VSL Sklep II Cp 64/2023

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Sodišče prve stopnje je ob preizkusu mednarodne pristojnosti na podlagi 15. člena Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 7. 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (v nadaljevanju: Uredba) sklenilo, da ni stvarno in krajevno pristojno za odločanje o zapuščini po pokojnem A. A., za katerega je ocenilo, da je imel ob smrti običajno prebivališče v Nemčiji. Odločilo je, da se zapuščinski postopek zaključi.

2Dedinja vlaga pritožbo in vseh pritožbenih razlogov po 1. točki drugega odstavka 338. člena ZPP¹ v zvezi s 163. členom ZD.² Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Navaja, da ni raziskalo relevantnega dejanskega stanja o običajnem prebivališču zapustnika. Njegove ugotovitve o tesnejši povezavi z Nemčijo kot s Slovenijo so nedokazane domneve. Pritožnici ni bila dana možnost izjave o relevantnih dejstvih. Ne ve, ali je sodišče sploh opravilo potrebna dejanja, s katerimi bi ugotovilo relevantno dejansko stanje o odnosih zapustnika s sinom v Nemčiji. V sklepu je sicer povzelo, kaj vse bi moralo oceniti pri določanju običajnega prebivališča zapustnika (23. in 24. točka preambule Uredbe), a tega ni ugotavljalo. Zapustnik je v Nemčiji prebival zgolj in izključno zaradi dela - ekonomskih razlogov. V Sloveniji ima vse ostale družinske člane (sestro, s katero je bil redno v stikih in jo je obiskoval), celotno (edino) premoženje, tu je prejemal pokojnino. Bil je slovenski državljan. V Sloveniji je tudi pritožnica kot ena od dedinj. Trenutno več okoliščin govori v prid pristojnosti sodišča v Sloveniji kot v Nemčiji. Zaključek o tesnejši povezanosti zapustnika z Nemčijo je nepravilen, saj odnosi s sinom niso raziskani. Zgolj ta okoliščina tudi ne more zadostiti pogojem iz 23. točke preambule Uredbe.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožba upravičeno opozarja na absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se pritožnica ni imela možnosti izjaviti o vseh relevantnih dejstvih, zlasti zato, ker ni bila v zadostni meri obveščena o poteku postopka (uspešnosti vročanja sodnega pisanja dediču v Nemčiji). Iz podatkov spisa izhaja, da je pred zapuščinskim sodiščem v Sloveniji podala predlog za uvedbo zapuščinskega postopka po v Nemčiji umrlem očetu. Na zapuščinski obravnavi 21. 9. 2021 ji je sodišče pojasnilo, da bo glede na podatek o še enem dediču v Nemčiji, naredilo ustrezne poizvedbe, vključno s poizvedbo ali je bil tudi v Nemčiji že uveden postopek dedovanja. Na zaprosilo dedinje jo je nato z dopisom 23. 5. 2022 obvestilo o neuspešnem vročanju sodnih pisanj dediču v Nemčiji preko pošte in o ponovnem vročanju skladno z Uredbo (ES) št. 1393/2007. Izpodbijani sklep je izdalo po prejemu pritožničinega sporočila, da sama ne more stopiti v stik s sodedičem, ker z njim nima nobenih stikov in niti ne ve, če je še živ, ter po ugotovitvi, da je bilo dediču v Nemčiji sodno pisanje (obvestilo o uvedbi zapuščinskega postopka v Sloveniji in poziv k podaji dedne izjave), vročeno s fikcijo. Ker pritožnica ni bila obveščena o nobenih drugih pridobljenih podatkih,³ izdani sklep za pritožnico predstavlja presenečenje. Zaradi očitane in ugotovljene absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je bilo treba že iz tega razloga sklep razveljaviti in zadevo sodišču prve stopnje vrniti v nadaljnji postopek.

