VSM Sklep IV Kp 13129/2019

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Mariboru kot neutemeljen zavrnilo predlog obsojenega A. A. z dne 3. 3. 2022, z dopolnitvijo z dne 14. 9. 2022, za nadomestitev kazni eno leto in sedem mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru III K 13129/2019 z dne 26. 10. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 13129/2022 z dne 13. 4. 2021 z delom v splošno korist.

2Zoper sklep se pritožuje obsojenec smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s prav tako smiselnim predlogom, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni in njegovemu predlogu za delo v splošno korist ugodi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po pregledu zadeve na pritožbeni stopnji višje sodišče v celoti soglaša s prepričljivimi zaključki sodišča prve stopnje, da predlagani alternativni ukrep izvršitve zaporne kazni na način dela v splošno korist pri obsojenemu A. A. ne bi bil niti pravičen niti primeren, zato njegovemu predlogu utemeljeno ni bilo ugodeno. Obsojenec v svoji pritožbi v bistvenem ponavlja navedbe, ki jih je v svojih vlogah uveljavljal že v postopku na prvi stopnji (zasluge zaradi sodelovanja pri osamosvojitveni vojni; da je do sedaj vzorno izvrševal leto dni zaporne kazni; da sta z oškodovanko še vedno v stikih in ji ne dolguje več veliko; da je na prestajanju kazni zapora prvič), dodatno pa še navaja, da so bile v postopku na prvi stopnji, v katerem je bil obsojen, storjene napake in krivice, prav tako je izpostavil, da dela v splošno korist v drugi zadevi (preostanka 40 ur) ni mogel opraviti zaradi nastopa kazni v predmetni zadevi.

5Navedbam obsojenca v pritožbi ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu tehtno presodilo vse okoliščine, ki jih je v vlogah izpostavil obsojenec, prav tako je natančno ocenilo ostale objektivne in subjektivne okoliščine na strani obsojenca, ki so pomembne za odločitev o njegovem predlogu. Tudi višje sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da kljub načelnemu stališču, da nadomestna izvršitev kazni zapora ni izključena niti pri povratnikih, ni mogoče prezreti obsojenčeve relativno obsežne predkaznovanosti. A. A. je namreč bil doslej že sedemkrat pravnomočno obsojen, in sicer šestkrat zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje (od tega trikrat za istovrstno kaznivo dejanje goljufije) in enkrat zaradi kaznivega dejanja zoper pravni promet, prav tako je pet kaznivih dejanj storil v času teka preizkusnih dob iz pogojnih obsodb, ki sta mu bili edini izrečeni v zadevah II K 3067/2014 in II K 28653/2014. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je bilo še v maju 2021, torej pred nastopom zaporne kazni v tej zadevi (oktobra 2021), ugotovljeno, da obsojenec dela v splošno korist v zadevi II Kr 11710/2017 (delno) ni opravil zaradi nekritičnega odnosa do kaznivega dejanja in njegovih posledic.

6Takšen njegov odnos pa je prvostopenjsko sodišče zaznalo tudi v kazenskem postopku, ki je tekel v predmetni zadevi. Utemeljeno namreč ni prezrlo obsojenčevega ravnanja še v letu 2020, ko je predložil neverodostojno zdravniško opravičilo in podajal nerealne oziroma lažnive obljube glede izpolnitve obveznosti do oškodovanke. Poleg tega nikakor ni zanemarljiv tudi visok znesek oškodovanja oškodovanke (24.500,00 EUR). Tako tudi višje sodišče ocenjuje, da je prognoza obsojenčevega ravnanja v prihodnje negotova, kar skupaj z ugotovljenimi okoliščinami, ki jih je v izpodbijanem sklepu pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, ne daje podlage za ugoditev obsojenčevemu predlogu za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist. Višje sodišče ob tem poudarja, da mora kazen zapora ohraniti svoje bistvo, v smislu neodobravanja kršitev norm na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene, in mora biti koristna tako za obsojenca kot za družbo. V konkretnem primeru na strani obsojenca niso podane takšne okoliščine, ki bi upravičevale alternativno prestajanje kazni. Že navedene okoliščine, na katere se obsojeni A. A. sklicuje v pritožbi (sodelovanje pri osamosvojitveni vojni, zgledno prestajanje zaporne kazni ipd.), že same po sebi ne morejo biti razlog za nadomestitev zaporne kazni s predlagano alternativno obliko, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

7V delu pritožbe, ko obsojenec izpostavlja domnevne kršitve in krivice, ki naj bi bile storjene v postopku na prvi stopnji, v katerem je bil obsojen, po vsebini pomenijo izpodbijanje že pravnomočne obsodilne sodbe, zato tem navedbam prav tako ni bilo mogoče priznati uspeha.

8Po obrazloženem, ko pritožba obsojenca tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP).

9Iz istih razlogov, kot so bili že ugotovljeni v postopku na prvi stopnji, je višje sodišče obsojenca kljub neuspešni pritožbi oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).