UPRS Sodba I U 304/2020-38

I. Odločba Upravne enote Ljubljana, št. 352-40/2018-26, z dne 13. 8. 2019 se odpravi ter se zadeva vrne v ponovni postopek istemu organu.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom Občine Brezovica se zavrne.

Potek upravnega postopka

1Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se v korist razlastitvene upravičenke Občine Brezovica razlasti nepremičnina s parc. št. ... k. o. Brezovica v dosedanji lasti tožnice kot razlastitvene zavezanke (v 1. točki izreka), da je pravnomočnost te odločbe podlaga za izbris zaznambe uvedbe razlastitvenega postopka in vpis lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. ... k. o. Brezovica v korist razlastitvene upravičenke Občine Brezovica (v 2. točki izreka), in da razlastitvena upravičenka in tožnica kot razlastitvena zavezanka lahko vložita predlog za odmero odškodnine za razlaščeno nepremičnino v nepravdnem postopku na pristojnem sodišču (v 3. točki izrek).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je izdana v ponovnem postopku, potem ko je bila v pritožbenem postopku odločba z dne 7. 11. 2018 odpravljena ter zadeva vrnjena v nov postopek. Upravni organ je odločbo izdal na podlagi ugotovitev, da je javna korist za prevzem objekta gospodarske javne infrastrukture – javne poti izkazana. Razlastitev je bila zahtevana zaradi prevzema kategorizirane javne poti, odsek ..., ki je bila kategorizirana z Odlokom o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Brezovica, Uradni list RS, št. 36/2009 (v nadaljevanju Odlok o kategorizaciji/2009), cesta pa sodi med gospodarsko javno infrastrukturo. Po pregledu dokumentacije in vpogledu v javne evidence je upravni organ ugotovil, da po nepremičnini parc. št. ... k. o. Brezovica poteka predmetna javna cesta. Razlastitveni namen mora obstajati na dveh ravneh. Prva raven je javna korist, ki jo mora opredeliti zakonodajalec v zakonodajnem postopku, to je tako imenovana abstraktna korist. Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) v 1. točki prvega odstavka 193. člena določa, da se nepremičnina lahko razlasti za gradnjo ali prevzem objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture in grajenega javnega dobra. V skladu s petim odstavkom 194. člena ZUreP-2 je javna korist za prevzem nepremičnin izkazana pri grajenih objektih gospodarske javne infrastrukture, ki so evidentirani v katastru gospodarske javne infrastrukture. Upravni organ je ugotovil, da je predmetna cesta že zgrajena in je tudi evidentirana v katastru gospodarske javne infrastrukture. Po tej cesti poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 3. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Druga raven pa je javna korist, ki mora biti ugotovljena v konkretnem primeru za konkretno nepremičnino. Upravni organ po vpogledu v dokumentacijo in javne evidence ugotavlja, da je predmetna nepremičnina nujno potrebna za dostop do bližnjih objektov in zemljišč, saj cesta, ki poteka po predmetni nepremičnini, predstavlja edini dostop do teh objektov in zemljišč. Javne koristi, ki jo prevzem predmetne javne ceste zasleduje, tako ni mogoče doseči na drugačen način. Občina tudi ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena, saj predmetna cesta v naravi že poteka in prestavitev njene trase tudi ni možna. Pojem javna korist zahteva tehtanje teže javnega interesa na eni strani in teže zasebnega interesa (ohraniti lastnino nedotaknjeno) na drugi strani. Obstajati mora realna javna potreba, ki jo je mogoče določno in konkretno opredeliti, med več možnimi posegi, s katerimi se lahko doseže isti namen, je potrebno izbrati tistega, ki je za lastnika najblažji, javna korist pa mora biti sorazmerna s težo posega v lastninsko pravico, ki jo povzroči prisilna omejitev lastninske pravice. Upravni organ ugotavlja, da obstaja sorazmerje med težo posega v lastninsko pravico razlastitvene zavezanke, to je razlastitvijo, in med javno koristjo razlastitvenega namena, to je prevzemom kategorizirane občinske javne ceste. Lastninska pravica razlastitvene zavezanke tudi ne bo prizadeta v veliki meri, saj se bo predmetna nepremičnina še naprej uporabljala za enak namen kot doslej (kot cesta), hkrati pa bo razlastitveni zavezanki zagotovljena pravica do ustrezne odškodnine zaradi razlastitve. Poleg tega bo predmetna cesta zaradi razlastitve vzdrževana, varna in komunalno opremljena, kar je dolžna zagotoviti razlastitvena upravičenka. Upravni organ še dodaja, da ni sledil navedbam tožnice kot razlastitvene zavezanke, podanih na ustnih obravnavah 11. 10. 2018 in 4. 6. 2019, da predmetna cesta ni javna cesta ter da dostopa po tej cesti nima vsak, pač pa le lastniki stanovanjskih objektov ob tej cesti. Predmetna javna pot namreč predstavlja kategorizirano občinsko javno cesto in je edini dostop do stanovanjskih objektov ob tej cesti ter kot taka mora biti v lasti občine.

