VSL Sklep I Cpg 541/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške in je dolžan toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 931,47 EUR, v roku 15 dni.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe (I. točka izreka), ki se glasi:

„1. Toženi stranki ali tretji osebi po njenem pooblastilu se prepoveduje izpolnitev bianco menic, meničnih izjav in meničnih nalogov, ki jih je tožena stranka prejela od tožeče stranke na podlagi Pogodbe o izdaji bančne garancije z dne 24. 1. 2012, kot tudi predložitev teh menic v plačilo, njihovo indosiranje ali kakršnokoli drugo razpolaganje z njimi v korist katerihkoli tretjih oseb.

2Toženi stranki se prepoveduje podati zahtevke in prejemati plačila na podlagi menic, ki jih je tožena stranka prejela od tožeče stranke na podlagi Pogodbe o izdaji bančne garancije z dne 24. 1. 2012.

3Organizacijam za plačilni promet: A. d. d., B. d. d., C. d. d., D. d. d., se prepoveduje kakršnokoli izplačilo iz računov tožeče stranke na podlagi menic, ki jih je tožena stranka prejela od tožeče stranke na podlagi Pogodbe o izdaji bančne garancije z dne 24. 1. 2012, tako v primeru, če bi jih predložila v plačilo tožena stranka, kot tudi v primeru, če bi jih v plačilo predložila tretja oseba po odredbi ali pooblastilu tožene stranke.

4V primeru kršitve te prepovedi iz te začasne odredbe se toženi stranki odredi plačilo denarne kazni 1.ooo.ooo,oo EUR. Plačilo denarne kazni se izvrši z rubežem premičnih stvari tožene stranke, ki se nahajajo v Republiki Sloveniji, za izvršitelja se imenuje izvršitelj E. E.

5Dolžniku tožeče stranke, Občini F., se prepoveduje, da bi na račun tožene stranke izvršila kakršnokoli plačilo terjatev, ki jih ima do tožeče stranke na podlagi Pogodbe o podelitvi koncesije za upravljanje izbirne gospodarske javne službe – urejanje javne razsvetljave z dne 18. 10. 2006 in Pogodbe o investicijskem vzdrževanju z dne 3. 12. 2009.

Občina F. je dolžna izplačila po Pogodbi o podelitvi koncesije za opravljanje izbirne gospodarske javne službe – urejanje javne razsvetljave z dne 18. 10. 2006 in Pogodbe o investicijskem vzdrževanju z dne 3. 12. 2009, izvršiti v korist tožeče stranke.

6Toženi stranki se prepoveduje prejem plačil na podlagi Pogodbe o tihem odstopu terjatev v zavarovanje terjatve štev. TER 18/2012 z dne 24. 1. 2012, sklenjene z G. d. d. in na podlagi Pogodbe o podelitvi koncesije za upravljanje izbirne gospodarske javne službe – urejanje javne razsvetljave z dne 18. 10. 2006 ter Pogodbe o investicijskem vzdrževanju z dne 3. 12. 2009, sklenjenih med G. d. d. in Občino F. V primeru kršitve prepovedi iz te točke je tožena stranka dolžna plačati denarno kazen v višini 1.000.000,00 EUR. Plačilo denarne kazni se izvrši z rubežem premičnih stvari tožene stranke, ki se nahajajo v Republiki Sloveniji, za izvršitelja pa se imenuje izvršitelj E. E.

7Ta začasna odredba velja do pravnomočnega končanja tega pravdnega postopka.“

Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki stroške zavarovanja v višini 336,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje (II. točka izreka).

2Tožeča stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugega sodnika.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z zgoraj navedeno vsebino, ker je ocenilo, da terjatev tožeče stranke za vrnitev zavarovanj, namenjenih zavarovanju regresne terjatve po izplačilu bančne garancije ni verjetno izkazana, saj tudi ni verjetno, da je tožena banka izplačilo bančne garancije opravila očitno neutemeljeno. Ugotovilo je, da:

- je pravna prednica toženke po naročilu tožeče stranke izdala Agenciji za privatizacijo Republike Srbije garancijo za dobro izvedbo posla za znesek 600.000,00 EUR, s katero se je nepreklicno in brezpogojno zavezala plačati zahtevani znesek na prvo zahtevo in pisno potrditev, da kupec (tožeča stranka) ni izpolnil svojih obveznosti po investicijskem programu na podlagi členov 8.1., 8.2. in 8.3. Pogodbe o prodaji delnic;

