UPRS Sodba I U 992/2020-85

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Radovljica, št. 352-13/2018-36 z dne 19. 12. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 613,67 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

III. Zahteva prizadete stranke, Republike Slovenije, po povrnitvi stroškov postopka se zavrne.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se v korist razlastitvene upravičenke, Republike Slovenije (v predmetnem upravnem sporu in v nadaljevanju prizadeta stranka), za rekonstrukcijo državne ceste R3-634/1104 Javornik – Gorje v km 7+450 do km 8+264 razlasti nepremičnina parc. št. 274/13, k. o. ..., v izmeri 14 m2, katere lastnik je v celoti prvi tožnik, in parcela št. 274/21, k. o. ..., v izmeri 113 m2, katere solastnika sta tožnika vsak v deležu ½ (1. točka izreka). Odločil je tudi, da se po pravnomočnosti te odločbe v zemljiški knjigi izbriše zaznamba razlastitvenega postopka ID omejitve ... (2. točka izreka), izbriše vknjižena hipoteka ID omejitve ... (3. točka izreka) in zaznamuje bremen prost prenos lastninske pravice za parceli št. 274/13 in 274/21, k. o. ..., v korist prizadete stranke (4. točka izreka). Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil še, da bo najkasneje v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe prizadeto stranko in tožnika pozval k sklenitvi sporazuma o odškodnini za razlaščeno nepremičnino, če sporazum ne bo dosežen, pa lahko omenjeni na pristojno sodišče vložijo predlog za odmero odškodnine oziroma določitev nadomestila v nepravdnem postopku (5. točka izreka). Prvostopenjski organ je zavrnil predlog tožnikov po postavitvi izvedenca gradbene stroke, ki bi podal mnenje o tem, ali in na kakšen način bi gradnja vplivala na konstrukcijo, statiko in trdnost stanovanjske hiše tožnikov na parceli št. 274/20, k. o. ... (6. točka izreka), prizadeti stranki je naložil povrnitev stroškov za zastopanje tožnikov (7. točka izreka), odločil pa je tudi, da bo o povračilu stroškov tolmačenja A. A., direktorice družbe B., d. o. o., izdan poseben sklep (8. točka izreka).

2Toženka je (kot drugostopenjski organ) pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo zavrnila (1. točka izreka drugostopenjske odločbe) ter odločila, da stroške pritožbenega postopka nosita tožnika sama (2. točka izreka drugostopenjske odločbe).

3Tožnika vlagata tožbo zoper izpodbijano odločbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb upravnega postopka, zoper drugostopenjsko odločbo pa v delu odločitve o stroških pritožbenega postopka (2. točka izreka). Sodišču predlagata, da tožbi ugodi in odločbi v izpodbijanih delih odpravi.

4Zatrjujeta, da izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita, obremenjena je tudi s kršitvijo zavarovane pravice do lastnine na podlagi 67. in 69. člena Ustave RS. Toženka je v zvezi z dopustnostjo razlastitve nepravilno ugotovila pogoje, vsebovane v 192. členu Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2), prav tako so nepravilno ugotovljeni pogoji za dopustnost razlastitve na podlagi prvega in drugega odstavka 194. člena ZUreP-2. Toženka obstoj javne koristi predpostavlja na podlagi izdanega sklepa Vlade RS z dne 8. 3. 2018, na podlagi katerega naj bi bila izkazana javna korist za odvzem lastninske pravice oz. razlastitev zemljišč tožnikov. Pri tem pa se je toženka zadovoljila zgolj s citiranim sklepom in ni ugotavljala nadaljnjega pogoja, vsebovanega v drugem odstavku 12. člena Zakona o cestah (ZCes-1), da se javna korist za razlastitev ugotavlja s sklepom Vlade RS zgolj v primeru, kadar za rekonstrukcijo javne ceste ni potrebna priprava prostorskega akta. S tem v zvezi je toženka napačno uporabila materialno pravo, saj bi bilo ob pravilni uporabi tega treba ugotoviti, da avtomatizem, za katerega se zavzema toženka, ni podan, pač pa je treba v zvezi z rekonstrukcijo posebej ugotavljati, ali je potrebna priprava prostorskega akta ali ne, šele če je odgovor nikalen, pa se javna korist ugotavlja na podlagi sklepa vlade. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je toženka tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje o odločilnih dejstvih.