2Ministrstvo za okolje in prostor (drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 27. 1. 2020 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo.

Navedbe strank v upravnem sporu

3Tožnica v tožbi meni, da zakonski pogoji za razlastitev nepremičnine s parc. št. ... k. o. Brezovica niso izpolnjeni. Ne strinja se s stališčem toženke, da je v konkretnem primeru podana podlaga za razlastitev v določbi petega odstavka 194. člena ZUreP-2, zaradi česar meni, da je izpodbijana odločba pravno nepravilna in da jo je treba odpraviti. ZUreP-2 za razlastitev določa naslednje kumulativno podane pogoje: da je podana javna korist, da je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Tožnica meni, da v konkretnem primeru za razlastitev ni izpolnjen že prvi zakonski pogoj, saj ni podana javna korist za razlastitev nepremičnine. Toženka obstoj javne koristi za razlastitev utemeljuje na določbi petega odstavka 194. člena ZUreP-2, po katerem se šteje, da je javna korist podana pri že zgrajenih objektih gospodarske infrastrukture, ki so evidentirani v katastru gospodarske javne infrastrukture. Vendar pa po mnenju tožnice zgolj vpis v kataster gospodarske javne infrastrukture še ne pomeni, da je cesta, ki poteka po nepremičnini, tudi javna cesta. Zaključek toženke, da gre pri predmetni poti za javno cesto, je pravno napačen. Da ne gre za javno cesto, dokazuje tudi stanje v naravi, saj je pot dejansko kolovoz, ki so vzpostavili pravni predniki tožnice za dostop do svojih kmetijskih zemljišč. Tudi izvedeni ugotovitveni postopek je pokazal, da predmetna pot nikakor ni javna pot oziroma javna cesta. Tako tožnica kot lastniki stanovanjskih objektov ob poti (služnostni upravičenci) so soglasno potrdili, da ne gre za javno pot, saj ta pot ni v splošni javni rabi, temveč jo uporabljajo zgolj služnostni upravičenci. Ugotovitev toženke, da po tej cesti poteka cestni promet skladno z določilom prvega odstavka 3. člena ZCes-1, je zato napačna. Skladno s citirano zakonsko določbo so javne ceste prometne površine, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsak prosto uporablja. V postopku pa sta tožnica in vsi služnostni upravičenci potrdili, da cesta ni splošno prometna in je ne more uporabljati vsakdo. Ta pot ni v splošni uporabi, zato iz statusa javne ceste zgolj na podlagi vpisa statusa ceste v kataster gospodarske javne infrastrukture ni mogoče pripisati. Tudi dejstvo, da je pot kategorizirana kot javna pot pod zap. št. ... 4. člena Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Brezovica (Uradni list RS, 66/2017) (v nadaljevanju Odlok o kategorizaciji/2017) samo po sebi ne more pomeniti, da je sporna pot javna pot. Navedeni Odlok je po mnenju tožnice v nasprotju z določbo 33. člena Ustave in torej neustaven. Ustavno sodišče je namreč že v več odločbah (npr. U-I-75/2011 z dne 6. 7. 2011, U-I-26/2012 z dne 13. 6. 2013, U-I-21/12 z dne 6. 6. 