VSM Sodba IV Kp 6088/2018

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 280,00 EUR.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu je po členih 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki jih bo odmerilo po pravnomočnosti sodbe, oškodovanko B. B. pa je po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu zagovornika, ki je predlagal, da ga sodišče povabi na pritožbeno sejo, saj razlogi, s katerimi utemeljuje predlog, niso takšni, da bi narekovali opravo javne seje. Zato je pritožbeno sodišče ravnalo v skladu s členom 445 ZKP, saj je ugotovilo, da navzočnost strank ne bi bila koristna za razjasnitev zadeve.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zagovornik obdolženega z navedbo, da napadena sodba nima razlogov o tem, zakaj šteje obdolženčevo v izreku opisano ravnanje za grožnjo, torej napoved ali obljubo oškodovanki nečesa neprijetnega, hudega v prihodnosti, navedeno pa ne izhaja niti iz opisa dejanja, meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo ustrezne razloge o tem, na podlagi česa je zaključilo, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje namreč v napadeni sodbi navaja, da je obdolženi kritičnega dne oškodovanki B. B., zato, da bi jo ustrahoval z grdim ravnanjem resno zagrozil, da bo napadel njeno telo, ko ji je zvil roko, jo z odprto dlanjo udaril v predel obraza in jo potegnil za lase, zaradi česar se je B. B. počutila prestrašeno. Pri tem pa je ustrezno pojasnilo, da grožnja predstavlja prikazovanje bodočega zla ali neugodnosti, na nastop katerega storilec vpliva ali vsaj to zatrjuje ter da mora biti grožnja resna, torej takšna, da je objektivno zmožna povzročiti občutek vznemirjanja ali strahu, pri čemer pa subjektivni občutek prestrašenosti ali ogroženosti, ni pomemben, niti potreben. Takšne svoje razloge sodišče prve stopnje pravilno primerja s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 20876/2018 z dne 7. 5. 2020 ter utemeljeno zaključuje, da je obdolženi z dejanjem, kot je opisano v izreku sodbe, izpolnil kvalificirano obliko kaznivega dejanja grožnje, tudi v izvršilni obliki grdega ravnanja, ki pomeni neposredno uresničitev grožnje, saj je s svojim ravnanjem dejansko posegel v oškodovankino telesno in duševno celovitost. Pritrditi je tudi sodišču prve stopnje, ki pravilno zaključuje, da se grožnja udejani že s samim grdim ravnanjem, kar pomeni, da je potrebno ravnanje obdolženca obravnavati kot poškodbeno in ne abstraktno ogrozitveno kaznivo dejanje. Glede na navedeno ima napadena sodba vse ustrezne razloge o obdolžencu očitanem ravnanju, zato pritožba, ki te razloge pogreša in ne soglaša z zgoraj navedenimi razlogi in s sodno prakso, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje, ne more biti uspešna in se v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

6Tudi nadaljnje zagovornikovo polemiziranje o znakih kaznivega dejanja iz člena 135/II-1 KZ-1, za katere zagovornik v pritožbi najprej trdi, da jih obdolženi ni izpolnil, saj intenziteta obdolženčevega ravnanja ni bila takšna, da bi lahko govorili o navedenem kaznivem dejanju, ne more biti uspešno. Pritožbeno sodišče najprej navaja, da ima opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja vse njegove zakonite znake, ki so z opisom, kako je obdolženi napadel oškodovankino telo in ki izhajajo iz izreka napadene sodbe, zadostni. Ni pa se mogoče strinjati s tolmačenjem znakov obravnavanega kaznivega dejanja, ki jih v pritožbi navaja zagovornik, ki tudi ne soglaša s sodno prakso in sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 19411/2012, iz katere izhaja, da je grdo ravnanje kot alternativna izvršitvena oblika ogrožanja varnosti po sedaj veljavnem KZ-1, uvrščeno med kvalificirane načine izvršitve kaznivega dejanja grožnje. Navaja namreč, da bi moral poleg obdolženčevega grdega ravnanja biti podan tudi njegov namen ustrahovati in povzročiti vznemirjenost oškodovanke ter sodišču prve stopnje očita, da so razlogi napadene sodbe glede navedenega nejasni in protislovni, s čimer tudi očitno meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.

