UPRS Sodba I U 136/2022-8

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-2191/2021/10 (1221-02) z dne 6. 1. 2022 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se zavrže prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca za mednarodno zaščito, z osebnim imenom A. A., roj. ... 1969, državljan Republike Turčije in da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca, saj bo imenovani predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi št. 604/2013 (v nadaljevanju: Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 30. 8. 2021 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prosilec je bil nastanjen v izpostavo azilnega doma Kotnikova 8, Ljubljana. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je prosilec predložil potni list Republike Turčije, z veljavnostjo do ... 2024. Pristojni organ je glede na čas vložitve prošnje v konkretnem primeru vodil postopek in odločil na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. I. RS, št. 16/17 – UPB; v nadaljevanju: ZMZ-1).

3Tožena stranka je iz policijske dokumentacije in potnega lista ugotovila, da je v evropski prostor prosilec vstopil dne 9. 8. 2021, na podlagi vize za enkraten vstop in bivanje v dolžini 10 dni, ki jo je izdalo predstavništvo Republike Hrvaške v Subotici dne 5. 8. 2021, z veljavnostjo do dne 15. 8. 2021 (10 dni po vstopu). Zato je dne 29. 9. 2021 v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca. Pristojni organ je dne 26. 11. 2021 od organa Republike Hrvaške prejel odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V nadaljevanju se sklicuje na določilo četrte alineje 51. člena ZMZ-1.

4Prosilec je bil tudi seznanjen, da je potrebno v postopku preveriti, ali obstajajo v njegovem primeru kakšne okoliščine, zaradi katerih njegova predaja Republiki Hrvaški, ki bo nato obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ni mogoča. V razgovoru je navedel, da je Republiko Slovenijo izbral zavestno zaradi dejstva, da je Republika Slovenija zanj v stari Jugoslaviji predstavljala to, kar Švica predstavlja v Evropi. V preteklosti je Republiko Slovenijo že obiskal. Ljudje so zelo topli, samosvoji, niso podobni ne Hrvatom, ne Avstrijcem in ne Madžarom. Njegovi otroci živijo v Republiki Avstriji, on pa se je vseeno odločil izbrati Republiko Slovenijo. Do sedaj je vedno odgovarjal za svoja dejanja in tudi tokrat bo, saj ni bil pripravljen strgati in odvreči svojega potnega lista. Iz obdobja, ko je prebival v Republiki Avstriji Hrvate zelo dobro pozna in do sedaj ni bil nikoli zadovoljen z njihovimi odnosi. Ker so njegovi otroci trenutno v Avstriji je želel izbrati državo, ki nanjo meji, da bi lahko bival v bližini svojih otrok.

5Na napotilo uradne osebe, naj se osredotoči na pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ravnanja, je prosilec odgovoril, da ne ve, kaj se bo zgodilo, če bo v dublinskem postopku vrnjen v Republiko Hrvaško, prepričan pa je, da nič dobrega. Videl je, kako Hrvati ravnajo s tujci, prepričan je, da tam ne bi mogel normalno živeti, vedno ga je življenje udarilo, kadar je bil pošten. Svojo zgodbo bi lahko temeljil na laži, strgal in odvrgel potni list, a tega ni storil. Pred leti je imel tudi vizum za Avstrijo, kjer je imel urejeno dolgoročno bivanje. Tam je bival od leta 1980 in ima tudi avstrijsko vozniško dovoljenje. Spomni se tudi prvenstva, na katerem je Turčija premagala Hrvaško in takrat so Hrvati zabodli nekaj Turkov. Ko dobi to sliko pred oči, si ne predstavlja življenja na Hrvaškem. Znano mu je tudi, kaj so Hrvati počeli v času vojne.

