UPRS Sodba I U 232/2019-8

I. Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Novo mesto, Občinske uprave, št. 35112-227/2018-11 (630) z dne 30. 11. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril komunalni prispevek v višini 20.111,81 EUR zaradi dozidave, nadzidave in spremembe namembnosti prizidka k poslovnemu objektu v Novem mestu na zemljiščih s parc. št. 111, 222 in 333, k. o. ... Določil je še rok in način plačila komunalnega prispevka ter ugotovil, da stroškov postopka ni.

2Iz obrazložitve med drugim izhaja, da gre za dozidavo, nadzidavo in spremembo namembnosti prizidka, za katerega je bil komunalni prispevek odmerjen z odločbo št. 35112-163/2017/6 (630) z dne 6. 10. 2017. Pri odmeri je upravni organ upošteval, da ima objekt možnost priključka na prometno omrežje (C2) - opremljeno območje naselje Novo mesto, kanalizacijsko omrežje (K2) - opremljeno območje, vodovodno omrežje (V2) - opremljeno območje, objekte ravnanja z odpadki (KOM) in odprte javne površine (JP) - območje naselja Novo mesto. Višina komunalnega prispevka je pozitivna razlika med obstoječim in novim stanjem ob upoštevanju prvega odstavka 11. člena Odloka o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju Odlok)

3Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi med drugim navaja, da zgrajena komunalna oprema na območju Zazidalnega načrta Dolenje Kamence, ki jo je zgradil tožnik, ni zajeta v Programu opremljanja za obstoječo komunalno opremo, ki je bil sprejet skupaj z Odlokom, zato je tožniku komunalni prispevek odmerila le za obstoječe prometno, vodovodno in kanalizacijsko omrežje, na katerega se navezuje komunalna oprema, ki jo je tožnik zgradil skupaj z ostalimi investitorji, ter za javno razsvetljavo in odpadke.

4Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Navaja, da mu je toženka odmerila komunalni prispevek na zemljišču, ki ga komunalno ni opremila, temveč so ga opremili lastniki zemljišč sami. Trdi, da toženka sicer priznava, da je infrastrukturo zgradil tožnik z ostalimi investitorji, vendar pa jo kljub temu upošteva pri obračunu prispevka. Meni, da toženka ni upravičena odmeriti komunalnega prispevka, ker ni izvedla nobenega posega, zlasti pa ni zagotovila nobenih priključkov na že zgrajeno komunalno opremo. Edini izvedeni priključek naj bi bil priključek na javno cesto iz povezovalnih cest. Navaja, da ni bil dolžan sam izvesti priključkov v obsegu izvedene infrastrukture na zemljiščih s parc. št. 111, 222 in 333, temveč bi morala toženka izvesti priključke do teh zemljišč. Trdi, da so bila zemljišča neurejena, brez vsakršnih priključkov, toženka pa sedaj od tožnika zahteva, naj plača, kar je sam zgradil. Da komunalnega prispevka ni dolžan plačati, naj bi mu priznala v dopisu z dne 13. 9. 2010, ko je navedla, da bo njegove stroške upoštevala pri nadaljnji gradnji infrastrukture, česar pa ni storila, temveč mu je obračunala komunalni prispevek. Okoliščina, da toženka z njim ni sklenila ustrezne pogodbe in infrastrukture ni prenesla v javno infrastrukturo, naj ne bi bil razlog, da je komunalni prispevek pravilno in zakonito obračunala. Predlaga izvedbo dokaza z izvedencem, ki naj izračuna morebitno obveznost plačila komunalnega prispevka glede na tisti del infrastrukture, ki jo je dejansko izvedel in plačal tožnik. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, odločbo razveljavi in zadevo vrne toženki v nov postopek, toženki pa naložil vračilo plačanega komunalnega prispevka z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povračilo stroškov postopka.

