UPRS Sodba I U 2010/2019-21

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji št. O-18-224 s 27. 6. 2019 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijanim sklepom je toženka v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tega sodišča I U 1390/2018 z 9. 5. 2019 zavrgla vlogo tožnice, ki se je prijavila na Javni razpis Fundacije za šport za sofinanciranje gradnje športnih objektov in površin za šport v naravi v letih 2018, 2019 in 2020 s programom „A.“.

2V obrazložitvi ugotavlja, da tožnica vloge ni dopolnila skladno s pisnim pozivom toženke, ker ni predložila zahtevanega soglasja lastnika zemljišča in objekta, ampak le Pogodbo o brezplačni uporabi območja B. z 18. 8. 2014, sklenjeno med tožnico in Ministrstvom za obrambo (Pogodba). Po mnenju toženke Pogodbe ni mogoče šteti kot soglasja lastnika, ker se prijavljeni program ne ujema s predmetom Pogodbe in predstavlja naknadni poseg, za katerega mora tožnica po drugem odstavku 8. člena in po 12. členu Pogodbe pridobiti naknadno pisno soglasje lastnika. Zato je v skladu z drugim odstavkom 26. člena Zakona o športu (ZŠpo-1) odločila, kot izhaja iz izreka sklepa.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V tožbi navaja, da je soglasje za izvedbo del, ki so predmet programa, podano v Pogodbi, ki v 2. členu v povezavi s 4. členom določa, da lastnik soglaša, da tožnica usposobi nepremičnine za namen šole varne vožnje in testiranje vozil ter za izvedbo športnih tekmovanj. Dela iz zavržene vloge sodijo med osnovna dela, ki jih je treba izvesti, da bi bilo nepremičnine sploh mogoče usposobiti v takšni meri, da bodo ustrezale kriterijem za namene iz 4. člena Pogodbe. Zato se 12. člen Pogodbe, ki zahteva naknadno pisno soglasje lastnika, v konkretnem primeru ne uporabi, saj se nanaša na situacije, ko bi bil objekt že dokončno urejen in bi tožnica želela posegati in spreminjati že dokončani objekt. Tako meni, da so razlogi o odločilnih dejstvih in vsebini Pogodbe v izpodbijanem sklepu v izrecnem nasprotju z dejansko vsebino Pogodbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Svojo trditev, da Pogodba vključuje soglasje lastnika za izvedbo predmetnih del, dodatno utemeljuje s tem, da je bilo za vsa dela, ki so predmet vloge, izdano gradbeno dovoljenje lastniku nepremičnin, ki je tožnico pooblastil za pridobitev dovoljenja za gradnjo. Izpostavlja, da ji je toženka po predhodnih razpisih že trikrat odobrila in izplačala sredstva za isti objekt ravno na podlagi Pogodbe, za katero je ocenila, da vsebuje potrebno soglasje. Do teh razlogov in dokazov se v izpodbijanem sklepu niti ni opredelila. Sodišču tako predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi, tožnici odobri sredstva za sofinanciranje gradnje športnih objektov in površin za šport v naravi za program, ki je bil predmet odločanja toženke pod št. O-18-224 v višini 85.000,00 EUR, kar je toženka dolžna izplačati v roku 15 dni od pravnomočnosti, ter toženki v istem roku naloži sklenitev pogodbe s tožnico, v kateri bosta uredili predmetna razmerja. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Na naroku za glavno obravnavo 16. 11. 2021 sta tožnica in toženka vztrajali pri že podanih navedbah.

Odločanje po sodnici posameznici

6Sodišče je 7. 10. 2021 sprejelo sklep I U 2010/2019-12, da o zadevi odloča po sodnici posameznici iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).¹ Ugotovilo je namreč, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni sporno. Zahtevnega pravnega vprašanja pa ne predstavlja niti sporno vprašanje o razlagi Pogodbe glede obstoja soglasja lastnika objekta. Zato je senat presodil, da so izpolnjeni pogoji po navedeni določbi ZUS-1 za odločanje po sodnici posameznici.

