VSRS Sodba I Up 111/2023

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 333/2023-22 z dne 17. 3. 2023 spremeni tako, da se tožba zavrne.

1Ministrstvo za notranje zadeve je s sklepom 2142-4945/2022/12 (1221-11) z dne 20. 2. 2023 zavrglo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III,¹ odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Republika Hrvaška je sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III.² Ministrstvo za notranje zadeve je ugotovilo, da za predajo tožnika Republiki Hrvaški ni ovir iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ker za to ni ugotovljenih relevantnih okoliščin. Pri tem je upoštevalo poročila AIDA in EUAA, iz katerih izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka, prosilcem pa je zagotovljena tudi potrebna zdravstvena oskrba. Zavrnilo je upoštevnost navedb in poročil o ravnanjih hrvaške policije na meji med Republiko Hrvaško ter Bosno in Hercegovino, ker ni šlo za ravnanja pristojnih organov v okviru postopka za mednarodno zaščito, v katerega bo tožnik vrnjen.

2Tožnik je v tožbi navedeni odločitvi, da bo o njegovi prošnji odločala Republika Hrvaška, nasprotoval, ker naj bi obstajala utemeljena domneva, da bo v Republiki Hrvaški izpostavljen mučenju, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, da ne bo imel možnosti učinkovite podaje prošnje za mednarodno zaščito oziroma, da njegova prošnja ne bo obravnavana v skladu s predpisanimi standardi in da mu ne bo zagotovljen ustrezen sprejem. To domnevo je utemeljeval z navajanjem, da je bil na Hrvaškem že izpostavljen mučenju, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Opisoval je dogodke oziroma ravnanje hrvaških policistov, ko je trikrat poskušal vstopiti v Republiko Hrvaško iz Bosne in Hercegovine. Navajal je, da mu je vstop uspel šele v četrtem poskusu, a da na Hrvaškem ni imel možnosti zaprositi za mednarodno zaščito, ker komunikacija s policijo ni bila mogoča. Tožbo je utemeljeval s sklicevanjem na informacije iz poročil o ravnanju hrvaške policije in nezakonitih vračanjih čez mejo („push back“) in o onemogočanju dostopa do azila, na kar so svoje odločitve oprla tudi nekatera sodišča drugih evropskih držav. Toženki očita, da mu nalaga nesorazmerno dokazno breme glede dokazovanja izjav o ravnanju policistov. Zatrjeval je tudi, da prosilci, vrnjeni v t. i. dublinskem postopku, nimajo ustrezne zdravstvene obravnave. Zato je predlagal odpravo sklepa o predaji Republiki Hrvaški.

3Sodišče prve stopnje je na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in toženki vrnilo zadevo v ponoven postopek (I. točka izreka). Ugodilo je tudi tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe in odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu (II. točka izreka).

4Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da je toženka pri svojem odločanju na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III izhajala z napačnega stališča, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah Evropske Unije izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t. i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici, ne pa tudi v vseh drugih okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, tj. nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU).³ Toženka naj tudi ne bi upoštevala, da so procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega evropskega azilnega sistema. Zato je po presoji sodišča prve stopnje napačna ločnica med t. i. azilnim postopkom in policijskim postopkom, ki jo je pri svoji odločitvi uporabila toženka. Zmotno naj bi bilo tudi stališče, da je za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti potrebno, da bi nek organ Evropske Unije ali organ Sveta Evrope predhodno ugotovil obstoj takih pomanjkljivosti, toženkina dokazna ocena v zvezi s poročili AIDA in EUAA pa premalo kritična in površna.

5Po ugotovitvah sodišča prve stopnje poročila o policijskih postopkih ne kažejo razmer na Hrvaškem glede dostopa do azilnega postopka, ki bi bile v skladu s pravili in standardi Evropske Unije, zato naj ne bi bilo pravno sprejemljivo sklicevanje toženke na načelo medsebojnega zaupanja med članicami Evropske Unije glede dostopa do azilnega postopka na podlagi Uredbe Dublin III. V zvezi s tem se sklicuje na posamezne odločbe upravnih sodišč v državah članicah Evropske Unije in Švice glede pogojev, s katerimi se soočajo prosilci v postopku predaje Republiki Hrvaški. Po presoji sodišča prve stopnje bi morala toženka ob pravilni uporabi koncepta sistemskih pomanjkljivosti in dokaznih standardov ter v okoliščinah konkretnega primera pridobiti ustrezno specifično zagotovilo Republike Hrvaške, da tožniku v primeru vrnitve na podlagi Uredbe Dublin III ne grozi tveganje z vidika 4. člena Listine EU ali nesorazmeren poseg v kakšno drugo temeljno človekovo pravico in da bo imel zagotovljen učinkovit dostop do azilnega postopka (18. člen Listine EU). Tudi izvršitev izpodbijanega akta je začasno (do pravnomočne sodne odločbe) zadržalo, ker naj tožnikov zahtevek glede varstva pred nečloveškim ravnanjem (zaradi poročil relevantnih institucij in ravnanja hrvaških policistov tekom tožnikovih štirih poskusov prehoda hrvaškega ozemlja) ne bi bil očitno neutemeljen („arguable claim“).

6Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo (ne pa tudi zoper sklep o izdani začasni odredbi) vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi pritožničin sklep, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi poudarja, da je tožnik v Republiki Hrvaški imel status tujca in ne prosilca za mednarodno zaščito. Glede na to, da bo po izpodbijani odločbi vrnjen po Uredbi Dublin III, naj bi ga sprejeli predstavniki Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojni za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, če bo zanjo zaprosil. Ločnica med policijskim in azilnim postopkom naj bi bila vzpostavljena v sodni praksi tako Upravnega (sodbi I U 286/2023-19 z dne 6. 3. 2023 in I U 386/2023-20 z dne 17. 3. 2023) kot Vrhovnega sodišča (sodba I Up 193/2022 z dne 16. 9. 2022). Ker v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti (kar naj bi potrjevala poročila AIDA in EUAA), in ker imajo prosilci za azil na hrvaškem, po informacijah, ki jih je pridobila, tudi pravico do zdravstvenega varstva (opisuje tudi način zagotavljanja zdravstvene oskrbe prosilcev), meni, da ni potrebe, da bi za tožnika pridobivali individualna zagotovila glede nudenja psiho-socialne pomoči. V zvezi s tem navaja še, da naj bi tožnik v azilnem domu prejemal psihološko pomoč nevladne organizacije in ni prejemal strokovne terapije ali zdravil na podlagi zdravniške diagnoze.

7Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne. Navaja, da zaradi ravnanja hrvaških policistov prošnje za mednarodno zaščito ni imel možnosti vložiti in da Republika Hrvaška že dalj časa sistematično krši človekove pravice beguncev s tem, da jih muči, jim onemogoča dostop do azilnega postopka in jih nezakonito vrača čez mejo (»push back«), pri čemer ni nobenega zagotovila, da se mu v primeru predaje to ne bo zgodilo zgolj zato, ker bo vrnjen na podlagi Uredbe Dublin III. V zvezi s tem se sklicuje na odločitve drugih evropskih sodišč, na podlagi katerih so bili ustavljeni transferji v Republiko Hrvaško. Meni, da je pritožničina dolžnost, da z gotovostjo dokaže, da zanj ne obstoji nevarnost v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško. Najmanj, kar bi pritožnica morala pridobiti, je posebno zagotovilo Republike Hrvaške glede obravnavanja njegove prošnje.

8Pritožba je utemeljena.

9V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik v Republiki Hrvaški ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, jo je pa vložil v Republiki Sloveniji. Prav tako ni sporno, da je v Republiko Hrvaško vstopil z nezakonitim prečkanjem meje Republike Hrvaške z Bosno in Hercegovino in da je Republika Hrvaška zato na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

10Sporno je predvsem, ali zaradi ravnanj hrvaške policije na meji med Republiko Hrvaško ter Bosno in Hercegovino obstaja ovira za predajo tožnika Republiki Hrvaški iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve,⁴ da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

11Kot je Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) pojasnilo v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 (na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje) skupni evropski azilni sistem in Uredba Dublin III temeljita na načelu medsebojnega zaupanja, ki od vsake od držav članic zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Vzpostavlja torej domnevo, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, Ženevske konvencije⁵ in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) oziroma, z vidika Uredbe Dublin III, da se prosilec po predaji ne bo znašel v položaju, v katerem bi bile kršene njegove človekove pravice.⁶ Ta domneva pa je izpodbojna.⁷

12Ker je navedena domneva izpodbojna, je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici. Pri tem je treba upoštevati (kot pravilno navaja sodišče prve stopnje), da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti in ne le takrat, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU posledica sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici.⁸

13Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem pa ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU, ki ustreza 3. členu EKČP.⁹ Tudi po stališču SEU gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.¹⁰ Tem stališčem sledi tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča.¹¹

14Pri presoji na podlagi navedenih stališč je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik v Republiki Hrvaški takega statusa ni imel in je v zvezi z ravnanjem policije opisoval dogodke, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito.

15Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovor na vprašanje, katero ravnanje hrvaških oblasti ali drugih oseb je pomembno za presojo obstoja ovir za predajo Republiki Hrvaški, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavanem primeru se tožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško – bosanske meje in na obravnavo na policijski postaji, te pa, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tako je svojo odločitev pravilno utemeljila tudi pritožnica v izpodbijanem upravnem aktu.

16Vrhovno sodišče sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da je dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito del skupnega evropskega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, vendar pa ima pritožnica prav, da to še ne pomeni, da bo tožnik takšnega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito, ki ga bodo, kot je pojasnila pritožnica (in kar med strankama ni sporno) ob predaji v skladu z Dublinsko uredbo sprejeli zaposleni hrvaškega ministrstva za notranje zadeve in ga namestili v tamkajšnji azilni dom.

17Glede na stališča sodišča prve stopnje je treba posebej poudariti, da navedeno ne posega v stališče, da so tudi procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema, vendar to stališče za primer, kot je obravnavani, ni uporabljivo. Tožniku so bila namreč ta jamstva zagotovljena s tem, ko je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ker je Republika Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III, je s tem vzpostavljen položaj iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III,¹² v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika – prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena¹³ dolžna tudi obravnavati.¹⁴

18Ker bo torej tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito (in ne kot tujec, ki bi ta status pridobil le, če bi ob predaji podal namero, kot to zmotno meni pritožnica), bi bile tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka). Pritožnica je zato pravilno odločila, da z zatrjevanim prisilnim vračanjem tožnika v Bosno in Hercegovino in onemogočanjem vložitve namere za mednarodno zaščito s strani hrvaških policistov (tega tožnik v tožbi ni zatrjeval, je pa tako navajal na glavni obravnavi) ter z dokazi, ki naj bi tako vračanje dokazovali, tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu, ki bi preprečevale njegovo vrnitev na Hrvaško.

19Tožbeno stališče, da je zaradi „push backov“ oziroma ravnanj policije, ki jim je bil tožnik tudi sam izpostavljen, izkazana domneva, da mu v primeru predaje Republiki Hrvaški ne bo omogočena učinkovita podaja prošnje za mednarodno zaščito in da bo brez poštenega postopka odstranjen iz države, je torej napačno.

20Po pritožničinih ugotovitvah pa sistemske pomanjkljivosti ne izhajajo niti iz odločb Evropskega sodišča za človekove pravice ali SEU niti iz odločb, poročil ali drugih dokumentov mednarodnih organizacij. V zvezi s tem sodišče prve stopnje sicer pojasnjuje, da za ugotovitev ovire za predajo prosilca ni potrebno, da bi obstoj sistemskih pomanjkljivosti ugotovil nek organ Evropske Unije ali Sveta Evrope, vendar je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljen pritožbeni ugovor, da navedeni pritožničini ugotovitvi ni mogoče pripisati očitanega stališča o dokaznem pravilu.

21Ne drži niti trditev sodišča prve stopnje, da pritožnica pri dokazni oceni ni upoštevala „dejstev“, ki jih je navedla direktorica „Hrvatskog pravnog centra“ (HPC) na zaprosilo tožnikove pooblaščenke. Nasprotno, pritožnica je v izpodbijanem aktu povzela vse navedbe iz omenjenega odgovora,¹⁵ in pojasnila, da iz njih sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku ne izhajajo. Ob tem je izpostavila, da ugotovitev, da je osebam, ki so Republiki Hrvaški predane v dublinskem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka, izhaja iz novejšega poročila AIDA in zadnjega letnega poročila EUAA. Procesne kršitve, kot jo je v zvezi s tem odgovorom ugotovilo sodišče prve stopnje torej, glede na vsebino odgovora direktorice HPC, ni.