6Na vprašanje uradne osebe ali je v času bivanja v Republiki Hrvaški imel kakršnekoli težave s strani državnih organov je prosilec odgovoril, da je, ko sta se s prijateljem, prav tako Turkom, sprehajala ob obali, je k njima pristopila policija samo zato, ker sta Turka in zahtevala potna lista. Ko sta ju pogledala, sta zviška rekla: „Aha, sta Turka“. Zato se je počutil ponižanega. Kljub dejstvu, da je imel vizum, mu je policist z legitimiranjem dal občutek manjvrednosti.

7Pristojni organ ugotavlja, da prosilčeve izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru glede razmer v Republiki Hrvaški, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v Dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Prosilčeva izjava, da se je počutil manjvrednega, ker je bil legitimiran s strani policistov še ne pomeni, da Republika Hrvaška v postopku ne bi smela obravnavati njegove prošnje za mednarodno zaščito. Policista sta ga legitimirala, kar ni nič neobičajnega v primeru tujcev, še posebno v času, ko v večini držav veljajo preventivni ukrepi povezani s pandemijo Covid - 19, in ko sta policista ugotovila, da ima urejene dokumente, proti njemu nista ukrepala in je lahko prosto nadaljeval svojo pot. Njegovi osebni občutki in njegovo pojmovanje zgodovinskih ravnanj Hrvatov ne pomenijo nobenih takšnih posebnih okoliščin, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi smel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, ki je na podlagi določb in meril Dublinske uredbe odgovorna država za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

8V Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema, zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prav tako noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tega pa ni navajal niti prosilec sam potem, ko je bil seznanjen z dejstvom, da je za obravnavno njegove prošnje pristojna Republika Hrvaška.

9Tožnik je vložil tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe. V tožbi pravi, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker meni, da bi bil tam podvržen nečloveškemu ravnanju. Tožnik meni, da na Hrvaškem ni bil deležen primernega odnosa. Videl je, kako na Hrvaškem ravnajo s tujci in meni, da tam ne bi mogel živeti. Meni, da imajo odklonilen odnos do Turkov, saj so nekaj Turkov celo zabodli po športnem prvenstvu. Poleg tega je bil tožnik deležen ponižujočega odnosa s strani policije, ki ga je legitimirala zgolj zato, ker je bil drugačnega videza. Tožnik meni, da je tožena stranka nepravilno uporabila Dublinsko uredbo zaradi tveganja kršitve 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) in 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU (v nadaljevanju: Listina) ob morebitni vrnitvi tožnika na Hrvaško.

10S sklicevanjem na drugi in tretji odstavek 3. člena Dublinske uredbe izpostavlja tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v primeru M.S.S. v Belgium and Greece, kjer je sodišče odločilo, da v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite v določeni državi EU, se dokazno breme prenese na toženo stranko, ki ima dolžnost da presodi, ali so razmere v državi, kamor bo prosilec vrnjen, primerne. Takšna je tudi izoblikovana slovenska sodna praksa.¹ ESČP je nadalje izpostavilo, da mora država aktivno preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo država sprejema spoštovala človekove pravice.² Tožena stranka v konkretnem primeru ni pridobila nobenih informacij glede Hrvaške, zato jih v nadaljevanju prilaga tožnik. Tožnik v postopku ni imel zastopnika, zato teh poročil ni mogel predložiti prej.

11Tožnik se sklicuje na informacije časopisa Dnevnik, RTV SLO glede ravnanj s prebežniki na slovensko-hrvaški meji in na Hrvaškem (str. 3 tožbe); na strani 4 tožbe omenja dve sodbi ESČP zoper Hrvaško (odprta zadeva S.B. in drugi, št. 18810/19; M.H. in drugi, št. 43115/18 z dne 18. 11. 2021), sklicuje se na dve sodbi italijanskega (januar 2021) in švicarskega sodišča (julij 2019) o suspenzu vračanja prosilcev na Hrvaško. Nadalje se tožnik sklicuje na poročilo Odbora Sveta Evrope, ki je obtožil Hrvaško hudih zlorab prebežnikov (3. 12. 2021). Odbor je poročilo objavil po obisku na Hrvaškem, predvsem ob meji z BiH, med 10. in 14. avgustom 2021. Namen obiska je bil preučiti ravnanje s prebežniki, ki jim je hrvaška policija odvzela svobodo. Na strani 6 se tožnik sklicuje na razna poročila oziroma članke na internetu (24ur.com; N1info.si; dnevnik), povzete tudi iz tujih virov (The Guardian). Tudi OZN (Gillian Triggs) naj bi prejela verodostojne navedbe o nasilju hrvaških policistov nad prebežniki (20. 7. 2021).