2013) zavzelo stališče, da kategorizacija javne poti, ki poteka po zasebnem zemljišču pomeni nedopusten poseg v lastninsko pravico in je zato neustavna. Sklicevanje toženke na Odlok, ki je neustaven, pravno ni sprejemljivo. Neustaven Odlok ne ustvarja nobenih pravnih učinkov in ga upravni organ ne bi smel upoštevati, prav tako pa ga ne sme upoštevati tudi sodišče. Zaradi neustavnosti Odloka pot, ki poteka po nepremičnini, tudi ne ustreza opredelitvi javne ceste, kot jo določa 24. točka 2. člena ZCes-1. Tožnica nasprotuje tudi ugotovitvi, po kateri dejstvo povezave med stanovanjskimi objekti z naseljem ..., kaže na to, da je pot javna. Taka ugotovitev nima nobene dejanski in pravne podlage. Tožnica je dalje prepričana, da tudi ni izpolnjen nadaljnji zakonski pogoj, to je, da je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna. Javna korist, kot že navedeno, sploh ni izkazana, poleg tega pa tudi ni bilo v postopku izkazano, da bi bila razlastitev nujno potrebna za dosega javne koristi. Obrazložitev, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Organ namreč ni navedel, kateri so tisti objekti oziroma zemljišča, dostop do katerih je nujno potreben. Prvostopenjski organ na tako splošni ravni, brez ustrezne konkretizacije, ne bi mogel utemeljiti razlastitev kot enega najhujših posegov v zasebno lastnino, ki je pravica ustavnega ranga. Tožnica še izpostavlja, da imajo lastniki stanovanjskih stavb in zemljišč, ki po tej poti dostopajo, uporabo te poti urejeno kot služnost in jo neovirano izvršujejo. Nadalje pa je napačna tudi ugotovitev prvostopenjskega organa, da obstoji sorazmerje med težo posega v lastninsko pravico in med javno koristjo razlastitvenega namena. V konkretnem primeru o sorazmernosti posega v lastninsko pravico tožnice ni mogoče govoriti. Tožnica je prepričana, da gre za prekomeren in neutemeljen poseg, za kar ni nobene dejanske potrebe in pravne podlage. Utemeljitev, da lastninska pravica tožnice ne bo prizadela v preveliki meri, je vsebinsko prazna. Poleg tega odpira vprašanje, zakaj je razlastitev sploh potrebna, če se bo nepremičnina uporabljala za enak namen kot do zdaj. S tem tudi organ implicitno pritrjuje, da razlastitev ni nujno potrebna. Tožnica še dodaja, da predmetna nepremičnina ni komunalno opremljena, po nepremičnini ne poteka noben električni vod, kanalizacija, plin ali optični kabel. Občina Brezovica pa nepremičnine tudi ne vzdržuje, zato to ne more biti argument za prenos lastninske pravice na tej nepremičnini na Občino Brezovica. Tožnica še opozarja, da razlastitvena upravičenka ni zahtevala odločanja o izbrisu služnosti pri nepremičnini, kar pomeni, da bodo tudi po eventualni razlastitvi in vpisu lastninske pravice na ime Občine Brezovica te služnosti ostale. Tožnica sodišču predlaga, da po opravljeni javni glavni obravnavi razsodi, da se izpodbijana odločba odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

4Toženka na tožbo ni odgovorila.