7Pooblaščenca obeh strank na naroku za glavno obravnavo na izrecno vprašanje sodnice nista podala ugovora v zvezi s sestavo sodišča.

Glede datuma odločitve sodišča

8Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 16. 11. 2021, ki ga je v celoti snemalo, toženki naložilo, da v roku 15 dni predloži spise v zadevah O-15-606, O-16-571, O-17-480, in sicer iz teh spisov: tožničine vloge, odločbe o odobritvi sredstev in predmetne pogodbe.

9Rok 15 dni, ki ga je sodišče na naroku za glavno obravnavo naložilo toženki, je začel teči po prejemu prepisa zapisnika glavne obravnave. Po podatkih sodnega spisa je bil prepis zvočnega posnetka glavne obravnave pooblaščencu tožnice vročen 25. 11. 2021, pooblaščencu toženke pa 1. 12. 2021. To pomeni, da se je 5-dnevni rok za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa² iztekel za tožnico 30. 11. 2021 in za toženko 6. 12. 2021 ter rok za toženkin odgovor na poziv sodišča, podan na naroku, 16. 12. 2021, ki predstavlja zadnji dan 15-dnevnega roka za odgovor na poziv sodišča.

10Sodišče ugotavlja, da je toženka na poziv odgovorila z vlogo, v kateri je posredovala vse zahtevane listine, in ki jo je po pošti priporočeno poslala 16. 12. 2021, torej pravočasno, sodišče pa je zahtevane listine prejelo 20. 12. 2021. Sodišče je sodno odločbo izdalo 23. 12. 2021, to je po dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo ter po pridobitvi in vpogledu spisov s strani toženke.

Dokazni sklep

11Sodišče je na naroku za glavno obravnavo vpogledalo v vse listine, predložene v sodnem postopku, to je listine, ki jih je v sodni spis vložila tožnica (priloge A2 do A9) ter v vse listine v upravnem spisu zadeve.

12Izven naroka za glavno obravnavo je v soglasju s strankama vpogledalo tudi v spise toženke, v okviru katerih so bile podpisane pogodbe št. O-15-606, št. O-16-571 in št. O-17-480, in sicer v tožničine vloge tožnice, odločbe o odobritvi sredstev in navedene pogodbe, ki jih je toženka predložila na poziv sodišča.

13Na podlagi 52. člena ZUS-1 pa je zavrnilo dokazni predlog toženke za opravo poizvedb pri Ministrstvu za obrambo o tem, ali je izdalo soglasje za dodatne posege v prostor za dela po dokumentu identifikacije investicijskega projekta, ki je predmet obravnavane tožničine prijave na ta javni razpis, ki ga je toženka podala šele v odgovoru na tožbo. Skladno z 2. členom ZUS-1 namreč sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. To presojo pa lahko opravi le ob upoštevanju dejanskega in pravnega stanja v času izdaje izpodbijanega akta. Tako tudi, če bi morebiti Ministrstvo za obrambo kasneje soglasje izdalo, to na odločitev sodišča v tej zadevi ne bi moglo vplivati. Sicer pa, če je toženka ocenjevala, da bi bilo treba opraviti poizvedbe v času njenega odločanja, bi morala ta dokaz izvesti (po uradni dolžnosti) pred izdajo izpodbijanega akta, česar pa ni storila.

14Dokazni predlog za zaslišanje priče C. C. je toženkin pooblaščenec na naroku za glavno obravnavo umaknil. Pooblaščenec tožnice pa je umaknil dokazni predlog za zaslišanje priče D. D.

K I. točki izreka

15Tožba je utemeljena.

16Izpodbijani sklep, s katerim je odločila o tožničini prijavi na Javni razpis Fundacije za šport za sofinanciranje gradnje športnih objektov in površin za šport v naravi v letih 2018, 2019 in 2020³ (Javni razpis), je toženka izdala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tega sodišča I U 1390/2018-12 z 9. 5. 2019 (priloga A3).