5Razlogi izpodbijane odločbe so nepravilni tudi glede ostalih pogojev za dopustnost razlastitve, in sicer, da je razlastitev nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Ne drži ugotovitev toženke, da je cesta v slabem stanju in ozka. Res pa je, da cesta ni urejena. Navedbe, da naj bi bil ta odsek ceste nevaren za vse udeležence v prometu, posebej za pešce in kolesarje, niso izkazane, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi se na tem odseku že dogajale prometne nesreče. Tožnika nasprotujeta širitvi cestišča, ker ta ni nujna. Neprepričljivi so argumenti, da cesta ne ustreza normativom, saj je ustreznost tem treba presojati po stanju in času, ko je bila cesta zgrajena. Zahteva po minimalni širini cestišča 6 metrov lahko velja le za novozgrajene ceste. Toženka tudi nepravilno uporablja Pravilnik o projektiranju cest (v nadaljevanju pravilnik), saj bi skladno z 28. členom tega zadostovala minimalna širina ceste 5,5 metra. Pri tem pa se predmetna cesta nahaja v naselju, kjer velja splošna omejitev hitrosti 50 km/h, pri taki hitrosti pa je minimalna širina ceste lahko tudi manjša od navedene, pa je še vedno skladna s pravilnikom. Iz drugega odstavka 28. člena pravilnika izhaja tudi, da je v območju obstoječe pozidave v naselju širina voznega pasu lahko tudi manjša oz. so v naseljih možne zožitve. Iz tega razloga pa javna korist v zvezi z rekonstrukcijo ne prevlada nad zasebnim interesom tožnikov po ohranitvi lastninske pravice na parcelah, ki sta predmet razlastitve. Poseg je tudi nesorazmeren, saj bi bilo mogoče javni koristi zadostiti tudi z ohranitvijo ceste v obstoječih gabaritih, kar sta tožnika želela dokazati s predlogom postavitve izvedenca gradbene stroke.

6V obrazložitvi izpodbijane odločbe upravni organ glede nujnosti razlastitve zgolj povzema utemeljitev, ki jo je podalo Državno odvetništvo, iz odločbe pa ni jasno, ali je takšna tudi ugotovitev upravnega organa. Tožnika ne nasprotujeta širitvi ceste tako, da se uredijo površine za pešce, ureditev javne razsvetljave in druge infrastrukture, ki bi potekala pod cesto (obnova vodovoda, nova kanalizacija) pa ni tista nujna karakteristika, na podlagi katere bi utemeljevali nujnost razlastitve. Neprepričljivo je tudi utemeljevanje nujnosti razlastitve zgolj z možnostjo normalnega srečevanja vozil in avtobusov, saj se vozila med seboj lahko srečujejo že sedaj. Navedeno bi istočasno pomenilo, da bodo vozila po tem odseku vozila z višjo hitrostjo, kar bo prometno varnost kvečjemu poslabšalo. Enako velja tudi glede hrupa, saj se ta z višjimi hitrostmi vožnje zvišuje in ne obratno. Tudi navedba v izpodbijani odločbi o tem, da naj bi tudi občani zaprosili za razširitev ceste in zgraditev pločnika, ne drži in ni z ničemer dokazno podprta – občani so zainteresirani za zgraditev pločnika, širitvi ceste pa na splošno nasprotujejo.

7Toženka ni upoštevala stališč tožnikov, da bi bilo cesto mogoče rekonstruirati tudi tako, da bi bilo vozišče ožje od 5,5 m in bi se uredilo izogibanje vozil s postavitvijo prometne signalizacije o prednosti vozil. Na cesti v smeri proti Bledu je že postavljenih več takšnih zoženj, kar je dodaten razlog proti temu, da je treba cesto rekonstruirati z razširitvijo. Tudi širina pločnika 1,5 m ni potrebna in bi bila možna širina 1 m. Izvedba gradnje bi nesorazmerno posegla v konstrukcijsko stabilnost hiše tožnikov, ki bi s tem nesorazmerno izgubila na vrednosti, saj bi bila na podlagi projekta le 2,45 m oddaljena od roba cestišča. Trditve prizadete stranke in Direkcije za infrastrukturo o izvajanju stalnega monitoringa so nedokazane, saj ni nikjer navedeno, kako naj bi se izvajal. Ne drži, da gradnja ne bi v ničemer vplivala na nepremičnini tožnikov, saj se jima te odvzemata. Tožnika sta za dokazovanje tega dejstva predlagala dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki sta ga v pritožbi dodatno razširila s predlogom po postavitvi izvedenca druge stroke, saj je upravni organ o dokaznem predlogu odločil šele z izpodbijano odločbo. Z zavrnitvijo dokaznega predloga je upravni organ kršil pravico tožnikov do dokazovanja njunih trditev, zaradi česar teh sploh nista mogla dokazovati, saj je izvedenec edini primeren dokaz za njihovo dokazovanje. Posledično je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Toženka je dejansko stanje ugotavljala zgolj na podlagi prerekanih trditev prizadete stranke in listin, ki so jih pripravili njeni pogodbeni izvajalci, ki pa so seveda zainteresirani za izid tega postopka. Sklep o zavrnitvi dokaznega predloga tožnikov bi upravni organ moral sprejeti pred zaključkom ugotovitvenega postopka in ne šele ob izdaji izpodbijane odločbe. Edini razlog za širitev ceste je v povečanem prometu do turistične znamenitosti soteske Vintgar, kar pa pomeni, da se s tem varuje zgolj parcialne interese in ne zadovoljuje splošnih družbenih potreb. Pred izdajo prvostopenjske odločbe bi upravni organ moral izdati poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, na katerega bi tožnika lahko podala ustrezne pripombe.

