UPRS Sodba I U 216/2022-15

Tožbi se ugodi, odločba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. Bpp 233/2021-4 z dne 18. 1. 2022, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožničina prošnja za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije in revizije zoper sodbi tega sodišča, I U 1496/2021-7 z dne 28. 10. 2021 in I U 1589/2021-6 z dne 24. 11. 2021, zavrne.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja toženkina ugotovitev, da je bila s sodbo tega sodišča, I U 1496/2021-7 z dne 28. 10. 2021, zavrnjena tožba A. A., ki ga kot skrbnica za poseben primer zastopa tožnica, zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero je bila zavrnjena prošnja A. A. za dodelitev BPP za dopolnitev zasebne tožbe in zastopanje v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani, IV K 7441/2019. S sodbo tega sodišča, I U 1589/2021-6 z dne 24. 11. 2021, pa je bila zavrnjena tožba A. A., ki ga je kot skrbnica za poseben primer prav tako zastopala tožnica, zoper odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, s katero je bila zavrnjena prošnja za A. A. za dodelitev BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča, V Ps 442/2020 z dne 2. 9. 2021. Toženka, sklicujoč se na 8. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), pojasnjuje, da se BPP po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP, s čemer je zakonodajalec želel preprečiti t. im. veriženje prošenj. To ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu. Glede na navedeno tožničina prošnja že po samem zakonu ni utemeljena, zato jo je toženka zavrnila.

3Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Uvodoma navaja, da je skrbnica A. A. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 5. alineje 8. člena ZBPP, ki je očitno neskladen s 14., 15., 22. in 25. členom Ustave ter 6. in 13. členom EKČP. Tožnica je kot prava neuka skrbništvo za A. A. prevzela predvsem z namenom, da se mu za zastopanje v upravnih in sodnih postopkih zagotovi brezplačnega odvetnika, vendar ji to pravico onemogočajo 5. alineja 8. člena ZBPP, 6. alineja drugega odstavka 22. člena ZBPP, 22. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in četrta alineja 86. člena Zakona o pravdnem postopku, kar je naslovnemu sodišču splošno znano. Glede na pravno neukost skrbnica A. A. sodišče prosi, da pred odločitvijo uporabi 156. člen Ustave, saj je iz napadene odločbe razvidno, da v postopkih dodelitve BPP kljub izpolnjevanju pogojev niso zagotovljena pravna sredstva. Poleg navedenega izpodbijana odločba odstopa od dosedanje prakse toženke (odločba Bpp 43/2007 z dne 11. 4. 2007).

4Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise zadeve.

5Tožba je utemeljena.

6V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka odločila, da se zavrne tožničina prošnja za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije in revizije zoper sodbi tega sodišča, I U 1496/2021-7 z dne 28. 10. 2021 in I U 1589/2021-6 z dne 24. 11. 2021.

7Iz vložene tožbe na več mestih izhaja, da tožnica tožbo vlaga z namenom uveljavljanja pravic A. A., katerega skrbnica je. Iz vložene tožbe je obenem mogoče smiselno razumeti, da je tožnica tudi prošnjo za dodelitev BPP, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, vložila z namenom uveljavljanja pravic A. A., tj. kot njegova skrbnica, ne pa v svojem imenu. Tožnica v tožbi namreč izrecno izpostavlja svoj položaj skrbnice A. A., ki ga je (kot navaja) prevzela predvsem z namenom zagotoviti slednjemu brezplačnega odvetnika za zastopanje v upravnih in sodnih postopkih, kar pa ji določbe BPP onemogočajo.

8Sodišče z vpogledom v prošnjo, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, ugotavlja, da tožnica z njo prosi za „nujno ali izjemno oz. redno BPP“ za vložitev predloga za dovolitev revizije in revizijo zoper prej opredeljeni sodbi tega sodišča (I U 1496/2021 in I U 1589/2021). Ob tem v prošnji zatrjuje, da sta sodbi nepravilni in v nasprotju z drugimi sodbami tega sodišča (I U 398/2021 in I U 1039/2021), obenem pa „tudi z zaslišanjem A. A. v postopku I U 398/2021“. Tožnica je kot dokaz predlagala vpogled v navedene spise tega sodišča. Sodišče sodi, da bi toženka na podlagi predstavljenih navedb in predlaganih dokazov mogla sklepati, da tožnica prošnje za BPP ne vlaga v svojem imenu, pač pa kot skrbnica A. A. – iz obeh sodb, v zvezi s katerima je bila vložena prošnja za BPP, namreč izhaja, da sta bili izdani v upravnih sporih, v katerih je kot (takratni) tožnik nastopal A. A., ki ga je kot skrbnica zastopala tožnica. Enako pa izhaja tudi iz sodb, ki jih tožnica navaja kot dokaz.

9Z vpogledom v izpodbijano odločbo sodišče ugotavlja, da bi iz nje utegnilo izhajati, da je tudi toženka štela, da je tožnica prošnjo dejansko vložila v imenu (in kot skrbnica) A. A. Toženka namreč v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je v upravnih sporih pred tem sodiščem, na sodbi v katerih se nanaša prošnja za BPP, kot (tedanji) tožnik nastopal A. A., tožnica (v predmetni zadevi) pa ga je v teh sporih (zgolj) zastopala kot skrbnica. Navedeno toženka obširno pojasnjuje v 5. točki obrazložitve izpodbijane odločbe (kot je povzeta v 2. točki obrazložitve te sodbe). Ravno tako bi bilo tudi iz argumentacije toženke v izpodbijani odločbi, ki se nanaša na t. im. veriženje, mogoče sklepati, da slednje pripisuje A. A., o tožbenih zahtevkih katerega je bilo odločeno s sodbama tega sodišča I U 398/2021 in I U 1039/2021, ne pa tožnici, pri kateri (ker ni bila stranka v navedenih postopkih, pač pa zgolj skrbnica tožnika) do veriženja že pojmovno ni moglo priti.

10Vendar pa v nasprotju z navedenim tako iz uvoda kot iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka štela, da je prošnjo za BPP vložila tožnica v svojem imenu, ne pa kot skrbnica A. A. (ki v navedenih delih odločbe ni naveden kot prosilec).

11Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je podano neskladje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe glede vprašanja, kdo je v predmetni upravni zadevi zaprosil za BPP (in je tako stranka upravnega postopka), toženka pa je (glede na izrek izpodbijane odločbe in že pojasnjene okoliščine zadeve) v upravnem postopku najmanj preuranjeno zaključila, da je za BPP tožnica zaprosila v svojem imenu. Iz predstavljenih razlogov izpodbijane odločbe z vidika tožbenih očitkov ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

12Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženki, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

13Ker so že ugotovljene kršitve narekovale odpravo izpodbijane odločbe, se sodišče do ostalih tožbenih navedb tožnice ni opredeljevalo.

14Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka sodišče pripominja, da iz vložene prošnje izhaja, da je bilo z njo zaprošeno za „nujno ali izjemno oz. redno BPP“, zato se bo toženka v ponovljenem postopku (kolikor bodo za to izpolnjene ostale predpostavke, kot jih določa ZBPP) morala opredeliti do utemeljenosti prošnje glede vseh navedenih vrst BPP. Iz izpodbijane – sedaj odpravljene odločbe namreč izhaja, da je toženka štela, da je tožnica vložila zgolj prošnjo za nujno BPP, kar pa ni skladno z dejansko vsebino prošnje.

15Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev pravil postopka tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.