VSM Sklep II Kp 17836/2022

I. Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje dne 8. 9. 2022 predlog obdolženega in njegovega zagovornika za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist zavrnilo. Odločilo je, da se bo enotna kazen eno leto in deset mesecev zapora, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 17836/2022 z dne 11. 4. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 17836/2022 z dne 12. 7. 2022, v skladu s četrtim odstavkom 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izvršila tako, da bo obsojeni med prestajanjem kazni zapora še naprej delal in bival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. To je bilo storjeno s sklepom I K 17836/2022.

2Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavo oziroma samo ustrezno spremeni.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik zgolj pavšalno in brez obrazložitve uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Takšno uveljavljanje kršitev je ostalo povsem neobrazloženo, zato pritožbeno sodišče pritožbe v tej smeri niti ni moglo preizkusiti.

5V preostalem pritožnik graja dejanske zaključke, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, v čemer pa mu ne gre pritrditi. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča bo le kazen t. i. vikend zapora, izrečena obsojencu, ohranila bistvo, tj. neodobravanje kršitev pravnih pravil na način, ki obsojenega tako ali drugače prizadene, saj bo koristna tako za kaznovanega kot za okolico. Okoliščine, na katere se sklicuje pritožnik - med ostalim, da si je obsojeni uredil osebno življenje, prenehal z občasnim uživanjem prepovedanih drog, si našel službo, da redno plačuje preživnino za šolajočo se hčerko ter najel stanovanje, za katerega redno poravnava najemnino in stroške -, so sicer pohvalne in vzpodbudne, vendar same po sebi ne morejo pomeniti razloga za alternativni način izvršitve kazni zapora v obliki dela v splošno korist. Enako je smatrati za v pritožbi zatrjevano odsotnost ponovitvene nevarnosti na eni in prepoznano pozitivno prognozo na drugi strani. To bi namreč pomenilo, da storilcem kaznivih dejanj, ki se v nekem trenutku kot pravno in poslovno sposobne osebe odločijo za odklon od kriminalne preteklosti, prevzamejo odgovornost za svoje lastno in poklicno življenje ter skrb za od njih odvisne družinske člane, prostostne kazni ne bi bilo smiselno izreči.

6Sodišče prve stopnje je sicer napravilo nedosleden zaključek v zvezi z zdravstvenim stanjem obsojenca, kot na to opozarja pritožnik. Vendar ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da so vsi preostali razlogi v izpodbijanem sklepu tako tehtni in tudi prepričljivo obrazloženi, da s strani sodišča prve stopnje izpostavljeno zdravstvo stanje obsojenca, ki res ni takšne narave, da bi upravičevalo (ali) zavračalo izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist,¹ ne more omajati preostalih argumentiranih razlogov. Pri odločanju o nadomestitvi zaporne kazni z delom v splošno korist je treba namreč poleg formalnih pogojev (višina izrečene zaporne kazni, trajanje dela v splošno korist ter obsojenčevo soglasje) upoštevati objektivne in subjektivne okoliščine obsojenca, ki se prekrivajo z nekaterimi okoliščinami, ki jih je potrebno upoštevati že pri odmeri kazni, kar vse je sodišče prve stopnje ustrezno presodilo. Delo v splošno korist iz četrtega odstavka 86. člena KZ-1 tako predpostavlja obsojenčevo vpetost ali integriranost v obstoječi socialni sistem.² Ta je odraz obsojenčeve stanovitnosti, ki jo pritožnik gradi na osnovi obsojenčeve zaposlenosti, obvladovanju raznovrstnih del, ki jih v okviru svoje obstoječe zaposlitve prenaša tudi na invalide, ustaljenem bivališču ter že izpostavljenim subjektivnim okoliščinam na njegovi strani, katere je sodišče prve stopnje navkljub drugačnemu videnju pritožnika ustrezno ovrednotilo in celovito analiziralo. Posledično je pravilno - brez da bi preveliko težo dalo t.i. objektivnim in premajhno težo t.i. subjektivnim okoliščinam - zaključilo, da se v razmerju do teže kaznivega dejanja, okoliščin kaznivega dejanja (pomoč pri posredovanju tajnih podatkov sodišča zainteresiranim tretjim osebam v zameno za prepovedane droge) in obsojenčeve predkaznovanosti vendarle izkažejo za manj upoštevne. Pritožnik v graji prevelike teže predkaznovanosti obsojenega namreč nekritično prezre izhodišče za sedaj kritizirano odločitev, ki ga je sodišče prve stopnje argumentirano predstavilo v točkah 10 in 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Stališču, da v obravnavanem primeru z nadomestitvijo kazni zapora z delom v splošno korist ne bi bil dosežen pravi smisel alternativnega načina izvrševanja kazenskih sankcij in tudi ne namen, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

7Po obrazloženem, upoštevaje podrobne razloge izpodbijanega sklepa, ko se t.i. vikend zapor tudi po oceni pritožbenega sodišča pokaže kot ustrezen odziv na obsojenčevo protipravno ravnanje, in ker zagovornik v pritožbi tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov izpodbijanega sklepa, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8Izrek o plačilu sodne takse temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, pri čemer je sodna taksa upoštevaje obsojenčeve materialne razmere odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.

¹ Primerljivo stališče tudi v sklepu VSM IV Kp 51147/2018 z dne 8. 11. 2022.
² Enako sklep VSM IV Kp 16856/2020 z dne 22. 4. 2021.