UPRS Sodba in sklep I U 456/2023-20

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-4834/2022/8 (1221-12) z dne 16. 3. 2023 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-4834/2022/8 (1221-12) z dne 16. 3. 2023.

O izpodbijanem sklepu

1Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III¹ za to odgovorna država članica (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da tožnik v postopku ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zaradi česar toženka njegove istovetnosti ni nesporno ugotovila. Toženka je na podlagi Centralne evidence EURODAC ugotovila, da je bil tožnik v evidenco vnesen 27. 9. 2022 kot tujec v Republiki Hrvaški. Iz obrazložitve izhaja, da je 3. 1. 2023 Republika Hrvaška v skladu s prvim odstavkom 13. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za tožnikovo obravnavo.

3Toženka je povzela tožnikove izjave iz osebnega razgovora v prisotnosti tolmača za angleški jezik, da se noče vrniti nazaj v Republiko Hrvaško, ker tam ni nikoli zaprosil za azil. Tožnik je potoval v skupini, v kateri so bile tudi ženske in otroci, šele v približno šestem poskusu uspel vstopiti v Republiko Hrvaško. Toženka povzame, da so jim hrvaški policisti ob prijetju rekli, naj gredo drugam, da so bili pred tem več dni v avtobusu, ker je bilo zanj zelo težko, da so mejo prečkali peš po gozdu. V gozdu na meji jih je prijela hrvaška policija, ki jih je odpeljala na policijsko postajo, kjer so prespali. Naslednji dan so jim odvzeli prstne odtise, brez prisotnosti tolmača, in jih s policijskim avtomobilom odpeljali v mesto, katerega imena tožnik ni vedel. Povedali so jim, da morajo v sedmih dneh zapustiti Hrvaško, na poti do Slovenije pa ga je prijela slovenska policija. Toženka je povzela, da v prejšnjih poizkusih hrvaška policija tožniku ni odvzela prstnih odtisov, da so ga vedno pošiljali nazaj, da je prejel neke papirje, a ne ve, v katerem jeziku so bili. Hrvaški policist, ki ga je ustavil v drugem mestu, mu je povedal, da na papirju piše, da mora v 7 dneh zapustiti Hrvaško. O Republiki Hrvaški, kje je bil eno noč, tožnik nima kaj slabega povedati, niso ga maltretirali ali pretepali, očita jim le, da so ga po več mesecih potovanja nenehno odganjali nazaj, da je zelo težko vstopil v Republiko Hrvaško, v času bivanja v Republiki Hrvaški ni imel težav s strani uradnih oseb ali kogarkoli drugega. Tožnik je trpel edino, ko je bil v gozdu več dni brez hrane in pijače pred vstopom na Hrvaško. Tožnik se boji, da bi na Hrvaškem trpel, da ima nekaj zdravstvenih težav, da ima zlom v rami na treh mestih, zaradi česar se boji vrnitve v Republiko Hrvaško. Tožnik bi rad v Sloveniji šel v šolo, začel hoditi na tečaj slovenščine in se na tak način lažje vklopil v družbo.

4Toženka je ugotovila, da tožnikove navedbe, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker tam nikoli ni zaprosil za azil, ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali.

5Toženka je ugotovila, da tožnik na Hrvaškem ni imel stika z drugimi uradnimi osebami, razen s policisti oz. policijo, s katero pa ni imel nobenih problemov niti ga ta ni maltretirala ali pretepala. Tožnikove navedbe, da ga je strah pred tem, da bi ob vrnitvi v Republiko Hrvaško trpel zaradi zdravstvenih težav, ki naj bi jih imel, je toženka ocenila kot neutemeljene in pavšalne z obrazložitvijo, da bo tožnik v Republiko Hrvaško predan v dublinskem postopku, ob predaji na ozemlju Republike Hrvaške ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje azilnega postopka, nato pa bo nastanjen v azilni dom. V azilnem domu bo imel, tako kot v Republiki Sloveniji, na voljo zdravniško oskrbo. Toženka je ugotovila, da imajo prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški na podlagi 52. člena »Zakona o medunarodnoj i privremeni zaštiti« pravico do zdravstvenega varstva, ki je podrobneje predpisana v 57. členu, in sicer vključuje nujno medicinsko pomoč in prepotrebno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. Prosilcu, ki potrebuje posebna sprejemna ali postopkovna jamstva, zlasti žrtve mučenja, posilstev ali drugih hudih oblik psihičnega, fizičnega ali spolnega nasilja, se zagotovi ustrezna zdravstvena oskrba v zvezi s specifičnim stanjem ali posledicami, ki jih povzročijo ta dejanja. Ministrstvo, pristojno za zdravje, zagotovi zdravstveni pregled iz 4. točke tretjega odstavka 52. člena istega zakona in zdravstveno varstvo iz prvega in drugega odstavka 57. člena. Prav tako je v 4. točki 52. člena »Zakona o medunarodnoj i privremeni zaštiti« predpisan preventivni zdravstveni pregled ob nastanitvi in so ga prosilci celo dolžni opraviti. Iz dokumenta »Integracija u Hrvatskoj u praksi«, izdanega s strani Centra za mirovne študije v Zagrebu izhaja, da ima zdravnik v azilnem domu Porin dvakrat tedensko po dve uri sprejemno pisarno, kamor lahko pridejo nastanjeni prosilci, ki imajo zdravstvene težave. Ves čas pa je za prosilce na voljo tudi zdravstvena oskrba v Zdravstvenem domu Dugavama v Zagrebu, kjer je organizirana ambulanta posebej zanje. Na podlagi navedenega je toženka menila, da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški za tožnika, kar se tiče njegovega zdravja, tam ustrezno poskrbljeno.