8V zvezi z drugostopenjsko odločbo tožnika menita, da je toženka nepravilno uporabila določilo sedmega odstavka 206. člena ZUreP-2 in odločila, da tožnika sama nosita stroške pritožbenega postopka. V okviru odločanja o upravičenosti stroškov, ki jih nosi razlastitveni upravičenec, namreč ni mogoče upoštevati utemeljenosti vložene pritožbe.

9Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

10Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnikov in nasprotuje tožbenemu zahtevku. Izpostavlja, da v konkretnem primeru priprava prostorskega akta ni bila potrebna, saj se bodo na predmetnih nepremičninah predvidena dela izvajala znotraj varovalnega pasu ceste, kot vzdrževalna dela v javno korist v skladu z 18. členom ZCes-1, projekt ureditve pa je usklajen z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu Občine Gorje (Uradno glasilo slovenskih občin, št. 12/2014). Vlada RS je s sklepom z dne 8. 3. 2018 tudi ugotovila, da je za razlastitev predmetnih nepremičnin podana javna korist. Prizadeta stranka nasprotuje tudi navedbam, ki se nanašajo na nujnost razlastitve. Izpostavlja, da cesta poteka skozi naselje in je ozka (širina 5 m, maksimalen naklon odseka je -0,08m), vozišče je močno poškodovano, bankine in cestna razsvetljava niso urejene. Prometne obremenitve na odseku niso visoke, so pa značilna izrazita sezonska nihanja (povprečni dnevni promet je 2.500 vozil/dan, v glavni turistični sezoni pa 5.000 vozil/dan). Vse navedeno povzroča konfliktne situacije, kar negativno vpliva na pretočnost prometa in znižuje prometno varnost. To se odraža tudi v številu zabeleženih prometnih nesreč na predmetnem odseku. Prizadeta stranka izpostavlja, da je za potrebe predmetne ureditve že pridobila 95 % vseh potrebnih zemljišč, kar izkazuje pripravljenost in interes lokalnega prebivalstva za izvedbo načrtovane gradnje. Zemljišči tožnikov ležita tik ob predmetni državni cesti in se jima s posegi (za dosego izvedbe prometno varne ceste skozi naselje) ne da izogniti, prav tako namena ni mogoče doseči z drugimi sredstvi oziroma na drug način. Toženka je zahtevo tožnikov po zožitvi cestišča in postavitvi ožjega pločnika obravnavala in razloge za neustreznost takšne izvedbe tudi že večkrat pojasnila, sicer pa je načrtovana cesta na predmetnem odseku že zožena na dovoljeni minimum (5,5 m). Na podlagi izvedenega postopka parcelacije se je tudi zmanjšala površina, potrebna za gradnjo, in sicer iz 264 m2, kot izhaja iz sklepa Vlade RS, na 113 m2 parcele št. 274/21 (prej 274/5), k. o. ..., kar predstavlja še manjši poseg v zasebno lastnino. V zvezi z navedbami o nesorazmernem posegu v konstrukcijsko stabilnost hiše tožnikov prizadeta stranka pojasnjuje, da že globina obstoječih temeljev vsaj 1,0 m pod obstoječim terenom ne predstavlja nevarnosti za stabilnost hiše, v vsakem primeru pa se bo sama gradnja izvajala kampadno (etapno), pri izkopih pa bo prisoten geomehanski nadzor, ki lahko v soglasju s projektantom predpiše ukrep ščitenja gradbene jame, v kolikor bo to potrebno. V okviru gradbenega monitoringa se bo z elaboratom podobno posnelo stanje objekta, posnetek stanja bo sledil tudi po končanih delih. Postavitev izvedenca gradbene stroke bi bila zato v tej fazi preuranjena in nepotrebna. Prizadeta stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne in tožnikoma naloži povrnitev stroškov postopka.

