v pravo na področju Okvirnega sklepa Sveta 2002/584 z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, pri izvrševanju načela medsebojnega zaupanja na podlagi Dublinske uredbe ni potrebno, da bi nek organ EU predhodno ugotovil obstoj sistemskih pomanjkljivosti. Kajti določilo drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe oziroma sama Dublinska uredba nima določila, ki bi bilo primerljivo z uvodno izjavo št. 10 Okvirnega sklepa Sveta 2002/584 z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami in na področju evropskega pripornega naloga velja ne samo načelo medsebojnega zaupanja, ampak tudi načelo medsebojnega priznavanja odločb med državami članicami EU. Izvajanje mehanizma evropskega naloga za prijetje po omenjenem okvirnem sklepu se lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) Pogodbe o Evropski uniji ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) omenjene pogodbe s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe. To pravilo ne velja za izvajanje medsebojnega zaupanja v primeru Dublinske uredbe, ki ima z razliko od omenjenega okvirnega sklepa tudi diskrecijsko klavzulo v 17. členu Dublinske uredbe, ki je okvirni sklep nima.

42Načelo medsebojnega zaupanja oziroma domneva o spoštovanju človekovih pravic v drugi državi članici EU pomeni, da pravo EU temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji EU, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, kot je natančneje določeno v členu 2 PEU. Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami v zvezi s priznavanjem teh vrednot in torej spoštovanjem prava EU, s katerim se te vrednote izvajajo ter v zvezi s tem, da so njihovi nacionalni pravni sistemi zmožni zagotoviti „enakovredno in učinkovito varstvo temeljnih pravic, priznanih z Listino, zlasti s členoma 1 in 4, ki določata eno temeljnih vrednot Unije in njenih držav članic.“¹⁶ Domneva se torej nanaša na to, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z „zahtevami Listine, Ženevske konvencije in EKČP.“ ¹⁷

43Vendar ne gre za »neizpodbojno domnevo«, da bo država članica, ki je pristojna za obravnavanje prošnje prosilca za azil, spoštovala temeljne pravice, kajti to ne bi bilo združljivo z obveznostjo držav članic, da Dublinsko uredbo razlagajo in uporabljajo v skladu s temeljnimi pravicami.¹⁸ Sodišče EU v zadevi Jawo pravi, da obveznost prepovedi vrnitve, če bi to lahko pripeljalo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, lahko nastane „ob predaji, med azilnim postopkom, ali po njem“.¹⁹

44Slovenija ne more od Hrvaške, ki je druga država članica EU, „zahtevati višje nacionalne ravni varstva temeljnih pravic, kot je tista, ki se zagotavlja s pravom Unije,“ in zato Slovenija ne sme „niti preveriti – razen v izjemnih primerih – ali je druga država članica v konkretnem primeru dejansko spoštovala temeljne pravice, ki jih zagotavlja Unija“.²⁰ Kadar sekundarno pravo posebnih pravil glede tega ne ureja, potem država članica (Slovenija) lahko uporabi svoje standarde pod pogojem, da so ti standardi vsaj enaki ravni varstva, ki jo zagotavlja Listina EU in da s tem primarnost, enotnost in učinkovitost prava EU niso prizadete.²¹

45Sodišče EU je v zadevi N.S. in M.E. zavzelo stališče, da že »najmanjša kršitev direktiv« ne zadostuje, da se prepreči predaja prosilca v drugo državo članico, to pomeni, da vsaka kršitev direktive EU ne zahteva, da se predaja ne opravi.²² Sodišče EU v zvezi s tem v zadevi N.S. in M.E. sicer na splošno govori o izpodbojnosti domneve o spoštovanju »temeljnih pravic« v drugi državi članici.²³ Vendar se pri opredeljevanju te domneve omejuje na pravico iz 4. člena Listine EU pravicah;²⁴ v določenih drugih zadevah pa v tej zvezi omenja tudi pravico do varstva človekovega dostojanstva iz 1. člena Listine EU.²⁵ Tudi v novejši sodni praksi Veliki Senat Sodišča EU v zvezi z varstvom možnega kroga pravic v povezavi s spoštovanjem načela medsebojnega zaupanja uporablja izraz /../„zlasti z njenima členoma 1 in 4,“ /.../ med tem ko so v drugih različicah te sodbe uporabljeni pojmi: „including“ (v angleščini),²⁶ kar ustreza izrazu „vključno“, „notamment“ (v francoščini), kar ustreza pojmu „posebej“, „segnatamente“ (v italijanščini) in „osobito“ (v hrvaščini), ki ustrezata pojmu „zlasti“ oziroma „predvsem“.²⁷ Sodišče EU se v kontekstu drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe namreč ne omejuje zgolj na pravico iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ampak je, kot že rečeno, lahko relevantna tudi pravica do varstva človekovega dostojanstva (1. člen Listine EU o temeljnih pravicah), ali kakšna druga temeljna pravica, ki ni absolutno zavarovana.²⁸ V konkretnem primeru je relevantno tveganje glede t.i. verižnega vračanja in varstvo pravice iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah.