5Tožba je bila poslana v odgovor tudi Občini Brezovica, kot stranki z interesom. Ta v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodaja, da je predmetna cesta javna cesta, ki izpolnjuje pogoje za kategorizacijo. Nerelevantno za postopek pa je, ali gre za makadamsko cesto ali za asfaltirano cesto. Zakon o cestah določa natančne pogoje za kategorizacijo, zato je bila predmetna cesta lahko tudi kategorizirana. Tožnica pa sicer niti ne ugovarja, da cesta ne bi izpolnjevala pogojev za kategorizacijo. Že v teku upravnega postopka je bilo povedano, da predmetna cesta predstavlja edino prometno žilo, ki trenutno napaja naselje treh stanovanjskih objektov, poteka pa še do nepozidanega stavbnega območja v nadaljevanju ceste, v katerem bodo v prihodnosti še novi objekti. V cestnem telesu je predvidena tudi vsa komunalna infrastruktura. Pri tem ne gre za zasebno komunalno infrastrukturo, temveč za javno komunalno infrastrukturo, ki bo v lasti občine (primarni vodi). Občina predmetno cesto tudi vzdržuje in na njej opravlja vse javne službe. Cesta obstoji že od leta 2006, kar je razvidno iz ortofoto posnetka, ki ga prilaga tožbi. Gre za dokument, ki javno dostopen in stranka predlaga sodišču, da z vpogledom v aplikacijo preveri stanje oziroma obstoj ceste v letu 2006. Z navedenim je tudi izkazana javna korist. Predmetno cesto uporabljajo lahko vsi občani in je tako dana v splošno rabo. Noben predpis ne določa, da cesta v javni rabi ne more biti cesta, ki vodi do posameznih naselij. Občina mora skrbeti za razvoj občine, s tem pa tudi za gradnjo javne infrastrukture. Ker predmetna cesta povezuje obstoječe naselje in vsaj še eno nastajajoče naselje, ne more biti dvoma, da gre za cesto v javni rabi. S tem sta izpolnjena oba pogoja za razlastitev, torej tako javna korist kot tudi nujnost. Vsekakor pa je javna korist v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, saj sicer povezave med glavno prometnico in posameznimi naselji ne bi bilo. Pravilna je tudi ugotovitev organa, da je podlaga za razlastitev podana v določbi petega odstavka 194. člena ZUreP-2, saj je predmetna pot evidentirana v katastru gospodarske javne infrastrukture. S tem je, upoštevaje določbe prvega odstavka 193. člena navedenega zakona izkazana javna korist. Za razlastitveni postopek pa je tudi povsem nerelevantno, ali imajo posamezni lastniki že urejen dostop s služnostmi. Stranka z interesom še izpostavlja, da iz odločitev Ustavnega sodišča izhaja, da občinam celo nalagajo dolžnost izpeljave razlastitve tistih nepremičnin, ki po zakonu izpolnjujejo pogoje za javno pot. Dekategorizacija ceste, kot jo zagovarja tožnica, iz razloga trajnostnega vidika urejanja po ZUreP-2 in skladno z Zakonom o cestah in občinskimi odloki ne pride v poštev. Občine kategorizirajo ceste na podlagi Zakona o cestah (ZCes-1) skladno z določbami Uredbe o merilih za kategorizacijo javnih cest (v nadaljevanju Uredba) in Pravilniku označevanja javnih cest in o evidencah o javnih cestah in objektih na njih. Občina Brezovica je v letu 2016 pristopila k celoviti prenovi Odloka o kategorizaciji/09. Na ta način so se pridobili aktualni podatki s terena, na podlagi katerih se je pripravila sprememba odloka. Za predmetno cesto so bili izpolnjeni vsi pogoji, da se kategorizira, s tem pa so izpolnjeni tudi pogoji za razlastitev. Stranka z interesom sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

6Tožba je bila poslana v odgovor tudi ostalim strankam z interesom, vendar nobena od njih odgovora ni podala.

Odločanje po sodniku posamezniku

7Sodišče je 27. 9. 2022 sprejelo sklep I U 304/2020, da v zadevi odloča sodnica posameznica. Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale, ne pisno ne na posebno vprašanje sodnice na glavni obravnavi.

