VSC Sklep I Kp 14219/2022

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so zoper obtožena A. A. in B. B. razlogi za pripor še vedno podani.

2Zoper sklep sta se pravočasno pritožila zagovornika obtoženih A. A. in B. B.

Zagovornik obtoženega A. A. navaja, da se pritožuje iz vseh razlogov in predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi oziroma nadomesti z milejšim ukrepom in sicer z javljanjem na policijski postaji.

Zagovornica obtoženega B. B. ne navaja razlogov za pritožbo, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sklepa vsaj tako, da se pripor nadomesti z milejšim ukrepom.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikoma namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno dognalo ter v zadostni meri in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencema očitanih kaznivih dejanj, za njuno ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenemu namigu zagovornika obtoženega A. A., češ da naj obtožnica še ne bi postala pravnomočna, ker da pritožbeni (očitno ugovorni) rok za tega obtoženca še ni iztekel. Pritožbeno sodišče je že v svojem sklepu z dne 25. 10. 2022 ugotovilo, da je tudi zagovornik odvetnik C. C., ki sedaj vlaga pritožbo, dne 15. 9. 2022 prejel tudi obtožnico. Že takrat je izpostavilo, da niti zagovornik niti obtoženec nista vložila ugovora zoper obtožnico in da pri tem sklicevanje na to, da ga sodišče prve stopnje naj ne bi poučilo o pravici do vložitve ugovora zoper obtožnico, ne more biti upoštevno. Zagovornik, ki je prava vešča oseba ve, kdo in v kakšnem času lahko vloži ugovor zoper obtožnico. Tako vnovično izpostavljanje problema vročitve oziroma nevročitve obtožnice z ustreznim pravnim poukom tudi v tem pritožbenem postopku ne more biti upoštevno. Kot rečeno pritožbeno sodišče ne vidi nič oporečnega v ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je obtožnica postala pravnomočna. V takšni situaciji, ko se sodišče ni soočalo z novimi dejstvi ali dokazi, ki bi utemeljenost suma kakorkoli postavili pod vprašaj, ko tudi pritožnik ne navaja novih dejstev ali okoliščin, ki bi bile relevantne za presojo utemeljenega suma, pa je sodišče prve stopnje v zadostni meri utemeljilo obstoj temeljnega pogoja za odreditev oziroma podaljšanje pripora, torej obstoj utemeljenega suma. Glede na to, da je sodišče prve stopnje utemeljen sum obrazložilo zgolj s sklicevanjem na pravnomočno obtožnico, kar je zadostna obrazložitev, ne more biti uspešna zagovornikova pritožba v delu, ko problematizira zaključek o utemeljenem sumu, sklicujoč se na nezakonitost dokazov, na katerih naj bi temeljila obtožba.

6Nobenega dvoma pa tudi ne more biti v pravilnosti in sprejemljivosti zaključka sodišča prve stopnje o begosumnosti obtoženega A. A. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da je ta obtoženec tujec, državljan Kosova, da ga na Republiko Slovenjo ne veže nobena tako močna okoliščina, da Republike Slovenije ne bi zapustil ter se na ta način izognil kazenskemu pregonu za obravnavano težko kaznivo dejanje. Razen tega je izpostavilo še, da je brez zaposlitve in tudi brez dohodkov in ni lastnik nobene nepremičnine. Končno pa je poudarilo še, da ima obtoženec več aktivnih prebivališč, tisti, ki sta v Celju, razen tega pa še bivališče na naslovu na Kosovu in sicer S. Ravno ta okoliščina je tudi po sodbi pritožbenega sodišča nosilna za zaključek o obtoženčevi begosumnosti. Slednja je tudi po sodbi pritožbenega sodišča tako resna in konkretna, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom. Gotovo pa sodišču prve stopnje ni moč očitati diskriminatornosti, glede na odločitev, ki je bila sprejeta v odnosu do soobdolženega D. D. Slednji je bil sprva v priporu zgolj iz pripornega razloga begosumnosti, medtem ko se obtoženemu A. A. poleg begosumnosti, ki je izrazita in jo je tudi po sodbi sodišča prve stopnje moč preprečiti zgolj s priporom, očita še tudi ponovitvena nevarnost. Za preprečitev te nevarnosti pa pojmovno ne pride v poštev pritožbeno predlagani osebni omejevalni ukrep.