11Na poziv sodišča k substanciranju dokaznih predlogov, podan v okviru pripravljalnega postopka, sta tožnika v nadaljnji vlogi izjavila, da želita s predlogom po njunem zaslišanju dokazovati dejstvo, da razširitev ceste v skladu s sedanjimi projektnimi rešitvami nesorazmerno posega v konstrukcijsko stabilnost njune hiše, ki bi s tem nesorazmerno izgubila na vrednosti, ter da bi bila hiša na podlagi projekta oddaljena le 2,45 m od roba cestišča. S predlogom po postavitvi izvedenca gradbene stroke želita tožnika dokazati enaka dejstva kot z njunim zaslišanjem, torej da gre za nesorazmeren poseg v konstrukcijsko stabilnost, poleg tega pa tudi, ali je za rekonstrukcijo ceste dejansko potrebna širina vozišča 5,50 m pri omejitvi hitrosti 50 km/h ter ali je potrebna širina pločnika 1,50 m oz. ali je možna širina pločnika v manjši dimenziji, vse v skladu s pravilnikom, s čimer tožnika dokazujeta neobstoj javnega interesa za razlastitev oz. nesorazmernost posega v njuno lastninsko pravico.

12Prizadeta stranka v nadaljnji vlogi dokaznima predlogoma tožnikov nasprotuje ter meni, da tožnika tudi na poziv sodišča nista navedla nobenih dejstev, ki bi bila pomembna za odločitev. Tožnikoma so bili posegi v zvezi z načrtovano ureditvijo podrobno pojasnjeni, tako v postopku pred upravnim organom, kot tudi pred uvedbo razlastitvenega postopka. Prav tako jima je bila pojasnjena razdalja zidu od zunanjih sten hiše ter vodenje monitoringa in geomehanskega nadzora. Zahtevo tožnikov po zoženju cestišča in po postavitvi pločnika v širini 1 meter je razlastitvena upravičenka obravnavala in razloge za neustreznost take izvedbe tudi večkrat pojasnila, med drugim tudi na ustni obravnavi. Načrtovana cesta je na predmetnem odseku že sicer zožena na dovoljeni minimum, in sicer 5,5 m. Navedeno potrjuje tudi izvedenka mag. C. C. v izvedenskem mnenju z dne 8. 4. 2021, ki je bilo izdelano ob pregledu projektne dokumentacije za predmetno rekonstrukcijo ceste v km 7+450 do km 8+264.

13Tožnika sta sodišče obvestila, da sta na Ustavno sodišče vložila pobudo za oceno ustavnosti prvega stavka drugega odstavka 12. člena ZCes-1 iz razloga, ker po njunem prepričanju ta določba ni v skladu s 25. in 33. členom Ustave (zadeva se pred Ustavnim sodiščem vodi pod U-I-60/22). Pobudo sta tožnika priložila ter predlagala, da se navedbe štejejo kot sestavni del vloge (tj. njunih tožbenih navedb). Obenem sta tožnika predlagala tudi, da sodišče postopek odločanja o tožbi prekine do odločitve Ustavnega sodišča, ali bo pobudo sprejelo, v primeru sprejema pobude pa do končne odločitve Ustavnega sodišča, od katere je odvisna pravilna uporaba materialnega prava.

14Sodišče predlogu tožnikov ni sledilo in postopka odločanja v predmetni zadevi ni prekinilo. Sodi namreč, da s strani tožnikov uveljavljena neustavnost prvega stavka drugega odstavka 12. člena ZCes-1 ne vpliva na to, da sodišče lahko razsodi v predmetni zadevi.