6Toženka je ugotovila, da izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Tožnik je opisoval policijski postopek, ne pa azilnega postopka, ki se zanj še ni začel, ker prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni podal. Tožnik ni izpostavil nobenega slabega dogodka, ki bi se mu pripetil na Hrvaškem v postopku s policisti. Toženka ni mogla zaključiti, da obstajajo na tožnikovi strani utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški, ki je pristojna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

7Toženka je še izpostavila, da osebe, ki so Republiko Hrvaško predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in, ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Iz teh razlogov pristojni organ šteje, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka ni ovir.

8Toženka je ugotovila, da ni razlogov, da bo v konkretnem primeru tožnik ob predaji Republiki Hrvaški podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, kjer ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Glede na to, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika, ki ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, je toženka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Povzetek tožbenih navedb

9V tožbi zoper izpodbijano odločbo tožnik uveljavlja vse razloge po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga njegovo odpravo.

10Tožnik navaja, da svoje istovetnosti ni mogel dokazati z nobenim osebnim dokumentom, ker je potni list izgubil v Srbiji. Do Kosova je prišel z vizo z letalom z letom preko Turčije, od tam odšel s potnim listom v Srbijo in nato nelegalno do Slovenije, s ciljno državo Francijo.

11Tožnik po povzetku dosedanjega postopka navaja, da se je na Hrvaškem zadrževal le en dan, zato mu ni jasno, kako bi naj vedel ali obstajajo v Republiki Hrvaški pomanjkljivosti azilnega sistema, če tam sploh ni bil oz. se je soočal le s policijo, ko je šestkrat skušal prečkati mejo z BIH, vendar ga je ta vsakič znova odgnala nazaj. Gre torej vsaj za šest »push back-ov«, katere je doživel tožnik in dejansko predstavljajo pomanjkljivosti azilnega postopka, katerega šest krat tožnik sploh ni mogel uveljavljati oz. podati najprej namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in nato še same prošnje za mednarodno zaščito. Pri tem je doživel na ta način nečloveško ravnanje, saj se je posledično moral skrivati po gozdovih več dni brez hrane in vode in »strehe nad glavo«. Ravno zaradi takšnega ravnanja hrvaške policije, tožnik sploh ni imel namere zaprositi za mednarodno pomoč in poudarja, da zanjo ob odvzemu prstnih odtisov ni zaprosil. Gre torej za pomanjkanje njegove prave volje, saj ni vedel oz. se zavedal, da bo z odvzemom prstnih odtisov že postal prosilec za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Iz tega tako izhaja napačen zaključek toženke, da naj bi dne 27. 9. 2022 tožnik na Hrvaškem postal prosilec za mednarodno zaščito.

12Tožnik izpostavlja, da je bil na Hrvaškem prijet kot državljan tretje države pri prehodu meje med BIH in Hrvaško v Cetingradu dne 27. 9. 2022 ob 08:52, da so mu bili le vzeti prstni odtisi, da pri tem ni bil prisoten tolmač, da mu ni bilo obrazloženo, kaj se z njim sploh dogaja, da ni podal ne namere ne prošnje za mednarodno zaščito, da njegov status na Hrvaške zato ni status prosilca za mednarodno zaščito, zaradi česar tudi ne more biti vrnjen nazaj na Hrvaško po Dublinskem postopku.

13Po tožnikovem mnenju Hrvaška ne spoštuje pravnega reda Evropske unije niti svojega lastnega niti Uredbe Dublin III, ker je tožnika zavedla v sistem EURODAC kot prosilca za mednarodno zaščito, čeprav mu je le odvzela prstne odtise in se je tožnik na zahtevo policistov in dobljenega dokumenta o odstranitvi iz Hrvaške nemudoma iz te države tudi odstranil in prečkal mejo s Slovenijo že naslednjega dne 28. 9. 2022. Tožnik meni, da je izpodbijani sklep samim seboj v nasprotju in je posledično neveljaven, ker je toženka navedla, da se azilni postopek za tožnika praktično niti še ni začel.