46Temeljni kriterij (razmejitve), ko mora tožena stranka pristopiti k takšni specifični obravnavi oziroma preverjanju načela medsebojnega zaupanja, je okoliščina oziroma pravni standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka (arguable claim) glede 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali 19(2) člena Listine EU. To po praksi ESČP pomeni, da kršitev 3. člena EKČP v primeru vrnitve ni premalo verjetna²⁹ in s tem v zvezi tujec želi preprečiti odstranitev.³⁰ Sodišče EU se je temu standardu iz sodne prakse ESČP na najbolj jasen način pridružilo v sodbi v zadevi B, kjer je Sodišče EU v zvezi s standardom avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva postavilo standard, da tožnikove trditve niso očitno neutemeljene glede tveganja za nečloveško ravnanje.³¹

47Ta pravni standard („arguable claim“) mora pristojni organ med drugim ugotavljati preko presoje, ali organ države članice „razpolaga z elementi,“ ki pričajo o dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici glede na standard varstva temeljnih pravic, kot so priznane v pravnem redu Unije in zlasti v členu 4 Listine EU. V takem primeru mora pri odločanju o predaji osebe organom druge države članice presoditi obstoj te nevarnosti.³² Pristojni organ se mora opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.³³

48Po mednarodni sodni praksi v tovrstnih primerih mora(ta) organ ali sodišče, tudi ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca,³⁴ informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti in važno je, ali bi organu te informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Na ta način je namreč treba razumeti in razlagati, da mora organ, ki „razpolaga“ z objektivnimi, zanesljivimi, natančnimi in ustrezno posodobljenimi podatki, ki potrjujejo obstoj takih pomanjkljivosti, da se zagotovi spoštovanje člena 4 Listine EU, preveriti, ali v okoliščinah obravnavanega primera obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo ta oseba po predaji drugi državi članici podvržena dejanski nevarnosti, da bo v tej državi članici ali na podlagi vračanja v tretjo ali izvorno državo (t.i. posredno vračanje) nečloveško ali ponižujoče obravnavana v smislu tega člena. Organ mora v ta namen od druge države članice zahtevati, naj mu nujno pošlje potrebne dodatne informacije glede razmer, v katerih bo zadevna oseba obravnavana v tej državi članici.³⁵ V primeru obstoja takšnih informacij o stanju in ravnanju s tujci na Hrvaškem, (bi) mora(la) po standardih mutatis mutandis iz sodbe v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji tožena stranka, upoštevajoč načelo vzajemnega zaupanja, pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev), da bi odvrnila „vsakršen pomislek“ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU³⁶ oziroma da se “izključi vsakršna dejanska nevarnost“ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru predaje tožnice.³⁷ V primeru tveganja za hudo kršitev kakšne druge temeljne človekove pravice pa mora tožena stranka v upravnem aktu pretehtati uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe.

49Seveda pa, če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo.³⁸

50Ker je imela tožnica, ki prihaja iz Burundija, že v času odločanja tožene stranke morebiti zahtevek glede pravice iz 4. člena Listine EU, ki ni bil očitno neutemeljen, je imela tožena stranka obveznost, da uporabi načelo medsebojnega zaupanja na zgoraj opisan način in da po strogi metodi presodi dejstva z vidike morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic, česar pa ni storila in je zato izpodbijani akt nezakonit z vidika drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe v zvezi z členom 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah.