15Tožnika sta sodišču sporočila, da želita spremljati potek obravnave v svojem jeziku, in sicer v angleškem jeziku. Na poziv sodišča sta založila predujem za tolmačenje. V skladu s 102. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), je sodišče zato s sklepom, I U 992/2020 z dne 11. 7. 2022, odločilo, da se za tolmačko v zadevi določi D. D., LLM MBA, ..., ..., sodna tolmačka za angleški jezik, z nalogo ustnega prevajanja tistega, kar se bo navajalo na naroku, v angleški jezik (jezik tožnikov) ter ustnega prevajanja listin, ki se bodo uporabile na naroku za dokazovanje.

16Sodišče je v zadevi dne 20. 10. 2022 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se jo udeležila tožnika (osebno in po pooblaščencu) ter prizadeta stranka (po Državnem odvetništvu RS, Zunanji oddelek v Kranju, višji državni odvetnici E. E.). Pravilno vabljeni toženka in stranka z interesom F., d. d., Ljubljana, se glavne obravnave nista udeležili. Na glavno obravnavo je pristopila tudi tolmačka D. D., LLM MBA.

17Stranke so na glavni obravnavi vztrajale pri dosedanjih navedbah in dokaznih predlogih.

18Sodišče je na glavni obravnavi v dokazne namene vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A2 – A4, ter v upravni spis zadeve. Dokazna predloga tožnikov po njunem zaslišanju ter po postavitvi izvedenca gradbene stroke je sodišče zavrnilo kot nerelevantna. V okviru postopka je sodišče namreč najprej preverjalo, ali je izpodbijano odločbo mogoče preizkusiti z vidika tožbenih očitkov. Ker je (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) ugotovilo, da izpodbijane odločbe z vidika tožbenih očitkov o tem, da razlastitev ni nujna, ni mogoče preizkusiti (že to pa narekuje njeno odpravo), je bila izvedba navedenih dokazov nerelevantna. Tožnika na glavni obravnavi na izrecno vprašanje sodišča zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov nista ugovarjala.

19Dokazne predloge prizadete stranke po vpogledu v listine, ki so priloga vlog prizadete stranke na list. št. C1 (dinamika prometnih nesreč), C2 (pregled dnevnih obremenitev prometa v letu 2017), C3 (Modeliranje vpliva gostote in strukture prometa na stanje vozišče konstrukcije – končno poročilo) ter C4 (Izvedeniško mnenje k posegu na parcelo št. 58/4) je sodišče zavrnilo kot nedopustne. Navedenih dokaznih predlogov prizadeta stranka namreč ni podala že v času pred izdajo izpodbijane odločbe (vsaj listina na list. št. C3 v tem času tudi še ni obstajala, saj iz njene vsebine (tč. 3) izhaja, da je nastala po 9. 3. 2021), tega pa prizadeta stranka po presoji sodišča tudi ni uspela opravičiti, zato je s temi dokazi v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 (in smiselno 52. členom ZUS-1) prekludirana. Prizadeta stranka na glavni obravnavi na izrecno vprašanje sodišča zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov ni ugovarjala.

K I. točki izreka:

20Tožba je utemeljena.

21V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka (v bistvenem) odločila o razlastitvi nepremičnin v lasti tožnikov za namen rekonstrukcije državne ceste.

22Pravno podlago odločanja v zadevi predstavljata ZCes-1 ter ZUreP-2. ZCes-1 v 12. členu med drugim določa, da se zaradi gradnje javne ceste lahko v skladu z zakonom lastninska pravica na nepremičnini odvzame ali obremeni (prvi odstavek). Če je treba zaradi rekonstrukcije javne ceste, s katero se ne posega izven njenega varovalnega pasu, izvesti razlastitev ali obremenitev lastninske pravice na nepremičnini, pa za to rekonstrukcijo ni potrebna priprava prostorskega akta, se javna korist za to razlastitev oziroma obremenitev lastninske pravice ugotovi s sklepom vlade oziroma občinskega sveta. Predlog za izdajo sklepa mora vsebovati dokazilo o skladnosti načrtovane rekonstrukcije s prostorskim aktom v območju rekonstrukcije ceste, grafičen prikaz lege rekonstrukcije ceste na zemljiščih, načrt parcelacije ter seznam parcel s površinami in utemeljitev javne koristi (drugi odstavek).