14Toženka je po mnenju tožnika nepravilno uporabila Uredbo Dublin III zaradi tveganja kršitve 3. člena EKČP in 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU ob morebitni vrnitvi tožnika na Hrvaško. S sklicevanjem na primer M.S.S. izpostavlja, da se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite v določeni državi EU, dokazno breme prenese na toženko, ki ima dolžnost, da presodi ali so razmere v državi kamor bo prosilec vrnjen, primerne. Takšna je tudi izoblikovana slovenska sodna praksa. ESČP je nadalje izpostavilo, da mora država vračanja aktivno preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo država sprejema spoštovala človekove pravice, vendar toženka tega ni storila. Tožnik navaja, da je dokazov o sistemskih pomanjkljivostih azilnega postopka na Hrvaškem, mučenju in nečloveškem ravnanju beguncev s strani hrvaške policije, ki jim za vsako ceno skuša preprečiti vstop na Hrvaško, kot tudi pričetek in nadaljevanje postopka za pridobitev mednarodne zaščite, vedno več. Eden od dokazov je tudi internetni članek z dne 4.2.2023 o nekaj sto protestnikih v Bernu, ki so protestirali proti vračanju prosilcev za azil nazaj na Hrvaško, z naslovom »Več sto ljudi je v soboto v Bernu protestiralo proti vračanju prosilcev za azil na Hrvaško«²

15Tožniku so ravnanja hrvaških varnostnih organov pustila mnoge psihične posledice, zaradi česar je 24. 3 .2023 obiskal zdravnika specialista psihiatra dr. T. T., ki je ugotovil, da tožnik nima apetita, da ne more več spati od kar je izvedel, da se bo moral vrniti nazaj na Hrvaško. Zato mu je dr. T. predpisal zdravilo Sanval, ki naj ga jemlje do 4 tedne in ga hkrati napotil še na pregled v Splošno zdravstveno ambulanto. Izpostavi, da toženka navaja sicer pravilno pravno podlago hrvaške ureditve postopanja s prosilci za mednarodno zaščito, vendar spregleda individualno videnje ravnanj s tožnikom s strani hrvaških varnostnih organov ter tudi ne poda nobenega pojasnila, da je pridobila posebno zagotovilo od Republike Hrvaške, da v konkretnem primeru sprejema tožnika do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ne bi prišlo, niti ne poda dokaza, da je »vsakršna dejanska nevarnost« nečloveškega ravnanja izključena.

16Dejstvo, da je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito ne pomeni, da bo tožnik dejansko imel zagotovljen dostop do azilnega postopka. Tožnik meni, da obstaja velika verjetnost, da bi bil tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško podvržen nehumanemu ravnanju, kar je v nasprotju s 3. členom EKČP in 4. členom Listine o temeljnih pravicah EU in 18. členom Ustave RS, ki prepoveduje mučenje, nečloveško ter ponižujoče ravnanje. Zaključek toženke, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti brez, da bi se opredelila do splošno znanih javno dostopnih informacij o omejenem dostopu do azilnega postopka zaradi nezakonitih vračanj v BiH ter nasilja policije, je torej nepravilen. Toženka bi morala preučiti relevantna poročila, saj je ravnanje hrvaških organov splošno znano in javno obeleženo v številnih poročilih, in uporabiti 3. člen Uredbe Dublin III ter obravnavati tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji.

17Toženka je po mnenju tožnika napačno uporabila materialno pravo iz določila drugega pod-odstavka člena 3(2) Uredbe Dublin III in s sklicevanjem na sodbe naslovnega sodišča IU 136/22-8. z dne 23. 3. 2022 in I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022, odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up- 613/16 z dne 28.9.2016 (odst. 14) in I U 1975/2013 z dne 27. 12. 2013, I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020 meni, da odločitev ni pravilna. S sklicevanjem na Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi N.S. in M.E. iz meseca decembra 2011, ob upoštevanju sodbe Velikega senata ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece (iz meseca januarja 2011), tožnik opozarja, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz člena 4 Listine EU ustreza prepovedi iz člena 3 EKČP ter da sta vsebina in obseg člena 4 Listine EU v skladu s členom 52(3) Listine EU enaka kot tista, ki ju določa EKČP.

