UPRS Sodba II U 42/2020-34

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 385,00 EUR z DDV v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Iz izpodbijane odločbe

1Z izpodbijano odločbo o neizvolitvi je Senat Univerze v Mariboru odločil, da kandidata dr. A. A. ne izvoli v naziv redni profesor za predmetno področje „pravo“.

2Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Senat Pravne fakultete Univerze v Mariboru (v nadaljevanju Senat PF UM) na 68. korespondenčni seji, dne 21. 3. 2019 imenoval Komisijo za izdelavo strokovnega poročila o izpolnjevanju pogojev za prvo izvolitev v naziv redni profesor za predmetno področje „pravo“ kandidata izrednega prof. dr. A. A. Člani komisije so pozitivno cenili kandidatovo strokovno, znanstvo in pedagoško usposobljenost ter praktične izkušnje v stroki. Študentski svet Pravne fakultete Univerze v Mariboru ni izglasoval sklepa o podaji pozitivnega mnenja o pedagoški usposobljenosti tožnika za izvolitev v naziv redni profesor za predmetno področje „pravo“. Posledično se skladno z drugim odstavkom 195. člena Statuta Univerze v Mariboru šteje, da je podano negativno mnenje študentov, zoper katero je tožnik vložil pritožbo na Študentski svet Univerze. Slednji je na 12. redni seji dne 13. 6. 2019 pritožbi ugodil ter sklep o negativnem mnenju Študentskega sveta Pravne fakultete Univerze v Mariboru odpravil ter podal pozitivno mnenje o pedagoški usposobljenosti tožnika. Dne 4. 12. 2019 je kandidatovo vlogo v skladu s Pravilnikom o postopku izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev in visokošolskih sodelavcev (v nadaljevanju Pravilnik) obravnavala Habilitacijska komisija Senata Univerze v Mariboru (v nadaljevanju Habilitacijska komisija Senata UM). Ker je Habilitacijska komisija Senata UM posvetovalno telo Senata Univerze v Mariboru, se je Senat Univerze v Mariboru seznanil z zapisnikom 3. redne seje Habilitacijske komisije UM z dne 4. 12. 2019 in rezultatom glasovanja, da je Habilitacijska komisija Senata UM po razpravi z 2 glasovoma ZA in 19 glasovi PROTI zavrnila sklep: „Habilitacijska komisija Senata Univerze v Mariboru ugotavlja, da dr. A. A. izpolnjuje pogoje za izvolitev v naziv redni profesor za predmetno področje „pravo”, zato predlaga Senatu Univerze v Mariboru, da ga izvoli v predlagani naziv“. Člani Senata Univerze v Mariboru (v nadaljevanju Senat UM) so pred izvedbo glasovanja pregledali celotno gradivo ter opravili razpravo glede vloge kandidata dr. A. A. za izvolitev v naziv redni profesor za predmetno področje "pravo". Izrecno je bilo poudarjeno, da v habilitacijskem postopku dr. A. A. predmet presojanja s strani Habilitacijske komisije in Senata UM ni morebitna kandidatova kazenska ali odškodninska odgovornost, tudi ne gre za vprašanje njegovega plagiatorstva. Senat UM mora, ko odloča o izvolitvi kandidatov v habilitacijski naziv, presoditi, ali je kandidat osebno, moralno in etično primeren, da je lahko član akademske skupnosti Univerze v Mariboru. Osebna, moralna in etična primernost kandidatov je namreč izrecno zapisan pogoj, ki je določen v določbi 1. alineje drugega odstavka 8. člena Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev in visokošolskih sodelavcev Univerze v Mariboru (v nadaljevanju Merila). Zato ni dovolj, če se Senat UM, ko odloča o izvolitvi v nazive, zadovolji samo z izpolnjevanjem kvalitativnih in količinskih meril za posamezne nazive, temveč mora nujno in hkrati s temi merili upoštevati tudi moralno, etično in osebnostno primernost kandidata v skladu s 1. alineo drugega odstavka 8. člena Meril. V razpravi je bilo postavljeno vprašanje, ali je nekdo, ki je najožjemu sodelavcu, v konkretnem primeru celo mentorju, „izmaknil“ raziskovalni dosežek, z namenom, da ga prikaže kot svojega, zato, da doseže habilitacijske točke, lahko verodostojen univerzitetni učitelj, v konkretnem primeru celo učitelj študentov prava. Po razpravi je Senat UM glasoval. Glasovalo je 33 senatorjev, od katerih je bil 1 glas ZA, PROTI je glasovalo 26 navzočih članov Senata UM, 6 glasovnic pa je bilo neveljavnih. Tako Senat UM na podlagi tajnih volitev ni izglasoval sklepa o izvolitvi dr. A. A. v naziv redni profesor za predmetno področje“pravo“.

Tožbene navedbe

3Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov bistvenih kršitev postopkovnih določb, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

4Glede neimenovanja je odločil kolegijski organ tožene stranke, torej Senat UM na odločitev katerega pa je nedvomno vplival nezakonito voden postopek, ter odločilna dejstva, ki so navedena v obrazložitvi odločbe, ki so bila ugotovljena v postopku, ki je bil voden nezakonito. Člani senata so pri odločanju imeli zgolj enostranske, nezakonito pridobljene in nepopolne informacije in so lahko potem odločali na podlagi le teh, brez, da bi bili seznanjeni s celotno zadevo, oz. nasprotnimi argumenti in dokazi tožeče stranke kot kandidata. Senat tožene stranke je na podlagi 207. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 56. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) ter 253. člena Statuta UM izdal odločbo o neizvolitvi v naziv redni profesor za predmetno področje pravo. Tako je tožena stranka oz. njen organ v osnovi bistveno kršil postopkovne določbe lastnih splošnih aktov, kakor tudi ZUP, saj kot kolegijski organ ni, v skladu z določili 29. člena ZUP, določil uradne osebe Senata Univerze v Mariboru in pooblastil uradne osebe, ki izpolnjuje pogoje iz 31. člena ZUP za vodenje postopka do izdaje odločbe. Postopek imenovanja je vodil rektor prof. dr. B. B., ki ga Senat tožene stranke ni pooblastil za vodenje postopka in ki ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 31. člena ZUP, saj nima opravljenega strokovnega izpita iz upravnega postopka. Tako gre že v sami osnovi za absolutno bistveno kršitev določb postopka. Nadalje navaja, da je v skladu s postopkovnimi določili 193.a. člena Statuta Senat Pravne fakultete imenoval strokovne poročevalce. Nato je Senat Pravne fakultete Univerze v Mariboru 23. 7. 2019 izdal sklep na podlagi katerega je kot člana komisije za izdelavo strokovnega poročila razrešil red. prof. dr. C. C. ter prof. dr. D. D. z utemeljitvijo, da naj bi tožeča stranka podala prijavo o dvomu v neodvisnost strokovne poročevalke, vendar tožnik navaja, da temu ni bilo tako. Tudi Študentski svet je podal pozitivno mnenje o pedagoški usposobljenosti tožnika, tako da je bil za imenovanje tožnika tudi tovrstni pogoj izpolnjen.