22Poleg tega tudi sodišče prve stopnje pritožničine ugotovitve, da poročili AIDA in EUAA izkazujeta, da glede postopkov po predaji prosilca Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III ni sistemskih pomanjkljivosti, ni ocenilo kot povsem napačne, čeprav naj bi bila po presoji sodišča prve stopnje pritožničina dokazna ocena v zvezi s tema dvema poročiloma premalo kritična in površna. Pomisleke v poročilo AIDA, da se vrnjene osebe ne soočajo z ovirami v postopku, je oprlo na svojo presojo ustreznosti in popolnosti slovenskega prevoda tega poročila v primerjavi z angleško različico. Vendar je pri tej primerjavi ugotovilo razlike glede tistega dela poročila, ki se nanaša na posameznike, ki so prošnjo izrecno umaknili ali jim je bila zavrnjena, in za katere se šteje, da lahko vložijo ponovno prošnjo. Tožnik pa, kot je pritožnica pravilno pojasnila že v svojem upravnem aktu, ni v tem položaju, saj prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški ni vložil, kar pomeni, da njegova prošnja ne more biti obravnavana kot ponovna prošnja. Zato so v obravnavanem primeru nebistvene tudi tožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja v odgovoru na pritožbo, o t. i. verižnih izgonih, ki naj bi jih izvajala Republika Hrvaška zaradi obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito kot ponovnih prošenj tistih prosilcev, vrnjenih na Hrvaško na podlagi dublinskega postopka, ki so svojo vlogo umaknili ali pa jim je bila zavrnjena. Hkrati pa dejstvo, da poročilo AIDA ne vsebuje informacij o ovirah, s katerimi bi se soočali prosilci v položaju, kakršen je tožnikov, kar izpostavlja sodišče prve stopnje, ne more biti podlaga za drugačno ugotovitev od ugotovitve, da iz tega poročila sistemske pomanjkljivosti glede dostopa do azilnega postopka za tožnika ne izhajajo. Tudi tožnik ne trdi drugače.

23Neustreznost prevoda poročila EUAA je sodišče prve stopnje ugotovilo zaradi manjkajočega prevoda navedbe, da izbor primerov iz sodne prakse v Evropi vsebuje tudi primere odprave oziroma razveljavitve upravnih odločb o predaji. Da bi ta pomanjkljivost prevoda lahko in kako bi lahko vplivala na presojo obstoja ovir za predajo, sodišče prve stopnje ne navaja. Ne strinja se s pritožničinim stališčem o nerelevantnosti posameznih sodnih odločb drugih sodišč v državah članicah Evropske Unije in Švici, saj poročilo AIDA navaja, da so nacionalna sodišča v državah članicah EU razvila različno prakso glede pogojev, s katerimi se soočajo prosilci v postopku predaje Hrvaški in da se je v okviru te različne sodne prakse ponekod uveljavilo tudi stališče, da so pri uporabi Uredbe Dublin III potrebna individualna oziroma specifična zagotovila. Kot je razvidno tudi iz tožbenih povzetkov teh odločitev, gre za posamezne primere, v katerih so sodišča taka zagotovila terjala zaradi informacij o t. i. „push-backih“ in/ali zaradi informacij o sodelovanju Republike Hrvaške pri verižnih vračanjih „povratnikov“ v Bosno in Hercegovino brez obravnavanja njihovih prošenj za mednarodno zaščito.

24Dejstvo, da so nekatera sodišča zaradi ravnanj policije in informacij o sodelovanju Republike Hrvaške pri t. i. verižnih vračanjih prosilcev za mednarodno zaščito ugotovila okrnjenost zaupanja in zato odločila, da so v primerih, ki so jih obravnavala, potrebna posebna individualna oziroma specifična zagotovila, še ne pomeni, da je tako zagotovilo potrebno tudi v tožnikovem primeru.

25Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevano neprimerno ravnanje hrvaške policije na meji z Bosno in Hercegovino in nepravilnosti glede dostopa do azilnega postopka (tudi če je bil ta tožniku res onemogočen) pri presoji ovir za predajo tožnika Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III samo po sebi ni pravno odločilno, saj ni mogoče šteti, da bo tožnik, predan po Uredbi Dublin III, izpostavljen podobnim nevarnostim kot osebe, ki skušajo nezakonito vstopiti v Republiko Hrvaško, čeprav naj bi to tudi sam doživel. Ker v obravnavanem primeru tožnik ni v položaju, po katerem bi lahko šlo za obravnavanje njegove prošnje kot ponovne, saj v Republiki Hrvaški pred prihodom v Slovenijo take prošnje ni vložil, niti mu policija (tudi po tožnikovih navedbah) ni omogočila, da bi podal namero za vložitev prošnje, je neutemeljeno tudi tožbeno sklicevanje na primere sodnih odločb, ki so potrebo po omenjenih posebnih zagotovilih utemeljevale na informacijah o verižnih vračanjih (glej tudi 20. točko obrazložitve te sodbe).