51Sodišče pride do enakega sklepa tudi, če pri presoji poleg navedenih standardov uporabi standarde iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi z pravico do prepoved nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP, ko gre za tveganja zaradi verižnega vračanja v tretjo državo (v tem primeru BiH). Ker ima tožena stranka zaradi določbe prvega pod-odstavka člena 17(1) Dublinske uredbe diskrecijo in ne obveznost, da tožnico preda Hrvaški, v predmetni zadevi z vidika EKČP ne velja domneva o enakovredni zaščiti po pravu EU v primerjavi z zaščito po EKČP, kar pomeni, da je Slovenija polno odgovorna za zaščito tožničine pravice iz 3. člena EKČP.³⁹ To pomeni, da bi morala tožena stranka najprej ugotoviti, da ima tožnica zahtevek, ki ni očitno neutemeljen glede tveganja za verižno vračanje in kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in v naslednjem koraku uporabiti mutatis mutandis standarde iz sodbe ESČP v zadevi Ilias and Ahmed v. Hungary in sicer o strogi presoji tveganja,⁴⁰ morala bi pridobiti določene informacije o stanju na Hrvaškem glede izvajanja postopka sprejema po Dublinski uredbi in preko konkretnega in individualiziranega zagotovila preveriti, da bo Hrvaška spoštovala pravila EU,⁴¹ tako da bi bilo povsem razumno domnevati, da ne bo prišlo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja.⁴²

52Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka in posledično 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede razlage materialnega prava in vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

53V nadaljevanju sodišče podaja še razlago glede pravnega pouka, da pritožba v konkretnem primeru ni dovoljena.

54Z objavo sodbe Sodišča EU v zadevi E.N., S.S., J.Y.⁴³ z dne 30. 3. 2023 je v Sloveniji nastala nova pravna situacija glede možnosti vložitve pravnega sredstva tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo Upravnega sodišča, s katero je upravni akt tožene stranke, izdan na podlagi Dublinske uredbe, po katerem se prošnja za mednarodno zaščito zavrže, ker bo tožnica predana drugi državi članici EU kot odgovorni državi članici, odpravljen in je zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki.

55V zadevi E.N., S.S., J.Y. Sodišče EU namreč prvič jasno izpelje,⁴⁴ da namen določbe člen 27(3) Dublinske uredbe ni urejati začasne ukrepe, ki bi se lahko morebiti sprejeli v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva, ki so ga vložili „pristojni organi.“⁴⁵ Po stališču Sodišča EU iz člena 27(4) Dublinske uredbe izhaja, da „lahko za pretrganje ali zadržanje roka za predajo v nekaterih primerih pobudo podajo pristojni organi,“ in ta določba, kot je opozorjeno v točki 22 te sodbe, pomeni „dopolnitev člena 27(3) te uredbe, katerega namen je odložiti izvršitev odločitve o predaji.“⁴⁶ Sodišče EU nato nadaljuje, če je odločba o predaji na prvi stopnji sojenja razglašena za nično, potem v okviru drugostopenjskega sredstva, ki so ga vložili pristojni „upravni organi“, odločitev o predaji, ne obstaja več.⁴⁷ Ker Dublinska uredba ne vsebuje nobenega pravila v zvezi z možnostjo vložitve pritožbe zoper prvostopenjsko sodno odločbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji, ali ki bi izrecno urejalo sistem morebitne pritožbe, je treba ugotoviti, da je varstvo, zagotovljeno s členom 27(1) navedene uredbe v povezavi s členom 18 in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc.⁴⁸

56Iz tega dela obrazložitve oziroma na podlagi razlage Sodišča EU do tega mesta, ob upoštevanju precej starejše zadeve Diouf,⁴⁹ bi bilo možno narediti sklep, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Določilo člena prvega odstavka 27. člena Dublinske uredbe namreč izrecno daje pravico do pravnega sredstva samo prosilcu oziroma drugemu tujcu in je ne daje pristojnemu organu, kar je sicer skladno tudi z besedilom in konceptom varstva človekovih pravic iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki pripadajo posameznikom in zasebnim pravnim osebam in ne državnim organom. Vendar pa Sodišče EU ni ustavilo interpretacije na omenjeni točki, ampak je dodalo naslednje:

57„Glede na prej navedeno in ker na tem področju ni predpisov Unije, je treba torej na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice sprejeti odločitev o tem, da se morebiti določi drugostopenjska sodna instanca zoper sodbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu, ki se nanaša na odločbo o predaji, in po potrebi določiti postopkovna pravila za to drugostopenjsko sodno instanco, vključno z morebitno izdajo začasnih ukrepov, vendar pod pogojem, da ta pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložilni učinek pritožbe), C‑180/17, EU:C:2018:775, točki 34 in 35, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 42).“ Načelo učinkovitosti se torej nanaša na vprašanje, ali sporna pravila onemogočajo ali čezmerno otežujejo „uveljavljanje pravic, ki jih priznava pravo Unije“, kar v predmetni zadevi pomeni uveljavljanje pravic za prosilca za mednarodno zaščito. Pogoja (oziroma načeli) enakovrednosti in učinkovitosti sta postavljena kumulativno.

