UPRS Sodba II U 75/2023-7

I. Tožbi se ugodi. Izpodbijana odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. Bpp 217/2023 z dne 2. 3. 2023 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru je z odločbo št. Bpp 217/2023 z dne 2. 3. 2023 zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoč navedel, da prosi za pomoč v izvršilnem postopku na podlagi izvršilnega naslova - sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. III K 64591/2021 z dne 19. 8. 2022 zoper A. A.

3Tožena stranka je po pregledu navedene sodbe ugotovila, da je bila A. A. kot obdolženki izrečena pogojna obsodba, v kateri se ji je določila kazen 5 (pet) mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 3 (treh) let po pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja, in pod posebnim pogojem, da v roku 2 (dveh) let po pravnomočnosti sodbe tožniku kot oškodovancu povrne protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 1.310,37 EUR, sicer bo pogojna obsodba preklicana in določena kazen izrečena. Sodba je postala pravnomočna dne 19. 8. 2022. Glede na to, da ima obsojenka čas povrniti protipravno pridobljeno premoženjsko korist do 19. 8. 2025¹ in torej tožnik v tem trenutku obsojenke še ne more terjati za plačilo, je tožena stranka ocenila, da je njegova prošnja nerazumna in jo je zato na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) zavrnila.

4Tožnik je vložil tožbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolne ter napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je tožena stranka očitno spregledala potrdilo o izvršljivosti sodbe, iz katerega izhaja, da je sodba Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. III K 64591/2021 z dne 19. 8. 2022 postala pravnomočna in tudi izvršljiva dne 19. 8. 2022. Meni, da organ za brezplačno pravno pomoč ni pristojen odločati o morebitnem preuranjenem zahtevku, saj lahko o tem odloča le izvršilno sodišče po vloženem predlogu oziroma ga lahko kot ugovorni razlog uveljavlja le dolžnik po prejemu sklepa o izvršbi. Poudarja, da ima pravnomočna in izvršljiva sodba kazenskopravne učinke, vezane na izrečeno pogojno obsodbo, in civilnopravne učinke, saj sodba jasno določa takojšnji nastop izpolnitve tega plačila.

5Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: odpravi) in njegovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugodi, podredno pa, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis št. Bpp 217/2023 , odgovora na tožbo pa ni podala.

7Tožba je utemeljena.

8Skladno s 24. členom ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek).

9V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil tožniku kot oškodovancu s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. III K 64591/2021 z dne 19. 8. 2022 priznan premoženjskopravni zahtevek v višini 1.310,37 EUR in da je bil obsojenki A. A. kot posebni pogoj za plačilo v okviru pogojne obsodbe določen rok 2 (dveh) let po pravnomočnosti sodbe. Predmet sodne presoje pa je vprašanje, ali je terjatev v višini 1.310,37 EUR zapadla v plačilo že z izvršljivostjo sodbe, s katero je bil tožniku priznan premoženjskopravni zahtevek (t. j. z dnem 19. 8. 2022, kot zatrjuje tožeča stranka), ali pa bo navedena terjatev zapadla šele s potekom 2-letnega roka za plačilo, ki ga je sodišče določilo kot posebni pogoj, da se obsojenki pogojna obsodba ne prekliče in določena kazen izreče (kot je zavzela stališče tožena stranka). Od odgovora na navedeno vprašanje je namreč odvisno, ali je tožniku razumno dodeliti brezplačno pravno pomoč za sprožitev izvršilnega postopka za izterjavo terjatve v višini 1.310,37 EUR zoper obsojeno A. A.

10Postopek v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom (opredeljen v X. poglavju Zakona o kazenskem postopku) predstavlja kazenskemu postopku pridružen pravdni postopek (t. i. adhezijski postopek). Smisel tega postopka je, da se čim prej in s čim manjšimi stroški odloči o zahtevku oškodovanca, o katerem bi se sicer odločalo v civilnem postopku. Premoženjskopravni zahtevek, ki je nastal s kaznivim dejanjem, je zato glede utemeljenosti zahtevka vezan na predpise civilnega materialnega prava².