23ZUreP-2 v 192. členu med drugim določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame proti odškodnini ali nadomestilu v naravi ali omeji s pravico uporabe za določen čas, kakor tudi obremeni z začasno ali trajno služnostjo (prvi odstavek), ter da je razlastitev in omejitev ali obremenitev lastninske pravice dopustna le v javno korist in če je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (drugi odstavek). V prvem odstavku 193. člena ZUreP-2 določa, da se ob pogojih iz 192. člena nepremičnina (med drugim) lahko razlasti za namen gradnje in prevzema objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture ter grajenega javnega dobra. V 194. členu pa ZUreP-2 določa, da se šteje, da je javna korist za nepremičnine iz prvega in drugega odstavka 193. člena istega zakona izkazana: - če so predvidene v DPN, OPN, OPPN ali prostorskem aktu iz četrtega odstavka 59. člena tega zakona, če so ti akti pripravljeni tako natančno, da je te nepremičnine mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru, ali - če je bilo zanje izdano celovito dovoljenje (prvi odstavek). Če prostorski akt ni pripravljen z natančnostjo, kot jo določa prejšnji odstavek, vseeno pa predvideva gradnjo objektov za namene iz prvega odstavka prejšnjega člena, ali če gre za izvedbo dodatnih prostorskih ureditev iz 81. člena tega zakona, se šteje, da je javna korist za razlastitev izkazana, če vlada ali občinski svet za konkretno nepremičnino sprejeme sklep, s katerim ugotovi, da je gradnja objekta nujno potrebna in v javno korist (drugi odstavek).

24Tožnika zatrjujeta, da v zadevi ni izkazana niti t. im. abstraktna niti konkretna javna korist za razlastitev. V zvezi s slednjo med drugim zatrjujeta, da ni izkazana nujnost posega, s tem v zvezi pa izpostavljata, da bi bila skladno s pravilnikom cesta lahko tudi ožja od 5,5 m, da bi bil pločnik lahko ožji od 1,5 m, ter da bi bilo namesto širitve mogoče izvesti izogibališča, kot so na drugih odsekih iste ceste že izvedena.

25Po presoji sodišča predstavljenih tožbenih očitkov zaradi pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Ugotoviti gre namreč, da iz izpodbijane odločbe v zvezi s širino posameznih elementov ceste izhaja zgolj zapis „s strani direkcije je bilo pojasnjeno, da mora biti cesta prevozna za vozila z ustreznim srečevanjem. Predmetna cesta ni lokalna, ampak gre za povezavo z Jesenicami in se mora čim bolj približati predpisanim standardom za varno vožnjo. Cesta je običajno široka 6m, zožena je sedaj načrtovana na 5,5 m, kar je dovoljeni minimum. Pločnik mora biti širok 1,5 m“. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi naveden zapis predstavljal stališče upravnega organa, ki se do predstavljenih očitkov tožnikov (podanih že tekom upravnega postopka) sam ni z ničemer opredelil. Iz izpodbijane odločbe pa tudi sicer ne izhaja nikakršna utemeljitev glede predvidene širine ceste in pločnika. Tako iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kakšna je projektna hitrost ceste, tudi ob predpostavki, da je ta hitrost 50 km/h (ker gre za cesto skozi naselje), pa ne, zakaj naj bi bila minimalna potrebna širina ceste 5,5 m. Iz 28. člena pravilnika namreč izhaja, da je širina dveh voznih pasov ceste pri projektni hitrosti ≤50 km/h skupno 5,0 m, pri čemer mora biti širina voznega pasu enaka na celotni dolžini cestnega odseka, razen v predoru in v območju obstoječe zazidave v naselju. Iz izpodbijane odločbe tudi ne izhaja, ali navedena širina ceste (5,5 m) morda obsega tudi robni pas, ki v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 34. člena pravilnika na cesti z elementi za projektno hitrost do 50 km/h in širino vozišča do 5,0 m oziroma na cesti v naselju z elementi za projektno hitrostjo do 50 km/h s širino voznega pasu do 2,50 m sicer ni obvezen. Glede pločnika iz izpodbijane odločbe v ničemer ne izhaja, zakaj naj bi bila njegova minimalna širina 1,5 m. Iz 48. člena pravilnika, ki ureja površine za pešce, namreč izhaja, da je peščev prometni profil širine 0,75 m in višine 2,25 m, prosti profil pa širine 1,00 m in višine 2,50 m. Tudi ob upoštevanju 49. člena pravilnika, ki se nanaša na zagotavljanje neoviranega gibanja funkcionalno oviranih oseb, iz pravilnika ne izhaja zahteva po površini za uporabo invalidskega vozička v širini 1,5 m (pri čemer to, da bi bila širina pločnika določena ob upoštevanju navedenih zahtev, iz izpodbijane odločbe v ničemer ne izhaja).