5V postopku imenovanja je tožnikovo vlogo obravnavala Habilitacijska komisija Senata UM, na katero je bil, po navedbah prof. dr. E. E. vabljen na prošnjo rektorja prof. dr. B. B., ki je član komisije po svojem statusu in od njega pooblaščen prorektor, pri čemer pa je e-poštno vabilo skupaj z vsem gradivom dr. E. E., F. F. Na seji Habilitacijske komisije rektor ni sodeloval, kar pomeni, da potem tudi ni mogel veljavno vabiti prof. dr. E. E. na sejo Habilitacijske komisije. Bistvo podaje negativnega mnenja tožniku glede imenovanja tožnika v naziv redni profesor na Habilitacijski komisiji, so bili očitki tožniku o domnevnem poskusu plagiatorstva, ki jih je na sami seji Habilitacijske komisije ustno podal prof. dr. E. E. Iz zapisnika Habilitacijske komisije z dne 4. 12. 2019 izhaja, da je dr. E. E. podal opis dogodka iz leta 2013 o domnevnem poskusu plagiatorstva tožnika. Tožnik o tem ni imel nobene pravice do izjave. Izjava prof. E. E. glede domnevnega poskusa plagiatorstva podana Habilitacijski komisiji (in kasneje ponovljena na senatu) je odločilno vplivala na člane Habilitacijske komisije, da so zavrnili predlagani sklep, s katerim bi se ugotovilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za imenovanje. Po 3. členu Poslovnika Habilitacijske komisije Senata Univerze v Mariboru delo komisije ni javno, da bi se komisija lahko obvarovala zunanjih vplivov. Iz tega vidika je izjavljanje dr. E. E. na Habilitacijski komisiji pomenilo nedovoljen zunanji vpliv, ki pa je odločilno vplival na odločanje članov Habilitacijske komisije, vendar se glede domnevnega plagiatorstva ali poskusih plagiatorstva tudi niso člani komisije na strokovni komisiji izrekli. Udeležba dr. E. E. je bila nezakonita in neutemeljena, da je kakršni koli vpliv tretjih oseb nezakonit in takšnega vpliva in sodelovanja oseba na Habilitacijski komisiji sploh ne bi smelo biti, kar izhaja iz prvega odstavka 3. člena Pravilnika. Prvi odstavek 3. člena Pravilnika določa tudi, da o postopku izvolitve v naziv ni možnega zaslišanja kandidata. Torej po eni strani zaslišanje kandidata v postopku izvolitve ni možno, po drugi strani pa bi se po logiki odločanja tožene stranke, lahko zasliševale in pobirale izjave tretjih nepooblaščenih oseb. Tožeči stranki je tako po določilih ZUP-a pred izdajo odločbe niso bile dane možnosti, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje članov Habilitacijski komisije, kakor članov Senata UM.

6Po zavrnitvi sklepa na Habilitacijski komisiji UM, se je nato postopek imenovanja nadaljeval pred pristojnim organom, kjer pa je seveda bil pri odločanju članov Senata UM bistven vpliv Habilitacijske komisije UM , ki je pred tem že podala negativno mnenje glede tožnikovega imenovanja. Na tej seji Senata UM se je ponovila zgodba, kjer je dobil besedo dr. E. E. in ponovil svoje neresnične navedbe glede domnevnega plagiatorstva tožnika, ki jih je podal že na Habilitacijski komisiji UM. Kršitve so tako hude in obsežne, tako da napadena odločba že iz teh razlogov ne more biti zakonita in jo je potrebno odpraviti. Tožnik navaja, da noben v zvezi s ali s poskusom plagiatorstva ni resničen in tožeča stranka vse očitke v celoti zavrača. Glede moralno-etičnih standardov tožnik meni, da ti v Merilih niso vsebinsko opredeljeni. Z navedenim je tožena stranka kršila načelo pravne varnosti, ki je temeljni postulat načela pravne države, saj se tožena stranka v odločbi sklicuje na kršitev moralnih in etičnih pravil, pri tem pa ne navede, kdo je ta pravila sprejel, ali so ta pravila zapisana, kje so bila objavljena in od kdaj velja. Tožnik meni, da je izpodbijana odločba v celoti nezakonita in njena odprava v celoti utemeljena, zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

7Tožnik v pripravljalnih vlogah smiselno navaja kot v tožbi in navaja, da nobena avtonomija tožene stranke ne more upravičiti načina, da lahko tožena stranka počne kar želi in to neomejeno. Avtonomija ne pomeni, da je Univerza izven pravnega sistema in nad ustavna ustanova. Tožnik ni plagiator in tudi nikoli ni poskusil objaviti besedila, katerega soavtor je izr. prof. dr. G. G. Izjava prof. H. H. z dne 18. 12. 2019 s katero potrjuje, da tožnik ni v letu 2013 dal v objavo spornega besedila, saj je le to poslal brez vednosti tožnika H. H. V tem času je bil tudi dekan in predsednik senata PF UM dr. E. E. Tožnik je bil tudi v letu 2013 izvoljen v naziv izredni profesor za področje „pravo“. S tem zvezi tožnik tudi predlaga priče. Nadalje tožnik navaja, da mu je znan Kodeks profesionalne etike UM z dne 24. 11. 2015 in Kodeks etike in integritete za raziskovalce na UM z dne 24. 10. 2017. Tožnik meni, da bi odločevalci morala objektivno interpretirati in preizkusiti očitke zoper tožnika, ki jih je enostransko podal prof. dr. E. E. Tožnik predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo in jo vrne v nov postopek ter priglaša stroške postopka.

