VSK Sklep I Kp 33244/2022

I. Pritožbi zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. se kot neutemeljeni zavrneta.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom obdolženim C. C., A. A. in B. B. pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo po vloženi obtožbi. Iz istega pripornega razloga pa je obdolženemu Č. Č. po vloženi obtožbi podaljšalo hišni pripor.

2Zoper sklep se pritožujeta zagovornika obdolženega A. A. in B. B. Prvi se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije, sodišču druge stopnje pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Zagovornik obdolženega B. B. uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi, podrejeno pa, da ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Preizkus izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je navedenima obdolžencema pripor podaljšalo po vloženi obtožbi. Kot je ugotovilo, je podan utemeljen sum, da naj bi storila očitani jima kaznivi dejanji, ocenilo pa je tudi, da se okoliščine, glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, niso spremenile. Glede na to, da je podaljšanje pripora še vedno neogibno potrebno zaradi varstva ljudi in tudi sorazmerno posegu v pravico obdolžencev do osebne svobode, je predlogu državnega tožilstva ugodilo in pripor podaljšalo.

6Zagovornik obdolženega A. A. meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ni razumno obrazložilo tako obstoja utemeljenega suma, kakor ugotovitve, da je pri temu obdolžencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti še vedno podan. Glede utemeljenega suma se je namreč zgolj sklicevalo na predhodno izdane sklepe o podaljšanju pripora in zato ni podalo nobene ocene o tem ali je utemeljen sum podan, enako pavšalno pa je obrazložilo tudi ponovitveno nevarnost. Le te ni konkretiziralo z dejstvi in okoliščinami, temveč je navedlo razloge, ki jih je uporabilo tudi pri ostalih priprtih obdolžencih, zaradi česar je zaključiti, da sodišče ni napravilo lastno kritično, poglobljeno in argumentirano oceno tistega, kar je podlaga za podaljšanje pripora.

7Navedeni očitki po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljeni. Iz razlogov, kot so povzeti v 9. točki sklepa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo presojo utemeljenosti suma, saj je navedlo, da je bil v dosedanjem postopku utemeljen sum že večkrat preizkušen, pri čemer se je sklicevalo na odločbe. Ugotovilo je tudi, da se tekom preiskave ni pojavila nobena nova okoliščina, ki bi utemeljen sum omajala, obrazložilo pa je tudi, na katerih dokazih sloni očitek kaznivih dejanj. Zaradi tega ne drži, da obstoja utemeljenosti suma sodišče ni preizkusilo. Res je, da sicer ni navedlo konkretne obrazložitve glede posameznih dejanj, ki se temu obdolžencu očitajo, vendar tega tudi ni bilo dolžno storiti glede na to, da je predhodno ugotovilo, da se okoliščine niso spremenile. Pripor je bil podaljšan ob vložitvi obtožbe, ki pa je v svoji obrazložitvi podalo zelo obširno dokazno oceno glede konkretnih dejanj, ki se očitajo vsakemu obdolžencu. Glede na obsežno gradivo in že dosedanje ugotovitve, ni nobenega smisla, da bi moralo sodišče v izpodbijanem sklepu podrobno povzemati razloge kot izhajajo iz same obtožnice. To bi moralo storiti le v primeru, če bi se v obtožbi obtožencem očitana dejanja spremenila oziroma bi prišlo do bistvene spremembe kriminalne količine, kar bi lahko vplivalo na nadaljnje podaljšanje pripora. Da bi se očitano dejansko stanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 bistveno spremenilo, pa pritožba niti ne zatrjuje, temveč opozarja le, da se obdolžencu sedaj ne očita več kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1. Ta navedba sicer drži, vendar na obstoj ponovitvene nevarnosti nima posebnega vpliva, saj se ta priporni razlog navezuje na kaznivo dejanje v zvezi s prepovedanim prometom z mamili.