26Navedene pomanjkljivosti izpodbijane odločbe niso bile sanirane niti z drugostopenjsko odločbo. V tej se toženka namreč zgolj pavšalno sklicuje na pravilnik, pri čemer tudi sama ne konkretizira, katere konkretne določbe pravilnika v okoliščinah konkretne zadeve narekujejo cesto v širini 5,5 m in pločnik v širini 1,5 m. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ob tem izhaja, da je toženka sledila izjavi Direkcije za infrastrukturo (na ustni obravnavi dne 12. 2. 2019) o tem, da je cesta zožena na dovoljeni minimum, pločnik pa na predpisano širino, pri čemer pa sama teh navedb očitno ni preizkusila. Toženka ob tem dodaja še, da se lahko z različnimi ukrepi (npr. z omejitvijo hitrosti, s preprekami itd.) vpliva na hitrost vozil, kar pa bi ob že citiranih določbah pravilnika, ki se nanašajo na širino ceste, kvečjemu kazalo na to, da bi bila ta v konkretnem primeru dejansko lahko tudi ožja od (domnevno) projektirane (28. in 34. člen pravilnika).

27Čeprav navedeno na možnost preizkusa izpodbijane odločbe ne bi vplivalo (saj bi navedena dejstva in utemeljitve morale izhajati že iz izpodbijane odločbe), sodišče dodaja, da pojasnila glede dimenzij vseh projektiranih elementov obravnavane ceste oz. kakršnekoli utemeljitve s tem v zvezi ne izhajajo niti iz dokumentacije, ki je bila podlaga za obravnavani razlastitveni postopek in kot je bila sodišču odstopljena v okviru upravnega spisa zadeve. Sodišče ob tem pojasnjuje, da je toženko v okviru pripravljalnega postopka pozvalo, da odstopljeni upravni spis zadeve dopolni „s celotnim razlastitvenim elaboratom oziroma drugo morebiti še neodstopljeno dokumentacijo upravnega spisa, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijane odločbe in iz katere je za predmetno cesto na obravnavanem odseku razvidna projektna hitrost ter dimenzije vseh projektiranih elementov (voznega pasu, robnega pasu, pločnika, mulde...)“, v kolikor je bil sodišču že odstopljen celoten upravni spis zadeve, pa za izjavo o tem. Opozorilo jo je tudi, da bo v primeru, če upravnega spisa ne bo dopolnila, v zadevi odločilo na podlagi že odstopljenega upravnega spisa (tretji odstavek 38. člena ZUS-1). Toženka dopolnitve spisa ali kakršnekoli izjave s tem v zvezi sodišču ni poslala.

28Sodišče ni moglo slediti niti navedbam prizadete stranke o tem, da sta cesta in pločnik zožena na dovoljeni minimum. Prizadeta stranka s tem v zvezi ne navaja nobenih konkretnih dejstev, temveč se zgolj pavšalno sklicuje na ugotovitve toženke, njen dokazni predlog po vpogledu v „izvedensko mnenje z dne 8. 4. 2021“ pa je nedopusten, saj tega dokaza prizadeta stranka ni predlagala že v postopku pred izdajo izpodbijane (ali drugostopenjske) odločbe (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), v tem času pa navedeni dokaz tudi še ni obstajal (smiselno 52. člen ZUS-1).

29Ker iz izpodbijane odločbe ne izhaja nedvoumno, v kakšnih dimenzijah naj bi bili projektirani posamezni elementi predmetne ceste, kolikor bi bilo mogoče razumeti, da je cesta projektirana v širini 5,5 m, pločnik pa v širini 1,5 m, pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na kakšni podlagi in ob upoštevanju katerih relevantnih dejstev so bile določene navedene dimenzije, tožbenih navedb o tem, da bi bila cesta in pločnik po veljavnih predpisih lahko tudi ožja ter da posledično razlastitev (v izvedenem obsegu) ni nujna, ni mogoče preizkusiti.