58V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU v zvezi z načelom enakovrednosti ugotovilo, da se predmetna nacionalna ureditev glede dvostopenjskega sodnega postopka v nizozemskem pravnem redu uporablja „za vse postopke s pravnimi sredstvi v upravnem pravu“ in da zato lahko taka nacionalna ureditev določa, da sodišče, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu, na predlog pristojnih organov izda začasne ukrepe.⁵⁰

59V Sloveniji pa je pravna situacija glede upoštevanja pogoja oziroma načela enakovrednosti drugačna in zato uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka kot „pristojni organ“ v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča v prvi točki izreka te sodbe, in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu. Na podlagi načela enakovrednosti v zvezi s procesno avtonomijo držav članic, ki je v pravu EU uveljavljeno že precej dolgo časa pred zadevo E.N., S.S., J.Y., država članica lahko določi postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi pred sodišči, s katerimi se zagotavlja „varstvo pravic upravičencev, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti).“ Sodišče EU dodaja, da je treba ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, ugotoviti, da /.../ „ni razvidno, da bi za podobne položaje veljala nacionalna postopkovna pravila, ki so ugodnejša od tistih, ki so bila določena za izvajanje direktive EU.“⁵¹

60Problem je v tem, da je zakonodajalec Republike Slovenije samo za zadeve mednarodne zaščite (v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1) predpisal naslednje: „Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče.“ Sodna praksa v Republiki Sloveniji je to določbo razlagala, da ima tudi organ, ki je pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, pravico do pritožbe na Vrhovno sodišče RS.

61Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo uspejo v postopku pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU.

62Vendar v zvezi z načelom enakovrednosti iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ni dovolj kakršna koli oziroma zgolj splošna primerjava z drugimi upravnimi spori, ampak sodišče EU v zadevi JP pravi, da je „treba na eni strani identificirati primerljive postopke ali pravna sredstva in na drugi strani ugotoviti, ali se pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu, obravnavajo ugodneje od pravnih sredstev, ki se nanašajo na varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije /.../. V zvezi s primerljivostjo pravnih sredstev mora nacionalno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, ki se uporabijo, preveriti, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni po predmetu, podlagi in bistvenih elementih /.../. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči.“⁵²

63V slovenskem pravnem redu bi bilo mogoče primerjavo z odločanjem o mednarodni zaščiti narediti s področjem odločanja o različnih dovoljenjih tujcev, z odločanjem o vrnitvi tujcev, ki nezakonito bivajo v Sloveniji v izvorno državo, čeprav gre tudi tu največkrat za izvajanje prava EU, z odločanjem o izročitvah tujih državljanov, kjer pa večinoma ne gre za izvajanje prava EU. Vendar v nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je dosedanja sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, tudi državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

64Do te pravne posledice je Upravno sodišče prišlo z uporabo načel uporabe prava EU, po katerih, če zakonskim določbam ni mogoče dati pravu EU skladne razlage, Upravno sodišče ne sme prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo zakona z vidika določila člena 3.a Ustave, ker to ne bi bila učinkovita in lojalna uporaba prava EU,⁵³ ampak mora bodisi razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU in paziti, da se ne opre na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije,⁵⁴ ali pa mora Upravno sodišče ravnati, kot je odločilo Sodišče EU na v azilni zadevi Torubarov. Po stališču Sodišča EU v zadevi Torubarov je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek (27. člen Dublinske uredbe v zvezi z 47. členom Listine EU) nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi.⁵⁵ V konkretni zadevi je sodišče za potrebe pravnega pouka v zvezi s sodbo iz prve točke izreka moralo uporabiti to drugo varianto v tem smislu, da se določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ne uporablja za toženo stranko.