12Ta poročila po mnenju tožnika dokazujejo, da hrvaški organi namerno ignorirajo prošnje za azil, ki jih izrazijo s strani Slovenije vrnjene osebe, izkazujejo hudo in pogosto nasilje nad migranti s strani hrvaške policije, ter da se tudi druge države zaradi kršitev zakonodaje s strani Hrvaške odločajo, da jih tja ne bodo več vračale. Dejstvo, da je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ne pomeni, da bo tožnik dejansko imel zagotovljen dostop do azilnega postopka, saj v primerih ko Slovenija vrne migrante preko sporazuma o vračanju, so migranti prav tako uradno predani hrvaškim organom, pa so nato kljub temu nezakonito vrnjeni v BiH. Obstaja torej verjetnost, da bi v primeru vrnitve na Hrvaško tožnik postal žrtev nezakonitega vračanja v BiH in posledično podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, saj iz številnih pričevanj izhaja, da so bili migranti po predaji s strani slovenske policije na Hrvaško nato takoj deportirani v BiH, pri tem pa še brutalno pretepeni.

13Glede na vse navedeno je mogoče zaključiti da obstaja velika verjetnost, da bi bil tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško podvržen nehumanemu ravnanju, kar je v nasprotju s 3. členom EKČP in 4. členom Listine EU in 18. členom Ustave RS. Zaključek tožene stranke, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti, brez da bi se opredelila do splošno znanih javno dostopnih informacij o omejenem dostopu do azilnega postopka zaradi nezakonitih vračanj v BIH ter nasilja policije, je torej nepravilen. Tožena stranka bi morala preučiti relevantna poročila, saj je ravnanje hrvaških organov splošno znano in javno obeleženo v številnih poročilih, in bi morala uporabiti 3. člen Dublinske uredbe ter obravnavati tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji.

14Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep tožene stranke odpravi in odloči, da Slovenija prevzame pristojnost za presojo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Podrejeno pa, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

15Sodišče je dne 7. 2. 2022 prejelo odgovor tožene stranke, v katerem predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Pravi, da je imel tožnik podobne pomisleke v zvezi s Hrvaško že na osebnem razgovoru in tožena stranka je na to odgovorila v izpodbijanem aktu, saj to, kar je tožnik videl na športnem prvenstvu, nima nobene zveze s postopki mednarodne zaščite, češ da do spopadov med navijaškimi skupinami in huligani prihaja celo med sodržavljani. Tudi glede subjektivnega občutka manjvrednosti ob legitimiranju s strani hrvaških policistov tožena stranka ni našla relevantnosti z vidika Dublinske uredbe. Nič od tega ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti.

16Nadalje se tožena stranka ne strinja z ugovorom, da ni preučila nobenih informacij o stanju na Hrvaškem in poudarja, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrožali nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ravnanja. Noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi. Tožena stranka pravi, da je podrobno preučila tožbi priložene informacije o stanju na Hrvaškem in v zvezi s tem pravi, da se informacije nanašajo na dolgo časovno obdobje, potrjujejo pa neprimerno ravnanje z ilegalnimi prebežniki, ki pridejo iz BiH, ali so vrnjeni iz Slovenije potem, ko v Sloveniji niso izrazili namena podaje prošnje. Ta ravnanja so bila tudi ugotovljena s strani evropskih organov, zato je Hrvaška uvedla strog nadzor nad delom policije, noben evropski organ pa ni sprejel ukrepov v zvezi z izvajanjem dublinskih transferjev na Hrvaško, saj se je problematika nanašala na „ilegalne prebežnike.“ Eden izmed člankov navaja sodno odločitev sodišča iz Genove, da se ne sme vrniti prosilca v Slovenijo, zato ni relevanten za obravnavani primer. Tudi v primeru odločitve švicarskega sodišča ne gre za splošno ustavitev transferjev na Hrvaško. V nadaljevanju se sklicuje na pravni koncept Dublinske uredbe in predpostavko medsebojnega zaupanja in navaja, da je tožnik vstopil v EU preko Romunije, zato Romunija nosi največjo težo in odgovornost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