30Preizkusiti pa ni mogoče niti tožbenih očitkov tožnikov o tem, da razlastitev ni nujna, ker bi bilo namesto širitve mogoče izvesti izogibališče, kot so na drugih odsekih iste ceste že izvedena. Iz izpodbijane odločbe v zvezi navedenim očitkom izhaja zgolj zapis o tem, da je bilo „s strani Direkcije pojasnjeno, da mora biti ožin na cesti čim manj, drugje pa je potrebno zagotoviti širino ceste za vsa vozila“ ter da je pooblaščenec Občine Gorje v zvezi s ožino na stacionaži 8,080 navedel, da se „z lastniki tiste hiše izvajajo pogajanja za odstranitev cele hiše“. Iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja kakršnakoli opredelitev prvostopenjskega organa do predstavljenega očitka tožnikov ali stališče tega organa v zvezi z ne/možnostjo izvedbe ceste v delu, v zvezi s katerim se izvaja predmetni razlastitveni postopek, z uporabo izogibališča (kot na drugih delih iste ceste očitno že obstajajo). Prav tako se do navedenega očitka konkretno ne opredeljuje niti toženka v drugostopenjski odločbi. Tožbenih očitkov o tem, da bi bilo cesto mogoče rekonstruirati tudi z izvedbo izogibališča ter da posledično razlastitev nepremičnin tožnikov (v izvedenem obsegu) ni nujna, tako ni mogoče preizkusiti.

31V povzetku navedenega sodišče sodi, da zaradi neobrazloženosti izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

32Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo. Tožnika sta sicer (glede na tožbeni zahtevek) predlagala odločanje v sporu polne jurisdikcije (zahtevala sta namreč zgolj odpravo izpodbijane in dela drugostopenjske odločbe, ne pa tudi vrnitve zadeve v ponovno odločanje), čemur pa sodišče ni sledilo, saj glede na ugotovljene kršitve (neobrazloženost izpodbijane odločbe) sodi, da narava stvari tega ne dopušča, podatki postopka pa za to ne dajejo zanesljive podlage (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Sodišče je zato zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

33Ker so že ugotovljene kršitve narekovale odpravo izpodbijane odločbe, se sodišče do ostalih tožbenih navedb tožnikov ni opredeljevalo.

34Tožnika sta zahtevala tudi odpravo 2. točke izreka drugostopenjske odločbe, s katero je bilo odločeno o stroških pritožbenega postopka. Sodišče pojasnjuje, da se v primeru, ko sodišče na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 upravni akt odpravi, zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bilo o stvari odločeno. Če drugostopenjski organ s svojo odločitvijo ni posegel v odpravljeni upravni akt (saj je pritožbo zavrnil), se postopek vrne v ponoven postopek prvostopenjskemu organu. V tem primeru odločba organa druge stopnje preneha veljati po samem zakonu (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu, X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015). Ker bo torej že z odpravo prvostopenjske odločbe ex lege odpravljena tudi 2. točka izreka drugostopenjske odločbe, sodišče o tožbi zoper ta del odločbe drugostopenjskega organa ni posebej odločalo.

K II. točki izreka:

35Izrek o stroških tožnikov temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in sta tožnika v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se jima v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 385,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 469,70 EUR.

36Tožnika sta glede na uspeh v postopku upravičena tudi do povrnitve stroškov tolmačke (5. člen Pravilnika ter prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), predhodno kriti iz z njunega strani vplačanega predujma. Te stroške je sodišče odmerilo s sklepom, I U 992/2020 z dne 25. 10. 2022, v višini 143,97 EUR.

37Priznane stroške v skupni višini 613,67 EUR mora toženka tožnikoma plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa gredo tožnikoma od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika).

38Zahtevo tožnikov po povrnitvi povrnitvi stroškov vloge z dne 12. 8. 2022, ki jo je sodišče smiselno štelo za zahtevo po povišanju priznanih stroškov (za 10 %) v skladu s 4. členom Pravilnika, je sodišče zavrnilo, saj navedenih stroškov ne šteje za potrebne – navedbe tožnika v vlogi z dne 12. 8. 2022 namreč niso v ničemer vplivale na odločitev sodišča v zadevi. V preostalem je sodišče višjo stroškovno zahtevo tožnikov zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti. Sodna taksa za tožbo bo tožnikoma v skladu z Zakonom o sodnih taksah vrnjena po uradni dolžnosti. Preostanek predujma za tolmačenje v višini 356,03 EUR bo tožnikoma vrnjen po uradni dolžnosti.

K III. točki izreka:

39Povrnitev stroškov je zahtevala tudi prizadeta stranka.

40Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1¹.

41Po prvem odstavku 154. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Prizadeta stranka objektivno gledano s svojim predlogom, da se tožba kot neutemeljena zavrne, ni uspela - sodišče je tožbi namreč ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Ob upoštevanju navedenega je sodišče zavrnilo zahtevo prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka.

¹ Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015