26Sicer sodišče prve stopnje samo meni, da teh odločitev ne gre posploševati, da pa se je ponekod uveljavilo stališče o potrebnih individualnih in specifičnih zagotovilih, da prosilcu na Hrvaškem ne grozi tveganje z vidika 4. člena Listine EU ali nesorazmeren poseg v kakšno drugo temeljno človekovo pravico in da bo imel zagotovljen učinkovit dostop do azilnega postopka. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem, da je v primeru izjemnih okoliščin, oziroma prosilčeve posebne ranljivosti treba pridobiti taka zagotovila, vendar obravnavani primer ni tak. Tožnik namreč v tožbi ni zatrjeval nevarnosti, da bo zaradi kakšne (osebne) okoliščine v primeru vrnitve na Hrvaško prav on deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Poleg tega morajo po stališču SEU pomanjkljivosti (da bi se uporabil 4. člen Listine EU, ki ustreza 3. členu EKČP) dosegati visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine primera.¹⁶

27Tožnik torej v tožbi ni navajal kakšnih drugih osebnih okoliščin, zaradi katerih bi bilo treba od Republike Hrvaške pridobiti posebna zagotovila glede sprejema in obravnave v azilnem postopku. Tudi v odgovoru na pritožbo meni le, da bi pritožnica morala pridobiti tako posebno zagotovilo glede obravnavanja njegove prošnje, kar pa je neutemeljeno glede na njegov prej pojasnjen položaj prosilca za mednarodno zaščito iz prvega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III.

28V tožbi je sicer zatrjeval, da prosilci, vrnjeni v t. i. dublinskem postopku, nimajo ustrezne zdravstvene obravnave. Sodišče prve stopnje pa je ocenilo, da je za tožnikov primer relevantno poročilo organizacije Médecins du Monde iz leta 2019 o tem, da ob vračanju prosilcev na Hrvaško manjka zdravstvena podpora za tiste, ki potrebujejo psiho-socialno pomoč. Vendar tožnik takih okoliščin v tožbi ni zatrjeval, saj kljub bežni omembi psihološke travme in nočnih mor zaradi ravnanja hrvaških policistov ob prehajanju meje, ni navajal, da potrebuje zdravstveno oskrbo niti, da bi jo v Republiki Sloveniji prejemal.¹⁷ Že zato je v obravnavani zadevi neutemeljeno tožbeno sklicevanje na prej omenjeno poročilo iz leta 2019, prav tako pa tudi na poročilo Švicarskega sveta za begunce, ki odsvetuje premestitev oseb, ki potrebujejo dolgotrajno psihološko ali psihiatrično zdravljenje. Poleg tega sodišče prve stopnje, čeprav je na podlagi zaslišanja tožnika ugotovilo njegovo „senzitivnost“, ko je opisoval doživeto fizično in psihično nasilje v zvezi z dogodki na Hrvaškem, ni ugotovilo potrebe po posebnih zagotovilih glede tožnikove zdravstvene oskrbe. Pritožnik pa tej presoji v pritožbenem postopku ne nasprotuje, v odgovoru na pritožbo svojega zdravstvenega stanja niti ne omenja, niti ne predlaga ponovnega zaslišanja ali ponovne izvedbe katerega od dokazov v zvezi s tem ali drugačne presoje teh dokazov v pritožbenem postopku.

29Poleg tega je pritožnica že v obrazložitvi izpodbijane odločitve pojasnila (enako pojasnjuje tudi v pritožbi), da je zaradi psiholoških težav, ki jih je omenil na razgovoru, proučila informacije o razmerah v Republiki Hrvaški in ugotovila, da je prosilcem, ki potrebujejo posebna sprejemna ali postopkovna jamstva, zlasti žrtvam mučenja, posilstev ali drugih hudih oblik psihičnega, fizičnega ali spolnega nasilja, zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba v zvezi s specifičnim stanjem ali posledicami, ki jih povzročajo ta dejanja. S sklicevanjem na dokument, ki ga je izdal Center za mirovne študije v Zagrebu, pa je pojasnila konkretno dostopnost do zdravstvene oskrbe tako v azilnem domu kot v zdravstvenem domu v Zagrebu, kjer je organizirana posebna ambulanta za prosilce. Pritožnica je upoštevala tudi, da iz dopisa, s katerim je Republika Hrvaška prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje, izhaja, da bodo pripravili ustrezne pogoje za prevzem, če ima tožnik kakršnekoli posebne zdravstvene (fizične ali psihične) probleme. Glede na tako podobno obrazložitev, tožnik, tudi če bi zatrjeval, da potrebuje zdravstveno oskrbo, ne more uspeti zgolj s posplošenim zatrjevanjem v tožbi, da prosilcem, ki so predani v t. i. dublinskem postopku, ni zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba.

