VSRS Sodba in sklep I Up 166/2023

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

II. Pritožba zoper sklep (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-280/2023/7 (1221-05) z dne 13. 4. 2023, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III¹ za to odgovorna država članica. Zavrnilo je tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2V obrazložitvi je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, saj je bil tožnik že vnesen v bazo Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, slednja pa je na prošnjo toženke odgovorila, da je odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje. Presodilo je tudi, da za predajo ni ovir, saj na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). V zvezi z začasno odredbo je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode, saj zanj na Hrvaškem ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, prav tako ga bo Slovenija v primeru uspeha s pravnim sredstvom morala ponovno sprejeti v skladu s tretjim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovni postopek. Predlaga tudi ugoditev pritožbi zoper zavrnjeno začasno odredbo.

4Toženka odgovora na pritožbo ni vložila.

K I. točki izreka

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbene navedbe, da v obravnavani zadevi obstaja utemeljena domneva, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, so neutemeljene. Pritožnik meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je v zvezi z navedenim bistvenega pomena, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito, medtem ko se je pritožnik skliceval na nasilno vedenje hrvaških policistov ob njegovem vstopu iz Bosne in Hercegovine v Republiko Hrvaško, ko takega statusa še ni imel. Meni, da je policijski postopek, ko potencialni prosilec za azil pride v stik s policistom, preden ta evidentira morebitno namero tujca za azil, sestavni del skupnega evropskega azilnega sistema. Onemogočanje podaje prošnje za azil je tako sistemska pomanjkljivost „v zvezi“ z azilnim postopkom neke države.

7Pritožbeni očitek tako temelji na tem, ali zaradi ravnanj hrvaške policije na meji med Republiko Hrvaško ter Bosno in Hercegovino obstaja ovira za predajo tožnika Republiki Hrvaški iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve,² da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

8Kot je Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) pojasnilo v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019, skupni evropski azilni sistem in Uredba Dublin III temeljita na načelu medsebojnega zaupanja, ki od vsake od držav članic zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Vzpostavlja torej domnevo, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Ženevske konvencije³ in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) oziroma, z vidika Uredbe Dublin III, da se prosilec po predaji ne bo znašel v položaju, v katerem bi bile kršene njegove človekove pravice.⁴ Ta domneva pa je izpodbojna.⁵

9Ker je navedena domneva izpodbojna, je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici. Pri tem je treba upoštevati, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti in ne le takrat, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU posledica sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici.⁶

10Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem pa ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine, ki ustreza 3. členu EKČP.⁷ Tudi po stališču SEU gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.⁸ Tem stališčem sledi tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča.⁹

11Pri presoji na podlagi navedenih stališč je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Kot to izhaja iz točke 5. in 17. obrazložitve izpodbijane odločbe, ki ji pritožnik konkretizirano ne nasprotuje, pa je pritožnik v zvezi z nasilnim ravnanjem policije opisoval dogodke, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito. Medtem ko v zvezi z uradnimi osebami, ki so opravljale postopek v zvezi z mednarodno zaščito, ni navedel, da bi imel kakršnekoli težave. Navedel je zgolj, da mu niso posvečali pozornosti, da ni mogel priti do zobozdravstvene oskrbe, da je zjutraj in pri kosilu prejel le dva kosa kruha in da ni čutil prijaznega govora, vse to pa ne izkazuje, da je bil podvržen nečloveškemu in nehumanemu ravnanju, kot se je do tega v celoti pravilno že opredelilo sodišče prve stopnje.

12Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovor na vprašanje, katero ravnanje hrvaških oblasti ali drugih oseb je pomembno za presojo obstoja ovir za predajo Republiki Hrvaški, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavanem primeru se tožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov nanašaj0 na prečkanje hrvaško – bosanske meje in sicer navaja, da so bili policisti do njega nasilni, ko je poskušal ilegalno prestopiti mejo in da so mu uničil telefon ter vzeli denar. Te navedbe pa, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih državah v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Tako je svojo odločitev pravilno utemeljilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi.

13Vrhovno sodišče sicer pritrjuje stališču pritožnika, da je dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito del skupnega evropskega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, vendar pa to še ne pomeni, da bo pritožnik takšnega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito. Kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe pod točko 14., bo namreč pritožnik vrnjen na Hrvaško v postopku mednarodne zaščite na podlagi Uredbe Dublin III in ne bo ponovno obravnavan v policijskem postopku ter bo nastanjen v azilnem domu, ki ustreza standardom Evropske unije.

14Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da navedeno ne posega v pritožbeno stališče, da so tudi procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema, vendar to stališče za primer, kot je obravnavani, ni uporabljivo. Pritožniku so bila namreč ta jamstva zagotovljena s tem, ko je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ker je Republika Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je s tem vzpostavljen položaj iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III,¹⁰ v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti pritožnika – prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena¹¹ dolžna tudi obravnavati.¹² Pritožnik ima torej na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito, zaradi česar je ta država sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje.

15Ker bo torej pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka).

16Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da glede na dosedanje pritožnikove izjave ni samoumevno, da bo na Hrvaškem zaprosil za azil, saj so bili hrvaški policisti grobi z njim, ga fizično napadli in razbili telefon, zato si je mislil, da noče več azila na Hrvaškem ter se raje vrne v Maroko, v tem primeru pa bo zopet končal v rokah hrvaške policije. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (15. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), ki jim pritožnik konkretizirano ne nasprotuje, namreč izhaja, da je pritožnik prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem podal, saj sicer ne bi bil zaveden v bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito, poleg tega pa na osebnem razgovoru pri toženki ni izrecno zatrjeval, da prošnje na Hrvaškem ne bi vložil, ampak je na vprašanje, ali se spomni, kdaj je tam zaprosil za mednarodno zaščito, odgovoril, da mogoče 7., 8. ali 9. januarja.

17Pritožnik izpostavlja še stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, da morajo pristojni organi in sodišča pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presoditi tudi vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. V zvezi z navedenim pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do kršitve 3. člena EKČP o kršitvah prepovedi mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da glede na pritožnikov opis ravnanja hrvaške policije v času, ko še ni imel statusa prosilca za azil, ta sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine. Ob okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih organov, je toženka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški, zaradi česar ji ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da do kršitve pravic ne bo prišlo. (19. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Pritožnik temu stališču obrazloženo ne nasprotuje, prav tako pa ne zatrjuje nevarnosti, da bo zaradi kakšne (osebne) okoliščine v primeru vrnitve na Hrvaško prav on deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, ki ustreza 3. členu EKČP.

18Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

K II. točki izreka

19Začasna odredba se na podlagi določb 32. člena ZUS-1 lahko izda samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z zavrnitvijo pritožnikove pritožbe zoper izpodbijano sodbo je odločitev postala pravnomočna, zato si pritožnik s pritožbo zoper sklep o zavrnjeni začasni odredbi ne more izboljšati pravnega položaja. Njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi.

20Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo v tem delu zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je glede na tuje različice prevoda tega odstavka namesto izraza „utemeljene domneve“ primernejši izraz „izkazanih tehtnih razlogov“.
³ Konvencija o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951.
⁴ Sodba SEU C-163/17 (81. in 82. točka obrazložitve).
⁵ Sodba SEU C-163/17 (točke 83 do 85 obrazložitve, v katerih se sklicuje tudi na sodbo C-411/10 in C-493/10 z dne 21. 12. 2011).
⁶ Sodba SEU C-163/17 (87. točka obrazložitve).
⁷ Sodbe SEU C-163/17 (87. točka obrazložitve), C-578/16 PPU z dne 17. 2. 2017 v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji (65. točka obrazložitve).
⁸ Sodba SEU C-163/17 (88. točka obrazložitve).
⁹ Glej npr. sodbe I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022, I Up 223/2022 z dne 14. 12. 2022 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.
¹⁰ Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.
¹¹ Določba se glasi, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.
¹² SEU je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici (zadeva X, C-213/17, sodba z dne 5. julija 2018, točki 42 in 43).