¹ Glej: VL, C-36/20, 25. 6. 2020, odst. 58-82.
² Pravo Unije temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji Unija, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, kot je natančneje določeno v členu 2 PEU. Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami v zvezi s priznavanjem teh vrednot in torej spoštovanjem prava Unije, s katerim se te vrednote izvajajo (Jawo, C-163/17, odst. 80).
³ Po tem določilu se EU in države članice na podlagi načela lojalnega sodelovanja medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb (glej: X Y, C-562/21 PPU in C-563/21 PPU, 22. 2. 2022, odst. 48).
⁴ Glej: 18. člen Listine EU o temeljnih pravicah, člen 6. in 8. Procesne direktive 2013/32/EU, uvodno izjava št. 9, drugi odstavek 3. člena Direktive o vračanju 2008/115.
⁵ „Nezakonit vstop“ na ozemlje države podpisnice EKČP oziroma države članice EU v kontekstu migracij oziroma azila je pravni termin, ki ga je treba obravnavati ob upoštevanju sodne prakse ESČP (A. A and others v. North Macedonia, App. no. 55798/16, 5.4.2022, odst. 112, 114, 116, 121-123; A. B. and others v. Poland, App. no. 42907/17, 30.6.2022, odst. 52; A. I. and others v. Poland, App. no. 39028/17, 30.6.2022, odst. 41-42, 55; N.D. and N.T. v Spain, App. no. 8675/15 in 8697/15, odst. 180, 201; Shahzad v. Hungary, App. no. 12625/17, 8.6.2021, odst. 59, 62, 65; M. H. and others v. Croatia, App. no. 15670/18, 43115/18, 18.11. 2021, odst. 295-304) in sodišča EU (VL, C-36/20, odst. 52-83, 94; Komisija proti Madžarski, C-808/18, odst. 105, 219, 243, 282-283; M. A., C-72/22 PPU, odst. 60, 65).
⁶ Po tem določilu se nikogar ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.
⁷ Drugi odstavek na strani 3, drugi odstavek na strani 4, četrti odstavek na strani 4 izpodbijane odločbe.
⁸ Drugi odstavek na strani 3 odgovora na tožbo.
⁹ Glede tega je dvoumen predzadnji odstavek na strani 4 izpodbijanega sklepa, kjer pa je navedeno, da „ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilka ob vrnitvi v Republiko hrvaško podvržena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom“ /.../. Glej v tem smislu tudi drugi odstavek na strani 2 odgovora na tožbo.
¹⁰ Glej na primer: I U 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022.
¹¹ C.K in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 91-93.
¹² Glej: M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21.1.2011; Tarakhel v. Switzerland, App. no. 29217/12, 4.11.2014.
¹³ Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 87.
¹⁴ Glej na primer: Soering v. the United Kingdom, odst. 88, J.K. and others v. Sweden, odst. 80, 90; C.K in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 59; M in X. X., C-391/16, C-77/17, odst. 94.
¹⁵ To nenazadnje dokazujejo primeri, kot so sodba ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece iz leta 2011, ki se nanaša na razmere v Grčiji (App. no. 30696/09, 21. 1. 2011), ali pa izdaje začasnih odredb v letu 2022 na podlagi pravila 39 Statuta ESČP v zadevah Camara v. Belgium (App. no. 49255/22), Msallem and 147 Others v. Belgium (App. no. 48987/22), Al-Shuja and Others v. Belgium (App. no. 52208/22), ki se nanašajo na postopke sprejema prosilcev za azil v Belgiji.
¹⁶ Mutatis mutandis: Jawo, C-163/17, odst. 80.
¹⁷ N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 80; mutatis mutandis: XXXX, C-483/20, odst. 29.
¹⁸ N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 99; glej tudi odst. 100-105.
¹⁹ Mutatis mutandis: Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 88.
²⁰ Mutatis mutandis: Mnenje Sodišča 2/13, 18. 12. 2014, odst. 192; glej tudi: Jawo, C-163/17, odst. 80-84.
²¹ Glej mutatis mutandis: Melloni, C-399/11, odst. 60; Lenaerts, Koen, 2017, La vie après l'avis: exploring the principle of mutual (yet not blind) trust, Common Market Law Review, 54, str. 807-808, str. 815.
²² N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 84-85.