30Po navedenem torej sodišče prve stopnje relevantnega dejanskega stanja tako glede (ne)obstoja sistemskih pomanjkljivosti kot glede v tožbi zatrjevane neustrezne zdravstvene obravnave v smislu okoliščine, ki bi bila lahko relevantna za presojo tveganja za kršitev 4. člena Listine EU in 3. člena EKČP, ni ugotovilo drugače od pritožnice. Tožbi je ugodilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, to presojo pa je sámo oprlo na zmotno uporabo materialnega prava, saj je potrebo po posebnih zagotovilih, da tožniku v Republiki Hrvaški v primeru vrnitve na podlagi Uredbe Dublin III ne grozi tveganje z vidika 4. člena Listine EU ali nesorazmeren poseg v kakšno drugo temeljno človekovo pravico in da mu bo zagotovljen učinkovit dostop do azilnega postopka, oprlo na napačno stališče, da taka potreba izhaja iz tožnikovega že doživetega psihičnega in fizičnega nasilja s strani hrvaških policistov tekom štirih poskusov prehoda hrvaškega ozemlja, pri čemer niti ni pojasnilo, na kaj naj bi se tako specifično zagotovilo nanašalo, da bi bilo ustrezno.

31Glede na navedeno in ker je za odločitev upoštevno dejansko stanje med strankama nesporno tudi v pritožbenem postopku, druge navedbe strank pa za odločitev niso bistvene (tožnikove navedbe in dokazi o ravnanju hrvaške policije na meji z Bosno in Hercegovino, navedbe, da na Hrvaškem ni imel možnosti zaprositi za mednarodno zaščito, sklicevanje na sodbe drugih evropskih sodišč in sklicevanje na poročila o pomanjkljivostih zdravstvene oskrbe na Hrvaškem), je Vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo (3. točka tretjega dostavka 80. člena v povezavi s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1).

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Na podlagi te določbe je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je prosilec ob prihodu iz tretje države vstopil z nezakonitim prečkanjem meje države članice.
³ Sodba SEU C-163/17 (Jawo) z dne 19. 3. 2019 (87. točka obrazložitve).
⁴ Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je glede na tuje različice prevoda tega odstavka namesto izraza „utemeljene domneve“ primernejši izraz „izkazanih tehtnih razlogov“.
⁵ Konvencija o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951.
⁶ Sodba SEU C-163/17 (81. in 82. točka obrazložitve).
⁷ Sodba SEU C-163/17 (točke 83 do 85 obrazložitve, v katerih se sklicuje tudi na sodbo C-411/10 in C-493/10 z dne 21. 12. 2011).
⁸ Sodba SEU C-163/17 (87. točka obrazložitve).
⁹ Sodbe SEU C-163/17 (87. točka obrazložitve), C-578/16 PPU z dne 17. 2. 2017 v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji (65. točka obrazložitve).
¹⁰ Sodba SEU C-163/17 (88. točka obrazložitve).
¹¹ Glej npr. sodbe I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022, I Up 223/2022 z dne 14. 12. 2022 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.
¹² Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.
¹³ Določba se glasi, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.
¹⁴ SEU je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici (zadeva X, C-213/17, sodba z dne 5. julija 2018, točki 42 in 43).
¹⁵ To je, da nobena organizacija ne spremlja teh postopkov, da so osebe, ki so v dublinskem postopku vrnjene na Hrvaško, v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, da HPC nima novih informacij s terena, kolikor jim je znano iz prejšnjih let, so bile osebe, vrnjene po dublinskem postopku, nameščene v sprejemne centre, tam pa HPC ni prisoten že 3 leta, zato ne more potrditi, da te informacije še držijo.
¹⁶ Sodba SEU C-163/17 (91. točka obrazložitve) in sodba ESČP z dne 21. 1. 2011 v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji (254. točka obrazložitve).
¹⁷ Pritožnica v pritožbi pojasnjuje, da tožnik v azilnem domu prejema psihosocialno pomoč, ki jo enkrat tedensko nudi nevladna organizacija, ni pa ga obravnaval specialist psihiater.