7Ponovitveno nevarnost glede tega obtoženca je sodišče prve stopnje utemeljilo na straneh 4 in 5 pritožbeno izpodbijanega sklepa. Glede obtoženega A. A. je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je brez zaposlitve, brez premičnega in nepremičnega premoženja, med osebnimi podatki pa je navedel, da je še vedno učenec osnovne šole, brez poklica in brez izobrazbe. Tudi vozilo, ki je bilo uporabljeno ni bilo njegova last. Vse te okoliščine pa je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot pokazatelj dejstva, da je za tega obtoženca izvrševanje kaznivih dejanj očitno tudi vir za preživljanje, zaradi česar ne more biti nobenega dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča je slednja tako resna in konkretna, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom in da milejši ukrepi, kot je razumno utemeljilo že sodišče prve stopnje, ne pridejo v poštev.

8Res je, da se je B. B. tokrat prvič znašel v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države in zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče in zaradi kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči. A le ne gre spregledati, kot je izpostavilo že sodišče prve stopnje, da pa je bil za premoženjski delikt že obsojen in to v letošnjem letu in da naj bi le nekaj mesecev za tem, ko je postala sodba pravnomočna, znova zašel na kriminalna pota in storil sedaj obravnavana kazniva dejanja. Pritožbeno se ne trdi, da je obtoženec sedaj zaposlen. Tudi ta podatek je relevantna okoliščina pri presoji ponovitvene nevarnosti, sploh pa ne gre zanemariti dejstva, da naj bi si obtoženec kljub temu, da je bil pred storitvijo obravnavanih kaznivih dejanj zaposlen, sredstva za preživljanje pridobival tudi z izvrševanjem kaznivih dejanj. Če se tako povežejo vse po sodišču prve stopnje izpostavljene objektivne in subjektivne okoliščine, ki pritožbeno niso problematizirane, ne more biti dvoma v sprejemljivost zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi izraziti ponovitveni nevarnosti.

9Za pritožbeno sodišče pa je v celoti sprejemljiv tudi zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi begosumnosti. Kot izpostavlja sodišče prve stopnje, je obtoženec samski, brez otrok, družino (mamo in sestro) ter hišo ima v Makedoniji. Kar pa je še posebej relevantno je pa to, da je obtoženec po storitvi obravnavanih kaznivih dejanj pobegnil in bil nekaj časa nedosegljiv, izsleden je bil šele v Kopru teden dni po obravnavanem kaznivem dejanju, policistom pa se sprva celo predstavil z lažnimi osebnimi podatki. To so tista obtoženčeva aktivna ravnanja, ki ob ostalih okoliščinah, ko gre za tujca, državljana tuje države, ko ga nobena okoliščina ne veže na ozemlje Republike Slovenije, tiste okoliščine, ki dajejo podlago za sklep o nevarnosti obtoženčevega pobega in s tem oviranja oziroma onemogočanja kazenskega postopka. Glede na te okoliščine, ko je obtoženec torej izkazal aktivno ravnanje, se pomen obtoženčevega priznanja in kesanja nujno relativizira.

10Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi pritožbene navedbe zagovornice obtoženega B. B. niso utemeljene. Ko je pritožbeno sodišče zaključilo, da sta torej zoper obtoženca odrejena osebna omejevalna ukrepa neogibno potrebna za zagotovitev varnosti ljudi in tudi za nemoten tek kazenskega postopka in ko je dognalo še, da sta obravnavana osebna omejevalna ukrepa tudi sorazmerna ukrepa iz razlogov, ki so navedeni v točki 7 pritožbeno izpodbijanega sklepa, je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni. Takšna odločitev je na mestu ob ugotovitvi, da se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.