Glavna obravnava

Sodišče je 25. 10. 2022 opravilo javno glavno obravnavo. Obravnave so se udeležili tožeča stranka in stranke z interesom. Na glavni obravnavi je sodišče izvedlo dokaze z vpogledom v listine v sodnem spisu (A2, A3, C2) in listine upravnega spisa. Zavrnilo pa je dokazne predloge stranke z interesom Občine Brezovica kot razlastitvene upravičenke: dokazni predlog za vpogled v zemljiško knjigo glede lastništva parc. št. ... k. o. Brezovica ter glede vpisa služnosti na njej v korist strank z interesom B. B. in C. C. v tem upravnem sporu, saj gre za nesporna dejstva. Sodišče je zavrnilo tudi dokazni predlog Občine Brezovica za postavitev izvedencev geodetske in cestne stroke kot nedovoljen nov dokaz; postavitev izvedencev je bila predlagana zaradi dokazovanja, da predmetna cesta izpolnjuje pogoje za kategorizacijo, tak dokaz pa bi mogel biti predlagan že v upravnem postopku, pa ni bil, čeprav je vseskozi (bilo) sporno, ali gre za javno cesto. Sicer pa sta razlastitvena zavezanka in razlastitvena upravičenka v svoji besedi vztrajali pri stališčih iz tožbe in odgovora na tožbo, ter svoja stališča še dodatno argumentirali.

K I. točki izreka:

8Tožba je utemeljena.

9V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da se tožnici kot razlastitveni zavezanki razlasti nepremičnino s parc. št. ... k. o. Brezovica v korist Občine Brezovica kot razlastitvene upravičenke.

10Organ je odločitev oprl na določbi 1. točke prvega odstavka 193. člena ZUreP-2 in petega odstavka 194. člena tega zakona ter na ugotovitev, da je javna korist za prevzem na predmetni nepremičnini zgrajene ceste izkazana, saj je ta evidentirana v katastru gospodarske javne infrastrukture. Upoštevaje 192. člen ZUreP-2 pa je presodil tudi, da je razlastitev predmetne nepremičnine dopustna.

11Po 1. točki 193. člena ZUreP-2 se (ob pogojih 192. člena tega zakona) nepremičnino lahko razlasti med drugim za prevzem objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture; za prevzem objektov in omrežij se šteje pridobitev lastninske ali druge stvarne pravice na teh nepremičninah, na katerih so zgrajeni objekti in omrežja gospodarske javne infrastrukture. Po petem odstavku 194. člena tega zakona pa se šteje, da je javna korist za prevzem nepremičnin izkazana pri že zgrajenih objektih in omrežjih gospodarske javne infrastrukture ali njihovih delih, ki so evidentirani v katastru gospodarske javne infrastrukture.

12Tožnica ugovarja, da javna korist za razlastitev njene nepremičnine ni izkazana. Navaja, da vpis v kataster javne infrastrukture še ne pomeni, da je cesta, ki po predmetni nepremičnini poteka, javna cesta, saj je v naravi kolovoz, ki ni v splošni rabi; kategorizirana je sicer kot javna pot, vendar je Odlok o kategorizaciji/2017 v nasprotju z določbo 33. člena Ustave in torej protiustaven ter zato ne ustvarja nobenih pravnih učinkov, pot pa tako ne ustreza opredelitvi javne ceste, podani v 24. točki prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah (ZCes-1). Po mnenju tožnice tudi ni izpolnjen nadaljnji zakonski pogoj, da je za dosego javne koristi razlastitev nujno potrebna, saj javna korist sploh ni izkazana, ne glede na to pa je izpolnjevanje tega pogoja organ podal le na splošni ravni, brez ustrezne konkretizacije, poleg tega tudi ni podano sorazmerje med težo posega v lastninsko pravico tožnice in med javno koristjo, ki bi bila z razlastitvijo dosežena.

13Tudi po presoji sodišča organ ni imel podlage za zaključek, da je javna korist za prevzem nepremičnine v lasti tožnice parc. št. ... k. o. Brezovica z zgrajeno cesto izkazana. Organ svoj zaključek opira na ugotovitev, ki sicer ni sporna, da je predmetna cesta evidentirana v katastru gospodarske javne infrastrukture. Vendar pa se sodišče s tožnico strinja, da navedeni cesti statusa gospodarske javne infrastrukture ni mogoče pripisati. Predmetni cesti se namreč status gospodarske javne infrastrukture pripisuje glede na njeno opredelitev kot kategorizirane javne poti. Vendar pa sodišče sodi, enako kot tožnica, da je Odlok o kategorizaciji/2017 v delu, kolikor kategorizira predmetno pot v njenem poteku po zemljišču v lasti tožnice, neustaven. Ustavno sodišče je v številnih odločbah, v katerih je presojalo skladnost občinskih odlokov o kategorizaciji cest, ki so potekale po zemljiščih v zasebni lasti, presodilo, da so ti odloki v tem delu neustavni. Ustavno sodišče je v odločbi U–I–387/02 z dne 20. 5. 2004 izrecno pojasnilo, da kategorizacija javnih cest na zemljiščih v zasebni lasti sama po sebi ne more biti podlaga za prenos lastninske pravice na teh zemljiščih. Kategorizacija ceste, ki poteka po zemljišču v zasebni lasti, je torej neustavna; to pomeni, da okoliščina že kategorizirane ceste sama po sebi ne more utemeljiti javnega interesa za razlastitev tega zemljišča; nasprotno stališče bi pomenilo, da bi bil javni interes utemeljevan s stanjem, ki je neustavno¹.