17V tej zadevi je Upravno sodišče s sklepom z dne 18. 2. 2022 ugodilo zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe in je odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu.

18Tožba je utemeljena.

19Upravno sodišče je že v sodbi v zadevi I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020 (v razdelku D.2.) obširno razložilo in na splošno opredelilo načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU. Omenjeno sodbo je Vrhovno sodišče v celoti potrdilo.³ Zato na tem mestu celovite pojasnitve tega načela ne bo ponavljalo, ampak bo to načelo navedlo v bolj strnjeni obliki in ga bo uporabilo v tem konkretnem primeru, kjer se to načelo, z razliko od zadeve I U 1686/2020, navezuje na določbo drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe.⁴

20Sodišče EU je v zadevi N.S. in M.E. iz meseca decembra 2011, ob upoštevanju sodbe Velikega senata ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece (iz meseca januarja 2011), odločilo, da so države članice, vključno z nacionalnimi sodišči, zavezane, da prosilca za azil ne predajo državi članici, ki je odgovorna v smislu Dublinske uredbe, »če ni mogoče, da ne bi vedele, za sistematične pomanjkljivosti sistema« azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici, in da to predstavlja utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu člena 4 Listine EU.⁵ V uveljavljeni sodni praksi Sodišča EU velja, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz člena 4 Listine EU ustreza prepovedi iz člena 3 EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s členom 52(3) Listine EU enaka kot tista, ki ju določa EKČP.⁶

21Sodišče EU je nadalje v zadevi N.S. in M.E. zavzelo stališče, da že »najmanjša kršitev direktiv« ne zadostuje, da se prepreči predaja prosilca v drugo državo članico, to pomeni, da vsaka kršitev direktive EU ne zahteva, da se predaja ne opravi.⁷ Sodišče EU v zvezi s tem v zadevi N.S. in M.E. sicer na splošno govori o izpodbojnosti domneve o spoštovanju »temeljnih pravic« v drugi državi članici.⁸ Vendar se pri opredeljevanju te domneve omejuje na pravico iz 4. člena Listine EU pravicah;⁹ v določenih drugih zadevah pa v tej zvezi omenja tudi pravico do varstva človekovega dostojanstva iz 1. člena Listine EU.¹⁰

22Načelo medsebojnega zaupanja oziroma domneve o spoštovanju človekovih pravic v drugi državi članici EU pomeni, da pravo EU temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji EU, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, kot je natančneje določeno v členu 2 PEU. Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami v zvezi s priznavanjem teh vrednot in torej spoštovanjem prava EU, s katerim se te vrednote izvajajo ter v zvezi s tem, da so njihovi nacionalni pravni sistemi zmožni zagotoviti „enakovredno in učinkovito varstvo temeljnih pravic, priznanih z Listino, zlasti s členoma 1 in 4, ki določata eno temeljnih vrednot Unije in njenih držav članic.“¹¹ Tudi v novejši sodni praksi Veliki Senat Sodišča EU v zvezi z varstvom možnega kroga pravic v povezavi s spoštovanjem načela medsebojnega zaupanja uporablja izraz /../„zlasti z njenima členoma 1 in 4,“ /.../ med tem ko so v drugih različicah te sodbe uporabljeni pojmi: „including“ (v angleščini),¹² kar ustreza izrazu „vključno“, „notamment“ (v francoščini), kar ustreza pojmu „posebej“, „segnatamente“ (v italijanščini) in „osobito“ (v hrvaščini), ki ustrezata pojmu „zlasti“ oziroma „predvsem“.¹³