- da je upravičenka iz bančne garancije podala zahtevo za unovčenje 16. 4. 2013;

- da se je veljavnost bančne garancije iztekla 17. 4. 2017;

- da je Okrajno sodišče v Ljubljani 19. 4. 2013 na predlog tožeče stranke izdalo sklep o začasni odredbi Z 131/2013, s katerim je banki prednici toženke prepovedalo izplačilo upravičenki iz bančne garancije in upravičenki prepovedalo, da poda banki zahtevek za unovčitev bančne garancije ter navedlo, da začasna odredba velja do pravnomočno končanega pravdnega postopka na podlagi tožbe, ki jo je dolžan vložiti upnik (tožeča stranka);

- da je začasna odredba prenehala veljati 2. 6. 2022, in sicer s pravnomočnostjo sklepa Z 131/2013 z dne 9. 5. 2022, s katerim je sodišče ustavilo postopek zavarovanja;

- da je postopek, s katerim je tožeča stranka (predlagateljica začasne odredbe oziroma upnica) opravičila izdano začasno odredbo, tekel pred Gospodarskim sodiščem v Beogradu, ki je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, kar je potrdilo pritožbeno sodišče 9. 4. 2014, ko je odločitev postala pravnomočna, zadevo pa je obravnavalo tudi Vrhovno kasacijsko sodišče Republike Srbije, ki je 6. 11. 2014 zavrnilo revizijo tožeče stranke;

- da so bile sodne odločbe srbskih sodišč, s katerimi je bilo odločeno o tožbi zaradi utemeljenosti prepovedi plačila iz garancije, v Sloveniji priznane šele s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 8. 2021, ki je postal pravnomočen 23. 9. 2021.

6Sodišče prve stopnje se je v zvezi z vprašanjem, kdaj je začel teči zastaralni rok, v katerem bi upravičenka iz bančne garancije morala ukrepati v smeri nadaljevanja postopka unovčitve garancije, oprlo na mnenje prof. Juharta in sicer, da je ta rok začel teči s pravnomočnostjo odločbe Gospodarskega sodišča v Beogradu, to je 9. 4. 2014 oziroma najkasneje 6. 11. 2014. Po stališču sodišča prve stopnje pa je bilo zastaranje pretrgano s postopkom za priznanje in razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje izpostavilo, da pravdni stranki nista navedli, kdaj je tožena stranka podala predlog za priznanje tuje sodne odločbe, da pa je tožena stranka pojasnila, da je Okrožno sodišče v Ljubljani sprva predlog upravičenke zavrglo, nato pa je Vrhovno sodišče RS odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo okrožnemu sodišču v ponovno odločanje, do pravnomočnega priznanja veljavnosti sodb pa je nato prišlo šele 23. 9. 2021. Že zaradi tega ni sledilo navedbam tožeče stranke, da upravičenka iz bančne garancije ni vodila nikakršnega postopka vse do predloga za ustavitev postopka zavarovanja 11. 2. 2022. Da bi zahtevek upravičenke zastaral še pred vložitvijo predloga za priznanje tuje sodne odločbe, pa tožeča stranka naj ne bi trdila. Navedlo je, da je bilo dokazno breme glede tega na tožeči stranki, ki je bila tudi sama udeleženka postopka za priznanje tuje sodne odločbe in bi za utemeljenost predloga za začasno odredbo morala verjetno izkazati očitno neutemeljenost izplačila bančne garancije. Ocenilo je, da takšna verjetnost ni podana.

7Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je po uradni dolžnosti in brez trditev pravdnih strank glede vprašanja zastaranja odločilo na podlagi dejstev, do katerih je prišlo samo. Navaja, da trditev in dokazov o postopku priznanja tuje sodne odločbe, ki ga sodišče prve stopnje argumentira kot razlog za pretrganje zastaranja v 17. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, niti tožena stranka niti tožeča stranka nista podali. Trdi, da je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejstva in celo samo našlo dokaze zanje, s čimer naj bi neenako obravnavalo pravdni stranki. Tožeči stranki zaradi tega ni bila dana možnost kontradiktornega obravnavanja v zadevi, opisano postopanje sodišča pa naj bi predstavljalo dejanje sodne odločbe presenečenja, saj tožeča stranka v nobenem smislu ni mogla pričakovati, da se bo sodišče po uradni dolžnosti in na svojo lastno pest začelo sklicevati na postopek priznanja tuje sodne odločbe.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka na naroku dne 19. 8. 2022 v celoti sklicevala na svoj dopis z dne 19. 7. 2022 kot na del njene trditvene podlage. V navedenem dopisu, ki je bil naslovljen na tožečo stranko, je pojasnila, da je Gospodarsko sodišče v Beogradu tožbeni zahtevek tožeče stranke G. d. d., s katerim naj bi opravičila izdano začasno odredbo, v celoti zavrnilo, da je pritožbeno sodišče dne 9. 4. 2014 pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter da je Vrhovno kasacijsko sodišče Republike Srbije dne 6. 11. 2014 zavrnilo tudi njeno revizijo, tako da je prvostopenjska sodba, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke, postala pravnomočna dne 9. 4. 2014. Tožena stranka je v navedenem dopisu nadalje navedla, da je Agencija za privatizacijo Republike Srbije oziroma njena pravna naslednica Agencija za vodenje sporov v privatizacijskem postopku Republike Srbije pred slovenskim sodiščem podala predlog za priznanje in razglasitev izvršljivosti sodb, ki so bile izdane v Republiki Srbiji, da je Okrožno sodišče v Ljubljani predlog za priznanje in razglasitev izvršljivosti sprva zavrglo zaradi pomanjkanja procesne legitimacije, nato pa je Vrhovno sodišče RS to odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Slednje je 24. 8. 2021 s sklepom odločilo, da se prizna veljavnost sodb, ki so bile izdane na prvi, drugi in tretji stopnji v Republiki Srbiji. Poudarila je, da vse do tedaj zgoraj navedene sodbe niso mogle imeti učinka v Republiki Sloveniji. Po njenem stališču pa je že izdana začasna odredba pretrgala zastaranje zahtevka upravičenca iz garancije do njenega izdajatelja (banke). Ta naj bi zopet pridobil možnost terjati garanta na plačilo obveznosti iz garancije s pravnomočnostjo sklepa Z 131/2013 z dne 9. 5. 2022, to je dne 2. 6. 2022, ko naj bi začasna odredba prenehala veljati.

9Tožeča stranka je bila z navedenim dopisom tožene stranke seznanjena in bi na navedbe tožene stranke v njem na naroku lahko odgovorila. Njeni očitki, da ji je bila odvzeta možnost kontradiktornega obravnavanja v zadevi in da gre za sodno odločbo presenečenja, ob povedanem niso utemeljeni.

10Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni prerekala navedb tožene stranke, da je upravičenka iz bančne garancije postopek za priznanje in razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe sprožila in pravilno materialnopravno zaključilo, da je navedeni postopek pretrgal zastaranje postopka unovčitve bančne garancije. In ker tožeča stranka ni trdila, da je zahtevek za unovčitev bančne garancije zastaral že pred vložitvijo predloga za priznanje tuje sodne odločbe, pravilno zaključilo, da verjetnost, da je bila terjatev za izplačilo garancije očitno neutemeljena zaradi zastaranja, ni podana. Pri tem navedbe pritožnice v zvezi z vpogledom sodišča v vpisnik niti niso odločilnega pomena.

11Prav tako je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da ni navedlo konkretno, za kateri sodni postopek priznanja tuje sodne odločbe pri tem sploh gre, saj se je sklicevalo na dopis tožene stranke z dne 19. 7. 2022, v katerem so navedeni vsi relevantni podatki o tem sodnem postopku. Poleg tega tožeča stranka v pritožbi sama navaja opravilne številke sodb Gospodarskega sodišča v Beogradu, Gospodarskega pritožbenega sodišča v Beogradu in Vrhovnega kasacijskega sodišča v Beogradu, na katere se je ta postopek nanašal, z datumi njihove izdaje. Te tudi prilaga pritožbi.

12Zastaranje se v skladu s 365. členom Obligacijskega zakonika (OZ) pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Zmotno je stališče pritožnice, da do pretrganja zastaranja v danem primeru ni prišlo, ker Agencija za privatizacijo Republike Srbije in Ministrstvo za gospodarstvo Republike Srbije nikoli nista sodno uveljavljala zahtevka za izplačilo bančne garancije od tožene stranke. Izdana začasna odredba je namreč toženi stranki oziroma njeni pravni prednici prepovedala izplačilo upravičenki iz bančne garancije in upravičenki prepovedala, da poda banki zahtevek za unovčitev bančne garancije. Zato je bilo na tožeči stranki, da z vložitvijo tožbe opraviči izdano začasno odredbo, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Nedvomno pa je upravičenka iz bančne garancije z nasprotovanjem zahtevku tožeče stranke ravnala v smeri, da bi dosegla izplačilo bančne garancije, in nato z vložitvijo predloga za priznanje tuje sodne odločbe, s katero je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen, nadaljevala v smeri izpolnitve pogojev za unovčitev bančne garancije.