17V prvem odstavku 2. točke Javnega razpisa je določeno, da na razpisu lahko kandidirajo lastniki športnih objektov ali osebe, ki niso lastniki športnih objektov s soglasjem lastnika športnega objekta; pisno soglasje lastnika športnega objekta mora biti priloženo k vlogi na javni razpis. Med strankama ni sporno, da je tožnica v dokaz izpolnjevanja tega razpisnega pogoja k prijavi na Javni razpis priložila Pogodbo. Sporno pa je, ali skladno z Javnim razpisom Pogodba vsebuje soglasje lastnika zemljišča in objekta za izvajanje programa „A.“, ki je predmet tožničine vloge za sofinanciranje.

18Pri izpodbijani odločitvi se je toženka oprla na drugi odstavek 26. člena ZŠpo-1, po katerem izvajalec razpisa zavrže vlogo s sklepom, če vlagatelj vloge ne dopolni v zahtevanem roku. Pogoje za sofinanciranje športnih objektov in površin za šport v naravi, kar je predmet Javnega razpisa, določa Pravilnik o sofinanciranju izvajanja letnega programa športa Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji⁴ (Pravilnik) v 24. členu, po katerem so sredstva za gradnjo športnih objektov lahko za posamezno investicijo odobrena večkrat, vendar ne za del investicije, ki je bil v preteklosti že sofinanciran, in največ do višine, opredeljene v 25. členu Pravilnika (prvi odstavek). V skladu z drugim odstavkom te določbe lahko za sofinanciranje programov kandidirajo osebe, ki so lastniki športnih objektov ali osebe, ki niso lastniki športnih objektov, s soglasjem lastnika športnega objekta; pisno soglasje lastnika športnega objekta mora biti priloženo k vlogi na javni razpis. Javni razpis v 5. točki ureja vsebino tiskane vloge, in sicer v drugem odstavku določa, da mora tiskana vloga za program s podpodročja novogradenj športnih objektov, prenove in posodabljanja športnih objektov ter površin za šport v naravi vsebovati izpolnjen, podpisan in žigosan prijavni obrazec FŠO 2018-O za področje gradnje športnih objektov in površin za šport v naravi, skupaj z obveznimi prilogami, ena od katerih je tudi soglasje lastnika športnega objekta in pripadajočega zemljišča, če investitor ni lastnik.

19Pogodba (priloga A4) v drugem odstavku 2. člena določa, da lastnik soglaša, da bo uporabnik (tožnica) na lastne stroške usposobil nepremičnino v taki meri, da bo ustrezala kriterijem za namen, določen v 4. členu te pogodbe, vse v skladu s tehničnimi predpisi in verificirano projektno dokumentacijo (analogno projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja in projekt za izvedbo) za ureditev steze v skladu z zahtevami mednarodne avtomobilistične zveze FIA in mednarodne motoristične zveze FIM. V 4. členu Pogodbe je določeno, da bo tožnica nepremičnino uporabljala za šolo varne vožnje in testiranje vozil ter za izvedbo športnih tekmovanj kot dober gospodar in na način, da ne bo povzročala škode lastniku. V skladu z drugim odstavkom 8. člena Pogodbe je tožnica dolžna za vsako investicijsko vlaganje v nepremičnino, ki je predmet te pogodbe, pridobiti pisno soglasje Ministrstva za obrambo. Po 12. členu Pogodbe pa je tožnica dolžna pridobiti soglasje lastnika za morebitne naknadne prilagoditve oziroma preureditve steze, pri čemer tožnica s takšnimi vlaganji ne pridobi nikakršne lastninske ali druge stvarne oziroma odškodninske pravice na stezi.