14Sodišče ugotavlja, da iz zahteve za razlastitev² Občine Brezovica izhaja, in enako iz izpodbijane odločbe, da je bila predmetna cesta v odseku št. ... kategorizirana kot javna pot najprej z Odlokom o kategorizaciji/2009; to kategorizacijo je povzel nato Odlok o kategorizaciji/2017; v navedenem odloku je odsek št. ... kategoriziran kot javna pot v 4. členu pod št. ... . Ni sporno, da navedeni odsek poteka po parc. št. ... k. o. Brezovica, ki je v lasti tožnice. Glede na predhodno povedano je Odlok o kategorizaciji/2017 v navedenem delu, zaporedna številka ... 4. člena, neustaven³ (neskladje z 69. členom Ustave).

15Sodišče (pa) neustavnega podzakonskega akta v skladu z institutom exceptio illegalis ne upošteva. Iz 125. člena Ustave izhaja, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon, oziroma razloženo po nasprotnem razlogovanju, da sodniki pri opravljanju sodniške funkcije niso vezani na podzakonske predpise. Glede na to velja, da če sodnik meni, da podzakonski akt, ki bi ga moral pri sojenju uporabiti, ni v skladu z Ustavo ali z zakonom, ga ne sme uporabiti (t. i. exceptio illegalis). Sodišče se tako ne strinja s stranko z interesom Občino Brezovica, da mora Upravno sodišče Odlok o kategorizaciji/2017 kot veljaven spoštovati, in da dokler se ne dokaže njegova nezakonitost oziroma protiustavnost, ostaja predmetna cesta kategorizirana. Stranka z interesom tako zmotno meni, da se v razlastitvenem postopku pred Upravnim sodiščem ni mogoče sklicevati na neustavnost navedenega odloka ter da bi tožnica neustavnost odloka lahko uveljavljala zgolj, če bi tako predhodno presodilo Ustavno sodišče. Pri tem sodišče še dodaja, da na njegovo drugačno presojo tudi ne more vplivati okoliščina, da je h predmetni kategorizaciji občinskih cest, določeni z Odlokom o kategorizaciji/2017, bilo pridobljeno, kot izpostavlja stranka z interesom in izhaja tudi iz odloka (5. člen), soglasje Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo.

16Kolikor Občina Brezovica izpostavlja še, da je Ustavno sodišče v svojih odločitvah celo „nalagalo dolžnost“ občinam, da morajo izpeljati razlastitve tistih nepremičnin, ki izpolnjujejo pogoje za javno pot, pa sodišče odgovarja, da je Ustavno sodišče v številnih odločbah, s katerimi je razveljavilo odloke o kategorizaciji v delu, kjer je pot potekala po zasebnem zemljišču⁴, razlogovalo, da morajo občine takšna zemljišča pred kategorizacijo pridobiti s pravnim poslom oziroma v postopku razlastitve, pri čemer pa to sodišče dodaja, da mora biti postopek razlastitve voden zakonito (razlastitveni namen prevzema zgrajene javne ceste ni dopusten, v poštev lahko pride razlastitveni namen za gradnjo ceste).