23Domneva se torej nanaša na to, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z „zahtevami Listine, Ženevske konvencije in EKČP.“ ¹⁴

24Vendar, kot že rečeno, ne gre za »neizpodbojno domnevo«, da bo država članica, ki je pristojna za obravnavanje prošnje prosilca za azil, spoštovala temeljne pravice, kajti to ne bi bilo združljivo z obveznostjo držav članic, da Dublinsko uredbo razlagajo in uporabljajo v skladu s temeljnimi pravicami.¹⁵ Sodišče EU v zadevi Jawo pravi, da obveznost prepovedi vrnitve, če bi to lahko pripeljalo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja lahko nastane „ob predaji, med azilnim postopkom, ali po njem /.../;¹⁶ Sodišče EU v zadevi Jawo dodaja, da „skupni evropski azilni sistem in načelo medsebojnega zaupanja namreč zagotavljata, da uporaba tega sistema v nobeni fazi in v nobeni obliki ne povzroči resne nevarnosti kršitve člena 4 Listine EU o temeljnih pravicah.“¹⁷

25Drži, da Slovenija ne more od Hrvaške, ki je druga država članica EU, „zahtevati višje nacionalne ravni varstva temeljnih pravic, kot je tista, ki se zagotavlja s pravom Unije,“ in zato Slovenija ne sme „niti preveriti – razen v izjemnih primerih – ali je druga država članica v konkretnem primeru dejansko spoštovala temeljne pravice, ki jih zagotavlja Unija“.¹⁸ Kadar sekundarno pravo posebnih pravil glede tega ne ureja, potem država članica (Slovenija) lahko uporabi svoje standarde pod pogojem, da so ti standardi vsaj enaki ravni varstva, ki jo zagotavlja Listina EU in da s tem primarnost, enotnost in učinkovitost prava EU niso prizadete.¹⁹

26Kriterij (razmejitve), ko mora tožena stranka pristopiti k takšni specifični obravnavi oziroma preverjanju načela medsebojnega zaupanja, je okoliščina oziroma pravni standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka (arguable claim) glede 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali 19(2) člena Listine EU. To po praksi ESČP pomeni, da kršitev 3. člena EKČP v primeru vrnitve ni premalo verjetna²⁰ in s tem v zvezi tujec želi preprečiti odstranitev.²¹ Sodišče EU se je temu standardu iz sodne prakse ESČP na najbolj jasen način pridružilo v sodbi v zadevi B, kjer je Sodišče EU v zvezi s standardom avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva postavilo standard, da tožnikove trditve niso očitno neutemeljene glede tveganja za nečloveško ravnanje.²²

27Ta pravni standard (arguable claim) mora pristojni organ med drugim ugotavljati preko presoje, ali organ države članice „razpolaga z elementi,“ ki pričajo o dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici glede na standard varstva temeljnih pravic, kot so priznane v pravnem redu Unije in zlasti v členu 4 Listine EU. V takem primeru mora pri odločanju o predaji osebe organom druge države članice presoditi obstoj te nevarnosti.²³ Pristojni organ se mora opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.²⁴