18Tožnik še navaja, da pri domnevi načela medsebojnega zaupanja ne gre za »neizpodbojno domnevo«, da bo država članica, ki je pristojna za obravnavanje prošnje prosilca za azil, spoštovala temeljne pravice, kajti to ne bi bilo združljivo z obveznostjo držav članic, da Uredbo Dublin III razlagajo in uporabljajo v skladu s temeljnimi pravicami. Tožnik s sklicevanjem na SEU v zadevi Jawo navaja, da je pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica, zato sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu ne morejo biti pogoj za to, da tožnik prepreči vrnitev na Hrvaško na podlagi Uredbe Dublin III kot to izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke. Posledično to pomeni, da toženka ni imela podlage, da je odločitev oprla na argument, da tožnik ni predložil oz. navedel dokazov o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem.

19Tožnik poudarja, da toženka ni pridobila posebnih zagotovil, da v konkretnem primeru sprejema tožnika do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ne bo prišlo.

20Dodaja, da je v zvezi s Hrvaško splošno znano oziroma bi toženki moralo biti poznano, da so številne mednarodnega organizacije in poročevalci opozarjali na določene resne pomanjkljivosti v azilnih postopkih in ravnanjih s tujci na Hrvaškem. Toženka bi za morebiti problematično situacijo morala vedeti že iz virov uporabljenih v sodnih postopkih pred naslovnim in Vrhovnim sodiščem RS v zadevah I U 1686/2020 in I Up 23/2021 in na podlagi drugih mednarodnih virov in poročil v zvezi z dostopom do azilnega ali postopkov po Direktivi o vračanju 2008/115 na Hrvaškem in hrvaško prakso vračanja tujcev brez dostopa do pravnih postopkov nazaj v BiH. Od omenjenih sodb Upravnega sodišča z dne 7. 12. 2020 in Vrhovnega sodišča iz aprila 2021 ni toženka predložila nobenih informacij o tem, da so se razmere oziroma stanje na Hrvaškem bistveno spremenile glede na ugotovitve sodišč v omenjenih dveh sodbah. Načelo medsebojnega zaupanja namreč pomeni tudi to, da si države članice medsebojno pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz pogodb EU, kar seveda zajema tudi izmenjavo relevantnih informacij in dodatnih pojasnil ali zagotovil med pristojnimi organi dveh držav članic EU. Zato je v zvezi s postopki na Hrvaškem, dokler tožena ne pridobi določenih zanesljivih informacij in dodatnih pojasnil, kako Hrvaška ravna s prosilci, ki so ji iz Slovenije predani na podlagi Dublinske uredbe, naslovno sodišče že odločilo, da ni nujno, da tožnik samoiniciativno pridobi in predloži takšna poročila, saj tožnik v upravnem postopku ni imel brezplačne pravne pomoči oziroma dostopa do pravne pomoči in da tega dokaj zapletenega pravnega sistema ne more sam poznati oziroma razumeti brez kvalificirane pomoči. Ne glede na postopke vračanja po sporazumu o vračanju v zadevi I U 1686/2020 oziroma I Up 23/2021 - uradni postopki vračanja na podlagi bilateralne pogodbe med obema državama in na podlagi Direktive o vračanju 2008/115, sta slovenski sodišči vseeno ugotovili kršitev procesne dimenzije pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in kršitev pravice do dostopa do azilnega postopka.

21Tožnik izpostavljati, da toženka v tem primeru ni navedla nič konkretnega, kar bi kazalo, da navedeni problem ne obstaja v primeru vrnitve na Hrvaško po Uredbi Dublin III. To bi lahko bila zgolj predpostavka, vendar na predpostavki, v danih okoliščinah v zvezi s Hrvaško, varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ne more temeljiti. Tožnikove trditve niso očitno neutemeljene glede tveganja za nečloveško ravnanje, saj bi se lahko ponovno zgodilo enako, torej, da bi tožnika vrnili iz Hrvaške nazaj v BIH, pri čemer bi ponovno več dni taval po gozdovih brez hrane in vode, brez »strehe nad glavo« in ponovno ne bi mogel tam vložiti prošnje za mednarodno zaščito.

22Toženki očita, da od Hrvaške ni zahtevala, da ji pošlje potrebne dodatne informacije glede razmer, v katerih bo tožnik obravnavan v tej državi članici. Toženka bi po tožnikovem mnenju vsekakor morala upoštevajoč načelo vzajemnega zaupanja, pred odstranitvijo tožnika poskrbeti oziroma pridobiti zanj ustrezno zagotovilo oziroma bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila vsakršen pomislek o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU, oziroma, da se “izključi vsakršna dejanska nevarnost' nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnika.