Navedbe tožene stranke

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se tožnik v svojih navedbah glede bistvenih kršitev pravil postopka opira na določila ZUP, kot se uporabljajo v upravnih postopkih. Izpodbijana odločba ni upravna odločba ali drug javno pravni javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker izvolitev v naziv ni upravna zadeva, niti ne gre za odločanje o javnem pooblastilu niti ne gre za drugo javnopravno zadevo, je uporaba ZUP v celoti izključena. Postopek volitev je pri toženi stranki urejen s Pravilnikom o postopku izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev in visokošolskih sodelavcev z dne 27. 9. 2016. ZUP se v skladu s Statutom tožene stranke v postopkih volitev v naziv uporablja le, če določeno vprašanje s Pravilnikom ni urejeno, tudi takrat se uporablja le smiselno.

9Glede zahteve izpolnjevanja pogoja izpita iz ZUP tožena stranka navede, da se v tem primeru določila ZUP nanašajo na osebe, ki vodijo postopek oz. upravljajo posamezna procesna dejanja ali odločajo v upravnih zadevah. Kot rečeno izvolitev v naziv redni profesor ni upravna zadeva. Glede nadomestitve strokovnih poročevalcev tožnik zatrjuje, da nikoli ni podal prijave ne pisno ne ustno na zapisnik pri pristojni uradni osebi glede dvoma v neodvisnost strokovne poročevalke dr. C. C. Tehnično gledano je takšna trditev tožnika pravilna, saj je 12. 4. 2019 po telefonu poklical dekanico Pravne fakultete tožene stranke, red. prof. dr. I. I. in jo tako telefonsko obvestil o poskusu vplivanja red. prof. dr. J. J., prorektorice za kakovost, kadre in pravne zadeve tožene stranke na članico komisije za izdelavo poročila o njegovem izpolnjevanju pogojev za izvolitev. Ni sporno, da so vsi člani komisije podali pozitivno mnenje glede vprašanja ali tožnik izpolnjuje pogoje glede strokovne in pedagoške usposobljenosti, znanstvene oz. umetniške ustvarjalnosti ter praktičnih izkušenj (kot to izhaja iz 11. člena Pravilnika). Iz tega razloga tudi ni mogoče razumeti, kaj želi tožnik doseči z zatrjevanjem o kršitvi postopka v zvezi z razrešitvijo strokovne poročevalke.

10Glede udeležbe dr. E. E. na seji Habilitacijske komisije UM in pooblastila dr. K. K. za vodenje konkretne seje Habilitacijske komisije tožena stranka navede, da je senat tožene stranke volitev v naziv opravil po prejemu predloga Habilitacijske komisije UM (14. člen Pravilnika). Seje Habilitacijske komisije UM sklicuje rektor ali od rektorja pooblaščeni prorektor. Zaradi obrazložitve strokovnega poročila in dajanja strokovnih mnenj lahko komisija k obravnavi posameznega predloga povabi člane komisije, ki je izdelala strokovno poročilo o kandidatu ali druge strokovnjake (6/V člen Poslovnika Habilitacijske komisije UM). Ker delo Habilitacijske komisije UM vodi rektor, tudi strokovnjake na sejo vabi rektor. Tako je storil tudi v primeru dr. E. E. F. F. je pomočnik glavnega tajnika v Rektoratu tožene stranke in vabila po nalogu in v imenu rektorja dejansko odpošlje. Pri tem ne igra nobene vloge okoliščina, da je konkretno sejo Habilitacijske komisije vodil prorektor K. K. Na to, da je bil s strani rektorja pooblaščen za vodenje konkretne seje Habilitacijske komisije kaže dejstvo njegove udeležbe in predsedovanja Habilitacijski komisiji. Pri izvolitvi v naziv gre izključno za strokovno presojo. Del te presoje je opravljen s pomočjo poročila komisije. Drugi del strokovne presoje se nanaša na 8. člen Meril. Pri tej strokovni presojo si Habilitacijska komisija lahko pomaga s podatki in mnenji drugih strokovnjakov (6/V člen Poslovnika Habilitacijske komisije UM). Dr. E. E. tako ni kdorkoli, ni tretja oseba in ni naključni zunanji element v postopku imenovanja tožnika. Red. prof. dr. E. E. je prodekan PF UM, v času dogodka, ki je sprožil sum o plagiatorstvu s strani tožnika (v letu 2013), pa je bil dekan PF UM. Tožnik je bil v času svoje karierne poti pri toženi stranki ves čas zaposlen na PF UM. Torej je bil dr. E. E. v času dogodka, ki je sprožil sum o tožnikovem plagiatorstvu, tožnikov nadrejeni, v akademski skupnosti tožene stranke pa prav gotovo tožniku najmanj enak. Kakšen predlog bo Habilitacijska komisija UM podala senatu, je stvar odločitve Habilitacijske komisije. Stališče tožnika, da je dr. E. E. s svojimi podatki in mnenjem odločilno vplival na Habilitacijsko komisijo UM, je za člane te komisije ponižujoče. Vsak od njih je ugleden član akademske skupnosti tožene stranke, sposoben lastne neodvisne presoje. Prav tako ne Habilitacijska komisija ne Senat tožene stranke v postopku podaje predloga glede izvolitve ali izvolitve nista vezana na nobena dokazna pravila.