5Toženka je v odgovoru tožbi nasprotuje in ponavlja navedbe iz drugostopenjske odločbe. Navaja še, da je vse območje okoli zemljišč, na katerih stoji tožnikov objekt, ki je predmet odmere, komunalno opremljeno območje. Trdi, da je tožnik zgradil novo infrastrukturo, ki je ni bil pripravljen predati v last in upravljanje občini in zanjo tudi ni bil izdelan poseben program opremljanja. Iz javnih evidenc naj bi bilo razvidno, da so ceste last družbe A., zato so to notranje zasebne ceste, ki se na enem mestu priključujejo na javno infrastrukturo. Na podlagi Odloka se zemljišče lahko uvrsti v delno opremljeno območje le, če bi tožnik moral za pridobitev gradbenega dovoljenja zgraditi del javnega komunalnega omrežja in bi zato občina z njim morala skleniti pogodbo o opremljanju. Dejstvo, da je tožnik samovoljno uredil interno infrastrukturo, na odmero komunalnega prispevka ne vpliva. Trdi še, da bi morala upravna enota pred izdajo gradbenega dovoljenja zahtevati sklenitev pogodbe o opremljanju za izgradnjo potrebne komunalne opreme, kot izhaja iz Odloka in Odloka o zazidalnem načrtu Dolenje Kamence. Vztraja, da tožniku komunalni prispevek za zgrajeno komunalno opremo po določbah Odloka o zazidalnem načrtu Dolenje Kamence ni bil nikoli odmerjen in da je ta svoj vložek poračunal z ostalimi investitorji na tem območju.

6Tožba je utemeljena.

7V tej zadevi je sporno, ali je toženka tožniku pravilno odmerila komunalni prispevek za dozidavo, nadzidavo in spremembo namembnosti prizidka na zemljiščih s parc. št. 111, 222 in 333, k. o. ...

8Izpodbijana odločba je glede na to, da se je, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, postopek za odmero začel po uveljavitvi Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2), izdana na podlagi tega zakona, in sicer po prejemu obvestila upravne enote na podlagi prvega odstavka 221. člena ZUreP-2.

9Gre za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalo opremo, saj se ta odmerja zaradi dozidave in nadzidave tožnikovega objekta.

10Po 217. člena ZUreP-2 je komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo prispevek za njeno obremenitev (prvi odstavek), ki se odmerja na območju celotne občine (drugi odstavek). Komunalni prispevek za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme se odmeri, kadar se obstoječ ali načrtovan objekt posredno ali neposredno priključi na posamezno vrsto komunalne opreme oziroma prične bremeniti posamezno vrsto komunalne opreme (tretji odstavek).

11V obravnavani zadevi ni sporno, da se tožnikov objekt preko komunalne infrastrukture, ki jo je sam zgradil, priključuje na obstoječo komunalno opremo v občini. Ker s tem obremenjuje obstoječo občinsko komunalno opremo, je za to obremenitev v skladu s prej navedenimi določbami ZUreP-2 dolžan plačati komunalni prispevek.

12Kljub navedenemu sodišče tožbe ni moglo zavrniti. Tožnik namreč v tožbi trdi, da je toženka komunalni prispevek odmerila na zemljišču, ki ga komunalno ni opremila, temveč so ga opremili lastniki zemljišč sami. V tem pogledu pa toženka zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ugotovila vseh pravnoodločilnih dejstev.

13Pri presoji tega vprašanja ne gre samo za vprašanje, ali je toženka v odmeri komunalnega prispevka stroškovno upoštevala tudi komunalno opremo, ki jo je tožnik po svojih trditvah zgradil sam oziroma skupaj z drugim lastniki zemljišč na tem območju. Da ta komunalna oprema v programu opremljanja, ki je sestavni del Odloka in s tem podlaga za odmero, ni bila upoštevana, je sodišče presodilo že v sodbah I U 94/2018 in I U 1149/2018, v katerih je bila predmet presoje odmera komunalnega prispevka tožniku za druge dele objekta na istem zemljišču, torej za isto komunalno opremo, vendar glede na čas odmere še po določbah prej veljavnega Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt).

14Tožnik namreč uveljavlja tudi, da mu je toženka odmerila komunalni prispevek, kot da bi bilo obračunsko območje v celoti komunalno opremljeno, kar pa ne drži, saj je na območju zazidalnega načrta Dolenje Kamence sam oziroma skupaj z drugimi lastniki zgradil komunalno opremo, ki jo je bila po zakonu dolžna zgraditi občina.

