VSK Sklep I Kp 54921/2022

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je z izpodbijanim sklepom pripor, odrejen zoper obdolženega A. A. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP iz istega pripornega razloga podaljšal še po vloženi obtožnici. Obtožba še ni pravnomočna.

2Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obdolženčev prejšnji zagovornik, ki je pritožbo vložil pred prejemom sklepa o razrešitvi kot zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter pripor zoper njenega varovanca nemudoma odpravi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Pritožnik prvenstveno graja obstoj utemeljenega suma v smeri storitve obravnavanega kaznivega dejanja, v čemer pa si ne more nadejati uspeha. Obstoj tega suma je sodišče prve stopnje izčrpno presojalo že v prvem sklepu o odreditvi pripora z dne 30.8.2022, pozneje pa še v sklepu opr. štev. I Ks 54921/2022 z dne 5.9.2022 in se s to oceno pritožbeno sodišče v celoti strinja. Zagovornik svojo tezo o neobstoju utemeljenega suma pri obdolžencu utemeljuje predvsem z okoliščino, da naj nihče od informativno izprašanih prebežnikov na policiji obdolženca ni obremenil v smislu, da bi mu karkoli plačali, kar naj bi po pritožnikovem videnju hkrati pomenilo, da o utemeljenem sumu v smeri obravnavanega kaznivega dejanja ne moremo govoriti. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je splošno znano, da se kazniva dejanja, povezana z ilegalnimi prehajanji državnih meja izvršujejo iz lukrativnih nagibov. Nihče se iz izključno človekoljubnih namenov ne bo lotil izvrševanja kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen od treh do desetih let zapora, prav tako se nihče iz altruističnih nagibov ne bo naključno znašel stotine kilometrov daleč od svojega bivališča. Na podlagi navedenega je moč potegniti edini mogoč in logičen zaključek, da je tudi obdolženega A. A. vodila želja po zaslužku in tako zagovornik z nasprotnimi izvajanji uspeti ne more.

5Tudi o obstoju pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ni nikakršnega dvoma. Zagovornik ugotovitev prvostopenjskega sodišča v tej smeri praktično sploh ne izpodbija, sicer pa je objektivno dejstvo, da gre za obdolženca, ki je državljan Republike Srbije in Kosova s stalnim prebivališčem na Kosovu in ki ga na trajnejše bivanje v naši državi ne veže prav nobena navezna okoliščina, kar z drugo besedo pomeni, da se je na ozemlju naše države nahajal izključno zaradi storitve sedaj obravnavanega kaznivega dejanja. Za obravnavano kaznivo dejanje je v zakonu predpisana kazen zapora od treh do desetih let in obligatorna denarna kazen. Glede na vse navedeno in pa upoštevaje dejstvo, da Republika Srbija, enako pa velja tudi za Kosovo, svojih državljanov drugim državam zaradi izvedbe kazenskega postopka ne izročata, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so podane konkretne okoliščine, ki kažejo na bojazen, da bi utegnil obdolženec v primeru izpustitve na prostost iz naše države pobegniti in se tako izogniti takšnemu ali drugačnemu zaključku tega kazenskega postopka.

6Podaljšanje pripora po vloženi obtožbi je utemeljeno tudi v luči kriterijev iz 20. člena Ustave Republike Slovenije. Glede na naravo pripornega razloga samega je pripor neogibno potreben ukrep za izvedbo kazenskega postopka, upoštevaje težo kaznivega dejanja in za to predpisano kazen, nenazadnje pa tudi samo dosedanje trajanje pripora, pa tudi ukrep, ki je še vedno sorazmeren posegu v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

7Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.