11Glede kršitve 9. člena ZUP tožena stranka poudari, da je obseg udeležbe v postopku kandidata za izvolitev v naziv opredeljen v 3. in 13. členu Pravilnika. Tudi sicer načelo zaslišanja strank, kot je določeno v prvem odstavku 9. člena ZUP, od organa ne zahteva, da mora stranki izročiti vso zbrano gradivo, temveč da je pred izdajo odločbe dolžan dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo. Tudi v konkretnem primeru tožena stranka ni zavezana k seznanjanju tožnika z vsem gradivom in podatki, ki jih je zbrala in ga pozvati k opredelitvi. Takšna zaveza tožene stranke se po Pravilniku nanaša le na dolžnost toženke, da v petih delovnih dneh po prejemu poročila komisije le-tega, skupaj z mnenjem Študentskega sveta, vroči kandidatu s spremnim dopisom, v katerem ga opozori, da lahko v petnajstih dneh od prejema dokumentacije poda svoje pripombe (13/1 člen Pravilnika). Prav tako je uradna oseba dolžna kandidatu v postopku podaje pripomb na poročilo na njegovo zahtevo omogočiti vpogled v dokumentacijo. Udeležba v postopku kandidata za izvolitev v naziv je natančno opredeljena in urejena v Pravilniku in za smiselno uporabo ZUP ni prostora. Tožena stranka predlaga, da sodišče zasliši tožnika o tem, zakaj ni izkoristil možnosti iz 3/2 člena Pravilnika, prišel na sejo Senata tožene stranke in predlagal predcedujočemu, da mu dovoli sodelovati v razpravi. Tožena stranka nadalje v svojih pripravljalnih vlogah navaja smiselno kot v odgovoru na tožbo in predlaga, da sodišče tožbo celoti zavrne in toženi stranki povrne stroške postopka.

K točki I izreka:

12Tožba ni utemeljena.

13V obravnavanem primeru sodišče presoja zakonitost izpodbijane odločbe o predlogu tožnika v naziv redni profesor za predmetno področje „pravo“.

14Sodišče je v skladu z določili Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in 22. ter 23. členom Ustave RS izvedlo glavno obravnavo, do katere ima tožeča stranka pravico, saj se stranki šele pred sodiščem srečata v enakopravnem položaju. Izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče je zato v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi ( prvi odstavek 51. člena ZUS-1).

15Na glavni obravnavi je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo v listine upravnega spisa, izpodbijano odločbo dopis tožnika z dne 4. 2. 2020, dopis Službe za habilitacije Univerze v Mariboru z dne 3. 2. 2020, 10. 2. 2020 in 2. 7. 2019, dopis prof. dr. C. C. 10. 7. 2019, prepis dela zapisnika seje Habilitacijske komisije Senata UM z dne 4. 12. 2019, prepis dela zapisnika seje Senata UM z dne 17. 12. 2019, potrdilo Ministrstva za pravosodje z dne 4. 2. 2020, dopis prof. dr. H. H. z dne 18. 12. 2019, elektronsko sporočilo F. F. z dne 28. 11. 2019, odločba o izvolitvi kandidata doc. dr. A. A. v naziv izredni profesor za predmetno področje „pravo“ senata Pravne fakultete UM z dne 23. 9. 2014, pravno mnenje o kršitvah avtorskih pravic v visokošolskem učbeniku „sistem javne uprave“, april 2020, dopis prof. dr. L. L. z dne 8. 1. 2020, članek dr. G. G. 27. 7. 2019, izpis iz časopisa Mladina in članki iz časopisov, vloga za izvolitev v naziv redni profesor izr. prof. dr. A. A., zahteva za dostop do osebnih podatkov z dne 30. 9. 2020.

16Skladno s 6. členom Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) univerze in samostojni visokošolski zavodi, ki jih ustanovi Republika Slovenija, delujejo po načelu avtonomije, ki jim med drugim zagotavlja sprejemanje meril za izvolitev v naziv in volitve v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev (3. in 4. alineja drugega odstavka). Zakonodajalec je predpisal pogoje za izvolitev v 55. členu ZVis. V naziv redni profesor je lahko izvoljen, kdor ima doktorat znanosti in preverjene pedagoške sposobnosti in med drugim tudi pogoj, da mora visokošolski učitelj izpolnjevati pogoje, določene v skladu z merili za izvolitev v naziv, merila pa določi senat visokošolskega zavoda in merila morajo biti v skladu z zakonom. Redne profesorje in znanstvene svetnike voli senat univerze za neomejeno dobo (drugi odstavek 56.člena ZVis). Postopek izvolitve v naziv je v skladu s 57. členom ZVis podrobneje urejen v statutu visokošolskega zavoda. Statut Univerze v Mariboru (Uradni list RS, št. 6/12 – Statut UM-UPB9, v nadaljevanju Statut UM), v 190. členu določa, da redne profesorje voli Senat univerze. Zoper odločbo Senata univerze, izdano v postopku za izvolitev v naziv, se lahko sproži upravni spor (drugi odstavek 202. člena Statuta UM), kot tudi določa ZVis v 59. členu. Pri tem pa je treba dodati, da univerza o izvolitvah v nazive ne odloča na podlagi javnega pooblastila, saj ne gre za nalogo državne uprave, ki bi jo z zakonom ali na podlagi zakona prenesli nanjo (121. člen Ustave), temveč za nalogo, ki izvirno sodi v samo jedro univerzitetne avtonomije in je po naši ustavni ureditvi upravni organi ne smejo izvrševati.

17Na podlagi osmega odstavka 55. člena ZVis ¹ in 17. točke Statuta UM, je Senat Univerze v Mariboru (v nadaljevanju Senat UM) dne 28. 8. 2012 sprejel Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev in visokošolskih sodelavcev (v nadaljevanju Merila). V postopku izvolitve v naziv se uporabljajo Merila, ki določajo minimalne pogoje za izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev in visokošolskih sodelavcev. Namen teh Meril je zagotovitev enotne in objektivne kriterije za obravnavo vlog v postopku izvolitve v naziv, da bi se dosegel dvig kakovosti pedagoškega, raziskovalnega in umetniškega dela na UM (1. člen Meril). Poleg Meril in Statuta UM se v postopku imenovanja v nazive uporablja tudi Pravilnik o postopku izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev in visokošolskih sodelavcev (v nadaljevanju Pravilnik). Pravilnik določa, da se v postopku izvolitve v naziv smiselno uporabljajo določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v kolikor ni s Statutom UM ali s tem Pravilnikom določeno drugače oziroma v kolikor postopki niso drugače določeni, kot jih določa ZUP (drugi odstavek 2. člena Pravilnika).

18Vrhovno sodišče je zavzelo stališče,² da sodno varstvo, ki ga določa ZVis, ne pomeni spora zoper upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi kandidata, saj tožena stranka ni izdala upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1.³ Izpodbijana odločba ni upravni akt, ampak gre za druge vrste javno – pravni akt, za katerega se določbe ZUP uporabljajo subsidiarno (tretji odstavek 3. člena ZUP), pri čemer se upravni postopek po ZUP uporablja „smiselno,“ kolikor za izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev postopek ni urejen s posebnimi določili (4. člen ZUP).