13Pritožnica pri razlagi 365. člena OZ, ki jo ponuja, ne upošteva okoliščin danega primera in dejstva, da je bila v zadevi izdana začasna odredba, ki je upravičenki iz garancije prepovedala, da poda banki zahtevek za njeno unovčitev, banki pa prepovedala izplačilo upravičenki. V skladu s 365. členom OZ zastaranja ne pretrga zgolj vložena tožba upravičenca iz bančne garancije, temveč vsako njegovo dejanje zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. To pa je sodišče prve stopnje pravilno razpoznalo v ravnanjih upravičenke iz bančne garancije. Pritožnica tako zmotno navaja, da zahtevek upravičenca iz bančne garancije lahko glasi zgolj na izpolnitev in izplačilo bančne garancije. Stališče sodišča prve stopnje tudi ni v nasprotju z mnenjem dr. Juharta, saj iz njega izhaja, da z vsemi relevantnimi podatki ni razpolagal.

14Pritožnica nadalje očita sodišču prve stopnje, da je v zvezi s postopkom priznanja tuje sodne odločbe spregledalo, da je ta postopek sprožila druga pravna oseba in ne upravičenec iz bančne garancije. Trdi, da je postopek I R 221/2017 za priznanje tuje sodne odločbe dne 23. 6. 2017 pred naslovnim sodiščem sprožila in predlog za priznanje vložila Agencija za vodenje sporov v privatizacijskem postopku Republike Srbije. Dejanja te agencije naj ne bi predstavljala dejanj upnika iz bančne garancije, saj navedena agencija ni upnik in upravičenec iz bančne garancije, temveč gre za drugo osebo. Upravičenec iz bančne garancije naj bi bilo Ministrstvo za gospodarstvo (ekonomijo) Republike Srbije kot pravni naslednik Agencije za privatizacijo, ki je prevzelo vse pravice in obveznosti od navedene agencije. Tožena stranka je tudi izplačilo iz bančne garancije izvršila v korist navedenega ministrstva in ne v korist Agencije za vodenje sporov v privatizacijskem postopku Republike Srbije.

15Srbski Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o privatizaciji¹ v sedmem odstavku 31. člena določa, da ministrstvo, ki je pristojno za gospodarske zadeve, prevzame od Agencije za privatizacijo vse pravice in obveznosti, predmete, opremo, sredstva za delo in arhivsko gradivo, ki so v funkciji izvajanja nalog, določenih z Zakonom o privatizaciji. Agencija za vodenje sporov v privatizacijskem postopku Republike Srbije pa prevzame dejavnosti Agencije za privatizacijo, ki se nanašajo na zastopanje v postopkih pred sodišči, arbitražami, upravnimi organi in drugimi pristojnimi organi, v katerih je imela Agencija za privatizacijo položaj stranke ali intervenienta in ki so se začeli pred 1. 2. 2016. Ker je bila Agencija za privatizacijo Republike Srbije tožena stranka v zgoraj navedenih postopkih, ki so se vodili pred sodišči v Beogradu, ki so se začeli pred 1. 2. 2016, je Agencija za vodenje sporov v privatizacijskem postopku Republike Srbije utemeljeno vložila predlog za priznanje tujih sodnih odločb, z njihovim priznanjem pa je bila potrjena tudi njena procesna legitimacija. Omenjeno dejanje navedene agencije je zato nedvomno mogoče šteti kot dejanje upravičenke iz garancije zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila ali izterjala terjatev iz bančne garancije. Zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje ni navedlo, da je predlog za priznanje tujih sodnih odločb vložila druga oseba in ne Ministrstvo za gospodarstvo Republike Slovenije, pa še ne kaže na nepristranskost odločanja prvostopenjskega sodišča.

16Pritožbeni razlogi se ob povedanem izkažejo kot neutemeljeni. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ko je ta uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ).

17Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške. Toženi stranki pa je dolžna povrniti 931,47 EUR stroškov odgovora na pritožbo. Ti predstavljajo nagrado odvetniku tožene stranke za sestavo odgovora v znesku 750,00 EUR (1250 odvetniških točk), materialne stroške v višini 13,50 EUR in 22 % DDV v višini 167,97 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določili Odvetniške tarife.

¹ Uradni list Republike Srbije, št. 83/2014, 46/2015, 112/2015, 20/2016.