VSC Sklep I Kp 36608/2014

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odredilo pripor zoper obtoženega po drugem odstavku 307. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) za zagotovitev navzočnosti obtoženega na glavni obravnavi. Odločilo je, da pripor po tem sklepu traja od dneva in ure prijetja obtoženega in do objave sodbe, če ni prej odpravljen, najdlje pa mesec dni.

2Zoper sklep se pritožuje obtoženčeva zagovornica, brez izrecne navedbe pritožbenega razloga, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, drugostopenjskemu sodišču pa predlaga, da sklep o odreditvi pripora odpravi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po določbi drugega odstavka 307. člena ZKP sme sodišče v primeru, ko je izkazano obtoženčevo očitno izmikanje glavni obravnavi, oziroma predobravnavnem naroku, za pripor pa ni nobenega od razlogov iz 201. člena ZKP, odrediti pripor, da se zagotovi obtoženčevo navzočnost na glavni obravnavi, oziroma predobravnavnem naroku. V tem primeru sme pripor trajati do objave sodbe,največ pa mesec dni.

5Ob izkazanem utemeljenem sumu, ki pritožbeno ni problematiziran, je sodišče prve stopnje pod točko 2. obrazložitve izpodbijanega sklepa povzelo, da je bilo obtoženemu dne 2. 12. 2022 pravilno (v skladu z določili ZKP o nadomestni vročitvi) vročeno vabilo na šest narokov za glavno obravnavo. Na naroke, razpisane za dne 21. 12. 2022, 15. 2. 2023 in 15. 3. 2023 obtoženec ni pristopil, svojih izostankov pa ni opravičil, kar vse pritožba ne izpodbija. Ob tem, ko za odreditev osebnega omejevalnega ukrepa lahko zadostuje že enkratna neupravičena neudeležba na razpisanem naroku, iz katere je moč sklepati na očitno izmikanje glavni obravnavi, kot je to primer v tej zadevi, v drugačno drugostopenjsko odločitev ne vodijo pritožbeni pomisleki o okoliščinah obtoženčevega bivanja in obstoju življenjske skupnosti (med obtožencem in njegovo ženo, ki je pisanje sprejela), s čimer želi pritožnica smiselno pod vprašaj postaviti seznanitev obtoženega z datumi obravnave. Iz poročila nemškega sodišča izhajajo okoliščine vročitve, namreč, da je vročevalec najprej naletel na obtoženčevega sina, ki je pojasnil, kdaj bo obtoženec na naslovu prisoten in nato na obtoženčevo ženo, ki ni zanikala sobivanja z obtožencem in tega, da bo obtoženec na znanem naslovu zopet malo pred božičem. Tako ne morejo biti utemeljeni pritožničini pomisleki o obtoženčevem bivanju in o obtoženčevi seznanitvi s kazenskim postopkom v Republiki Sloveniji in predvidenimi glavnimi obravnavami.

6V izpodbijanem sklepu je razumno in logično utemeljena tudi neogibnost in sorazmernost pripora, čemur ne nasprotuje niti pritožnica. Okoliščine, ko se obtoženi na vabila sodišča ni odzval, svojih izostankov pa ni opravičil, utemeljujejo prvostopni zaključek, da se obtoženi očitno izmika in noče pristopiti na razpisane naroke in ob izkazani sorazmernosti in neogibni pripora tudi po sodbi pritožbenega sodišča pravilno rezultirajo v odreditvi osebnega omejevalnega ukrepa.

7Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene, da je torej sodišče prve stopnje v celoti pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

8Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP) bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.