5Iz podatkov spisa izhaja, da je bil zapustnik državljan Republike Slovenije, da ima v Sloveniji nepremično premoženje, da je tukaj prejemal pokojnino in da je pred smrtjo prebival na naslovu v Nemčiji. Pritožnica je njegova hči. Na zapuščinski obravnavi je povedala, da je imel zapustnik še enega sina v Nemčiji, da ji je podatke o njem dala teta, sama pa ne z njim ne z očetom ni imela stikov, da ju je nazadnje videla pri svojih osmih letih in da oče zanjo nikoli ni plačeval preživnine. Zgolj na podlagi te njene izpovedbe je sodišče ugotovilo, da je zapustnik živel v Nemčiji od leta 1981 ter ocenilo, da ni bival v Nemčiji le iz ekonomskih razlogov, ker je imel (tudi) tam sina in s Slovenijo ni ohranil močnih vezi. Po takih dejanskih ugotovitvah je ob citiranju materialnopravnih izhodišč iz Uredbe ocenilo, da je bilo zapustnikovo običajno prebivališče v Nemčiji. Odločilo je, da ni pristojno za obravnavani zapuščinski postopek in ga zaključilo.

6Glede na povzete dejanske ugotovitve gre za primer dedovanja s čezmejnim elementom. V takih primerih morajo slovenska sodišča najprej odločiti o svoji mednarodni pristojnosti. Če slovensko sodišče ni mednarodno pristojno, se mora po uradni dolžnosti izreči za nepristojno. Tudi pravno izhodišče sodišča prve stopnje za presojo mednarodne pristojnosti v obravnavani zadevi je pravilno. Primere dedovanja s čezmejnim elementom ureja Uredba o dedovanju, ki združuje določbe o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, ter priznavanju in izvrševanju odločb. Gre za pravno zavezujoč akt v Republiki Sloveniji, ki se uporablja za odločanje o dedovanju po osebah, ki so umrle na ali po 17. 8. 2015, torej tudi za zapustnika, ki je umrl ... 2021.

7Uredba določa pravila o mednarodni pristojnosti sodišča (4. do 11. člen Uredbe) v državah članicah v civilnih in nepravdnih postopkih na podlagi koncepta poenotenega dedovanja in osebne okoliščine običajnega prebivališča zapustnika ob smrti kot najprimernejše okoliščine za določitev pristojnosti. Sodišče, pristojno v skladu z Uredbo, odloča v zapuščinskem postopku glede celotnega premoženja zapustnika (premičnega in nepremičnega), ne glede na to, kje se nahaja. Kot primarno navezno okoliščino za določitev pristojnega sodišča (in tudi za določitev prava, ki se uporabi za dedovanje) določa običajno prebivališče, ki ga je zapustnik imel ob smrti (4. člen Uredbe). Uredba ne opredeljuje pojma običajno prebivališče zapustnika ob smrti in tudi ne napotuje na pravo držav članic. Pri razlagi tega pojma je treba izhajati iz avtonomne opredelitve, ki jo določbi daje pravo EU.⁴ Na podlagi Uredbe se navezna okoliščina običajnega prebivališča uporabi za celotno zapuščino. Določitev običajnega prebivališča je torej dejansko vprašanje, ki ga mora rešiti sodišče, upoštevajoč več meril, ki so primeroma našteta v 23. in 24. točki besedila preambule Uredbe. Organ, ki obravnava dedovanje, mora za določitev običajnega prebivališča oceniti vse okoliščine zapustnikovega življenja v letih pred njegovo smrtjo in ob njegovi smrti, pri čemer mora upoštevati vsa pomembna dejstva, zlasti kako dolgo in kako pogosto je bil zapustnik v zadevni državi, pod katerimi pogoji in zakaj je tam bival. Običajno prebivališče mora izkazovati posebej tesno in trdno povezavo z zadevno državo. Bistvena je ugotovitev, v kateri državi je imel dejansko središče življenjskih interesov, glede na družino in svoje družabno življenje.

8Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je pri presoji običajnega prebivališča zapustnika relevantna okoliščina tudi dejstvo, kje je zapustnik bival z družino. Vendar pritožba upravičeno opozarja, da sodišče morebitnih družinskih vezi s sinom v Nemčiji ni dovolj raziskalo in jim je najmanj preuranjeno pripisalo preveliko težo. Prezrlo je, da je imel zapustnik le dva dediča, ki živita v različnih državah. Dokazna ocena, oprta na njeno izjavo, ko v pritožbi ponavlja, da o polbratu, niti o družinskem življenju zapustnika v Nemčiji ne ve ničesar, je nepopolna. Najmanj kar je, bi moralo sodišče o tej navezni okoliščini zaslišati pritožničino teto, pri kateri je pritožnica dobila osnovne osebne in rojstne podatke o svojem polbratu. Zaslišanje navedene priče je primerno tudi zato, ker, kot poudarja pritožnica, niti sodišče samo ni moglo vzpostaviti stika z drugim dedičem v Nemčiji (zadovoljilo se je z domnevo o fikciji vročitve sodnega pisanja na naslov, ki ga je podala dedinja), in ker pritožnica v pritožbi izpostavlja nova dejstva, o katerih doslej še ni mogla izpovedovati, ker o njih ni bila niti vprašana, in sicer: o izmeničnem življenju zapustnika v Sloveniji in Nemčiji oziroma o ohranjanju vezi s tukajšnjimi sorodniki (sestro) ter o bivanju v Nemčiji zgolj zaradi ekonomskih interesov. Upoštevaje prejemanje pokojnine v Sloveniji ter trditve, da je imel tu celotno svoje premoženje, se ob dejstvu, da je bil slovenski državljan, nakazuje, da je imel z državo izvora tesnejše vezi kot z državo zadnjega bivališča. V spisu še ni nobenih podatkov o morebitnem premoženju v Nemčiji, pa tudi ne podatka o morebitni uvedbi zapuščinskega postopka v Nemčiji. Če držijo pritožbene navedbe, da v Nemčiji ni imel premoženja in da s Slovenijo ni prekinil povezav, bi bili okoliščini državljanstva in kraja njegovega premoženja ob ostalih relevantnih okoliščinah (družinske vezi, dva dediča v različnih državah članicah), lahko močan indic, ki bi kazal na pristojnost slovenskega zapuščinskega sodišča. Iz 24. točke uvodnih določb Uredbe namreč izhaja, da sta lahko v primerih, ko je bil zapustnik bivanjsko oziroma interesno povezan z več državami, njegovo državljanstvo ali kraj, kjer se nahaja njegovo glavno premoženje, poseben dejavnik v skupni oceni vseh dejanskih okoliščin pri ugotavljanju njegovega običajnega prebivališča za določitev pristojnosti zapuščinskega sodišča.

9Ker sodišče prve stopnje torej še ni dovolj raziskalo družinskih vezi zapustnika, niti ostalih pomembnih okoliščin za ugotovitev zapustnikovega običajnega prebivališča, je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V njem naj zapuščinsko sodišče najprej preveri, ali je že uveden zapuščinski postopek po zapustniku v Nemčiji. Če bo ugotovilo, da ni, naj pri presoji mednarodne pristojnosti oziroma ugotovitvi, ali je samo pristojno za odločanje v obravnavani zapuščinski zadevi, po zaslišanju dedinje, njene tete ter ustreznih dodatnih poizvedbah podrobneje in natančneje ugotovi relevantne okoliščine o tem, kje je imel zapustnik dejansko središče življenjskih interesov. Pri tem naj upošteva izhodišča za določitev običajnega prebivališča, podana v 23. in 24. točki uvodnih določb Uredbe in zgornji obrazložitvi.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Zakon o dedovanju, Ur. list SRS, št. 15/1976 s spremembami.
³ V spisu ni podatkov o morebitnih poizvedbah, ali je v Nemčiji že v teku zapuščinski postopek po zapustniku.
⁴ Dr. Tjaša Ivanc, v Vpliv evropske uredbe o dedovanju na slovensko dedno pravo - nič novega ali leži kaj pod površino, Pravna praksa, 2014, št. 9, stran 22, in dr. Judita Dolžan in prof. dr. Claudia Rudolf, Uredba o dedovanju v teoriji in praksi, Pravosodni bilten 2/2017, MP CIP, Ljubljana, stran 35 in naslednje.