23Tožnik navaja, da o novih kršitvah Hrvaške v zvezi s potencialnim in tudi že prosilcem za azil, ter brutalnem ravnanju hrvaške policije govorijo novejši internetni članki: (i) z dne 27. 1. 2023: »Balkanska pot: Prihodi v EU navzgor - zavračanje in kršitve se nadaljujejo, sodbe ESČP proti Madžarski in Hrvaški«.³; (ii) z dne 21. 7. 2022: »Dokazi, da se prosilci za azil soočajo s kršitvami človekovih pravic na Hrvaškem, so zdaj nesporni, pravi nova študija«. Tožnik ima glede ukrepa premestitve na Hrvaško zahtevek glede varstva pred nečloveškim ravnanjem, ki ni očitno neutemeljen in v času izvršitve izpodbijanega dejanja obstajajo javno dostopne informacije oziroma poročila relevantnih institucij, za katere bi toženka morala vedeti, in ki predstavljajo utemeljene razloge za tveganje za kršitev pravice iz člena 4. oziroma 19(2) Listine EU v primeru vrnitve tožnika na Hrvaško. Takšne informacije so obstajale tudi že v času upravnega postopka, tožnik pa se sedaj, ko je dobil kvalificirano pomoč svetovalke za begunce, nanje sklicuje. Ker toženka ni preverila relevantnih informacij v komunikaciji s hrvaškimi organi, da bi dobila ustrezna pojasnila ali zagotovila in ni ovrgla vsakršnega dvoma, ali bi tožniku v primeru vrnitve na Hrvaško bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU, je treba po tožnikovem mnenju zaradi napačne uporabe materialnega prava (drugi pod- odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe izpodbijani akt odpraviti.

24Tožnik vlaga tudi zahtevo za izda jo začasne odredbe in predlaga, da sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi. Navaja, da bi v primeru izvršitve še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, tožnik bil izročen Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. V kolikor bi se to zgodilo, bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Republiki Hrvaški le-ta prenehal. To pa bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS, zaradi izročitve državi, v kateri so mu kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda.

Trditve tožene stranke

25Toženka prereka in zavrača navedbe tožnika ter se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa, pri njem vztraja ter naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

26Toženka poudarja, da je tožnika obvestila o njegovem statusu v Republik Hrvaški ter da ga je obravnavala po prvem odstavku 13. člena Uredbe Dublin III. Iz EURODAC evidence je jasno razvidno, da je bila tožnik v Republiki Hrvaški dne 27. 9. 2022 v evidenco vnesen pod številko 2, kar pomeni, da ga je Republika Hrvaška registrirala kot tujca, torej državljana tretje države, ki je ilegalno prečkal mejo med Bosno in Hercegovino in Republiko Hrvaško in ne kot prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Tožnik je bil v Republiki Hrvaški obravnavan kot tujec in v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito. Toženka je poudarila, da obstaja več kriterijev za določanje države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Ker je tožnik v Evropsko unijo vstopil najprej na ozemlje Republike Hrvaške, je po prvem odstavku 13. člena Dublinske uredbe za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška, ki je dne 3. 1. 2023 s svojim pozitivnim odgovorom na prošnjo za ponovni sprejem tudi prevzela odgovornost za obravnavo tožeče stranke.

27Prereka tožbene navedbe, da naj bi prezrla, da je bil tožnik že petkrat prisilno vrnjen v BIH (nasilni "pushback”) in, da mu je šele v šestem poskusu uspelo vstopiti na Hrvaško. Toženka oporeka trditvam tožnika, da "pushbacki" predstavljajo pomanjkljivost azilnega postopka v Republiki Hrvaški, saj je tožnik sam izjavil, da namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito sploh ni podal. Poleg tega je na razgovoru 16. 1. 2023 sam izjavil, da ne more reči nič slabega o Republiki Hrvaški. Toženka meni, da se trditve tožnika v veliki večini nanašajo na vedenje hrvaške policije do njega, ko je bil v Republiki Hrvaški obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito.

28Toženka poudarja, da so izjave, vezane na ravnanje hrvaške policije za predmetni postopek brezpredmetne, saj je tožnik izjavil, da v Republiki Hrvaški nikoli ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker države ne pozna in ni bila njegova destinacija. Toženka tako sklepa, da torej tudi v prejšnjih poskusih, ko je bil štirikrat vrnjen v BIH, ni izrazil želje, da bi podal namero za mednarodno zaščito, zaradi česar je bil tudi takrat obravnavana kot tujec v Republiki Hrvaški.

29Toženka ponavlja, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci tam enake pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Poleg tega je polnopravna članica Evropske unije, zaradi česar spoštuje evropski pravni red in s tem tudi Uredbo Dublin III. S sklicevanjem na sodbo naslovnega sodišča IU 906/2022-15 poudarja, da je pri presoji ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Republiki Hrvaški bistveno, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilcem po tem, ko je že imel status prosilca za mednarodno zaščito, v konkretnem primeru pa tožnik v Republiki Hrvaški ni nikoli zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnik je bil v stiku izključno s policisti, ni pa bil v stiku z drugimi uradnimi osebami. Toženka ponavlja, da je iz EURODAC evidence razvidno, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški v to evidenco vnesen pod številko 2, kar pomeni, da je bil tam obravnavana kot tujec, državljan tretje države, ki je na ozemlje Republike Hrvaške vstopil ilegalno iz tretje države in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar očita tožnik.

