VSRS Sodba I Up 184/2023

Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 594/2023-26 z dne 25. 4. 2023 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5481/2022/14 (121-11) z dne 3. 4. 2023, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III,¹ odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. V II. točki izreka je zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval odložitev izvršitve sklepa z dne 3. 4. 2023 do izdaje pravnomočne odločbe.²

2V obrazložitvi sodbe iz I. točke izreka je sodišče prve stopnje med drugim pojasnilo, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito, zato tja ne bo vrnjen kot tujec brez dokumentov. Tožnik je z navedbami o nasilju hrvaških policistov in nasilnih vračanjih čez mejo v Bosno in Hercegovino zatrjeval, da naj bi na Hrvaškem obstajale sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko zanj povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, toženka pa je ob upoštevanju podatkov AIDA in EUAA pravilno presodila, da te niso podane. Obstoj takšnih sistemskih pomanjkljivosti ne izhaja niti iz podatkov, ki jih je predložil tožnik, saj ti ne opisujejo stanja na področju prosilcev za mednarodno zaščito, ampak je iz njih razvidno le neprimerno ravnanje hrvaških policistov z migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško in še niso prosilci za mednarodno zaščito.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo, v kateri predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo „razveljavi oziroma spremeni“ in odpravi sklep toženke z dne 3. 4. 2023.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Uredba Dublin III v drugem odstavku 29. člena določa, da kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Po prvem odstavku istega člena začne ta šestmesečni rok teči po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo, ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek.

7Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno stališče, da začne teči rok za predajo od dneva vložitve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da se je zato v obravnavani zadevi že iztekel, saj je pritožnik vložil prošnjo 22. 11. 2022, ter se je odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito prenesla na toženko. Ker pritožnik ne navaja drugih okoliščin, ki bi lahko bile pomembne za določitev odgovorne države članice,³ izpodbijani sodbi v tem pogledu ni mogoče očitati nezakonitosti.

8Za pritožnika je sporno zlasti, ali na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki bi za pritožnika lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

9S tem v zvezi je neutemeljen pritožbeni ugovor, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb, da pritožnik na Hrvaško ne bo vrnjen kot prosilec za mednarodno zaščito, temveč kot tujec brez dokumentov. Razlogi o tem so navedeni v 40. in 41. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Prav tako ne drži, da je sodišče prezrlo pritožnikove navedbe v zvezi s poročilom AIDA z dne 22. 4. 2022, saj se je do njega opredelilo v 47. točki obrazložitve.

10Sodišče prve stopnje je presodilo, da bo pritožnik vrnjen na Hrvaško kot prosilec za mednarodno zaščito. Ugotovitev je oprlo na okoliščine, navedene v 41. točki obrazložitve, to je na podatke, pridobljene iz sistema Eurodac, iz katerih izhaja, da je bil pritožnik na Hrvaškem v tem sistemu evidentiran kot prosilec za mednarodno zaščito, in na njegovo nekonkretizirano nasprotovanje ugotovitvam toženke, da v azilnem postopku ni bil izpostavljen negativnim izkušnjam, da je bil v sprejemnih kapacitetah primerno nastanjen, da je imel dostop do hrane in do zdravstvene oskrbe ter da ni imel težav s policijo ter uradnimi ali drugimi osebami. Da bi bilo dejansko stanje glede pritožnikovega položaja, ki je v upravnem sporu (neuspešno) trdil, da na Hrvaškem ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, nepravilno ali nepopolno ugotovljeno in konkretno v čem, pa iz pritožbe ni razvidno. Pri tem je z omenjeno pritožnikovo trditvijo v nasprotju celo sama pritožba, saj izpostavlja vsebino poročila AIDA z dne 22. 4. 2022, ki se nanaša na osebe, ki so na Hrvaškem vložili prošnje za azil in bili tam v azilnih postopkih.

11Iz izpodbijane sodbe izhaja (46. in 47. točka obrazložitve), da je sodišče pri svoji presoji štelo za relevanten obstoj morebitnih pomanjkljivosti na področju zagotavljanja mednarodne zaščite določeni skupini oseb, to je tistim, ki so na Hrvaško vrnjeni v postopku, pravno urejenem z Uredbo Dublin III, in torej v dogovoru med pristojnimi organi držav članic EU, čemur pritožba argumentirano ne oporeka, in ne tistih, ki so po nezakonitem prečkanju hrvaške meje iz tretje države izrazili željo po navedeni zaščiti. V tem okviru, torej upoštevaje sedanji pritožnikov pravni položaj, je ugotavljalo, ali obstojijo pravno upoštevne ovire za predajo pritožnika Hrvaški, in sicer v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem in pogojev za namestitev prosilcev, možnosti prisilnega vračanja v tretjo državo, ki ni članica EU, in morebitnih ovir zaradi pritožnikovih osebnih okoliščin (49. točka obrazložitve). Med drugim je pritrdilo toženki, da je ob upoštevanju podatkov AIDA in EUAA pravilno ugotovila, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic, niso ovirani pri dostopu do postopka mednarodne zaščite.