17Občina Brezovica je v odgovoru na tožbo in tožbene ugovore, da zaradi neustavnosti Odloka o kategorizaciji/2017 pot, ki poteka po predmetni nepremičnini, ne ustreza opredelitvi javne ceste, tudi predlagala postavitev izvedencev geodetske in cestne stroke, ki bi podala mnenje, ali predmetna cesta izpolnjuje pogoje za kategorizacijo. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo iz razloga prekluzije (52. člen ZUS-1), ker bi ga stranka mogla uveljavljati v upravnem postopku ter ker ni prepričala z opravičilom, da tako ni ravnala, ker naj bi v upravnem postopku zatrjevana dejstva ne kazala na spornost dejstva kategorizacije predmetne ceste kot javne ceste, saj to ne drži. K navedenemu sodišče še dodaja, da gre tudi za nerelevanten dokaz, kajti četudi bi se izkazalo, da so (bili) pogoji za kategorizacijo (povezovalne funkcije in prometnotehnične lastnosti) izpolnjeni, pa razglasitev ceste za javno cesto določene kategorije na zemljišču v zasebni lasti po že povedanem ni mogoča (je protiustavna).

18V zvezi z navedbami Občine Brezovica sodišče še dodaja, da se z njo sicer strinja, da je za razlastitveni postopek pravno nerelevantno, ali imajo lastniki objektov ob predmetni cesti že urejen dostop s služnostmi, vendar navedena presoja glede na povedano ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča o tožbi.

19Glede na povedano je nezakonit zaključek organa o tem, da je za razlastitev nepremičnine s parc. št. ... k. o. Brezovica v korist Občine Brezovica kot razlastitvene upravičenke razlastitveni namen iz prve alineje prvega odstavka 193. člena ZUreP-2 - prevzem objekta gospodarske javne infrastrukture – (kot eden od po zakonu dopustnih) izkazan; posledično je nezakonit tudi njegov zaključek, da je za razlastitev izkazana javna korist po petem odstavku 194. člena ZUreP-2. Taka ugotovitev sodišča pa terja ugoditev tožbi in odpravo izpodbijane razlastitvene odločbe (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter vrnitev zadeve upravnemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek tega člena).

20Ker je sodišče izpodbijano odločbo moralo odpraviti že iz razloga neizkazane javne koristi, je ob tem presoja preostalih tožbenih ugovorov (da predmetna razlastitev za dosego javne koristi ni nujno potrebna ter da javna korist, dosežena z razlastitvijo, ni v sorazmerju s posegom v lastninsko pravico tožnice) brezpredmetna ter se sodišče do njih vsebinsko ne opredeljuje.

21V ponovnem postopku je organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V zvezi s tem sodišče dodaja, da mora organ upoštevati, da javna korist za razlastitev ne more biti utemeljevana s stanjem, ki je neustavno. Po že povedanem tako vodenje razlastitvenega postopka na podlagi doslej uveljavljanega razlastitvenega namena – prevzema predmetne ceste kot (zgrajene) gospodarske javne infrastrukture – ne more voditi do razlastitve. To pomeni, da zahtevi za razlastitev, če zahtevek ne bo spremenjen, tako da bo utemeljen na dopustnem razlastitvenem namenu (npr. zaradi gradnje ceste – prva alineja prvega odstavka 193. člena ZUreP-2 v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 194. člena tega zakona), ne bo mogoče ugoditi.

K II. točki izreka:

22Tožnici je sodišče priznalo povrnitev stroškov postopka na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, in sicer jih je odmerilo po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika o odmeri stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 385,00 EUR, z 22 % DDV, ker je tožničin pooblaščenec zavezanec za DDV.

K II. točki izreka:

23Stroškovni zahtevek stranke z interesom Občine Brezovica pa je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Stranka je namreč v tem upravnem sporu nastopala na strani toženke, ki v postopku ni uspela.

¹ Tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 11/2022 z dne 13. 7. 2022
² Dopolnitve z dne 6. 9. 2018
³ Primerjaj npr. odločbo Ustavnega sodišča U-I-190/2020 z dne 10. 3. 2022
⁴ Npr. U-I-284/11 z dne 29. 12. 2012, U-I-289/12 z dne 24. 1. 2013, U-I-190/2020 z dne 10. 3. 2022 itd.