19ZVis je sicer določil pravico do sodnega varstva v upravnem sporu zoper odločbo, izdano v postopku za izvolitev v naziv (oziroma v postopku za odvzem naziva, 59. člen ZVis), vendar ta glede na naravo odločitve ni namenjena možnosti sodnega uveljavljanja izpolnjevanja vsebinskih meril pridobitve naziva, temveč varstvu procesnih pravic kandidata v postopku odločanja o njegovi prošnji za izvolitev v naziv. To so tudi edine pravice, ki jih kandidatu v zvezi s tem postopkom ob pravilni ustavnoskladni razlagi ZVis in ZUS-1 lahko zagotavlja sodišče v upravnem sporu.

20Upravni spori iz 59. člena ZVis v zvezi z določilom drugega stavka prvega odstavka 2. člena ZUS-1 so namreč zamejeni najprej z vsebino tistih določb, ki jih je predpisal zakonodajalec, te pa niso izključno procesne norme. S temi določbami je avtonomija univerze omejena. Predpisani pogoji in postopek za izvolitev v naziv v skladu z ZVis ter na njegovi podlagi sprejetih podzakonskih aktov so temeljni zakonski okvir, znotraj katerega sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost predmetne odločbe o neizvolitvi v naziv, kajti sicer določba 59. člena ZVis o presoji „zakonitosti“ tovrstnih odločb v upravnem sporu, ki nima posebnih omejitev niti v drugem stavku prvega odstavka 2. člena ZUS-1, ne bi imela smisla. Vendar pa je brez dvoma zakonski pogoj o preverjenih pedagoških sposobnostih strokovne narave, ki spada v sfero avtonomije državne univerze, a so metode tega preverjanja predpisane z Merili in statutom univerze ob smiselni uporabi določb ZUP. ⁴

21Tožnik je v tožbi zatrjeval procesne kršitve v postopku sprejetja izpodbijane odločbe, in sicer da je postopek volitev vodil rektor, ki ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 31. člena ZUP, saj nima opravljenega izpita iz upravnega postopka, pri čemer ga Senat UM tudi ni pooblastil za vodenje postopka, zato je podana kršitev določb 29. člena in 31. člena ZUP. Rektor univerze je organ univerze, ki vodi, predstavlja in zastopa univerzo kot visokošolski zavod ter sklicuje in praviloma vodi seje senata univerze. ⁵ V skladu Statutom UM je rektor tudi član Senata UM po svojem položaju. Glede na izrecno zakonsko pooblastilo univerzi (in drugim visokošolskim zavodom), da postopek izvolitve v nazive podrobneje uredi v svojem statutu (57. člen ZVis) pomeni, da se v postopku izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev in visokošolskih sodelavcev smiselno uporabljajo pravila ZUP, v kolikor ni s Statutom UM ali Pravilnikom določeno drugače oziroma v kolikor postopki niso drugače določeni, kot jih določa ZUP. ⁶ Iz upravnega spisa izhaja, da je za vodenje 3. redne seje Habilitacijske komisije Senata UM, rektor Univerze v Mariboru prof. dr. B. B. pooblastil prorektorja Univerze v Mariboru prof. dr. K. K., ki je sicer tudi član Habilitacijske komisije UM (četrti odstavek 259. člena Statuta UM), kar je v skladu s Statutom UM (drugi odstavek 256. člena Statuta UM). ⁷ Slednje pomeni, da je obravnavanem primeru univerza določila pravila glede pooblastila za vodenje postopka v Statutu UM, zato se ne uporabijo določbe 29. člena in 31. člena ZUP, kar v posledici pomeni, da zatrjevana kršitev ni podana.

22Tožnik zatrjuje, da je Senat PF, v nasprotju s pravili razrešil dr. C. C. in dr. D. D. kot strokovna poročevalca in ju nadomestil z drugima strokovnima poročevalcema. Tožnik tudi zatrjuje, da nikoli ni podal prijave v zvezi z dvomom v neodvisnost dr. C. C. Iz listin v upravnem spisu izhaja uradni zaznamek, ki ga je zapisala (kot je pojasnila tožena stranka) dekanica Pravne fakultete red. prof. dr. I. I., da jo je: “dne 12. 4. 2019 po telefonu poklical tožnik in ji povedal, da je prof. J. J. storila nedopustno dejanje v njegovem postopku habilitacije, ker naj bi klicala njegovo poročevalko in ji zagrozila, da naj pazi kako bo sestavila poročilo.“ Red. prof. dr. C. C. je podala izjavo, da poskusov vpliva ni zaznala s katerekoli strani, kar tudi ne bi dopustila. Senat PF UM je s sklepom z dne 23. 7. 2019 red. prof. dr. C. C. in red. prof. dr. D. D. razrešil kot člana Komisije za izdelavo strokovnega poročila, tako da pri izdelavi strokovnega poročila nista sodelovala.

23Komisija za izdelavo strokovnega poročila mora biti sestavljena iz visokokošolskih učiteljev in znanstvenih delavcev, ki imajo isti ali višji naziv, kot je naziv, za katerega kandidat kandidira.⁸ Strokovna sestava Komisije za izdelavo strokovnega poročila, ni sporna. Sodišče ugotavlja, da je Komisija za izdelavo strokovnega poročila⁹ v sestavi kot izhaja iz izpodbijane odločbe pozitivno ocenila tožnikovo strokovno, znanstveno in pedagoško usposobljenost ter praktične izkušnje v stroki, kar med strankama tudi ni sporno. Zato predlagan dokaz tožene stranke z zaslišanjem red. prof. dr. I. I. in red. prof. dr. J. J. v zvezi s telefonsko prijavo tožnika o sumu vpliva na poročevalko po mnenju sodišča ni potreben, glede na predhodne nesporne ugotovitve in podano pozitivno strokovno oceno. Tožnik tudi ni zatrjeval procesnih kršitev pri izdelavi strokovne ocene.

24Tudi ni sporno, da je Študentski svet po pritožbi tožnika, sklep o negativnem mnenju Študentskega sveta odpravil in podal v postopku izvolitve v naziv, pozitivno mnenje o tožnikovi pedagoški sposobnosti.