30Toženka navaja, da se do dokazov o sistemskih pomanjkljivostih azilnega postopka na Hrvaškem, ki jih je v tožbi predložil tožnik ter do dokazov o psihičnem stanju tožnika, ne bo opredeljevala, saj gre pri tem evidentno za tožbeno novoto po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Tožnik ne navaja utemeljenih razlogov, zakaj teh dejstev ni navedel že v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa.

31Toženka kljub temu, da gre za očitno tožbeno novoto, pojasnjuje, da že sama Uredba Dublin III določa, da v kolikor je prosilec bolnik in potrebuje zdravstveno obravnavo, državi članici, ki izvede predajo prosilca ali druge osebe, nalaga dolžnost odgovorni državi članici sporočiti take podatke o osebi, ki jo predaja, kot je ustrezno, bistveno in ne prekomerno z edinim namenom, da zagotovi, da lahko pristojni organi v skladu z nacionalnim pravom, v odgovorni državi članici tej osebi priskrbijo ustrezno pomoč, vključno s takojšnjo zdravstveno oskrbo, potrebno za zaščito njenih življenjskih interesov, ter zagotovijo neprekinjeno zaščito in pravice, ki jih nudijo Uredba Dublin III in drugi ustrezni pravni instrumenti na področju mednarodne zaščite. Te podatke se odgovorni državi članici sporoči v razumnem obdobju pred predajo, da se zagotovi, da imajo pristojni organi v skladu z nacionalnim pravom dovolj časa za sprejetje potrebnih ukrepov. Toženka poudarja, da v vseh primerih, kjer je potrebno zagotoviti zdravstveno oskrbo ob sprejetju vedno izmenjuje zdravstvene podatke pred izvedbo predaje in tudi preveri ali je za posebne potrebe prosilca s strani odgovorne države članice poskrbljeno.

32Toženka tudi vse tožbene očitke v zvezi z načelom medsebojnega zaupanja kategorično zavrača in ponovno pojasnjuje, da je tekom ugotovitvenega postopka ob upoštevanju vse zadevne dokumentacije in izjav tožnika ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

33V zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe toženka meni, da ni nikakršnih ovir za predajo tožnika Republiki Hrvaški.

K I. točki izreka

34V dokaznem postopku je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo dokaze, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga od A1 do A4, B1, vse listine spisa toženke št.2142-4834/2022, fotokopijo originala zdravniškega potrdila prof. dr. T. T. z dne 24. 3. 2023, vpogledalo v internetni članek z dne 4. 2. 2023, predlagan v točki 3 tožbe in zaslišalo tožnika.

Tožba je utemeljena.

35Toženka je na podlagi Uredbe Dublin III odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki bo obravnavala tožnikovo prošnjo na podlagi Uredbe Dublin III.

36Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

37Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)⁴, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

38Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv⁵, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil⁶ in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,⁷ ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje⁸. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.⁹

39Ni sporno, da je bil tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo v Republiki Hrvaški, kjer je bil 27. 9. 2022 vnesen v Centralni evidenci EURODAC. Neutemeljen je sicer tožbeni očitek, ki se nanaša na tožnikov status v Republiki Hrvaški, da naj bi ga Republika Hrvaška obravnavala kot prosilca, za kar ne predloži nobenega dokaza. Trditev je v nasprotju z izvedenimi dokazi (vpogled v EURODAC evidenco). Pravilno toženka namreč opozori, da je bil tožnik v EURODAC evidenco v Republiki Hrvaški dne 27. 9. 2022 vnesen pod številko 2, kar pomeni, da ga je Republika Hrvaška registrirala kot tujca, torej državljana tretje države, ki je ilegalno prečkal mejo med Bosno in Hercegovino in Republiko Hrvaško in ne kot prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Ker je tožnik v Evropsko unijo vstopil najprej na ozemlje Republike Hrvaške, je po prvem odstavku 13. člena Uredbe Dublin III za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška, ki je dne 3. 1. 2023 s svojim pozitivnim odgovorom na prošnjo za ponovni sprejem tudi prevzela odgovornost za obravnavo tožnika, na kar utemeljeno opozori toženka v svojem odgovoru na tožbo. Ni sporno, da je Republika Hrvaška v skladu s prvim odstavkom 13. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, ki jo je vložil v Sloveniji dne 7. 10. 2022.