7Vendar pritožbeno sodišče ne more pritrditi takšnim navedbam zagovornika, saj je v obravnavanem primeru opis dejanja, ki se očita obdolžencu, obravnavati kot celoto, ki je v skupnem učinku pomenila uresničitev zakonskega znaka resne grožnje, storjene na način grdega ravnanja, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo, zato ne gre za protislovno obrazložitev. Za način grdega ravnanja gre, ko je z njim prizadeta telesna ali duševna celovitost oškodovanca, ki je v napadeni sodbi opredeljena tudi z oškodovankinim občutkom prestrašenosti. Tako opisano dejanje zato povsem določno konkretizira vse zakonske znake, ki so potrebni za opredelitev obravnavanega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. V kolikor pa zagovornik meni, da obdolženi ni imel namena oškodovanke ustrahovati, niti razloga za to, pa s tem graja dejansko stanje obravnavane zadeve, na kar bo pritožbeno sodišče odgovorilo v nadaljevanju. Zato v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ni podana.

8V preostalem pa zagovornik sicer uveljavlja enako bistveno kršitev, ki jo pa prikazuje tudi kot pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko trdi, da obdolženčevo ravnanje samo po sebi ni moglo povzročiti prestrašenosti pri oškodovanki, saj ni doseglo standarda resne grožnje, s čimer sodišču prve stopnje tudi očita, da je kršilo oziroma zmotno uporabilo materialno pravo. Iz navedenega sledi, da pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava oziroma pravilno kršitve kazenskega zakona, kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Sicer pa opisan način grdega ravnanja obdolžencu očitano kaznivo dejanje grožnje iz 135. člena KZ-1 pravno opredeljuje v njegovi kvalificirani obliki, po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom tega člena. Pri tem je grožnja vsebovana v opisanem napadu obdolženca na oškodovanko, torej je udejanjena v grdem ravnanju, iz opisa, da je obdolženec z oškodovanko grdo ravnal zato, da bi jo ustrahoval, ter načina njegovega ravnanja, zaradi katerega se je oškodovanka počutila prestrašena, pa je ustrezno konkretiziran tudi namen obdolženčevega ravnanja oziroma naklepa. Tako pritožbeno sodišče zaključuje, da izrek sodbe vsebuje konkretizacijo vseh zahtevanih zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1.

9Zato ne more biti uspešen zagovornik, ko trdi, da obdolženčevo ravnanje ne vsebuje elementa grožnje z namenom ustrahovanja oškodovanke, s čimer skuša prepričati, da obdolženčevo ravnanje pomeni zgolj prekršek iz 6. člena Zakona o javnem redu in miru (v nadaljevanju ZJRM). Iz navedenega je razbrati, da zagovornik meni, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje, kot je opisano in izhaja iz izreka napadene sodbe, ne vsebuje njegovih zakonitih znakov, s čimer meri na kršitev kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP. Na takšne trditve zagovornika je sicer pritožbeno sodišče že odgovorilo, in sicer ponovno navaja, da ima dejanje, kot je opisano v izreku napadene sodbe, vse zakonite znake kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje in tudi ustrezno obrazložilo v točki 13 napadene sodbe. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na te razloge v celoti sklicuje in zaključuje, da jih pritožbene navedbe zagovornika v tej smeri ne morejo omajati in tudi ne prepričajo, da gre v obravnavani zadevi zgolj za prekršek, saj si pritožnik povsem napačno razlaga zakonske znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki nikakor ne predstavljajo zgolj prekrška in so vsi pomisleki pritožnika v tej smeri neutemeljeni, in jih je kot takšne pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, kot izhaja iz razlogov napadene sodbe. Pritožbeno sodišče namreč povsem soglaša s sodiščem prve stopnje, kateremu se ni porajal dvom, da bi bilo obdolženčevo ravnanje mogoče podrediti pod sicer široko inkriminacijo prekrška po 6. členu ZJRM, ali da bi v obravnavanem primeru imelo opravka z razžalitvijo iz člena 158 KZ-1. V skladu z obstoječo sodno prakso je namreč razmejevalni element med prekrškom iz člena 6 ZJRM in obravnavanim kaznivim dejanjem prav obarvan naklep do ustrahovanja, ki je podan v obravnavanem primeru, kot to vse pravilno navaja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Zato so vsi nadaljnji pomisleki zagovornika, ki si na svoj način razlaga sodno prakso, ki jo je sodišče prve stopnje povsem pravilno povzelo v razloge napadene sodbe in jo pravilno primerjalo z obravnavano zadevo, neutemeljeni.

10Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi razen tehtnih razlogov o tem, da je obdolženi s svojim protipravnim ravnanjem izpolnil vse zakonite znake očitanega mu kaznivega dejanja, navedlo ustrezne razloge tudi o subjektivnem znaku obravnavanega kaznivega dejanja, kot to izhaja iz točke 15 napadene sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

11Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter na tej osnovi utemeljeno zaključilo, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožba, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa le še glede na pritožbene navedbe zagovornika v tej smeri dodaja:

12Bistvo pritožbe je v trditvi, da obdolžencu ni dokazan naklep, saj njegovo ravnanje ne pomeni resne grožnje, zato ni moglo povzročiti prestrašenosti pri oškodovanki, sicer pa bi sodišče prve stopnje glede na blago intenziteto obdolženčevega ravnanja moralo uporabiti določilo 4. točke prvega odstavka 358. člena ZKP.

13Dokazni oceni, kot jo ponuja pritožba, ni mogoče pritrditi. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje po tem, ko je ugotovilo, da ima obdolžencu očitano kaznivo dejanje vse njegove zakonite znake iz člena 135/II-1 KZ-1, pravilno ugotovilo tudi, da je obdolženi izpolnil tudi subjektivni znak obravnavanega kaznivega dejanja. Pojasnilo je namreč, da se je obdolženi zavedal, da zvin roke, udarec v predel obraza in poteg za lase, pomeni napad na telo oškodovanke, pa je to kljub temu storil in je tako ravnal zavestno in hote, njegov namen pa je bil oškodovanko ustrahovati, saj je z njo pred tem bil v sporu v zvezi z oškodovankinim domnevnim prikrivanjem SMS sporočil na telefonu. Da je bil obdolženčev namen oškodovanko ustrahovati, pa potrjuje njegovo elektronsko sporočilo oškodovanki, da ima sekundo časa, da pride iz balkona nazaj noter. Pritožbeno sodišče glede na navedeno pritrjuje sodišču prve stopnje, da je obdolženi obravnavano kaznivo dejanje storil v krivdni obliki direktnega naklepa. Zato zagovornik, ki trdi, da obdolženi ni ravnal naklepno, ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje pa je glede na obdolženčevo ravnanje do oškodovanke pravilno zaključilo, da je to pri oškodovanki povzročilo prestrašenost, kar se obdolžencu tudi očita, saj je utemeljeno sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanke, ki so jo smiselno potrdile tekom postopka zaslišane priče, s čimer je bil ovržen zagovor obdolženca, zato mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo, na te razloge pa se sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Zato zagovornik neutemeljeno navaja, da pri obdolžencu ni mogoče zaslediti ustrahovalnega namena oziroma, da ga sodišče sploh ni ugotavljalo, saj je slednje v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. Ustrahovalni namen obdolženca pa je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložen, pri čemer pa ta namen izhaja že iz okoliščin in načina izvršitve kaznivega dejanja. Že sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo navedbam zagovornika, da je v obravnavani zadevi podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih pri obdolžencu povzročila obsodba, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča pri obdolžencu ni zaslediti takšnih osebnih okoliščin, ki bi narekovale pravno oceno, da je dejanje, ki ga je storil, dejanje majhnega pomena. Zato se zavzemanje zagovornika za uporabo določila 4. točke prvega odstavka 358. člena ZKP pokaže kot neutemeljeno. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja, pravilno ugotovilo krivdo obdolženca, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v preostalem na te razloge tudi sklicuje.

14Iz navedenih razlogov, in ker zagovornik v pritožbi ne navaja nič takšnega, kar bi omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

15Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo preizkusilo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji skladno z določilom člena 386 ZKP. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije ter obdolžencu pravilno izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo primerno zaporno kazen in ustrezno preizkusno dobo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bo izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj ter na strani obdolženca ni zasledilo nobenih okoliščin, ki bi narekovale spremembo izrečene pogojne obsodbe obdolžencu v korist.

16Po členu 383/I ZKP pritožbeno sodišče kršitev, na katere je dolžno paziti, ni zasledilo, in ker v pritožbi zagovornika uveljavljane kršitve niso podane, je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse temelji na določilu členov 98/I v zvezi s členom 95/I ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.