VSC Sklep I Kp 61422/2022

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju ugotovil, da so priporni razlogi zoper obtoženega še vedno podani.

2Zoper sklep se pritožuje obtoženčev zagovornik, ki načeloma sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, dejansko pa uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijan sklep razveljavi in pripor odpravi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ki je bil pravnomočno ugotovljen s pravnomočnostjo obtožnice, njegovo ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5Pritožbeno sodišče sprejema pod točko 3. obrazložitve sklepa argumentirane zaključke sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma, da je obtoženi storil očitano kaznivo dejanje. Ob ugotovljenem neobstoju okoliščin, ki bi slednjega omajale, je utemeljen sum v izpodbijanem sklepu oprt na pravnomočno obtožnico in vse dokaze, na katerih le-ta temelji. S pravnomočnostjo obtožnice se utemeljen sum šteje formalno za dognanega, zato je odveč in nepotrebno ponovno odločanje o vsebini dokazov, na katerih takšna obtožnica temelji. Če bi namreč sodišče ob vsakokratni odločitvi o priporu posebej ugotavljalo in dokazovalo obstoj utemeljenega suma, torej tudi ko je le-ta ugotovljen s pravnomočno obtožnico, kot je v obravnavanem primeru, bi prišlo do položaja, da bi bilo moč izpodbijati sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico praktično ob vsakem podaljšanju pripora oziroma preizkušanju pripora, ne da bi se dejansko stanje kakorkoli spremenilo, saj je temelj sklepa o zavrnitvi ugovora zoper obtožbo ravno utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Ponovno presojo utemeljenega suma je treba torej opraviti, če sodišče ugotovi obstoj novih dejstev in okoliščin, ki so pomembne za obstoj utemeljenega suma, kot izhaja tudi iz enotne sodne prakse, takšnih pa tudi ob upoštevanju spremembe obtožnice (v kateri se vsebinsko očitki obtožencu niti niso spremenili), sodišče prve stopnje ni dognalo, pa tudi pritožnik jih ne izpostavlja. Pritožnik zaključka sodišča prve stopnje tudi ne more spodnesti s ponovnim problematiziranjem že večkrat pritožbeno preizkušenih trditev, da priče obtoženega niso prepoznale in s spuščanjem v oceno zakonitosti in dokazno oceno zaslišanj prič, pri čemer ne vnaša ničesar novega.

Pritožnik pravilno izpostavlja, da se z izkazanostjo utemeljenega suma očitano dejanje ne šteje za dokazano. Skladno s teorijo in enotno sodno prakso je utemeljen sum podan, če je stopnja verjetnosti, da je oseba storila kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storila. Gre torej za stopnjo verjetnosti o objektivnih in subjektivnih zakonskih znakih kaznivega dejanja, ki ne dosega stopnje gotovosti o storitvi kaznivega dejanja, čemur sledi tudi argumentacija sodišča prve stopnje.

6Sodišče druge stopnje tudi ni podvomilo v pravilnost prvostopenjske ugotovitve o obstoju pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti. Očitki, da naj bi obtoženi sodeloval pri ilegalnem spravljanju večjega števila tujcev v evropske države, v sostorilstvu z izurjenimi tihotapci, ko naj bi bilo dejanje vnaprej dobro načrtovano in premišljeno, v pričakovanju zaslužka ter pretnja visoke zaporne kazni so tiste okoliščine, ki tudi po sodbi pritožbenega sodišča utemeljujejo objektivni element obtoženčeve ponovitvene nevarnosti. Iz načina storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj je sodišče prve stopnje sklepalo na njegove negativne osebne lastnosti kot so koristoljubnost in vztrajnost. Te okoliščine pa tudi po sodbi pritožbenega sodišča, v povezavi z obtoženčevo predkaznovanostjo, premoženjskimi razmerami in okoljem, v katerem živi, kažejo tudi na subjektivno plat nevarnost ponovitve kaznivih dejanj in s tem na utemeljenost zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi izraziti ponovitveni nevarnosti. Pritožnik se zaman zavzema za drugačno drugostopenjsko odločitev tudi z vprašanjem proti komu naj bi ta ponovitvena nevarnost obstajala, saj je v izpodbijanem sklepu pojasnjeno, da je vse več ilegalnih prebežnikov na mejah, katerih težke življenjske in socialne razmere se izkoriščajo za pridobivanje lastnega zaslužka. Tako se pritožba tudi v tem delu izkaže kot neutemeljena.

Številni v prvostopenjskem sklepu navedeni in pritožbeno neproblematizirani razlogi utemeljujejo tudi zaključek o obstoju obtoženčeve begosumnosti. Takšno odločitev je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo med drugim na državljanstvo obtoženca, glede katerega pritožnik postavlja lastno naziranje, da slednje begosumnosti ne potrjuje. Sodišče prve stopnje je tako nanizalo okoliščine, ki razumno utemeljujejo sklep o obstoju resne in konkretne nevarnosti, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost pobegnil iz države z namenom izogniti se predmetnemu kazenskemu postopku. Pritožnik se zato zaman zavzema za drugačno drugostopenjsko odločitev.

7Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje o sorazmernosti in neogibni potrebnosti uporabljenega ukrepa. Prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje, da varnost ljudi (prebežnikov), njihovega življenja in zdravja pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode kot tudi, da z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo mogoče zagotoviti nemotenega poteka predmetnega kazenskega postopka ter varnosti in zdravja ljudi, ni kaj dodati in teh zaključkov pritožbene navedbe, ki ostajajo na povsem načelni ravni, ne morejo omajati.

8Sodišče prve stopnje je razumno preverilo in utemeljilo vse predpostavke osebnega omejevalnega ukrepa, kar je v izpodbijanem sklepu obrazložilo z razlogi, ki jih je sodišče druge stopnje lahko preizkusilo in na tej podlagi utemeljeno zaključilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženca še podani. Te ugotovitve navedbe zagovornika, ki takšne razloge v izpodbijanem sklepu pogreša, ne morejo postaviti pod vprašaj, prvostopnem sodišču pa ni mogoče očitati, da bi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ali da bi nepopolno oziroma nepravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje. Do trditev zagovornika o obstoju pritožbenega razloga iz 2. in 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP se sodišče druge stopnje ne more opredeliti, ker ju zagovornik ni obrazložil in ju zato ni mogoče preizkusiti.

9Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene, da je torej sodišče prve stopnje v celoti pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in da tudi ni zagrešilo pritožbeno uveljavljanih procesnih kršitev. Ker se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10Če bo za obtoženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.