25Tožnik je mnenja, da so bistvo podaje negativnega mnenja tožene stranke glede imenovanja (pravilno izvolitve) v naziv redni profesor, očitki tožeči stranki o domnevnem poskusu plagiatorstva, v zvezi z dogodkom iz leta 2013 s soavtorskim delom dr. G. , ki jih je na seji Habilitacijske komisije in Senata UM podal red. prof. dr. E. E. Slednji ni bil član Habilitacijske komisije UM in pri odločanju te komisije po mnenju tožnika ne bi smel imeti nobene vloge. Tožnik se sklicuje na 3. člen Poslovnika Habilitacijske komisije Senata (v nadaljevanju Poslovnik HK), da delo komisije praviloma ni javno, da bi se komisija obvarovala zunanjih vplivov, tako je izjavljanje dr. E. E. na Habilitacijski komisiji pomenilo nedovoljen zunanji vpliv, ki je odločilno vplival na odločanje članov Habilitacijske komisije UM. Iz zapisnika seje Habilitacijske komisije UM z dne 4. 12. 2019 je razvidno, da se je seje udeležil red. prof. dr. E. E. na povabilo rektorja UM, kar je razvidno tudi iz elektronskega sporočila, ki ga je poslal F. F. (vodja kabineta rektorja) po dogovoru z rektorjem. Poslovnik HK ¹⁰ omogoča, da lahko komisija k obravnavi posameznega predloga povabi člane komisije, ki je izdelala strokovno poročilo o kandidatu ali druge strokovnjake. Habilitacijska komisija UM je posvetovalno telo Senata UM.

26Kot pojasnjuje tožena stranka red. prof. dr. E. E. ni kdorkoli, tretja oseba in ni naključni zunanji element v postopku imenovanja tožnika v naziv. Na sejo je bil povabljen s strani rektorja UM, da pojasni okoliščine dogodka, ki se je zgodil leta 2013, ko je opravljal funkcijo dekana PF in v katerega je bil neposredno vpleten tožnik. Red. prof. dr. E. E. je opisal dogodek v zvezi s poskusom objave članka, ki sta ga podpisala tožnik in prof. dr. H. H. in pojasnil, da ne gre za vprašanje plagiata, kot tudi ne za ugotavljanje kazenske ali odškodninske odgovornosti, za kar je pristojno sodišče. Gre za vprašanje, ki je ključno za delovanje UM kot institucije, in sicer vprašanje elementarne akademske poštenosti in etičnosti. Nenazadnje iz 8. člena Meril izhaja, da je pri izvolitvi kandidata potrebno upoštevati tudi osebno, etično primernost kandidata, da je lahko član akademske skupnosti UM. Red. prof. dr. E. E. je tudi povedal, da se je izoblikovala praksa, da se to pove. Izvorni pisec članka se je zadovoljil z opravičilom, tako, da zadev niso dali naprej. Tožnik je na glavni obravnavi pojasnil, da se ni imel opravičevati za nekaj, kar nikoli ni storil, njegovo opravičilo je bilo o tem, da je na sestanku vzrojil. Iz izjave prof. dr. H. H., z dne 18. 12. 2019 izhaja, da sta se s tožnikom opravičila prof. dr. G. G. zaradi nenamernega dogodka in umaknila prispevek, vendar je proces recenzije že stekel. Za predmetni sodni postopek ni relevantno, zakaj se je tožnik opravičil in kdo je dal članek v recenzijo, saj ne presoja vsebinske odločitve tožene stranke in se tudi vsebinsko ne opredeljuje do razprave na sejah in izjav, temveč le glede prisotnosti red. prof. dr. E. E. na sejah. Sodišče ugotavlja, da prisotnost red. prof. dr. E. E. na seji Habilitacijske komisije in Senata UM, katere se je udeležil na povabilo rektorja in kot član akademske skupnosti, ni bila v nasprotju s Poslovnikom HK in v nasprotju s Statutom UM. ¹¹

27Tožnik meni, da so očitki dr. E. E. navadna diskriminacija tožnika, tožena stranka pa je takšno diskriminacijo dopustila in tožniku med celotnim postopkom imenovanja nikoli ni omogočila, da se glede očitkov izjavi oziroma opredeli. Po mnenju tožnika bi dr. E. E. moral biti opozorjen na podlagi 185. člena ZUP, da mora govoriti resnico. Stališče tožnika, da se je kontradiktorni postopek začel tisti trenutek, ko je dr. E. E. vstopil na sejo Habilitacijske komisije UM, je napačno. Postopek na seji Habilitacijske komisije UM in seji Senata UM ni kontradiktoren postopek, saj v njem ni udeleženih več strank z različnimi pravno zavarovanimi interesi ali pravicami, tako kot ga določa ZUP. ¹² Red. prof. dr. E. E. ni bil prisoten na sejah v svojstvu stranke ali priče, zato so navedbe tožnika o kontradiktornosti postopka, zgrešene.

28Neutemeljeni so tožbeni ugovori, da tožnik ni bil vabljen na sejo Senata UM, niti ga o seji tožena stranka ni obvestila in je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, ki ga opredeljuje ZUP, v 9. členu.¹³ Pravilnik in Statut UM določata, da v postopku izvolitve v naziv ni možna izvedba ustne obravnave oziroma zaslišanje kandidata.¹⁴ Kandidat ni vabljen na sejo organa, na kateri se obravnava njegova vloga za izvolitev v naziv, lahko pa se seje udeleži, vendar na njej nima pravice podajati pripomb, sodelovati v razpravi, razen, če predsedujoči odloči drugače.¹⁵ Tožnik je imel možnost udeležbe na seji v skladu s 3. členom Pravilnika (terminski plan sej Senata UM in komisij Senata UM, je tudi javno objavljen na spletni strani Univerze), vendar je zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da če se lahko udeleži seje in samo posluša, še ne pomeni, da so izpolnjene procesne predpostavke do zagovora. V postopku za izvolitev v naziv ZVis in na podlagi slednjega sprejeti podzakonski akti ne določajo možnosti zagovora, kot procesne predpostavke odločitve Habilitacijske komisije oz. Senata UM. Tožniku omogoča Pravilnik (3. člen) možnosti sodelovanja. Postopek za izvolitev v naziv visokošolskega učitelja in visokošolskega sodelavca se lahko začne le na osebno prošnjo kandidata, ki jo vloži v rektorat univerze in se postopek izvede po avtonomnih pravilih univerze. Postopek izvolitve v naziv je posebne vrste postopek, ni upravna zadeva kot tudi izpodbijana odločba ni upravna odločba sprejeta na podlagi določb ZUP, temveč avtonomna odločitev univeze.