40Utemeljen pa je po presoji sodišča tožbeni ugovor, da toženka ni, pa bi glede na tožnikovo zdravstveno stanje morala, aktivno preverila stanje v državi sprejema, kako bo v Republiki Hrvaški tudi z vidika zdravstvenih težav obravnavan tožnik.

41Tožnik, ki je v svojem zaslišanju kazal vidno čustveno stisko, jokal večkrat in dlje časa, se tresel, je med drugim namreč izpovedal, da so pred vstopom na Hrvaško več dni hodili po gozdu, brez vode in hrane, nikjer niso mogli spati, zanj je bilo zelo travmatično in težko, pot, polna trpljenja, ga je travmatizirala, zaradi česar še danes trpi. Ko so jih aretirali na meji, so bili skupaj v skupini z majhnimi otroki, ženskami in zaradi njih, ki jih niso mogli poslati nazaj v gozd, so jih odpeljali na policijsko postajo. Takoj, ko so prispeli na policijsko postajo, je tožnik padel na betonska tla in pred policijsko postajo na betonskih tleh spal 4 ure. Tožnik je bil zmožen piti le vodo. Tožnik je povedal, da so ti dogodki nanj vplivali kot človeka, tudi na njegovo moškost in ima zaradi teh dogodkov hude psihične težave. Poleg tega ima večkrat zlomljeno desno ramo, zaradi katere potrebuje, ko vstane, več kot 1 uro, da se bolečina malo umiri in zato si včasih ramo poveže z vrvjo, da je bolečina manjša. Tožnik je poudaril, da je že na prvem razgovoru v Sloveniji, povedal, da ima večkrat zlomljeno ramo, da mu je zdravnik dal zdravila in dobil datum za psihiatrično obravnavo vsak četrtek. Sodišče tožniku verjame, ker je bil v tem delu prepričljiv, da ima psihične težave, zaradi katerih zelo trpi, poškodbo rame, ki mu povzroča bolečine.

42Tožnikovo izpoved potrjuje v določenem delu izvid specialista psihiatra prof. dr. T. T. z dne 24. 3. 2023, ki ga je sodišče v dokaznem postopku prebralo. Ni namreč utemeljen ugovor prekluzije toženke v zvezi s tem dokazom. Kot določa zakon, lahko v tožbi tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Tožnik je pojasnil, da je datum izvida 24. 3. 2023 (torej po izdaji izpodbijanega sklepa), kar je tudi razlog, da ga ni uspel predložiti v upravnem postopku. Po presoji sodišča gre za utemeljen razlog in upoštevajoč, da mora sodišče opraviti ex nunc presojo v upravnem sporu v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito, šteje dokazni predlog z vpogledom v izvid specialista psihiatra prof. dr. T. T. z dne 24. 3. 2023 za pravočasen v smislu določbe 52. člena ZUS-1. Na podlagi izvida specialista psihiatra prof. dr. T. T. z dne 24. 3. 2023 sodišče šteje za dokazano, da je tožnik navajal nedavne stresorje, motnje spanja in impotenco, ugotovljeno znižano razpoloženjsko lego, z diagnozo F 51,9 in ima predpisano terapijo Sanval 5 mg do 4 tedne.

43Glede na nesporno dejstvo,da je tožnik že v upravnem postopku navajal večkratni zlom rame, da je sodišče ugotovilo, da ima tožnik psihične težave, težave v zvezi z impotenco, morebitni uroinfekt, kot izhaja iz izvida prof. dr. T. T., toženka s tem, ko ni pridobila posebnih zagotovil za tožnikov primer, po presoji sodišča storila procesno kršitev.

