VSRS Sklep X DoR 298/2021-3

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali predstavlja diskriminacijo med rezidenti in nerezidenti stališče Upravnega sodišča Republike Slovenije, da za zavrnitev olajšave po 116. členu Zakona o davčnem postopku (ZDoh-2) zadošča, da so dohodki, doseženi v Sloveniji, v državi rezidentstva obdavčljivi, četudi davčni zavezanec nerezident enake davčne olajšave v državi rezidentstva ni mogel uveljaviti, ker je v Sloveniji dosegel več kot 90 % vseh svojih dohodkov in zato dohodki iz Slovenije v državi rezidentstva dejansko niso bili obdavčeni?

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4210-6143/2017-4 z dne 23. 10. 2017 (I. točka izreka) in odločilo o stroških postopka (II. točka izreka). Z navedenim sklepom je prvostopenjski davčni organ ustavil postopek odmere dohodnine tožniku za leto 2015.

2Iz obrazložitve pravnomočne sodbe izhaja, da tožnik, ki je rezident Italije, v Republiki Sloveniji pa je v letu 2015 dosegel vse svoje obdavčljive dohodke, v Republiki Sloveniji kot nerezident ni upravičen uveljavljati posebne davčne olajšave za vzdrževane družinske člane po 116. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ker dohodki, ki jih je tožnik dosegel v Republiki Sloveniji, v Italiji niso bili izvzeti iz obdavčitve oziroma niso bili neobdavčeni. Ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča Evropske unije je Upravno sodišče zavrnilo tožnikov ugovor, da je navedena določba diskriminatorna oziroma v neskladju z določbami 45. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, 14. člena Ustave Republike Slovenije in 25. člena Konvencije med vlado Republike Slovenije in vlado Italijanske republike o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja. Dodalo je, da Italija kot država rezidentstva ni bila razbremenjena obveznosti, da upošteva osebni in družinski položaj davčnih zavezancev, ki prebivajo na njenem ozemlju, dohodke pa pridobivajo v drugi državi članici. Do neugodne davčne obravnave tožnika (v Republiki Sloveniji na viru odtegnjena in plačana dohodnina je presegala brez olajšav odmerjeno dohodnino v Italiji, pri čemer pa Italija glede na dogovorjeno metodo odprave dvojnega obdavčenja preveč plačanega davka v Sloveniji ne vrača) je prišlo zaradi dopustnih razlik med sistemoma dohodninske obdavčitve v obravnavanih državah.

3Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je zoper navedeno sodbo vložil predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Navaja, da že dejstvo, da je vse svoje dohodke pridobil v Sloveniji, omogoča sklep, da v Italiji kot državi rezidentstva dejansko ni mogel izkoristiti davčnih ugodnosti, namenjenih upoštevanju njegovega osebnega in družinskega položaja. Pomembnost vprašanja utemeljuje z dejstvom, da bo od odgovora nanj odvisna davčna obravnava več kot štiri tisoč čezmejnih delovnih migrantov, ki so rezidenti sosednjih držav in delajo v Sloveniji.

4Predlog je utemeljen.

5Vrhovno sodišče je presodilo, da je gleda vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjen pogoj za dopustitev revizij iz prvega odstavka 367.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. O tem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo, zato je odgovor nanj pomemben za enotnost in razvoj sodne prakse, tudi upoštevaje veliko število potencialnih sporov, ki iz tega vprašanja izvirajo. Zato je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP dopustilo.