29V primeru volitev v nazive gre kot navedeno za strokovno in ne za oblastveno pravno presojo, glede katere bi bila toženi stranki podeljena upravna diskrecija. Tako je jedro navedenega odločanja utemeljeno v avtonomno določenih pravilih znanosti in stroke, ki se izvaja v okviru predpisanega postopka. Udeležba v postopku kandidata za izvolitev v naziv je natančno opredeljena in urejena v Pravilniku. Po prvem odstavku 13. člena Pravilnika se nanaša na dolžnost tožene stranke, da v petih delovnih dneh po prejemu poročila Komisije za izdelavo strokovnega poročila le-tega oziroma vsa poročila vključno z mnenjem Študentskega sveta, vroči kandidatu s spremnim dopisom, v katerem ga seznani, da lahko v petnajstih dneh od prejema dokumentacije nanjo poda svoje pripombe. Prav tako je uradna oseba tožene stranke dolžna kandidatu v postopku podaje pripomb na poročilo na njegovo zahtevo omogočiti vpogled v dokumentacijo, ki služi za podlago pri izdelavi poročila. Tožena stranka je tožniku omogočila navedene pravice, kar tožnik tudi ne graja.

30Vrhovno sodišče¹⁶ je sprejelo stališče, po katerem izvolitev kandidata v določen naziv visokošolskega učitelja, znanstvenega delavca ali visokošolskega sodelavca ni njegova zakonsko določena pravica ali uresničevanje pravno varovanega interesa. Kandidat mora izpolnjevati temeljne in posebne pogoje za izvolitev v naziv, ki jih mora k vlogi za obravnavo na pristojnih organih univerze izkazati in utemeljiti. Posebni pogoji so navedeni pri pogojih za izvolitev v posamezni naziv, v konkretnem primeru v naziv redni profesor, kdor ima doktorat znanosti in preverjene pedagoške sposobnosti.¹⁷ Pri izvolitvi kandidata v naziv, pristojni organ univerze upošteva tudi osebno, moralno in etično primernost kandidata, da je lahko član akademske skupnosti Univerze v Mariboru, kot to določa 8. člen Meril. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je v razpravi na sejah Habilitacijske komisije in Senata UM bil izpostavljen tudi Kodeks etike in integritete za raziskovalce na fakulteti, ki implementira Evropski kodeks ravnanja za ohranjanje raziskovalne poštenosti iz leta 2017, zato mora Senat UM, ko odloča o izvolitvi kandidatov v habilitacijski naziv, preveriti ali je kandidat osebno, moralno in etično primeren. Odločitev je v avtonomnosti univerze in članov Senata UM, ki odločijo s tajnim glasovanjem.

31Člani Habilitacijske komisije UM so glasovali, in sicer z 2 glasovoma ZA in 19 glasovi PROTI so zavrnili Sklep: „Habilitacijska komisija Senata UM ugotavlja, da dr. A. A. (PF) izpolnjuje pogoje za izvolitev v naziv redni profesor za predmetno področje pravo, zato predlaga Senatu UM, da ga izvoli v predlagani naziv.“ Navedbe tožnika o tem, da je red. prof. dr. E. E. s svojimi podatki in mnenjem odločilno vplival na Habilitacijsko komisijo UM, so neutemeljene, saj je vsak od njih ugleden član akademske skupnosti Univerze v Mariboru, sposoben lastne neodvisne presoje. Vsak je lahko glasoval v skladu z lastno presojo.

32Senat UM na predlog Habilitacijske komisije UM sprejme ustrezno odločitev in soglasje da ali ga odreče, kandidata v naziv rednega profesorja pa izvoli ali izvolitev zavrne. ¹⁸ Po seji Habilitacijske komisije UM je bil posredovan nov podatek, ki kaže na osebnostne lastnosti tožnika, in sicer sum plagiatorstva iz leta 2019. Po razpravi so člani Senata UM s tajnim glasovanjem, 1 glas ZA in 26 glasov PROTI, 6 glasovnic je bilo neveljavnih, kar pomeni, da sklep ni bil sprejet in tožnik ni bil izvoljen v naziv redni profesor.

33Tožnik se sklicuje na načelo integritete, da se preiskave domnevnih kršitev izvajajo pošteno, celovito in objektivno, ter na pravico do poštenega sojenja, ki zagotavlja pošteno obravnavo vseh strank postopka, da se stranko seznani z vsemi obtožbami. Za osebe, za katere obstaja sum, da so ravnale nepošteno, veljajo za nedolžne, dokler jim krivda ni ustrezno dokazana. Na sejah Habilitacijske komisije in Senata UM ne veljajo procesna pravila kot pred sodiščem in organi univerze tudi nimajo pristojnosti, ki jih imajo sodišča, da izvajajo kontradiktorne postopke. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe tožena stranka v obravnavani zadevi ni ugotavljala in ne presoja pravnih vidikov plagiatorstva in se je na sejah seznanila le s sumom tožnikovega plagiatorstva ter tudi ni ugotavljala kazenske odgovornosti tožnika glede suma plagiatorstva in izvajala dokaznega postopka. Iz zapisnikov sej Habilitacijske komisije in Senata UM je razvidno, da tožnika nihče ni obtoževal plagiatorstva oziroma trdil, da gre za plagiat, prisotni so razpravljali le o osebnostni primernosti kandidata, ki je tudi eden izmed habilitacijskih pogojev za izvolitev v naziv.

