VSC Sklep I Kp 1331/2022

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega še vedno podani.

2Zoper sklep se pritožuje obtoženčev zagovornik, ki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da se pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da se obtoženega izpusti na prostost, podredno pa, da se ga napoti na zdravljenje oziroma se mu odredi milejši ukrep – hišni pripor.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ni nakazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, njegovo ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5Drugače od trditev pritožbe, drugostopno sodišče po pregledu pritožbeno izpodbijanega sklepa in spisovnega gradiva ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in razumno zaključilo o obstoju utemeljenega suma, da je obtoženi storil očitano mu kaznivo dejanje. Takšne zaključke sodišče prve stopnje pravilno opira na pravnomočno obtožnico, na dokaze na katerih slednja temelji ter na dokaze, ki so bili izvedeni tekom postopka. Ob pritožbeno neoporekanem zaključku prvostopenjskega sodišča, da v zadevi ni podanih novih okoliščin, ki bi ugotovljen dokazni standard omajale, si pritožnik neutemeljeno prizadeva izpodbiti takšen sklep s podanim lastnim videnjem in dokazno oceno ugotovitev izvedencev in izpovedb zaslišanih prič. Dokazna ocena je v tej fazi postopka preuranjena in je pridržana razpravljajočemu senatu oziroma sodniku posamezniku po opravljeni glavni obravnavi.

6Sodišče druge stopnje tudi ni podvomilo v pravilnost prvostopnega zaključka o obstoju pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, glede katerih je napravilo pritožbeno neizpodbijan zaključek, da se okoliščine od zadnjega preizkusa razlogov za pripor niso v ničemer spremenile.

7Številni v izpodbijanem sklepu navedeni in pritožbeno neproblematizirani razlogi utemeljujejo prvostopni zaključek o obtoženčevi izraziti begosumnosti, ki jo je sodišče prve stopnje argumentirano oprlo na močne navezne okoliščine na tujo državo (obtoženec naj bi imel sorodnike v Srbiji, kamor naj bi večkrat zahajal, tam naj bi tudi študiral in živel deset let), opozorilo pa je tudi na dejstva, da naj bi obtoženca na Republiko Slovenijo vezalo le bivališče očeta, da s svojima biološkima otrokoma naj ne bi imel stikov že več kot pet let, da ni zaposlen in tu nima premoženja. Takšnega prvostopnega sklepanja pritožnik ne more postaviti pod vprašanj z že večkrat pritožbeno preizkušenimi trditvami o tem, da se obtoženi ni skrival, da ni bil dosegljiv zaradi izgube telefona, o njegovem neizkazanem aktivnem ravnanju, pomanjkanju denarja, ki bi mu naj onemogočal beg v tujo državo, da ima tukaj še edinega živečega sorodnika, saj se je do navedb pritožbeno sodišče že večkrat opredelilo (nazadnje v sklepu z dne 22. 2. 2023). V skladu z uveljavljeno ustavno-sodno prakso pa gre izpostaviti, da je verjetnost bega odvisna predvsem od trdnosti vezi obtoženca s socialnim okoljem, v katerem živi (družina, zaposlitev), njegovega značaja, premoženja, vezi s tujim okoljem ipd., kar vse v povezavi z obtoženčevim ravnanjem po storitvi očitanega kaznivega dejanja, ko naj bi s kraja pobegnil, tudi po sodbi pritožbenega sodišča utemeljuje zaključek o nevarnosti obtoženčevega pobega.

8V prvostopenjski odločbi so ugotovljene številne objektivne okoliščine kot tudi okoliščine na strani obtoženega, ki so pomembne za presojo obtoženčeve ponovitvene nevarnosti. Danost pretežnega dela teh okoliščin pritožba niti ne problematizira, ko tudi ne navaja spremenjenih okoliščin, ki da bi te okoliščine negirale. Glede na to, da sodišče v tej fazi postopka operira z dokaznim standardom utemeljenega suma, čemur sledi tudi argumentacija v sklepu, ne more biti na mestu pritožbena ugotovitev in trditev, da sodišče v napadenem sklepu krivično in preuranjeno prejudicira tako razloge za zlom noža, kot tudi, da naj bi obtoženi zbežal s kraja dejanja in oškodovanko pustil brez pomoči. Na pritožbeni uspeh pa pritožnik tudi ne more računati, ko ponovno podaja dokazno oceno izpovedi oškodovanke, saj je, kot je bilo že pojasnjeno, to pridržano nadaljnjemu sodnemu postopku.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo nanizalo tudi številne okoliščine, ki se nanašajo na obtoženca in so relevantne za oceno njegove ponovitvene nevarnosti. Gre za obtoženčeve izredno negativne osebne lastnosti, kot so velika mera vztrajnosti, zavržnosti, zahrbtnosti in odločnosti izvršiti kaznivo dejanje, kar vse je podprto z ugotovitvami izvedenskih mnenj in tudi po sodbi pritožbenega sodišča kaže na konkretno in realno nevarnost, da bi obtoženec na prostosti s takšnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. Ne gre spregledati obtoženčevega specialnega povratništva, ki ga pritožba skuša neuspešno relativizirati, ko ga niti izrečena prostostna kazen in prepoved približevanja zoper isto oškodovanko, naj ne bi odvrnili od nadaljnje istovrstne kriminalne aktivnosti. To so številne nosilne okoliščine subjektivne narave, ki jasno kažejo na resno nevarnost obtoženčevega recidiva.

9Tudi po sodbi pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma v neogibno potrebnost in sorazmernost uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa. Sklicevanje pritožnika na obtoženčevo potrebo po ustrezni zdravstveni oskrbi oziroma terapiji, ob tem, ko je pritožniku v priporu nudena vsa potrebna zdravstvena oskrba, ne more imeti posebne teže pri presoji razlogov za pripor. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pa tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.