8Sodišče prve stopnje je v 15. točki izpodbijanega sklepa navedlo konkretne okoliščine, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost tudi po vloženi obtožbi. Čeprav pritožnik zatrjuje, da so ti razlogi pavšalni in uporabljeni tudi pri drugih obdolžencih, sodišče druge stopnje ugotavlja, da to ne drži, saj kot ugotavlja sodišče prve stopnje, se obdolžencu očita, da naj bi kazniva dejanja izvrševal v daljšem časovnem obdobju, opozarja pa tudi na njegovo vlogo pri obravnavanih dejanjih. Navedlo je, da je očitno razpolagal z večjimi količinami droge, katere je imel praktično nenehno na razpolago, na podlagi česar pa je tudi sklepalo, da je bil utečen v obravnavane posle. Sodišče prve stopnje je torej navedlo povsem konkretne okoliščine zaradi česar ne drži, da svoje odločitve ni razumno obrazložilo. Da so se v dosedanjem času trajanja pripora kakorkoli spremenile objektivne ali subjektivne okoliščine na strani obdolženca, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost, pa pritožba tudi sicer sploh ne zatrjuje.

9Zagovornik obdolženega B. B. meni, da temu obdolžencu očitana kazniva dejanja niso dokazana, opozarja pa tudi, da so se zaseženi predmeti, ki sicer niso njegova last, prodajali legalno. Vendar s temi očitki, kot jih izpostavlja že tekom celotnega postopka, obstoja utemeljenosti suma ne more omajati. Temu obdolžencu se očita kaznivo dejanje, ki je sestavljeno iz sedmih dejanj povezanih s prometom ali prodajo več vrst prepovedanih drog, pri čemer pa so v obrazložitvi obtožnice navedene konkretne okoliščine in dejstva, ki te očitke utemeljujejo. Preuranjeno je zato trditi, da očitki iz obtožbe obdolžencu niso dokazani. Prav tako sodišče druge stopnje ugotavlja, da so tudi pri obdolženemu B. B. podane tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora tudi po vloženi obtožbi. Ta dejstva in okoliščine je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 16. točki sklepa, pri čemer poleg same narave in števila očitanih dejanj, ne gre prezreti tudi, da je bil obdolženec zaradi istovrstnega kaznivega dejanja že obsojen v Avstriji. Čeprav zagovornik sedaj izpostavlja, da ne drži očitek, da naj bi sedaj obravnavana dejanja storil v času preizkusne dobe, pa je bistveno to, da obdolženec s storitvijo sedaj obravnavanih kaznivih dejanj naj ne bi spoštoval pogojne obsodbe, kar torej le še dodatno potrjuje ponovitveno nevarnost. Zaman je namreč dokazovati, da obdolženec ni ponovitveno nevaren, če pa s storitvijo novega kaznivega dejanja dokazuje, da pogojna obsodba nanj ni pozitivno delovala. Rečeno drugače, pri njemu ni podana pozitivna prognoza, zaradi česar so ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede ponovitvene nevarnosti povsem na mestu.

10Zagovornik v pritožbi še izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni ocenilo sorazmernosti trajanja pripora v luči kriterijev, kot jih je Evropsko sodišče za človekove pravice zavzelo v zadevi Neumeister proti Avstriji. Ta ugotovitev načeloma sicer drži, vendar glede na dosedanje trajanje pripora (od 21.6.2022 dalje) ni bilo nobene potrebe, da bi te kriterije posebej obrazložilo. Dosedanje trajanje pripora namreč tudi po oceni sodišča druge stopnje ni takšno, da bi terjalo poglobljeno oceno nadaljnjega trajanja pripora z vidika sorazmernosti. Glede na to, da je ponovitvena nevarnost pri temu obdolžencu intenzivna, pa je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno zaradi varstva ljudi in da torej morebitni milejši ukrepi, npr. hišni pripor, ne pridejo v poštev.

11Ker glede na vse obrazloženo pritožbi zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. nista utemeljeni, ju je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo.