UPRS Sodba in sklep I U 353/2022-13

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

O izpodbijanem sklepu

1Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka) in sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013¹ (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 17. 2. 2022 podal prošnjo za mednarodno zaščit0 v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju prošnja) in ni predložil nobenega osebnega dokumenta, zato njegova istovetnost v postopku ni bila izakazana. Toženka je ugotovila, da ga je zaradi nedovoljenega vstopa v Republiko Slovenijo 2. 2. 2022 obravnavala Policijska postaja Brežice. Ugotovila je, da je bil 26. 5. 2021 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške. Toženka je 3. 3. 2022 dobila odgovor, da je za tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Toženka je ocenila, da tožnikove izjave iz osebnega razgovora glede razmer v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Toženka je ugotovila, da imajo prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški na podlagi 52. člena »Zakona o medunarodnoj i privremeni zaštiti« pravico do zdravstvenega varstva, ki je podrobneje predpisana v 57. členu, in sicer vključuje nujno medicinsko pomoč in prepotrebno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. Prosilcu, ki potrebuje posebna sprejemna ali postopkovna jamstva, zlasti žrtve mučenja, posilstev ali drugih hudih oblik psihičnega, fizičnega ali spolnega nasilja, se zagotovi ustrezna zdravstvena oskrba v zvezi s specifičnim stanjem ali posledicami, ki jih povzročijo ta dejanja. Ministrstvo, pristojno za zdravje, zagotovi zdravstveni pregled iz 4. točke tretjega odstavka 52. člena istega zakona in zdravstveno varstvo iz prvega in drugega odstavka 57. člena. Prav tako je v 4. točki 52. člena »Zakona o medunarodnoj i privremeni zaštiti« predpisan preventivni zdravstveni pregled ob nastanitvi in ga je prosilec dolžan opraviti. Na podlagi navedenega je toženka ocenila, da tožnikove trditve, da v osmih mesecih, ko je bil nastanjen v azilnem domu A., ni imel stika z zdravnikom, ne izkazujejo realnega stanja v zvezi z zdravstvenim varstvom prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Toženka je na podlagi dokumenta Centra za mirovne študije v Zagrebu »Integracija v Hrvatskoj u praksi« ugotovila, da ima zdravnik v azilnem domu A. dvakrat tedensko po dve uri sprejemno pisarno, kamor lahko pridejo nastanjeni prosilci in, da je ves čas za prosilce za mednarodno zaščito, ki so nastanjeni v azilnem domu A., na voljo zdravstvena oskrba v Zdravstvenem domu B. v Zagrebu, kjer je organizirana celo posebna ambulanta za prosilce za mednarodno zaščito. Toženka je ocenila, da bo za tožnika, če bo predan v Republiko Hrvaško, ustrezno poskrbljeno. Toženka je še izpostavila, da bo v primeru, da bo slovenska zdravstvena služba ocenila, da tožnik potrebuje posebno obravnavo po prihodu v Republiko Hrvaško, posredovala to v obrazcu - izmenjava zdravstvenih podatkov pred izvedbo transferja in na ta način bo ustrezna obravnava zagotovljena tudi v Republiki Hrvaški.

3Toženka je izpostavila, da tožnikove izjave, da naj se v azilnem domu do prosilcev ne bi obnašali človeško, da naj bi jih poniževali, da mu naj bi policisti razbili dva telefona, enega odvzeli in enega pustili, da naj prav bi prevajalci napačno oziroma celo lažno prevajali, niso podkrepljene z niti enim dokazom. Toženka je v zvezi s tožnikovim izjavami glede prehrane, da naj bi dobivali le kuhane ribe, da izven delovnega časa restavracije naj ne bi dobili niti kruha, ugotovila, da imajo odrasle samske osebe v Republiki Hrvaški zagotovljene tri obroke dnevno, enako kot v odprtem azilnem domu v Ljubljani, in da v času izven delovnega časa restavracije, tudi v azilnem domu v Ljubljani ni mogoče dobiti dodatnega kruha. Toženka je v zvezi s tožnikovo trditvijo, da je bil nastanjen v umazani sobi, da v azilnem domu ni mogel dobiti oblačil in da ni dobil niti eura, poudarila, da morajo prosilci za mednarodno zaščito tudi sami skrbeti za ustrezno čistočo sob, v katerih so nastanjeni. Meni, da bi lahko tožnik sam pospravil sobo, podobno kot to počnejo tudi prosilci, ki so nastanjeni v azilnem domu v Ljubljani, ki si sami umivajo svoja oblačila.

4Glede razmer v Republiki Hrvaški je toženka na podlagi dokumenta Centra za mirovne študije v Zagrebu »Integracija v Hrvatskoj u praksi“ ugotovila, da imajo prosilci pravico do humanitarne pomoči, ki jo nudijo v azilnem domu humanitarne organizacije, ter zagotovljeno pravico do higienskih sredstev. Prav tako imajo s strani Centra za socialno delo zagotovljeno denarno pomoč za prosilce, ki znaša 100 kun (13 eurov) mesečno, v Republiki Sloveniji pa znaša 18 eurov mesečno. V zvezi s tožnikovo izjavo, da v azilnem domu v Republiki Hrvaški ni socialnih delavcev, je toženka ugotovila, da je za azilni dom A. odgovoren Centar za socialni rad Novi Zagreb, ki zagotavlja tudi denarno pomoč prosilcem. Humanitarne oblike pomoči zagotavljajo nevladne organizacije, »Društvo za psihološko pomoč« pa nudi vse oblike psihične pomoči, vključno s psihoterapijo.

5Toženka ni mogla zaključiti, da obstajajo na tožnikovi strani utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški. Tožnik po oceni toženke ni predložil nobenih dokumentov oziroma dokazil, s katerimi bi lahko svoje izjave o zatrjevanem nečloveškem ravnanju potrdil. Toženka je poudarila, da se skoraj vsi članki dokumenta »Informacije o stanju na Hrvaškem« nanašajo na ravnanja z ilegalnimi prebežniki, ki ilegalno vstopajo v Republiko Hrvaško, kar je bilo ugotovljeno tudi s strani evropskih organov, vendar noben evropski organ ni sprejel kakršnihkoli ukrepov v zvezi z izvajanjem dublinskih transferjev v Republiko Hrvaško. Članek, ki opisuje ustavitev transferja Švice v Republiko Hrvaško opisuje le odločitev v individualnem, konkretnem primeru, kar pa nikakor ne gre posplošiti na splošno ustavitev transferjev v Republiko Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic, povezanimi s pandemijo Covid-19) izvajajo ves čas kontinuirano. Toženka je ugotovila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Prav tako pa je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo. Toženka je ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

6Toženka je zato na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1 zavrgla prošnjo, saj je za obravnavo prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

Tožnikove navedbe

7Tožnik izpodbija sklep iz vseh razlogov. Navaja, da mu je bil azilni postopek na Hrvaškem sicer omogočen, a je postopanje bilo povsem napačno. Tožnik ni bil seznanjen, da za čas trajanja postopka iz države ne sme oditi, pač pa je bil k temu spodbujan niti o tem, kakšne so posledice odhoda. Tožnik si je resnično želel ostati v Sloveniji, v dobri veri je oddal prošnjo za azil in meni, da pravici ni zadoščeno, če dejansko stanje sploh ni bilo raziskano, saj je po njegovem mnenju toženka pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje.

8Tožnik poudarja, da je v upravnem postopku navajal, da ima zdravstvene težave in sicer pekoč občutek v želodcu in težave z desno nogo, zaradi česar ne more normalno hoditi. Težave z nogo so se tožniku stopnjevale, ko je dobil udarce s strani hrvaške policije. Toženka bi se o udarcih, ki jih je tožnik prejel, po njegovem mnenju lahko prepričala le z zdravniškim pregledom, ki pa ga ni bilo. Tožnik še navaja, da mu ni znano, kako naj izkaže nečloveško ravnanje v azilnem domu, ko pa mu so mu policisti razbili dva telefona, da bi lahko ravnanje foto dokumentiral. Ponavlja, da je v Republiki Hrvaški večkrat zaprosil za zdravniško pomoč v recepciji azilnega doma in v pisarni Rdečega križa, niti enkrat pa ga ni pregledal zdravnik. Tožnik je ostal brez denarja, brez delujočega telefona ter z zdravstvenimi težavami, sedaj pa naj bi brez vsega dokazoval stanje na hrvaškem, kar je povsem absurdno. Tožnik meni, da bi bil zadosten njegov osebni pregled in prepričanje, da je resnično brez vsega, kar pa toženka ni storila. Njegov edini dokaz je tako njegova izjava, do resničnosti katere pa se toženka ni opredelila. Tožnik še poudarja, da nikjer ni navedel, da bi bila Hrvaška njegova ciljna država, še manj, da bi celo sam izrazil željo po bivanju na Hrvaškem. Slovenija je v konkretnem primeru z lastno zakonodajo določila višje standarde od tistih določenih z Uredbo Dublin III, ki bi jih morala toženka upoštevati.

9Tožnik opozori na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi Abdullahi proti Bundesasylamt, C-394/12; sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 276/2014 z dne 11.9.2014. S sklicevanjem na 3. člen Uredbe Dublin III opozori, da ne gre za diskrecijsko pravico države, temveč za obveznost države, da proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 276/2014 z dne 11. 9. 2014. Poudarja, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP (povzame točko 93. in 94. sodbe ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici). S sklicevanjem na sodbo ESČP v zadevi M.S.S. proti Grčiji opozori, da je treba prosilcem za azil posvetiti posebno pozornost, saj spadajo v skupino ranljivih posameznikov, ki potrebujejo še posebno zaščito. Poudari, da iz prakse sodišča Evropske unije izhaja, da je treba pri uporabi prava EU, zlasti Uredbe Dublin III, upoštevati tudi varstvo, ki ga nudi Ženevska konvencija in EKČP.

10Tožnik še navaja, da toženka ni izrecno ocenila, kakšna bo obravnava tožnika v Republiki Hrvaški in ali mu lahko grozi kakšna izmed kršitev njegovih temeljnih pravic, pač pa je stanje le pavšalno ocenila in ga ni preverila konkretno. Tožnik meni, da je še vedno dopuščena možnost, da bo tožnik podvržen poniževalnemu ravnanju, predvsem tudi iz razloga, ker bo ponovno vrnjen nekam, kjer je že bilo jasno izraženo, da ni zaželen in naj iz Hrvaške gre drugam. Toženki očita, da se je zgolj pavšalno opredelila do Informacij o stanju na Hrvaškem in poudari, da se nasilje nad begunci s strani hrvaških policistov venomer vrši, o tem so institucije obveščene in tožnik ni edini primer, je pa dejstvo, da vsak posamezni primer nasilja, ki se je na hrvaškem zgodil in je predmet mednarodnih sodnih postopkov, pomeni večjo stopnjo nevarnosti za slehernega prosilca za azil. Tožnik še poudarja, da ga toženka ni pregledala oz. mu poiskala zdravniške pomoči, da bi na podlagi izvidov lahko ocenila njegove poškodbe noge iz Hrvaške in se ni izjavila o pristnosti njegovih navedb. Dokazov tako ni presojala in ni ugotavljala, kakšne pravice in sprejemne razmere so prosilcem za azil na Hrvaškem zagotovljene v praksi, izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa je ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

11Tožnik je na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zahteval, da se odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Navaja, da bi bil v nasprotnem primeru lahko izročen Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnostim ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP in se v celoti skliceval na tožbeno argumentacijo, kar bi imelo za tožnika pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu morebiti uspel. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi pomenilo, da tudi ne bi bil več pod njeno jurisdikcijo, ne bi več izkazovati pravnega interesa, kar bi pomenilo kršitev tožnikovih pravic iz 23. in 25. člena Ustave RS, in bi mu nastala nepopravljiva škoda. Glede na navedeno tožnik predlaga, da izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

Navedbe toženke

12V odgovoru na tožbo se toženka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Poudarja, da se je do vseh navedb zelo podrobno opredelila že v izpodbijanem sklepu. Toženka je preučila stanje organiziranosti zdravstvenega varstva za prosilce za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški in se do njih v izpodbijanem sklepu opredelila. Navaja, da so prosilci za mednarodno zaščito v vseh državah članicah pred podajo njihovih prošenj za mednarodno zaščito informirani o njihovih pravicah in dolžnostih (v Republiki Hrvaški ga izvaja Centar za mirovne študije). Poudari, da je tožnik bival v azilnem domu v Republiki Hrvaški osem mesecev in sam na osebnem razgovoru izjavil, da se je trudil ves čas, ko je prebival v Zagrebu, da bi iz Republike Hrvaške odšel, večkrat mu je uspelo priti do kraja Buzet in Rijeka, a so ga tam dobili hrvaški policisti in se je zato moral vrniti nazaj v azilni dom v Zagreb. Zato toženka meni, da ni možno, da tožnik ne bi vedel, da v času trajanja postopka iz države ne sme oditi in kakšna so posledice odhoda iz Republike Hrvaške. Toženka je poudarila, da pri tožniku ni šlo za prvo prošnjo za mednarodno zaščito, ko je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, saj EURODAC potrjuje, da je pred podano prošnjo v Republiki Hrvaški tožnik zaprosil za mednarodno zaščito že 30. 9. 2019 v Helenski republiki. Zato tožnik po mnenju toženke pozna pravice prosilcev za mednarodno zaščito v zvezi s prehajanjem mej med državami v času postopka že iz postopka v Helenski Republiki. Toženka še dodaja, da so vsi nastanjeni prosilci ob sprejemu v azilni dom dolžni opraviti zdravstveni pregled, ki lahko ugotovi dejansko stanje prosilca, ne more pa potrditi izvora poškodb niti kdo je poškodbe povzročil.

13Toženka še navaja, da je tožnik ponovno vstopil v EU v Republiki Hrvaški, kjer je podal prošnjo za mednarodno zaščito, zato je Republika Hrvaška svojo odgovornost v dublinskem postopku tudi potrdila. Toženka ponavlja, da ni ugotovila nikakršnih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem. Sklicuje se tudi na vse sodbe Upravnega sodišča RS, izdane v zadnjem obdobju v dublinskih postopkih v zvezi z Republiko Hrvaško, v katerih je sodišče ugotovilo, da ni poznano nobeno relevantno poročilo o stanju na Hrvaškem v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih. Prav tako pa tudi noben drug evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja prosilcev. Toženka poudarja, da tudi nobena novejša sodba Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanašajo na dublinske primere z Republiko Hrvaško, ni potrdila obstoja sistemskih pomanjkljivosti. Toženka poudarja, da se je podrobno opredelila do konkretnega, tožnikovega primera, ki ga je tudi natančno preučila v skladu z Uredbo Dublin III, preučila je vse informacij o stanju v Republiki Hrvaški in ocenila članke, predložene s strani tožnika kot povsem nerelevantne informacije za konkretni primer, saj so se skoraj vsi preloženi članki nanašali na ravnanja z ilegalnimi prebežniki, ki ilegalno vstopajo v Republiko Hrvaško. Toženka je izpostavila, da noben evropski organ ni sprejel kakršnihkoli ukrepov v zvezi z izvajanjem dublinskih transferjev v Republiko Hrvaško, saj ni bilo ugotovljenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški.

14Toženka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K I. točki izreka:

15Sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga od A1, A2, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke št. 2142-448/2022 in zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

16Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep toženke, da tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala.

17Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljanov tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vložijo na ozemlju katerekoli izmed članic tudi na meji ali na tranzitnem območju (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Prošnjo obravnava ena sama država članica in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III Uredbe Dublin III. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi Dublin III (4. alineja 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1)). Toženka je pravilno ugotovila, da je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje Republika Hrvaška.

18Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila tudi, da za Republiko Hrvaško, ki je sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, ni podana utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti z zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

19Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III namreč omogoča, da v primeru, kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, lahko prošnjo obravnava tudi druga država članica. Sodišče se z razlogi toženke strinja in jih v izogib ponavljanja posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

20Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem niso dokazane. Prepričljivo in pravilno je utemeljila, da tožniku ne verjame, da naj ne bi bil seznanjen s svojimi pravicami in obveznostmi na Hrvaškem, glede na nesporno dejstvo, da je tožnik že pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji in v Republiki Hrvaški, zaprosil za mednarodno zaščito tudi v Helenski republiki 30. 9. 2019, kar je razvidno iz EURODAC. Pri tej presoji je utemeljeno toženka upoštevala tožnikovo izjavo iz razgovora, da se je tožnik, ki je bival v azilnem domu v Republiki Hrvaški osem mesecev, ves ta čas trudil, da bi odšel iz Republike Hrvaške, da mu je večkrat uspelo priti do kraja Buzet in Rijeka, a so ga tam dobili hrvaški policisti in se moral se je vrniti nazaj v azilni dom v Zagrebu. Slednje potrdi tudi zaslišan na glavni obravnavi in pojasni, da je poskušal iz azilnega doma v Zagrebu v Slovenijo zato, ker ga na hrvaškem niso dobro obravnavali. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, je tudi po presoji sodišča pravilna ocena toženke, da ni dokazano, da tožnik ni bil seznanjen s svojimi pravicami in obveznostmi na Hrvaškem, vključno z dolžnostjo počakati na odločitev pristojnega organa.

21Pravilna je presoja toženke, da ne šteje za dokazane navedbe tožnika glede uničenja telefonov, da naj bi se do prosilcev v azilnem domu obnašali nečloveško, da naj bi mu prevajalci prevajali lažno.

22Po presoji sodišča tožnik v svoji izpovedi ni bil prepričljiv, saj je izjavo v upravnem postopku in v upravnem sporu spreminjal. V zvezi s telefoni je na razgovoru namreč povedal, da so mu razbili dva telefona, enega vzeli, enega vrnili, ki ga naj bi imeli še vedno. Na zaslišanju je izpovedal, da je bil telefon pokvarjen oz. poškodovan, ker so mu ga policisti vrgli stran. Na dodatno vprašanje je povedal, da je imel dva telefona, da mu je enega policija vzela in je nato kupil drugega. Pojasnil je, da se je to dogajalo pri prejšnjih poskusih vstopa v Republiko Hrvaško, da pa mu v zadnjem poskusu niso ne poškodovali ne vzeli telefona. Vsekakor tožnikova izpoved ne dokazuje tožbenih navedb, da naj bi mu policisti razbili dva telefona in ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom niti ne, da bi v primeru, da bi bil vrnjen v Republiko Hrvaško, bil podrvžen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tega ne dokazujejo niti v tožbi ponovljene tožnikove trditve iz upravnega postopka, tako glede hrane (kvaliteta-da kuhajo le ribe in količina-da izven uradnih ur ne morejo dobiti kruha), čistoče sob in oblek, ki jih je utemeljeno toženka vse zavrnila tudi z obrazložitvijo, da je primerljivo tako glede hrane, čistoče sob in umivanja perila, tudi v Sloveniji. Nedokazane so trditve, da se naj ne bi do prosilcev v azilnem domu na hrvaškem obnašali človeško. Zaslišan pojasni, da njega konkretno ni udaril nihče, da ga noben od varnostnikov ni niti udaril niti pretepel, da pa so se večkrat drli tudi nanj v jedilnici zato, kot je mogoče povzeti, ker si ni namestil maske na obraz. Izven jedilnice se je zadrl varnostnik na tožnika in njegovega prijatelja zato, ker sta si ob vstopu v azilni dom pozabila namestiti masko. Sodišče tožniku v tem delu verjame, vendar pa to dejstvo ne dokazuje nehumanega oziroma nečloveškega ravnanja. Opozorila (preglasna, kot trdi tožnik) tako v jedilnici kot ob vstopu, so bila zaradi namestitve maske na obraz, kar pa še ne pomeni pomanjkljivosti azilnega sistema, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Pri tem je po presoji sodišča treba upoštevati, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav.

23Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnika. Pravilno je pri presoji sistemske zdravstvene oskrbe toženka upoštevala „Zakon o medunarodnoj i privremeni zaštiti« in dokument Centra za mirovne študije v Zagrebu »Integracija v Hrvatskoj u praksi« in ugotovila tudi, da ima zdravnik v azilnem domu A. dvakrat tedensko po dve uri sprejemno pisarno, kamor lahko pridejo nastanjeni prosilci in, da je ves čas za prosilce za mednarodno zaščito, ki so nastanjeni v azilnem domu A., na voljo zdravstvena oskrba v Zdravstvenem domu B. v Zagrebu, kjer je organizirana celo posebna ambulanta za prosilce za mednarodno zaščito. Tožnik zaslišan izpove, da je bil dvakrat v ambulanti Rdečega križa, večkrat na recepciji in da si v lekarni na hrvaškem, ni mogel kupiti tablet, ker ni imel recepta. Tožnik izpove, da v Sloveniji redno dobiva tablete za želodec in da je enkrat dobil, ko je bilo mrzlo in ga je zato noga bolela, tudi tableto za nogo. Tožnik je, kar potrdi tudi sam, v Sloveniji po presoji sodišča primerno zdravstveno oskrbljen. Po presoji sodišča je povsem pravilno toženka tudi z informacijami iz Republike Hrvaške utemeljila, da tožniku zaradi zdravstvenega stanja v primeru vrnitve, ne grozi nečloveško in nehumano ravnanje. Da bo za tožnika v primeru predaje v Republiko Hrvaško ustrezno poskrbljeno, je toženka pravilno utemeljila tudi z možnostjo, da lahko slovenska zdravstvena služba, če oceni, da tožnik potrebuje posebno obravnavo po prihodu v Republiko Hrvaško, to naznani v obrazcu - izmenjava zdravstvenih podatkov pred izvedbo transferja.

24Toženka se je opredelila do vseh relevantnih tožnikovih navedb in na to nanašajoče se tožnikove razloge pravilno ocenila kot neutemeljene. Pravilno je tudi pojasnila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, s strani tožnika predloženi članki se nanašajo na „sistemske“ pomanjkljivosti v zvezi z ilegalnimi vstopi v Republiko Hrvaško in ne dokazujejo razlogov, zaradi katerih tožnik ne bi smel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Tako je pravilna ocena toženke, da tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, ni dokazal, da bi bil s predajo Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic niti sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Hrvaške, ki je prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

25Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep toženke, da ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito in ki je odgovornost tudi sprejela, pravilen in zakonit, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

26Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku istega člena lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno.

27Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje njeno izdajo. Na njej je torej tako trditveno kot dokazno breme.

28Težko popravljiva škoda se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča izhajajo stališča, da gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

29Iz tožnikovih navedb je razvidno, da tožnik utemeljuje zahtevo za izdajo začasne odredbe s tem, kot je mogoče v bistvenem povzeti, da bi bil izročen v Republiko Hrvaško, s čimer bi mu bila kršena pravica do pravnega sredstva, sodnega varstva in ker se ne bi se več nahajal v Sloveniji, posledično ne bi imel več pravnega interesa, zato bi mu nastala nepopravljiva škoda in zato predlaga odložitev izvršitve izpodbijanega akta.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

30Sodišče poudarja, da se v tem upravnem sporu ne izpodbija upravnega akta, ki bi odločil o predaji tožnika Republiki Hrvaški, posledice, ki bi jih tožnik želel preprečiti, torej ne izvirajo iz akta, ki je predmet tega upravnega spora in je že zato zahteva za izdajo začasne odredbe neutemeljena.

31Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018 namreč že zavezalo stališče, da je izdaja začasne odredbe časovno in vsebinsko vezana na upravni spor, o katerem odloča sodišče in o katerem še ni pravnomočno odločeno. To velja tako za začasno zadržanje izvršitve, saj se lahko zadrži le tisti akt, ki se izpodbija v upravnem sporu (drugi odstavek 32. člena ZUS-1), kot tudi za začasno ureditev stanja, saj se lahko na tak način začasno uredi le v upravnem sporu sporno razmerje med tožnikom in toženo stranko (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Vsebinski pogoj, ki je zahtevan za izdajo začasne odredbe, je na prvem mestu torej v tem, da stranki grozi nastanek škode, ki izvira iz spornega pravnega razmerja, o katerem je odločeno z izpodbijanim upravnim aktom. Namen začasne ureditve spornega razmerja z začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 je torej ta, da se z njo prepreči nastanek škode ali nadaljevanje nastajanja škodljivih posledic, ki morajo biti za stranko težko popravljive in izvirajo prav iz izpodbijanega upravnega akta.² Za začasno urejanje razmerij ali za zadržanje upravnih aktov, ki niso predmet upravnega spora, ki je v teku, pa sodišče v upravnem sporu nima zakonskega pooblastila. Prav tako je poudarilo, da je stališče, ki bi pomenilo, da bi bilo treba v primeru sodnega spora vselej začasno zadržati vse primere predaj tujcev drugim državam članicam Evropske unije na podlagi Uredbe Dublin III, v nasprotju z že ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča, ki je že večkrat poudarilo, da izdaja začasnih odredb ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih je določil zakon, temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera.³

32Vrhovno sodišče RS je poudarilo, da v zvezi z ugotavljanji konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja škoda, ki naj bi bila težko popravljiva že zaradi tega, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije. Navedene konkretne okoliščine je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni mogoče izhajati iz tega, da je vrnitev v vsako drugo državo iz Republike Slovenije za tujca že škoda, ki bi bila upoštevna kot razlog za izdajo začasne odredbe; tako npr. vrnitev v drugo članico Evropske unije ne predstavlja škode, ki bi tujcu sama po sebi grozila in je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati. Prav tako je treba ob tem presoditi, ali je tovrstna škoda glede na okoliščine primera res težko popravljiva, in v zvezi s tem torej ugotoviti, ali bi se tudi v konkretnem primeru tožnik v primeru ugoditve tožbi v Republiko Slovenijo lahko vrnil, ker tedaj za njegovo vrnitev glede na konkretne okoliščine ne bi bilo pravnih ovir. To pa bi pomenilo, da bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja - njegova navzočnost v Republiki Sloveniji (v okviru zakonsko dopustnih možnosti) - mogoča.⁴

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 317/2015 z dne 10. 12. 2015.
³ Na primer sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 348/2016 z dne 11. 1. 2017, I Up 38/2017 z dne 15. 3. 2017.
⁴ Tako na primer tudi sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 223/2015 z dne 7. 10. 2015 ter sklep I Up 117/2017 z dne 21. 6. 2017.