44Pri odločitvi se sodišče sklicuje predvsem na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-578/16; C. K., H. F., A. S. proti Republiki Sloveniji, z dne 16. februarja 2017, v kateri je SEU med drugim zavzelo stališče, da je mogoče predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu člena 4 Listine. SEU je opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz člena 4 Listine ustreza tisti iz člena 3 EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s členom 52(3) Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija. Izpostavilo je, da morajo morajo Države članice, ki jih zavezuje Direktiva o sprejemu, med katere spada Republika Hrvaška, prosilcem za azil– tudi v okviru postopka na podlagi Uredbe Dublin III – v skladu s členi od 17 do 19 te uredbe zagotoviti potrebno zdravstveno varstvo in zdravniško pomoč, ki vključujeta vsaj nujno oskrbo ter osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. V teh okoliščinah in v skladu z vzajemnim zaupanjem med državami članicami obstaja močna domneva, da bo zdravljenje, ki bo na voljo prosilcem za azil v državah članicah, ustrezno (glej po analogiji sodbo z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi, C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865, točke 78, 80 in od 100 do 105. Kljub temu pa po presoji SEU ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje. V tem okviru je treba ugotoviti, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu navedenega člena. Po presoji SEU to pomeni, da če prosilec za azil zlasti v okviru učinkovitega pravnega sredstva, ki mu je zagotovljeno s členom 27 Uredbe Dublin III, predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno z njenimi sodišči, teh elementov ne smejo zanemariti. Nasprotno, pri odločanju o predaji zadevne osebe, ali če gre za sodišča, o zakonitosti sklepa o predaji morajo presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev tega sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo (glej po analogiji sodbo z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru, C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točka 88). Ti organi bi morali, kot zapiše SEU, odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe. Glede tega je zlasti v primeru hude duševne bolezni primerno, da se ne upoštevajo samo posledice fizičnega prevoza zadevne osebe iz ene države članice v drugo, ampak da se upošteva celota znatnih in nepopravljivih posledic, ki bi izhajale iz predaje. V tem okviru morajo po presoji SEU organi zadevne države članice preveriti, ali bi bilo zdravstveno stanje zadevne osebe mogoče ustrezno in zadostno zavarovati s preventivnimi ukrepi, ki jih predvideva Uredba Dublin III, in če bi ga bilo mogoče, jih morajo izvesti.

45Tožnik je po presoji sodišča sodišča, dokazal, da ima psihične težave, zaradi katerih močno trpi in zaradi katerih ima 4 tedensko terapijo Sanval, težave z impotenco, morda uroinfekt (kot izhaja iz mnenja prof. dr. T. T.), večkrat zlomljeno ramo, zato bi morala toženka, upoštevajoč povzeto sodbo SEU, pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje. Splošno zagotovilo in sklicevanje na splošne primere, zakonske obveznosti, povzemanje zakonskih določil matičnega predpisa in običajno ravnanje hrvaških organov, glede na ugotovljeno zdravstveno stanje tožnika, v tem konkretnem primeru po presoji sodišča ne zadošča.

46Dokazna ocena toženke ne omogoča preizkusa tožbenih trditev o zatrjevanih sistemskih pomanjkljivostih glede zagotavljanja ustreznega zdravstvenega varstva, zato je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

47V ponovljenem postopku bo morala toženka, glede na ugotovljeno zdravstveno stanje tožnika, odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje tožnika in preveriti, ali bi bilo zdravstveno stanje tožnika mogoče ustrezno in zadostno zavarovati s preventivnimi ukrepi, ki jih predvideva Uredba Dublin III, in če bi ga bilo mogoče, jih morajo izvesti. Toženka bo morala v okviru dolžnosti, da stori vse, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja,¹⁰ pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje. Šele nato bo lahko toženka ob upoštevanju načela proste presoje dokazov ugotovila, ali so v Republiki Hrvaški podane zatrjevane sistemske pomanjkljivosti ali ne.¹¹

K II. točki izreka

Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

48Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

49Tožnik težko popravljivo škodo utemeljujejo s tem, da bi bili v primeru izvršitve izpodbijanega sklepa izročen Hrvaški, s čimer, tako zatrjuje, bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP in bi mu nastala težko popravljiva škoda. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutna, tožbeni zahtevek pa ni očitno neutemeljen, zato je treba zagotoviti suspenzivnost izpodbijanega akta, saj bi bil sicer kršen 13. člen EKČP.

50Sodišče pojasnjuje, da izdaja začasne odredbe v obravnavani zadevi ne more temeljiti le na dejstvu, da bo tožnik v nasprotnem primeru predan drugi državi članici EU na podlagi Uredbe Dublin III, ampak na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi te predaje oziroma v povezavi z njo lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda pa mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

51Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker toženka ni prerekala tožbenih navedb glede zatrjevane težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane (214. člen Zakona o pravdnem postopku). Toženka tudi ni navedla dejstev, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.¹²

52Ker je tožnik izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težka popravljiva, toženka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem prisilne izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu začasno odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.

¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).
²https://www.swissinfo.ch/eng/business/swiss-protesters-urge-end-to-deportations-of-asylum-seekers-to- croatia/48259166#:~:text=Migrants%20unsafe%20in%20Croatia,de%20rester%E2%80%9D %20and%20its%20partners
³ https://ecre.org/balkan-route-arrivals-to-eu-up-pushbacks-and-violations- continue-ecthr-rulings-against-hungary-and-croatia/
⁴ Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."
⁵ V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).
⁶ Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).
⁷ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
⁸ C-411/10 (88. točka).
⁹ Prav tam, 94. točka.
¹⁰ Prav tam.
¹¹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 23/2021 (66. točka obrazložitve).
¹² Stališče, da mora tožena stranka navesti dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi I Up 109/2022 (19. točka obrazložitve).