20Predmet Pogodbe je po mnenju sodišča ne le uporaba nepremičnine za namene šole varne vožnje, kot to določa izpodbijani sklep, ampak tudi za namene testiranja vozil in za izvedbo športnih tekmovanj, kot to izrecno določa citirani 4. člen Pogodbe. Nadalje sodišče sledi tožnici, da Pogodba ne definira pojma „primarne ureditve steze“, vendar ugotavlja, da toženka v izpodbijanem sklepu tega izraza ni uporabila, temveč je navedla, da je treba dela iz prijavljenega programa šteti za naknadne posege v smislu 12. člena Pogodbe, zato soglasje lastnika ni podano. Vendar pa v izpodbijanem sklepu ni obrazložila, zakaj dela iz prijavljenega programa spadajo pod naknadna dela, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zato sodišče v tem delu izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti. Medtem ko je v odgovoru na tožbo pojasnila, da je bilo soglasje po Pogodbi izdano zgolj za „primarno izvedbo ureditve proge“ oziroma za „izgradnjo proge“, pri čemer je bila primarna izvedba del že zaključena, dela iz prijavljenega programa pa se nanašajo na nova dela na stezi, torej na dodatne posege, ki predstavljajo nadaljnji poseg, za katerega je po prepričanju toženke skladno s Pogodbo potrebno novo soglasje lastnika.

21Iz Dokumenta identifikacije investicijskega projekta (DIIP), ki ga je tožnica priložila k vlogi na Javni razpis in je del s strani toženke sodišču predloženega spisa zadeve, izhaja, da se program del nanaša na ureditev posameznih elementov na tekmovalni progi B. (točka 3 DIIP) in zajema ureditev sodniških mest ob progi, postavitev manjkajočih varovalnih ograj, zaščitne mreže med servisno cono in progo ter postavitev konstrukcij za namestitev merilnih naprav (tabela 5.2.1. DIIP). Po mnenju sodišča ta dela spadajo pod izvedbo del, ki so potrebna za usposobitev nepremičnine za izvedbo šole varne vožnje in športnih tekmovanj, kot to določa 4. člen Pogodbe, saj brez njihove postavitve namena Pogodbe sploh ni mogoče izvesti. Navedba toženke, da je soglasje podano le za samo izgradnjo proge, je zato neutemeljena, saj iz 2. člena Pogodbe že po gramatikalni razlagi jasno izhaja soglasje za usposobitev nepremičnine, kar pa ne zajema le izgradnje proge, ampak tudi vsa druga dela, ki so potrebna za usposobitev proge za izvedbo šole varne vožnje, za testiranje vozil in za izvedbo športnih tekmovanj. Zgolj dejstvo, da je tožnica pripravila nov DIIP za predmetna dela, pa samo po sebi še ne zadošča za zaključek, kot ga je napravila toženka, da gre za naknadne posege. Toženka je zato v izpodbijanem sklepu napačno uporabila določbo 12. člena Pogodbe, ki se nanaša na naknadne prilagoditve in ureditve steze, za kar v konkretnem primeru po mnenju sodišča ne gre. Investicijska vlaganja iz drugega odstavka 8. člena Pogodbe pa se nanašajo na tekoče vzdrževanje naprav in nepremičnine v skladu s prvim odstavkom tega člena in ne na osnovno uresničitev namena Pogodbe.

22Sodišče po povedanem zaključuje, da je za dela po predmetnem programu lastnik podal soglasje v 2. členu v povezavi s 4. členom Pogodbe. Pridobitev gradbenega dovoljenja št. 35105-26/2015/29 1093-06 z 21. 4. 2016 (priloga A6, v zvezi s potrdilom o njegovi pravnomočnosti – priloga A7), ki je bilo izdano investitorju – lastniku predmetnih nepremičnin, in ki zajema tudi izvedbo predmetnih del v okviru gradnje hitre steze (II./3.1. točka izreka gradbenega dovoljenja) in poligona varne vožnje (II./6. točka izreka gradbenega dovoljenja) ter pooblastilo tožnici št. 478-65/2014-11 z 10. 2. 2015 (priloga A8), ki ji ga je dalo Ministrstvo za obrambo za pridobitev gradbenega dovoljenja v okviru njenih pogodbenih storitev za objekt „Dvonamenske vsebine na območju B.“, pa dodatno dokazujeta, da je tožnica imela soglasje lastnika objekta za izvedbo navedenih del. Odločitev toženke v izpodbijanem sklepu je torej glede obstoja soglasja lastnika v nasprotju z relevantnimi določbami Pogodbe.