15Opremljanje zemljišč s potrebno komunalno opremo je po prvem odstavku 156. člena ZUreP-2 obveznost občine. Po 149. členu ZUreP-2 je komunalno opremljeno zemljišče tisto, ki ima urejen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanj mogoče izvesti priključke na javno elektroenergetsko omrežje, javno vodovodno omrežje in javno kanalizacijsko omrežje. Komunalna oprema je torej javna infrastruktura. Dolžnost občine je, da zagotovi komunalno opremo (javno infrastrukturo) in dolžnost investitorja (oziroma lastnika objekta), da zagotovi izgradnjo priključka oziroma priključkov na to komunalno opremo.

16Za razmejitev med javno komunalno opremo in priključkom je v skladu z novejšo sodno prakso (prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 94/2017 z dne 17. 4. 2019) bistveno, da se priključek od komunalne opreme razlikuje glede temeljne funkcije, in sicer je priključek namenjen zgolj koristi posameznega objekta, medtem ko javna infrastruktura služi izvajanju javne službe in je v tem smislu v javno korist kot jo opredeljujejo predpisi, ki urejajo posamezno (lokalno, gospodarsko) javno službo. Pri tem gre za to, da za priključek v smislu zakona ni mogoče šteti objekta, ki ne bi bil povezan s posamezno gradnjo in namenjen zgolj tej gradnji. Zato se za priključek ne more šteti objekt, ki bi bil zgrajen ločeno od posamezne gradnje, npr. za zagotavljanje koristi večjemu številu (predvidenih) objektov.

17Glede na navedeno se zemljišče ne more šteti za v celoti komunalno opremljeno, če mora investitor za priključitev objekta na javno infrastrukturo sam zgraditi objekt, ki ima opisano naravo javne infrastrukture. V posledici tega tudi uvrstitev takega zemljišča v obračunsko območje posamezne komunalne opreme, kot da je zemljišče s to opremo v celoti opremljeno, ne more biti zakonita. Ker je gradnja komunalne opreme naloga občine, zato pri presoji, ali gre za komunalno opremljeno zemljišče, ni bistveno, ali je investitor objekt, ki ima opisano naravo javne infrastrukture, gradil na podlagi poprej sklenjene pogodbo o opremljanju.

18V obravnavani zadevi je bil tožniku komunalni prispevek odmerjen za v celoti komunalno opremljeno zemljišče (obračunska območja C2, K2, V2, KOM in JP iz 8. člena Odloka). Ker se upravna organa pri tem do ugovorov tožnika o opremljenosti obravnavanih zemljišč s posamezno vrsto komunalne opreme nista opredelila z vidika pojasnjene razmejitve med priključkom in komunalno opremo (pri čemer se drugostopenjski organ, kljub temu da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe začet in odločba izdana po začetku veljavnosti ZUreP-2, sklicuje le na določbe ZPNačrt), sta zmotno uporabila materialno pravo, pravno relevantno dejansko stanje o komunalni opremljenosti obravnavanih zemljišč pa v posledici tega ni popolno ugotovljeno.

19Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravilo ter zadevno na podlagi tretjega odstavka istega člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral organ odpraviti ugotovljene kršitve. Pri tem je na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

20Ker je bilo treba iz pojasnjenega razloga tožbi ugoditi tako, da se izpodbijani akt odpravi in zadeva vrne organu v ponoven postopek (tak je bil smiselno tudi tožbeni predlog, v katerem tožnik sicer predlaga razveljavitev izpodbijanega akta in vrnitev zadeve istemu organu v ponoven postopek), sodišče ni odločalo o tožbenemu zahtevku za vrnitev plačanega komunalnega prispevka. Kakšno zahtevo lahko v upravnem sporu postavi tožnik, določa prvi odstavek 33. člena ZUS-1. O adhezijskem zahtevku po določbi drugega odstavka 7. člena ZUS-1 sodišče lahko odloči le, če odloča v sporu polne jurisdikcije po četrti alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1, takšnega zahtevka pa tožnik v tem upravnem sporu po povedanem ni postavil.

21Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi določbe prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

22Ker je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).