12Glede na navedeno pritožnik neutemeljeno izpostavlja sodbo ESČP „v zadevi šestletnega afganistanskega otroka, ki so mu hrvaške oblasti zavrnile možnost, da zaprosi za azil in mu ukazale, da se vrne v Srbijo“.⁴ S tem in s posplošenimi navedbami, da iz poročila Odbora Sveta Evrope za preprečevanje mučenja (ki ga ne opredeli niti časovno) izhaja, da na Hrvaškem resnično slabo ravnajo z migranti in prosilci za azil, ne more izpodbiti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da iz pregledanih informacij ni razvidno, da bi na Hrvaškem v azilnih postopkih prosilcev, kot je pritožnik, ki bo sprejet v navedeno državo v okviru t. i. dublinskega postopka, obstajale sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Tega ne more utemeljiti niti s sklicevanjem na ugotovitve v sodbi upravnega sodišča I U 688/2023 z dne 15. 5. 2023, ki so povezane z dejanskimi okoliščinami druge osebe⁵, v pritožnikovi zadevi pa niso bile ugotovljene (torej da mu je bila izdana odločba o prostovoljni vrnitvi oziroma da obstoji možnost, da je na Hrvaškem podpisal izjavo o prostovoljni vrnitvi).

13Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje oceno (ne)verodostojnosti pritožnikove izpovedbe uporabilo le kot dodaten argument – to izrecno izhaja iz 48. točke obrazložitve – za zavrnitev njegove trditve o obstoju upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški na podlagi svojih preteklih izkušenj s hrvaškimi policisti ob prehajanju hrvaške meje, ko so ga nezakonito vračali v Bosno in Hercegovino. Temeljna teza izpodbijane sodbe namreč je, da tudi če bi se vse pritožnikove trditve izkazale za resnične, sedaj kot prosilec, ki bo na Hrvaško sprejet v okviru postopka po Uredbi Dublin III, ni več v enakem položaju, zato opisovanje preteklih dogodkov ni odločilno za ugotavljanje stanja na področju azilnih postopkov in pogojev za namestitev prosilcev iz dublinskih postopkov. Vrhovno sodišče se zato do navedb, s katerimi pritožnik izraža nestrinjanje z dokazno oceno njegove izpovedi, ni opredelilo.

14Pritožnik še navaja, da se je toženka v izpodbijanem upravnem aktu sklicevala na članke, do katerih se ni mogel opredeliti, zato je sodišče pozval, naj pozove toženko k njihovi predložitvi, česar pa ni storilo.

15Navedbe so neutemeljene, saj pritožnik zatrjevanega v tožbi od sodišča ni zahteval. Poleg tega je sodišče na glavni obravnavi v dokazne namene vpogledalo in v soglasju s strankama štelo za prebrane vse listine iz spisa toženke (3. stran zapisnika o glavni obravnavi z dne 25. 4. 2023, l. št. 34), pred tem pa je pooblaščenka tožene stranke tudi pojasnila, da gre za dokumente, ki jih je v upravnem postopku v spis vložil (pri)tožnikov pooblaščenec, čemur pritožnikova pooblaščenka na glavni obravnavi ni oporekala (2. stran navedenega zapisnika). To pomeni, da je bila pritožniku pred sodiščem zagotovljena pravica do izjave, zato kršitev postopka upravnega spora ni podana.

16Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Vrhovno sodišče je tožnikovo pritožbo zoper navedeno točko izreka zavrnilo s sklepom I Up 169/2023 z dne 14. 6. 2023.
³ SEU je v zadevi Shiri, C-201/16, sodba z dne 25. 10. 2017, razložilo, da tudi določbe o zavezujočih rokih, v katerih je treba izvesti postopke sprejema in ponovnega sprejema, ki jih določa Uredba Dublin III (med njimi šestmesečni rok iz člena 29(1) in (2) te uredbe), tako kot merila iz poglavja III navedene uredbe prispevajo k določanju odgovorne države članice (39. točka obrazložitve).
⁴ Pritožnik trdi, da naj bi bile s to sodbo potrjene ugotovitve raziskovalcev britanskih univerz o verižnih vračanjih, ko naj bi bili prosilci za azil prikrito premeščeni med državami in na koncu izgnani iz EU prek Hrvaške v Bosno in Hercegovino ali Srbijo.
⁵ Nanašajo se na to, da so hrvaški organi tožnici, ki naj bi bila vrnjena na Hrvaško v dublinskem postopku, že pred tem izdali odločbo o prostovoljni vrnitvi. Upravnemu sodišču se je zato zastavilo vprašanje, kakšen bo njen status v primeru vrnitve po Uredbi Dublin III na podlagi že opravljenih procesnih dejanj, če naj bi dala privolitev za prostovoljno vrnitev, ne da bi zanjo sploh vedela.