23S tem v zvezi pa sodišče še ugotavlja, da je toženka tožnici že na podlagi treh javnih razpisov na področju gradnje športnih objektov na tekmovalni progi B. dodelila sredstva, in sicer z odločbami št. O-15-183 z 2. 4. 2015 za montažni servisni objekt; št. O-16-176 s 6. 4. 2016 za obnovo asfaltne podlage in št. O-17-168 s 14. 4. 2017 za ureditev posameznih elementov na tekmovalni progi. Iz prijav na navedene javne razpise je razvidno, da je tožnica v prvih dveh razpisih priložila Pogodbo kot dokazilo o soglasju lastnika, ki ji toženka ni nasprotovala. Toženka sicer ni vezana na svoje predhodne odločbe, vendar gre pri navedenih javnih razpisih za programe, ki so po vsebini primerljivi s programom del, o katerem je bilo odločeno v izpodbijanem sklepu, v katerem je toženka glede obstoja soglasja lastnika odločila ravno nasprotno in tožničino vlogo zavrgla. Takšnega odstopa od svojih odločitev v predhodnih, primerljivih zadevah iste stranke (tožnice), pa v izpodbijanem sklepu niti ni pojasnila, zato sodišče izpodbijanega sklepa tudi v tem delu ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

24Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo ob upoštevanju tretjega odstavka te določbe vrnilo toženki v ponovni postopek.

25V ponovljenem postopku bo morala toženka pri presoji tožničine vloge upoštevati Pogodbo kot dokazilo o podanem soglasju lastnika objekta ter vlogo vsebinsko obravnavati. Sodišče ob tem še dodaja, da je toženka na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

26Tožnica je sicer predlagala, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije (s tem, ko je predlagala odpravo izpodbijanega sklepa, odobritev sredstev za sofinanciranje v višini 85.000,00 EUR in sklenitev pogodbe s toženko), vendar za takšno odločanje sodišča niso izpolnjeni pogoji, določeni v 65. členu ZUS-1.⁵ Glede na prej navedeno namreč podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije, še posebej glede ocenjevanja, vrednotenja in izbire tožničine vloge v skladu s 27. členom ZŠpo-1.

27Glede tožničinega ugovora o prekoračitvi 30 dnevnega roka za izdajo izpodbijanega sklepa v ponovljenem postopku po sodbi tega sodišča I U 1390/2018-12 z 9. 5. 2019, pa sodišče na tem mestu zgolj pripominja, da je navedeni 30 dnevni rok po svoji naravi instrukcijski, saj gre za rok, ki velja za organ, ki mora v določenem času opraviti določeno dejanje v postopku. Očitana prekoračitev roka sama po sebi zato ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Če organ namreč ne odloči v predpisanem roku, ima stranka vseeno možnost, da odločitev izposluje z za to predvidenim pravnim sredstvom, to je s posebno zahtevo za izdajo akta in s tožbo (drugi odstavek 65. člena ZUS-1), pri čemer tožnica v konkretnem primeru niti ne zatrjuje, da bi to pravno sredstvo uporabila.

K II. točki izreka

28Sodišče je tožbi ugodilo, zato je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik).

29Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR ter 22 % DDV (njen pooblaščenec je namreč zavezanec za ta davek), kar skupaj znaša 469,70 EUR.

30Stroške je toženka tožnici dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

31Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 Upravno sodišče Republike Slovenije odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje.
² Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.
³ Uradni list RS št. 75/17.
⁴ Uradni list RS št. 72/17.
⁵ Po prvem odstavku 65. člena ZUS-1 sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje.