VSRS Sklep I Up 170/2023

Pritožba se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) in tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka). Tožba je bila vložena zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1682/2023/3 (1222-08) z dne 6. 4. 2023, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, sklep toženke pa odpravi, oziroma podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Toženka je v odgovoru na pritožbo Vrhovno sodišče obvestila, da je pritožnik 17. 5. 2023 samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani, kjer je bil začasno nastanjen, sedanje prebivališče pritožnika pa ji ni znano. Zato meni, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

4Toženkin odgovor na pritožbo je bil pooblaščenki tožnika vročen dne 7. 6. 2023, vendar nanj ni odgovorila.

5Pritožba ni dovoljena.

6Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je ta nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravni interes za pritožbo, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja. To se presoja v vsakem upravnem sporu posebej ob upoštevanju konkretnih okoliščin posamezne zadeve.

7Sprejeto je stališče Vrhovnega sodišča, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.¹

8V obravnavani zadevi ni sporno, da je pritožnik 17. 5. 2023 (po vložitvi pritožbe), samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh vanj ni vrnil, niti o tem ni dal nobenega obvestila. S tem je kršil svojo dolžnost prosilca iz prvega odstavka 89. člena ZMZ-1, da mora biti vedno dosegljiv pristojnemu organu in urad nemudoma obvestiti o spremembi naslova prebivališča. Tovrstnih informacij kljub pozivu Vrhovnega sodišča, naj odgovori na navedbe toženke o prenehanju pravnega interesa, ni posredoval niti Vrhovnemu sodišču. Ker tudi ni nasprotoval predlogu toženke za procesno končanje postopka, s tem da bi pojasnil, v čem prepozna nadaljnji obstoj svojega pravnega interesa, ni podlage za sklepanje, da je ta obstoječ v smislu objektivno izkazanega pritožnikovega namena uveljavljati mednarodno zaščito v Sloveniji, za kar si s to pritožbo prizadeva.

9Vrhovno sodišče je zato pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (352. člen v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020, I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020, I Up 161/2022 z dne 22. 8. 2022.