11Za razliko od civilnopravne narave postopka v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom je določitev posebnega pogoja vrnitve premoženjske koristi, do katere je obsojenec prišel s kaznivim dejanjem, oziroma povrnitve škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, v izreku pogojne obsodbe v skladu s tretjim odstavkom 57. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) predvsem kazenskopravne narave in se zanj uporabljajo določbe kazenskega materialnega prava. Določitev posebnega pogoja namreč predstavlja dodatno utrditev splošnega pogoja, da kazen, določena v pogojni obsodbi, ne bo izvršena, če obsojenec v času, ki ga določi sodišče, ne bo izvršil novega kaznivega dejanja, kar predstavlja cilj pogojne obsodbe kot sankcije opominjevalne narave³.

12Stična točka med premoženjskopravnim zahtevkom in določitvijo posebnega pogoja v pogojni obsodbi je v tem, da predstavlja prisojeni premoženjskopravni zahtevek iz adhezijskega postopka temelj določitvi posebnega pogoja v okviru izreka pogojne obsodbe, v preostalem pa sta si tako njena namena kot tudi njuni pravni naravi v bistvenem različna.⁴ Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Ips 1477/2015 z dne 16. 1. 2020 tudi izrecno zavzelo stališče, da sta roka za povrnitev škode v smislu poplačila premoženjskopravnega zahtevka in posebnega pogoja v okviru pogojne obsodbe lahko različna.

13Kot je razvidno iz sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. III K 64591/2021 z dne 19. 8. 2022, v izreku o premoženjskopravnem zahtevku ni določen rok za plačilo.⁵ V skladu z 289. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) lahko upnik, če rok ni določen, in tudi namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka, zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti. V primeru, če rok za izpolnitev ni določen, pa ga lahko izvršilno sodišče v sklepu o izvršbi postavi sámo oziroma je navedeno pomanjkljivost v izvršilnem postopku mogoče sanirati.⁶

14Po presoji naslovnega sodišča je tako stališče tožene stranke, da terjatev v višini 1.310,37 EUR iz naslova premoženjskopravnega zahtevka, ki je bil tožniku priznan z dne 19. 8. 2022 izvršljivo kazensko sodbo, še ni zapadla in da je posledično prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev predloga za izvršbo nerazumna, materialnopravno napačno. Sodišče je zato v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

15V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je sodišče zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, ki bo moral ob upoštevanju stališča sodišča, zavzetega v tej sodbi, ponovno odločiti o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

16Sodišče še pojasnjuje, da ni sledilo predlogu tožnika, naj odloči v sporu polne jurisdikcije in sámo odloči o stvari tako, da ugodi njegovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani iz razloga, ker je treba pri odločitvi o tožnikovi prošnji upoštevati še druge zakonske pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, presoja katerih pa ni predmet odločitve v tej zadevi. Ob tem sodišče izpostavlja tudi načelo delitve oblasti. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti.⁷ Za takšno odločanje ima sicer podlago v citirani določbi 65. člena ZUS-1, vendar le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami, ki v obravnavani zadevi niso izkazani.

17Sodišče je na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1⁸ odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in upravni akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

18V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnik, ki ga je v postopku upravnega spora zastopal odvetnik kot pooblaščenec, upravičen do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče ob upoštevanju 22% DDV (odvetnik je namreč zavezanec za plačilo DDV), kar znaša skupno 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženi stranki.

19Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

¹ Sodišče na tem mestu zgolj pripominja, da se bo dvoletni rok od pravnomočnosti sodbe (19. 8. 2022), ki je bil obsojenki določen kot posebni pogoj za povrnitev protipravno pridobljene premoženjske koristi, iztekel dne 19. 8. 2024 , kar pa ni odločilno za odločitev v predmetni zadevi.
² Tako npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 61836/2011 z dne 22. 5. 2014, I Ips 34619/2011 z dne 12. 9. 2013 in I Ips 22575/2010 z dne 1. 3. 2012 .
³ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 1477/2015 z dne 16. 1. 2020.
⁴ Sodba Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 18380/2018 z dne 28. 2. 2022.
⁵ V izreku kazenske sodbe je navedeno, da je obdolžena dolžna oškodovancu B. B. plačati znesek 1.310,37 EUR.
⁶ Tako npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 869/2018 z dne 8. 6. 2018 in sklep Višjega sodišča v Celju I Ip 80/2018 z dne 25. 4. 2018.
⁷ Prim. sodba Upravnega sodišča RS I U 1542/2020-20 z dne 13. 9. 2021.
⁸ Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6.