²³ Ibid. odst. 71, 77, 81, 99.
²⁴ Ibid. odst. 86, 88, 94, 106, 112.
²⁵ Glej na primer: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 77, 78; Jawo, C-163/17, odst. 78, 80; XXXX, C-483/20, odst. 27.
²⁶ XXXX, C-483/20, odst. 27.
²⁷ Ibid. odst. 27.
²⁸ Glej na primer: L.G., C-745/21, 16.2.2023, paras. 49-54.
²⁹ Glej na primer Soering v. the United Kingdom, odst. 85, 117.
³⁰ Glej na primer: L.M. and others v. Russia, odst. 100; M.A. and others v. Lithuania, odst. 83; Ilias and Ahmed v. Hungary, 21. 11. 2019, odst. 136.
³¹ C-233/19, B, odst. 66; glej tudi: LM, C-403/19, odst. 35, 43.
³² Mutatis mutandis: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 88.
³³ Ibid. odst. 89; glej tudi: Jawo, C-163/17, odst. 90.
³⁴ F.G. V Sweden, odst. 156; J.K. and others v. Sweden, odst. 87, 83, 90, 140; M.M., C-277/11, odst. 65-66.
³⁵ Mutatis mutandis: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 93-95.
³⁶ Ibid. odst. 71, 76-78, 83; v odstavku 90 iste sodbe Sodišče EU uporablja izraz oziroma standard „resnega pomisleka“.
³⁷ Ibid. odst. 84.
³⁸ Glej mutatis mutandis: Aranyosi, Caldararu, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 98; C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 85-90.
³⁹ Avotinš v. Latvia, App. no. 17502/07, 23. 5. 2016, odst. 101; Tarakhel v. Switzerland, App. no. 29217/12, 4. 11. 2014, odst. 90.
⁴⁰ Ilais and Ahmed v. Hungary, App. no. 47287/15 21. 11. 2019, odst. 136, 127.
⁴¹ Ibid. odst. 141.
⁴² Ibid. odst. 134.
⁴³ C-556/21.
⁴⁴ V tej sodbi se v delu interpretacije, ki je pomembna za obravnavani upravni spor, Sodišče EU sicer sklicuje na 41. in 42. odstavek iz starejše sodbe v zadevi MA, PB, LE (C-245/21) z dne 22. 9. 2022. V teh dveh odstavkih je Sodišče EU že v septembru leta 2022 navedlo (zgolj) naslednje: „S členom 27(3) Uredbe Dublin III se tako zahteva, da države članice zadevnim osebam zagotovijo pravno sredstvo, ki lahko privede do odloga izvršitve odločitve o predaji, sprejete zoper njih. V skladu s to določbo morajo države članice določiti, prvič, da pritožba zoper odločitev o predaji zadevni osebi daje pravico ostati v državi članici, ki je sprejela to odločitev, do zaključka postopka pritožbe ali, drugič, da se po vložitvi pritožbe zoper odločitev o predaji predaja avtomatično odloži za razumno obdobje, v katerem sodišče odloči, ali tej pritožbi odobri odložilni učinek, ali tretjič, da ima zadevna oseba možnost vložiti pritožbo, da bi dosegla odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se njena pritožba zoper to odločitev obravnava.“
⁴⁵ C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 27.
⁴⁶ Ibid. odst. 28.
⁴⁷ Ibid. odst. 29.
⁴⁸ Ibid. odst. 30.
⁴⁹ Po sodbi Sodišča EU v zadevi Diouf načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja „posamezniku“ pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva (C-69/10, 28. 7. 2011, odst. 69).
⁵⁰ C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 32. Ob tem je za razumevanje, komu gre pravica do pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe ali po nacionalnem pravu, pomembno, da je začasni ukrep, katerega učinek je zadržanje roka za predajo do odločitve o drugostopenjskem pravnem sredstvu, mogoče sprejeti le, če je bila izvršitev odločitve o predaji odložena do odločitve o prvostopenjskem pravnem sredstvu (ibid.odst. 34).
⁵¹ LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36.
⁵² JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 37-39.
⁵³ Simmenthal, 106/77, 9. 3. 1978, odst. 24; RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51-53.
⁵⁴ N. S. in M. E. (C-411/10 in C-493/10), tč. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 2012/08-18, 5. 3. 2009, odst. 9.
⁵⁵ Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; Minister For Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38; glej tudi: Randstad Italia SpA, C-497/20, odst. 54, 79.