UPRS Sklep I U 1336/2022-53

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških si sodišče pridrži za končno odločitev.

1Tožeča stranka je zoper toženi stranki Republiko Slovenijo, Gregorčičeva ulica 20, Ljubljana in Osnovno šolo R., vložila tožbo na Okrajno sodišče v Ljubljani zaradi varstva ustavnih pravic in plačila odškodnine. V tožbi je tožeča stranka predlagala, naj se toženima strankama prepove pogojevati vstop v šolo in izvajanje izobraževanja z izpolnjevanjem pogoja PCT in naj se jima odredi, da sta dolžni dopustiti obiskovanje šole brez izpolnjevanja tega pogoja, ter naj se jima tudi v bodoče prepove pogojevati obiskovanje šole z izpolnjevanjem pogoja PCT, v primeru kršitve prepovedi pa sta dolžni plačati znesek 3.000,00 EUR. Prav tako tožeča stranka zahteva, naj ji toženi stranki plačata odškodnino v višini 3.000,00 EUR ter povrneta stroške postopka.

2Hkrati s tožbo je tožeča stranka predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odredi, da sta dolžna toženi tožeči stranki dopustiti obiskovanje šole brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT, v primeru kršitve prepovedi pa sta dolžni tožeči stranki plačati 3.000,00 EUR za vsako posamezno kršitev prepovedi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe. Izdajo začasne odredbe tožeča stranka utemeljuje z navedbo, da se v času šolanja od doma izobraževanje ne izvaja in da lahko učenci le samostojno obiskujejo spletne učilnice. Otroci tako ne bodo ocenjeni, kar pomeni, da tožeča stranka izobraževanja ne more zaključiti.

3Okrajno sodišče v Ljubljani se je s sklepom II P 1523/2021 z dne 7. 12. 2021 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o nedenarnem zahtevku (1. in 2. točka tožbenega predloga) in o predlogu za izdajo začasne odredbe ter o stroškovnem delu v zvezi s tem.

4Tožbeni zahtevek je tožeča stranka z dopolnitvijo z dne 29. 4. 2022 spremenila tako, da je predlagala, naj se ugotovi, da je bila zahteva toženih strank po trikrat tedenskem testiranju, kot pogoju za izvajanje dolžnosti vzgoje in izobraževanja nezakonita in je nedopustno posegala v pravice tožnika iz 2., 14., 18., 22., 34., 35., 56. in 57. člena Ustave RS. Hkrati je tožeča stranka zahtevala, naj se toženima strankama tudi v bodoče prepoveduje tožniku pogojevati vstop v šolo z izpolnjevanjem pogoja PCT. V primeru kršitve je bilo predlagano, naj toženi stranki plačata stranki znesek 3.000,00 EUR za vsako posamezno kršitev prepovedi, zahtevana pa je tudi povrnitev stroškov postopka.

5Upravno sodišče RS je s sklepom I U 641/2022-25 z dne 20. 5. 2022 tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Tožbo je zavrglo iz razloga, ker akti, ki jih je izdala prvo tožena stranka, ne morejo biti predmet upravnega spora, ker gre za splošne abstraktne pravne akte. Tožbo zoper drugo toženo toženo stranko, to je Osnovno šolo R., pa je zavrglo iz razloga, ker izpodbijana dejanja niso dejanja, ki bi se lahko izpodbijala v upravnem sporu. Ker je sodišče tožbo zavrglo, je hkrati zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker je obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo tudi procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe.

6Vrhovno sodišče je s sklepom I Up 149/2022 z dne 28. 9. 2022 citirani sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, torej v delu, ki se nanaša na Osnovno šolo R. V 7. točki obrazložitve sklepa je navedlo, da je kot pomembno štelo, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnik vložil tožbo zaradi hipotetičnih, še neizvršenih primerov nezakonitih dejanj drugo tožene stranke in bi zaradi tega zavrglo tožbo kot nedopustno. Navedlo je še, da ta obravnava še ne pomeni tudi presoje, da je prejeta tožba popolna v smislu določbe tretjega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) oziroma, da je razumljiva, saj je ta najprej pristojnost sodišča prve stopnje.

7Ker je bil s sklepom drugostopenjskega sodišča razveljavljen tudi tisti del sklepa prvostopenjskega sodišča, s katerim je sodišče zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe, je sodišče tožečo stranko z dopisom z dne 17. 10. 2022 med drugim pozvalo, naj v roku 8 dni sporoči ali še vedno vztraja pri zahtevi za izdajo začasne odredbe glede na to, da odlok, ki je zahteval obvezno samotestiranje, ne velja več. Hkrati je tožnika pozvalo, naj v roku 8 dni obrazloži, v čem mu še vedno grozi težko popravljiva škoda.

8Tožeča stranka je na poziv sodišča odgovorila, da nima več interesa za izdajo začasne odredbe, vendar ne zato, ker je odlok prenehal veljati, ampak zato, ker je tožena stranka z dnem 21. 2. 2022 prenehala pogojevati izobraževanje tožnika s testiranjem.

K I. točki izreka:

9Sodišče je zahtevo za izdaje začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

10Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, s tem, da mora pri odločanju skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa je določeno, da lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

11Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje njeno izdajo. Na njej je torej tako trditveno, kot dokazno breme.

12Tožnik je izdajo začasne odredbe utemeljeval z navedbo, da se v času šolanja od doma izobraževanje ne izvaja in da lahko učenci le samostojno obiskujejo spletne učilnice. Navajal je, da otroci ne bodo ocenjeni, kar pomeni, da tožnik izobraževanja ne more zaključiti. Dopuščanje ponavljajočih posegov v telo tožnika pa že samo po sebi predstavlja nenadomestljivo škodo.

13Tožnik je v vlogi z dne 24. 10. 2022 sam navedel, da nima več interesa za izdajo začasne odredbe, ker je tožena stranka prenehala pogojevati izobraževanje tožnika s testiranjem. Glede na to, da tožnik sam navaja, da nima interesa za izdajo začasne odredbe ter da tožena stranka ne pogojuje več njegovega izobraževanja s testiranjem, je sodišče presodilo, da zatrjevana težko popravljiva škoda od 21. 2. 2022 tožniku ne nastaja (več). Ker težko popravljiva škoda ni izkazana, kar izhaja iz navedb tožnika samega, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

K II. točki izreka:

14Stroški, ki so nastali s predlogom za izdajo začasne odredbe, so del stroškov upravnega spora in o tem, kdo bo nosil stroške tega spora, vključno s stroški nastalimi v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, ki ga je sodišče zavrnilo, bo lahko sodišče odločilo šele, ko bo znan končni uspeh strank v postopku v tej zadevi. Iz navedenih razlogov bo sodišče o vseh stroških postopka odločalo ob izdaji končne odločbe.