UPRS Sodba I U 1010/2020-25

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava je kot prvostopenjski davčni organ v zadevi davčnega nadzora davka od dohodkov iz dejavnosti (v nadaljevanju DDDej), davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 in dela na črno, z izpodbijano odločbo tožeči stranki dodatno odmerila in naložila v plačilo: akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2017 v znesku 24.413,63 EUR in pripadajoče obresti, nadalje DDV za davčna obdobja istega leta od skupne osnove 61.803,47 EUR po stopnji 22% v višini 13.596,76 EUR in pripadajoče obresti, nadalje DDV za davčno obdobje december 2017 od davčne osnove 21.531,16 po stopnji 9,5% v višini 2.045,46 EUR in pripadajoče obresti, ter prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 v znesku 56,40 EUR. Določila je še rok za plačilo naloženih obveznosti, odločila o stroških postopka ter navedla, da pritožba ne zadrži izvršitve.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka v inšpiciranem obdobju (takrat še kot A. A., s. p.) dosegala poslovne prihodke s prodajo prehranskih in kozmetičnih izdelkov B., ki jih je kupovala od podjetja C., d. o. o. iz Ljubljane, ter s pridobivanjem novih članov in s pospeševanjem prodaje v prodajni mreži družbe B., ki jih je dvakrat mesečno zaračunavala podjetju D., Ltd. s sedežem na Kajmanskih otokih.

3V nadaljevanju obrazložitve davčni organ opiše način poslovanja tožnice pri pridobivanju prihodkov, in sicer iz naslova prodaje proizvodov in storitev na domačem trgu, iz naslova prodaje storitev na trgu EU in od prodaje storitev na tujem. Podrobno opiše tudi način doseganja in izkazovanja poslovnih odhodkov, tako tistih iz naslova stroškov blaga, materiala in storitev, kot tudi drugih poslovnih odhodkov. Davčni organ pri vseh omenjenih kategorijah ugotavlja nepravilnosti, ki jih opiše, odgovori pa tudi na pripombe, ki jih je tožeča stranka dala na zapisniške ugotovitve. V povzetku ugotovitev nato navaja, da se tožeči stranki v skladu z določbami SRS, ki jih predhodno citira, zmanjšajo prihodki v znesku 21.664,63 EUR in nabavna vrednost prodanega blaga za 21.241,29 EUR, ter zmanjšajo tudi odhodki v skupnem znesku 73.541,69 EUR, in sicer iz naslova stroškov reklamnih vzorcev za prezentacijo za 21.644,63 EUR in iz naslova stroškov uporabe prostorov za prezentacije za 51.877,06 EUR. V posledici se spremenijo podatki v obrazcu Obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti, pri čemer se ugotovi dodatna obveznost iz naslova DDDej, kakršna izhaja iz izreka odločbe. Dodatno pa se tožnici obračuna in naloži v plačilo tudi obveznost iz naslova DDV, kakršna sledi iz izreka, to pa zato, ker je bilo v postopku nadzora ugotovljeno, da tožnica v skladu z določbami 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ni imela pravice do odbitka vstopnega DDV od najemnine ter da je bila dolžna obračunati DDV od porabe izdelkov B. po posameznih davčnih obdobjih. Davčni organ ugotavlja še, da tožeča stranka E. E., ki je opravljala pri njej kratkotrajno delo, ni zavarovala za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni ter se ji zato dodatno odmerijo in naložijo v plačilo zneski mesečnih prispevkov za leto 2017, kar znese skupaj 56, 40 EUR in obračunajo pripadajoče obresti.

4Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski davčni organ z odločbo št. DT-499-04-37/2019-2 z dne 8. 6. 2020 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Strinja se z odločitvijo prve stopnje in z razlogi ter se nanje sklicuje. Dodatno navaja, da davčni organ ni pripoznal vseh prihodkov, kot trdi tožnica. Med prihodke ni štel prodaje blaga za lastne potrebe sami sebi v skupnem znesku 21.664,63 EUR in je s tem znižal prihodke, ki jih je evidentirala tožnica. V zvezi z nepriznanjem odhodkov (iz naslova uporabe prostorov za prezentacije in stroškov reklamnih vzorcev za prezentacije), pa toženka pritrjuje organu prve stopnje, ki ugotavlja, da tožnica zgolj pavšalno navaja, da so ti stroški prispevali k njenim prihodkom in da ni predložila nobenega konkretnega dokaza v tej zvezi. Opozarja namreč, da naj bi stroški nastali v Ljubljani, medtem ko se njeni sodelavci nahajajo v 30 različnih državah. Velja pa tudi pravilo, da lahko vsak sodelavec izdelke prodaja le v svoji državi. Zato ni logično, da bi se podrejeni sodelavci srečevali v Ljubljani, in to vsak dan po nekaj ur. Medtem ko tožnica živi in dela v Bruslju in se srečanj in predstavitev v Ljubljani ni udeleževala. Zgolj najem prostora in plačevanje najemnine, ne da bi bilo konkretno pojasnjeno, kdo se je srečanj udeleževal in komu so bili na razpolago kupljeni izdelki, pa tudi po presoji tožene stranke ne zadošča za to, da se ti stroški oziroma odhodki upoštevajo pri ugotavljanju davčne osnove za davek od dohodka iz dejavnosti. Nepravilno so bile vodene tudi evidence zaloge in porabe blaga ter njihovo knjiženje, kot to ugotavlja že organ prve stopnje. V zvezi s pogoji za obračunavanje provizij pa organ prve stopnje pregleda še predloženi marketinški priročnik „Sales & marketing plan“, kje piše, da je za doseganje 5% provizije potrebno zbrati 2500 in več volumenskih točk, in to kot skupni promet supervizorja in njegove skupine, in ne zgolj kot promet supervizorja, kot zatrjuje tožnica in ki s tem utemeljuje nakup velikih količin čaja in obstoj prezentacij, na katerih se je čaj uporabljal.

5Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi postopkovnih kršitev. Zaključki, na katerih temelji odločitev, so po navedbah tožnice pavšalni, neizkazani in neutemeljeni. Sama pa v postopku nadzora ni imela možnosti, da dokaže pravilnost svojega poslovanja ter predvsem, da dokaže upravičenost odhodkov. V nadaljevanju tožbe tožnica opiše opravljanje svoje takratne dejavnosti, povezane z družbo B. kot mednarodnim koncernom s področja dodatkov k prehrani.

6V zvezi z upravičenostjo najema dvorane in odhodki iz tega naslova, ki jih toženka ne prizna, tožeča stranka navaja, da je bil najem dvorane potreben za pridobitev prihodkov in da jih je zato šteti za davčno priznane odhodke. O tem je tožeča stranka predložila toženi stranki 21 listinskih dokazov, ki jih navaja, in za katere tožena stranka ni podala dokazne ocene. Namesto tega je večino dokazov sploh prezrla, se do njih ni opredelila ter svojo odločitev oprla na lastne domneve o cenah najema poslovnih prostorov v Ljubljani ter na ugibanja o tem, da pri dejavnosti, ki jo opravlja tožnica, najem dvorane sploh ni potreben. Vse to po navedbah tožeče stranke kaže na samovoljo toženke in željo, da se tožnico čimbolj obdavči. Pri tem tožeča stranka posebej ugovarja primerjavi cen najema, ki jo je opravila toženka, oziroma še drugim posameznim ugotovitvam toženke, ki se nanašajo na najem dvorane, in ki so podlaga za izpodbijano odločitev, ter pripominja, da je večino dokazov v zvezi z najemom dvorane pridobila tožena stranka. Iz le-teh pa po navedbah tožeče stranke izhaja, da je tožnica dejansko najela dvorano na ... v Ljubljani ter da se je ta dvorana dejansko uporabljala s strani tožnice in njenih distributerjev oziroma članov iz drugih verig omenjenega koncerna. Kljub temu tožena stranka neupravičeno ne prizna niti delnega računa oziroma delnih stroškov najema in je zato po prepričanju tožnice prišlo do takšnih kršitev njenih pravic, da je odločba nezakonita.

7V zvezi z odhodki iz naslova odkupa reklamnih vzorcev tožeča stranka navaja, da toženka tudi v teh primerih ni upoštevala in izvedla predlaganih dokazov in da ni upoštevala izjav ter pojasnil tožeče stranke, ki jih je dala med postopkom. Odhodek iz naslova nabavne vrednosti blaga, ki je porabljeno na prezentacijah, je nujni pogoj za to, da se distributerji seznanijo z izdelki B. Seznanjanje podrejenih je bila naloga tožnice. Z nakupom tovrstnih izdelkov pa si je tožnica omogočila tudi doseganje provizije iz naslova nakupa oziroma prodaje blaga. Neposrednih prihodkov od prodaje tožnica praktično nima, je pa tak strošek porabljenega blaga za reklamo in prezentacije nujen za uspešno prodajo distributerjev oziroma članov. Od prodaje distributerjev pa so odvisni prihodki tožnice in zato ne drži, da se tovrstni odhodki ne štejejo za davčno priznane odhodke. Glede na izvedeni dokazni postopek, pa tudi glede na lastne zaključke, bi tožena stranka po navedbah tožnice kot davčno nepriznane stroške lahko izločila le del stroškov za reklame in prezentacije, ne pa vseh omenjenih stroškov.

