UPRS Sklep I U 1403/2020-17

Tožba se zavrže.

1Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito tožnika (roj. 1988) kot neutemeljeno.

2Na poizvedbo Upravnega sodišča z dne 16. 3. 2023 je tožena stranka sodišču odgovorila, da se po njeni evidenci tožnik na dan 22. 3. 2022 še vedno nahaja v Sloveniji in sicer na prestajanju kazni zapora v Ljubljani.

3Dne 21. 4. 2023 pa je sodišče prejelo dopis tožene stranke, da je tožena stranka dne 21. 4. 2023 prejela obvestilo Okrožnega sodišča v Ljubljani, iz katerega izhaja, da je bil tožnik že dne 7. 12. 2020 izročen Republiki Srbiji in da tožeča stranka tožene stranke v vmesnem času ni kontaktirala ali da bi jo o predaji obvestila. Meni, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo.

4Sodišče je dne 21. 4. 2023 odposlalo omenjeno obvestilo tožene stranke z dne 21. 4. 2023 pooblaščenki tožnika s postavljenim rokom, da v 8 dneh odgovori na to obvestilo. Pooblaščenka je poziv sodišča prejela dne 24. 4. 2023 in do dneva odločanja sodišča ni odgovorila na poziv sodišča in ni odgovorila na ugovor tožene stranke, da tožnik nima več interesa za tožbo v tem upravnem sporu.

5Tožba se zavrže.

6Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča mora na obstoj pravnega interesa sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.¹ Pooblaščenka tožnika sodišču ni sporočila, da je iz nekih objektivnih razlogov, na katere tožnik in pooblaščenka nista imela vpliva, izgubila stik s tožnikom.

7Sekundarno pravo EU ureja „postopek v primeru implicitnega umika prošnje ali odstopa od nje“.² Določilo 1. odstavka 28. člena Procesne direktive 2013/32/EU pravi, „kadar obstajajo upravičeni razlogi za domnevo, da je prosilec za azil implicitno umaknil svojo prošnjo za azil ali od nje odstopil, države članice zagotovijo, da organ za presojo sprejme sklep o prekinitvi postopka ali, če na podlagi ustrezne vsebinske preučitve prošnje v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU šteje, da je prošnja neutemeljena, odločbo o zavrnitvi prošnje.“

8Določilo člena 28(1)(a) Procesne direktive 2013/32/EU pa pravi, da države članice lahko domnevajo, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo za mednarodno zaščito ali od nje odstopil, zlasti kadar se ugotovi, da se ni odzval na zahteve, da sporoči bistvene informacije za svojo prošnjo v smislu člena 4 Direktive 2011/95/EU ali se ni udeležil osebnega razgovora, kot je določen v členih 14 do 17 te direktive, razen če v razumnem roku dokaže, da je bila njegova opustitev posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.

9Če je zgoraj navedena ureditev po pravu EU izrecno predpisana za postopek odločanja pred pristojnim organom na prvi stopnji, sodišče ne vidi pravne podlage, da bi glede na konkretne okoliščine primera za sodni postopek zakonodajalec Republike Slovenije poleg 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z določilom 28(1)(b) in 46(11) Procesne direktive 2013/32/EU za primer okoliščin, kot so v predmetni zadevi, moral bolj specifično opredeliti pogoje za zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Določba člena 46(11) Procesne direktive 2013/32/EU namreč pravi, da države članice lahko v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz odstavka 1 ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati.

10Sodišče je zato v konkretnem primeru na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ob upoštevanju določil 46(3) in (11) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.

¹ I Up 63/2021, 21. 4. 2021, odst. 9
² Določilo 28. člena Procesne direktive 2013/32/EU.