VSM Sklep IV Kp 44556/2013

I. Pritožba zagovornikov obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni A. A. se oprosti plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje predlog obsojenega A. A., za nadomestitev kazni dve leti in šest mesecev zapora izrečene s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 44556/2013 z dne 24. 12. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV K 44556/2013 z dne 27. 10. 2022, z zaporom ob koncu tedna, zavrnilo kot neutemeljen.

2Zoper tak sklep so obsojenčevi zagovorniki vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu obsojenega za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter obsojencu povrne vse stroške pritožbenega postopka. Pritožnik v pritožbi ponavlja navedbe iz predloga, pri čemer predvsem izpostavlja, da je njegova zaposlitev v podjetju ključnega pomena za obstoj podjetja, če bo moral zaporno kazen prestati tako, da bo moral biti ves čas v zavodu, pa bodo povsem izničene tudi možnosti celotnega poplačila škode oziroma posledic kaznivega dejanja.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4Ne držijo pritožbene trditve, da izpodbijani sklep ne vsebuje ustrezne obrazložitve zakaj obsojenemu naj ne bi bilo mogoče zaupati, da takšnega načina izvršitve kazni ne bi zlorabil, s čemer pritožnik očitno uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V točki 14 in ostalih je sodišče tehtno in obširno pojasnilo na podlagi česa zaključuje, da pri obsojencu ni upravičen predlagani alternativni način izvrševanja zaporne kazni.

5Brez podlage pa so tudi pritožbene trditve, „da je izpodbijani sklep nepravilno uporabil materialno pravo“. Čeprav pritožnik ne pojasni, katero konkretno kršitev kazenskega zakona ima v mislih (po kateri tč. 372 člena ZKP) tako da že iz tega razloga pritožbe v tej smeri ni bilo mogoče preizkusiti, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da je iz vsebine sicer obsežnih pritožbenih navedb, tudi v delu, ko pritožnik prvostopnemu sodišču očita kršitev materialnega prava razbrati, da navedeno kršitev uveljavlja v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ker bi naj sodišče zmotno ocenilo okoliščine obravnavane zadeve. Pritožbeno sodišče pa nima nobenih pomislekov o pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in v celoti soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da bo pri obsojencu namen kaznovanja lahko dosežen le z izvršitvijo zaporne kazni, kot je bila obsojencu izrečena, kot je to sicer prepričljivo pojasnjeno tudi v točki 15 pa tudi ostalih izpodbijanega sklepa.

6Sodišče že izrečeno kazen zapora nadomesti z zaporom ob koncu tedna le, če meni, da bo tak ukrep glede na težo, okoliščine in vzroke za dejanje ter nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo, smotrn. Sodišče pri tem upošteva tako objektivne, kot subjektivne okoliščine na strani storilca. Pri odločanju o predlogu za nadomestitev zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna gre torej za diskrecijsko pravico sodišča, ki jo mora izvrševati v skladu s splošnim smotrom tega predpisa, ki je v subjektivnem smislu v tem, da se storilec tudi pri prevzemanju posledic kaznivega dejanja obravnava kot oseba, ki zavestno poravnava škodo, ki jo je povzročil s svojim ravnanjem oziroma poravnava storjeno kršitev prava. V obsojenčevem ravnanju pa ni zaslediti okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi glede na težo, okoliščine in vzroke za kaznivo dejanje, ki ga je obsojenec izvršil ter nevarnost, ki jo kot storilec kaznivega dejanja predstavlja za družbo, ob dejstvu, da je izvrševanje kaznivega dejanja trajalo kar osem let od 1. 7. 2010 do 15. 6. 2018, ob najvišji ugotovljeni stopnji krivde in nastalimi škodljivimi posledicami, ko je oškodovanih 80 delavcev, ki še vedno niso dobili povrnjeno s kaznivim dejanjem povzročeno škodo, oziroma je bila le-ta poravnana zgolj v zanemarljivih zneskih, ko je zoper obsojenca v teku še drug kazenski postopek in ob ostalih razlogih, ki jih je v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče, bil namen kaznovanja dosežen tudi s prestajanjem zaporne kazni le z zaporom ob koncu tedna. Obsojenec torej tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti deležen zaupanja potrebnega za izrek predlaganega alternativnega prestajanja zaporne kazni. Sodišče, kot je že navedeno namreč izrečeno zaporno kazen nadomesti z zaporom ob koncu tedna le, če meni, da bo tak ukrep glede na težo, okoliščine in vzroke za dejanje ter glede na nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo, smotrn. V obravnavani zadevi pa je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da okoliščine na strani obsojenca niso takšne, da bi opravičevale nadomestitev izrečene zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna. Zato je prvostopno sodišče predlog obsojenca tudi utemeljeno zavrnilo.

7Iz razlogov navedenih v točki 12 izpodbijanega sklepa pa ne more prepričati niti pritožbeno sklicevanje na posledice, ki bi z obsojenčevim odhodom v zapor nastale za podjetje v katerem je zaposlen. Kot je pravilno ugotovilo tudi prvostopno sodišče, glede na pritožbeno stališče pritožnika storilcem kaznivih dejanj, ki imajo določena znanja in sposobnosti in so zaposleni ter vodijo posamezne projekte, zaporno kazen sploh ne bi bilo smiselno izrekati oziroma glede na pritožbeno stališče o nepopravljivi izgubi, ki lahko nastane, če bo moral obsojenec celotno kazen prestati v zaporu, zaporna kazen sploh ne bi bila izvršljiva.

8Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, in ko je v razlogih izpodbijanega sklepa obrazloženo tudi, zakaj okoliščina, da se obsojeni ni osebno okoristil s storjenim kaznivim dejanjem, za zadevo ni relevantna in ker je prvostopno sodišče tudi pojasnilo, da se obsojenčeva želja po popravi posledic, ki jih je povzročil, tudi do sedaj ni realizirala, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

9Glede na to, da bo obsojenec moral na prestajanje zaporne kazni, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.