VDSS Sodba Pdp 82/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe toženke z dne 13. 1. 2020 v zvezi z odločbo z dne 26. 2. 2020, obračun mesečnih bruto zneskov za obdobje od 1. 3. 2015 do 31. 12. 2018 v skupni višini 2.564,95 EUR, izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev pravdnih in predpravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 990,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno izhajalo iz predpostavke, da si je delavec dolžan odmor zagotoviti sam. Toženka je delovni proces organizirala na način, da je tožnik delo v nočnem času, v času vikendov in dela prostih dni opravljal sam. Tožnik in priče A. A., B. B. ter C. C. so potrdili, da je moral v primeru hujših kaznivih dejanj ukrepati takoj. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj je odločitev sodišča v nasprotju z vsebino izpovedi. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnika, da je bistvo odmora, da si delavec odpočije. Dokazna ocena ni prepričljiva in jo je sodišče oprlo izključno na izpoved priče D. D. Tožnika za čas odmora nihče ni zamenjal, toženka zamenjave ni zagotovila. Intenziteta in nepredvidljivost dela sta onemogočala odmor. Sodbe glede ključnih pravno relevantnih dejstev ni mogoče preizkusiti. Tožnik je moral biti ves čas prisoten na delovnem mestu in dosegljiv, saj preko te službe potekajo vsa zaprosila Interpola, Sirene in Europola ter je služba kontaktna točka za policijske enote, SKP in UKP. Sodišče ni pojasnilo, zakaj zaslišanim pričam glede dolžnosti ukrepanja in števila klicev ne verjame. Ni se opredelilo do tožnikove navedbe, da je bilo po sestanku 27. 11. 2018 uvedeno pravilo, da se bo koriščenje odmora evidentiralo v poročilih. Toženka ni predložila teh poročil. Sodišče je odločilo v nasprotju z določili Direktive 2008/88/ES. Odločba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 54/2021 je v nasprotju s stališčem, ki ga je zavzelo Sodišče EU v zadevi C-107/19. Drugačno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v odločbi VIII Ips 196/2018. Dejstvo, da nekatere države članice čas odmora štejejo v delovni čas, nekatere pa ne, še ne pomeni, da je njegovo koriščenje drugačno. Podane so vse predpostavke za odškodninsko odgovornost toženke. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).¹ Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti, torej, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je obrazloženo utemeljilo, zakaj tožniku pravica do odmora ni bila kršena. Tožnik neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo izključno na izpoved priče D. D., vodje sektorja E. Sodišče prve stopnje je vse izvedene dokaze vestno in skrbno ocenilo, vsakega posebej in vse skupaj. Iz razlogov sodbe izhaja, katera dejstva je štelo kot bistvena in na podlagi katerih dokazov jih je ugotovilo, pri čemer je upoštevalo tudi listinske dokaze; navedlo je razloge, zakaj je v večji meri verjelo izpovedi priče D. D., in ne pričam A. A., B. B. in C. C., in jim pritožbeno sodišče pritrjuje (D. D. je kot vodja poznal delo dežurne službe; v sektorju je bil zaposlen od leta 2001 dalje). Sodišče prve stopnje določbe 8. člena ZPP ni uporabilo zmotno, da bi bila podana uveljavljana bistvena kršitev pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Dokazna ocena je tako formalno pravilna kot vsebinsko prepričljiva.

7Tožnik je bil zaposlen pri toženki kot višji kriminalist specialist in je v spornem obdobju opravljal delo v sektorju E. Sodišče prve stopnje je v zvezi z njegovim tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na neizkoriščeni odmor med delovnim časom, izhajalo iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)² in 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP).³ Pravilno je štelo, da bi bil tožnik glede na opravljanje dela v 12-urnih izmenah upravičen do odmora v trajanju 45 minut, in pravilno na podlagi ocene izvedenih dokazov presodilo, da mu je toženka takšen odmor zagotovila.

8Pritožba nasprotuje stališčem, kot bi izhajala iz sklepa VIII Ips 54/2021 z dne 1. 2. 2022,⁴ na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, in Vrhovnemu sodišču RS očita, da ni postavilo predhodnega vprašanja Sodišču EU, kar ne sodi v okvir tega spora. Kot je Vrhovno sodišče RS dodatno pojasnilo v sklepu VIII DoR 74/2022 z dne 15. 9. 2022, navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo odmora (v primeru, kot je tožnikov, ko mu zamenjava ni zagotovljena; tožnik v zvezi s tem zmotno meni, da bi mu bil odmor omogočen le v primeru zamenjave, kot zmotno meni, da že dejstvo, da se je v času odmora nahajal na delovnem mestu, prepreči njegovo koriščenje).

9Sodbi Sodišča EU C-742/19⁵ in C-344/19, na kateri se poleg sodbe C-107/19 sklicuje pritožba, se ne nanašata na vprašanje odmora, ampak na vprašanje, ali se razpoložljivost za delo v okviru sistema pripravljenosti šteje v delovni čas. Tudi sodba C-107/19 za konkretni spor ni upoštevna, saj je v navedeni zadevi šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo (šlo je za gasilca, ki je imel v času odmora pri sebi sprejemnik). Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka tožniku odmor zagotovila (temelječa na ugotovitvi, da delo ni bilo tako intenzivno, da bi bila izraba odmora onemogočena), tako ne nasprotuje sodni praksi Sodišča EU, kot neutemeljeno uveljavlja pritožba.

10Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da narava in intenzivnost tožnikovega dela nista bili takšni, da mu odmor ne bi bil zagotovljen. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse naloge, ki jih je tožnik moral opraviti v okviru 12-urne izmene, to je sprejemanje klicev in nudenje pomoči, spremljanje Schengenskega informacijskega sistema, kanalov Europola, Interpola, Sirene, vhodne pošte policijskih enot, sodišč in upravnih enot. Pravilno se je oprlo na predložena poročila, v katera se sicer določene naloge niso vpisovale, vendar je šlo pri tem za obrobne zadeve, ki jih ni bilo toliko, da bi bistveno vplivale na delo; pomembne (bistvene) zadeve so bile v poročilo vpisane. Na podlagi poročil je utemeljeno štelo, da količina nalog ni bila obsežna niti ni zahtevala toliko dela, da bi tožniku onemogočala koriščenje odmora.

11Drži, da je poleg odzivnega časa pogostost ravnanj, ki zahtevajo delo, za presojo, ali je delavcu odmor omogočen, bistvenega pomena. Vendar pa pritožba neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede odzivanja na službeni telefon in elektronsko pošto, potrebe po stalni dosegljivosti in odzivnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da klici, ki so jih prejemali v dežurni službi, niso bili tako številčni (kljub temu, da so priče različno izpovedale glede števila klicev, ki naj bi jih bilo tudi 50), da ne bi omogočali koriščenje odmora v več delih, na primer po 15 minut. Pri tem se je utemeljeno oprlo na izpoved priče D. D., da ni nikoli zahteval, da se stalno gleda v ekran in je vsak lahko odšel na malico, kavo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožniku ni bilo potrebno stalno gledati v ekran in se odzivati na zaprosila, zato ni sledilo pritožbenim navedbam, ki zatrjujejo drugače. V času izmene je lahko uporabljal čajno kuhinjo, na voljo je imel počivalnik. Zgolj dejstvo, da je moral imeti pri sebi telefon in se v primeru klica odzvati, ne pomeni, da odmora ni mogel koristiti. Ob upoštevanju narave tožnikovega dela je tudi zmoten pritožben očitek, da je moral tožnik delo opravljati v vsiljenem ritmu, niti takšne narave ni moč pripisati dejstvu, da je moral biti tožnik dosegljiv na telefon.

12Zahteva po takojšnjem odzivu na prejeta zaprosila ne izhaja niti iz Uredbe o poenostavitvi izmenjave informacij in podatkov med Policijo in Carinsko upravo RS ter pristojnimi organi v drugih državah članicah EU,⁶ ki določa, da je za odgovor na zaprosilo v nujnih zadevah določen osemurni rok, v nenujni pa je rok en oziroma dva tedna. Kot sta izpovedala priči C. C. in D. D., so imeli že v naprej pripravljene obrazce, v katere so vnesli manjkajoče podatke, kar je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, še pospešilo naloge dežurnega po prejemu klica oziroma elektronske pošte.

13Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so le določene nujne naloge (glede pogrešanih oseb, mladoletnikov) zahtevale takojšnje ukrepanje, vendar takšnih nalog v določenih izmenah sploh ni bilo, v določenih izmenah pa jih je bilo nekaj; če bi jih bilo več, bi bile vpisane v poročilih. V poročilih tudi ni vpisanih več hujših kaznivih dejanj. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje zavzeti ugotovitvi, da večina nalog ni terjala takojšnjega ukrepanja in si je tožnik lahko sam določil vrstni red reševanja zadev, v vmesnem času pa je lahko koristil odmor.

14Glede zagotavljanja odmora tožnik neutemeljeno izpostavlja izpovedi prič A. A., B. B. in C. C., da so bile omogočene le kratke "pavze". Presoja, ali je bil tožniku glede na naravo in intenzivnost dela odmor omogočen, je na sodišču; sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih bistvenih dejstev utemeljeno presodilo, da do kršitve pravice ni prišlo. V zvezi z zagotavljanjem pravice do odmora se tožnik neutemeljeno sklicuje na spremembe, ko je toženka zagotovila dodatnega kriminalista, saj to, kako je bilo delo organizirano po spornem obdobju, za odločitev ni bistveno, niti ni bistvena vsebina poročila z dne 13. 9. 2017 ("problemsko poročilo", ki ga je tožnik predložil za "razumevanje sporne problematike", nanaša pa se na delo v dežurni službi). Enako ni bistveno, ali je bilo po sestanku dne 27. 11. 2018 uvedeno pravilo o evidentiranju koriščenja odmora v poročilih. Ker ne gre za bistvena dejstva, tožnik neutemeljeno v pritožbi toženki očita, da poročil iz kasnejšega obdobja ni predložila, oziroma ponavlja tozadevne navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje.

15Tožnik neutemeljeno izpostavlja, da mu odmor ni bil omogočen na način, da bi mu bila zagotovljena potrebna regeneracija. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da si odmora med delovnim časom ni mogoče razlagati na način, da ima delavec povsem proste možnosti posvečanja svojim osebnim interesom, in da, kot že navedeno, pravica do odmora ni kršena, če ga delavec koristi na delovnem mestu.

16Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (154. člen ZPP). Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ki ni bistveno pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in se v tej istovrstni zadevi ne šteje za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.
² Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.
³ Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl.
⁴ Podobno v sklepu Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 35/2021 z dne 10. 3. 2022. Tožnik neutemeljeno izpostavlja stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022, ki se nanaša na druga dejanska in pravna vprašanja (straža).
⁵ Odgovor na predhodno vprašanje v zadevi VIII Ips 196/2018.
⁶ Ur. l. RS, št. 99/2013.