34Tudi sodno varstvo, ki ga predvideva v 59. členu ZVis je namenjeno zgolj varstvu procesnih pravic kandidata v postopku v izvolitve v naziv in veljajo pravila, ki jih je univerza sprejela na podlagi pooblastila 57. člena ZVis in v okviru avtonomnosti univerze, ki ga določa Ustava RS v 58. členu.¹⁹ Odločitev senata univerze glede izvolitve v naziv, v obravnavanem primeru v redni profesor, je volilna odločitev in ne odločitev po prostem preudarku.²⁰ Gre za strokovno presojo, odločitev je sprejeta s tajnim glasovanjem, zato niti ni mogoče, da bi se člani senata morali izjasniti o tem, kako so glasovali in zakaj. Tudi presoja sodišča ne more segati preko formalnih razlogov in ugotavljati zakaj se je senat oziroma njegovi posamezni člani odločili glasovati za ali proti predlogu, da se tožnik izvoli v naziv. V tem smislu sodišče v sodnem postopku, ki ni namenjen možnosti sodnega uveljavljanja vsebinskih meril pridobitve naziva, tudi ne posega v vsebino odločitve in v razpravo članov in članic Habilitacijske komisije UM in Senata UM, zato iz tega razloga tudi ni zaslišalo red. prof. dr. E. E. kot predlagano pričo. Prav tako sodišče ni zaslišalo s strani tožnika predlagano pričo prof. dr. H. H., o tem kdo je dal v objavo sporni članek, saj v tem sodnem postopku ni relevantno.

35Odločitev o izvolitvi v naziv je kot navedeno po vsebini predmet avtonomne strokovne presoje s strani pristojnih organov univerze ob upoštevanju posameznega področja habilitacije. Pravna dolžnost obrazložitve oblastvenih odločitev kot izraz spoštovanja pravice iz 22. člena Ustave se ne po svoji vsebini in ne po svoji funkciji ne razteza na avtonomne, strokovne odločitve univerze in visokošolskih zavodov, v katerih se ne odloča o pravicah ali obveznostih strank. Univerza je obrazložitev odločbe dolžna podati le glede uresničevanja procesnih pravic kandidata, torej le s predstavitvijo poteka postopka in utemeljitvijo, ki omogoča preizkus, ali je odločanje potekalo v predpisanih okvirjih. Preizkus sodišča preko teh okvirov ne more in ne sme posegati. Zato je tudi vprašanje vsebine obsega utemeljitve oziroma obrazložitve izraz navedenega avtonomnega strokovnega vrednotenja, presoja pravilnosti takega vrednotenja je sodišču odtegnjena že po sami Ustavi (58. člen), glede avtonomnosti univerze.²¹

36Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da v postopku izvolitve v naziv ni prišlo do kršitve procesnih pravic, saj je sodno varstvo, ki je predvideno v 59. členu ZVis namenjeno zgolj varstvu procesnih pravic kandidata, v postopku izvolitve v naziv, ne pa vsebinski presoji odločitve. Iz tega razloga se sodišče tudi ni ukvarjalo z vsebinsko presojo odločitve, ki je volilna odločitev. Tako sodišče ni sledilo predlogu tožnika o zaslišanju prič ga. E. L., izr. prof. dr. M. M., prof. dr. N. N. in prof. dr. H. H. glede izvolitve tožnika v naziv izredni profesor za področje „pravo“ v letu 2014 v zvezi z dogodki, ki naj bi dokazovali, da tožnik ni plagiator in tudi ni poskusil objaviti besedila, katerega soavtor je izr. prof. dr. G. G., saj bi s tem stopilo na polje presoje vsebine.

37Ob upoštevanju navedenega je izpodbijana odločba zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

38V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po določilu četrtega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožeča stranka, ki jo zastopa odvetnik kot pooblaščenec, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 385,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z 22% DDV naložilo v plačilo toženi stranki. Sodna taksa bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti.

39Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

¹ Merila za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev določi senat visokošolskega zavoda v skladu z zakonom. Za visokošolske zavode, ki so članice univerze, merila določi senat univerze.
² Sodba VSRS, opr. št. X Ips 131/2017 z dne 3. 9. 2019, X Ips 39/2019 z dne 27. 5. 2020.
³ V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1).
⁴ Sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 2181/17 z dne 5. 2. 2021.
⁵ 23. člen ZVis, 287. člen Statuta UM.
⁶ 1. člen Pravilnika in drugi odstavek 190. člena Statuta UM. V zvezi s postopkom in pravili, ki veljajo za izvolitve v nazive, je dano izrecno zakonsko pooblastilo univerzi (in drugim visokošolskim zavodom), da ta postopek podrobneje uredi v svojem statutu (57. člen ZViS) pomeni tudi, da je v izključena uporaba ZUP, razen če bi na podlagi lastne odločitve uporabo njegovih pravil sprejela univerza sama.
⁷ Statut UM 256. členu določa, da se seje Senata univerze sklicuje in vodi rektor univerze, ki tudi skrbi za izvrševanje sprejema sklepov. V odsotnosti rektorja sklicuje in vodi sejo eden od prorektorjev, ki ga rektor pooblasti.
⁸ 193. člen Statuta UM in 9. člen Pravilnika.
⁹ 194. člen Statuta UM in 11. člen Pravilnika.
¹⁰ Peti odstavek 6. člena Poslovnika HK.
¹¹ 287. člen Statuta UM
¹² Drugi odstavek 9. člena ZUP.
¹³ Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP).
¹⁴ 3. člen Pravilnika in 190. člen Statuta UM.
¹⁵ Drugi odstavek 3. člena Pravilnika.
¹⁶ Sodba VSRS, opr. št. X Ips 131/2017 z dne 3. 9. 2019, X Ips 39/2019 z dne 27. 5. 2020.
¹⁷ Prvi odstavek 55. člena ZVis.
¹⁸ 198. člen Statuta UM.
¹⁹ Upravno sodišče sodni praksi izpeljalo interpretacijo, da iz jezikovne, logične in sistematične razlage določila 58. člena Ustave RS izhaja splošna pravna interpretacija, da je državna univerza avtonomna institucija na vseh področjih (z vidika Ustave), razen na dveh. Državna univerza z vidika Ustave ni avtonomna v svojem ravnanju na tistem področju oziroma v tistih primerih, ko ravnanje tožene stranke pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavno-pravnega varstva, kajti ravnanje državne univerze ne more biti neodvisno od ustavnih določb. In drugič: državna univerza ni avtonomna glede financiranja, ker naj bi po določilu 2. odstavka 58. člena Ustave RS to področje urejal zakon (I U 2181/17 z dne 5. 2. 2021).
²⁰ Drugi odstavek 198. člena Statuta UM.
²¹ Sodba VSRS, opr. št. X Ips 131/2017 z dne 3. 9. 2019, X Ips 39/2019 z dne 27. 5. 2020.