8V posledici že podanih navedb glede najemnin in blaga za reklame in prezentacije pa je tožena stranka po prepričanju tožnice napačno obračunala tudi obveznost plačila DDV za zadevno davčno obdobje.

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe ter vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih. Navaja, da tožeča stranka v tožbi ponavlja pripombe, ki jih je dala na zapisnik in pritožbene navedbe, do katerih se je tožena stranka opredelila v svoji odločbi. Kot neutemeljene zavrača tudi očitke, da tožeči stranki ni bilo omogočeno izvajanje dokazov ter da ni podala dokazne ocene in da je (toženka) zagrešila vnaprejšnjo dokazno oceno. Glede najema dvorane in stroškov reklamnih vzorcev so navedbe tožeče stranke pavšalne, konkretnih dokazov o tem, kako so odhodki vplivali na njene prihodke, pa tožnica ni predložila. Zgolj dejstvo, da je tožnica najela dvorano in za najem plačevala visoko najemnino, ne da bi konkretno navedla dokaze in pojasnila, kdo se je udeleževal srečanj in predstavitev v Ljubljani in komu konkretno je dala na razpolago kupljene izdelke, pa ne zadošča za priznanje odhodkov iz naslova njene dejavnosti. Izjave distributerjev F. F., G. G. in H. H. celo potrjujejo ugotovitev tožene stranke, da tožeča stranka najete dvorane ni uporabila za svoje potrebe. Slediti tudi ni mogoče navedbi tožnice, da svojih podrejenih sodelavcev zaradi varovanja poklicne tajnosti ne sme razkriti, saj so ti podatki v zadostni meri varovani v davčnem postopku. Tožena stranka poudarja še, da ni nikoli navedla, da bi najeti prostori ne bili primerni za dejavnost tožeče stranke. Ugotovila je le, da stroški najema niso bili potrebni v smislu določb davčnih predpisov. Ne strinja pa se tožena stranka niti s tistimi navedbami v tožbi, po katerih bi bili odhodki iz naslova nakupa reklamnih izdelkov lahko vsaj delno priznani, in ne sledi tožbenim navedbam, da si napačno predstavlja pravila glede doseganja meril v zvezi z višino provizije. Izrekla se je tudi o možnosti poravnave ter jo izrecno zavrnila.

10Tožeča stranka je dan pred razpisanim prvim narokom sodišču posredovala pripravljalno vlogo, kar je z ozirom na določbe 269. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prepozno in se zato omenjene vloge pri odločanju sodišča ne upošteva.

11Na obeh narokih za glavno obravnavo sta stranki vztrajali pri svojih navedbah in predlogih. Sodišče je v dokazne namene vpogledalo upravne spise, v katerih se že nahajajo tudi listine, ki se kot dokaz predlagajo v tožbi. Prav tako se v spisih nahajajo izjave treh prič, katerih zaslišanja se prvič in s tem prepozno predlagajo v tožbi. Predlog za zaslišanje tožnice pa je pooblaščenec tožeče stranke umaknil.

12Tožba ni utemeljena.

13Po pregledu upravnih spisov ni mogoče pritrditi tožbenim očitkom, da tožeči stranki ni bilo omogočeno izvajanje dokazov, ki so bili v njeno korist, oziroma da so bili njeni dokazi v postopku nadzora prezrti. Tožnica je bila obveščena o začetku postopka nadzora in pozvana, da predloži podatke o poslovanju, nakar je posredovala pojasnila in predložila dokazne listine, na zapisnik je dala pripombe in vložila pritožbo. Prav tako ne drži, da je bila odmera davka izračunana na podlagi pavšalnih, neizkazanih in neutemeljenih zaključkov in predvidevanj tožene stranke. V razlogih svoje odločitve že prvostopenjski davčni organ podrobno opiše položaj in poslovanje tožnice, presodi tudi predložene dokaze, le da je njegova ocena okoliščin drugačna od tiste, ki jo uveljavlja tožeča stranka v tožbi.

14Prva tako ne drži tožbena trditev, da je davčni organ pripoznal prihodke v celotni višini. Iz spisov in izpodbijane odločbe namreč povsem jasno sledi, da se prihodki v delu, to je v znesku 21.903,02 EUR, zaradi napačnih knjiženj ne pripoznajo. Popravku tožnica ne ugovarja. V ostalem pa prihodki, tako tisti iz naslova „prodaje blaga na drobno na domačem trgu“ v znesku 238,39 EUR, kot „prihodki od prodaje proizvodov in storitve na tujem trgu“, tj. iz pridobivanja novih članov in povečevanja prodaje (v znesku 99.796,65 EUR), niso sporni in, ob pomanjkanju kakršnih koli ugovorov oziroma drugačnih ugotovitev, ostajajo nespremenjeni.

15Odhodkov pa davčni organ ne pripozna v dveh postavkah: ne priznajo se stroški najema dvorane (51.576,00 EUR) in stroški nakupa vzorčnih produktov (21.664,63 EUR). V obeh primerih se ne pripoznajo zato, ker ni izkazana neposredna povezava teh stroškov (odhodkov) s prihodki tožnice. V tej zvezi pa iz spisov sledi, da je davčni organ v postopku nadzora tožnico večkrat izrecno pozval, da predloži podatke o srečanjih, oziroma o zatrjevanih prezentacijah v najetih prostorih in o udeležencih teh srečanj. Iz spisov tudi sledi, da je tožnica v tej zvezi predložila dokaze. Kot dokaz je predložila pogodbo o najemu dvorane, račune za najem in izjavo najemodajalca o zasedenosti dvorane, ter račune za nakup vzorcev blaga, namenjenih za prezentacije v najetih prostorih. Vsi ti dokazi nedvomno in tudi nesporno po presoji sodišča izpričujejo dejanski najem dvorane in opravljene nakupe blaga. Nič konkretnega pa tožnica ne navaja niti ne predloži podatkov o izvedbi teh srečanj in o udeležbi na srečanjih in predstavitvah v Ljubljani ter komu konkretno je dala na razpolago izdelke. V tej zvezi pove samo, da nje večinoma ni bilo, ker ima redno zaposlitev v Bruslju, glede njenih distributerjev pa le, da so raztreseni po tujini (30 držav). Zato toženka že iz tega razloga utemeljeno vzpostavi dvom v zatrjevano udeležbo na srečanjih oziroma prezentacijah, ki naj bi se, kot izhaja iz podatkov o zasedenosti dvorane in iz izjave najemodajalca, dnevno odvijala v Ljubljani. Še zlasti zato, ker distributerji kot tuji državljani po pravilih družbe B. niso upravičeni prodajati izdelkov v Ljubljani. Opredeli pa se toženka tudi do izjav distributerjev F. F., G. G. in H. H., ki jih je v postopku nadzora posredovala tožnica, in iz katerih izhaja, da so najete prostore uporabili zase in za druge distributerje družbe B. iz njihove organizacije oziroma njihove prodajne mreže, ter pri tem utemeljeno ugotavlja, da tožeča stranka potemtakem dvorane ni uporabila za svoje potrebe in da torej tudi predložene izjave omenjenih prič ne zadoščajo za drugačno odločitev. V zvezi z najemom dvorane in stroški reklamnih vzorcev se je zato strinjati z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnica zgolj pavšalno navaja, da so ti stroški oziroma odhodki prispevali k doseganju njenih prihodkov (iz naslova prodaje izdelkov in provizij) in da v tem pogledu ni predložila relevantnih dokazov. To pa obenem pomeni, da v skladu z določbami 29. člena ZDDPO-2, na katerih pravilno temelji svojo odločitev davčni organ, ni pogojev za njihovo pripoznanje.

16Z ozirom na povedano je slediti tudi odločitvi in razlogom davčnih organov, ki se nanašajo na obračun in plačilo DDV, ki se nalaga tožeči stranki z izpodbijano odločbo, in v zvezi s katerimi tožnica posebnih ugovorov nima. Prav tako pa tožnica tudi ne ugovarja plačilu prispevka za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni in zato sodišče tudi v tem delu sledi izpodbijani odločitvi.

17Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

18Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.