28To pomeni, da argument, ki ga je uporabila tožena stranka, ko se sklicuje na načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, da noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega in poniževalnega ravnanja, pomeni nepravilno uporabo določila drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe v povezavi z načelom medsebojnega zaupanja med državami članicami EU. Za izpodbojnost domneve ni potrebno, da bi kateri „evropski organ“ obravnaval Republiko Hrvaško, pri čemer je tožena stranka verjetno imela v mislih organ oziroma institucijo EU, kajti več različnih evropskih in svetovnih organizacij in institucij je Hrvaško že obravnavalo z vidika stanja in obravnavanja beguncev oziroma tujcev, ki nimajo dovoljenja za bivanje, na kar je tožeča stranka prepričljivo opozorila v tožbi. Dublinska uredba namreč ne predvideva aktivnosti določenega organa EU kot pogoj za možno izpodbijanje domneve, da bo druga država članica spoštovala temeljne pravice. To je na primer predpisano za uresničevanje načela medsebojnega zaupanja v Okvirnem sklepu z dne 13. 6. 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kjer gre tudi za načelo medsebojnega „priznavanja“.²⁵ Uvodna izjava št. 10 tega okvirnega sklepa namreč določa, da mehanizem evropskega naloga za prijetje temelji na visoki stopnji zaupanja med državami članicami. Njegovo izvajanje se lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) Pogodbe o Evropski uniji ene od držav članic, „ki jih ugotovi Svet“ na podlagi člena 7(1) omenjene pogodbe s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe. A ta pogoj o določeni aktivnosti Sveta EU velja samo, ko gre za vprašanje varsta pravice do poštenega, neodvisnega in nepristranskega sojenja,²⁶ ne pa tudi ko gre za varstvo absolutne pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja.²⁷ Določbe, ki bi bila primerljiva uvodni izjavi št. 10 Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ, Dublinska uredba niti nima.

29Poleg tega tožena stranka tudi zmotno šteje za kriterij oziroma prag stroge presoje obstoj sistemskih pomanjkljivosti. Sodišče EU je že v sodbi v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji sledilo sodni praksi ESČP, da sistemske pomanjkljivosti niso pogoj za to, da se uporabi drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe²⁸ in še manj za to, da se aktivirajo procesne in materialno-pravne obveznosti države glede stroge presoje dejstev in da se v okviru tega preveri stanje v drugi državi članici EU in morebiti zagotovi določene preventivne ukrepe. Pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja je namreč absolutno zavarovana pravica.²⁹

30V taki situaciji, ko je splošno znano oziroma bi toženi stranki moralo biti poznano, da so številne mednarodnega organizacije in poročevalci opozarjali na določene resne pomanjkljivosti v azilnih postopkih in ravnanjih s tujci na Hrvaškem, tudi ni nujno, da tožnik že v upravnem postopku samoiniciativno pridobi in predloži takšna poročila, še posebej ob upoštevanju dejstva, da takrat ni imel brezplačne pravne pomoči oziroma dostopa do pravne pomoči in da tega dokaj zapletenega pravnega sistema ne more sam poznati oziroma razumeti brez kvalificirane pomoči. Tožena stranka bi za morebiti problematično situacijo morala vedeti že iz virov uporabljenih v sodnih postopkih pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem v zadevah I U 1686/2020 in I Up 23/2021 in na podlagi drugih mednarodnih virov in poročil. Relevantne informacij organizacij, ki imajo težo z vidika navedenih evropskih standardov in so časovno aktualne, je tožnik predložil v upravnem sporu (na primer: sodbi oziroma postopka zoper Hrvaško pred ESČP; poročilo odbora Sveta Evrope z dne 3. 12. 2021; poročevalka OZN Gillian Triggs) in tožena stranka v odgovoru na tožbo na te informacije ni odgovorila z navedbo informacij, ki bi kazale na možnost ovrženja, da je takšno stanje značilno tudi ravnanje s prosilci, ki jih Slovenija vrača Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe, pri čemer tožnik na Hrvaškem niti ni (še) bil prosilec za mednarodno zaščito in bi imel status tujca brez dovoljenja, da ostane na Hrvaškem.

31Dejstvo, da teh informacij tožnik ni predložil že v upravnem postopku, ne more biti odločilno, ker mora po mednarodni sodni praksi v tovrstnih primerih organ ali sodišče, tudi ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca,³⁰ informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti in važno je, ali bi organu te informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Na ta način je namreč treba razumeti in razlagati, da mora organ, ki „razpolaga“ z objektivnimi, zanesljivimi, natančnimi in ustrezno posodobljenimi podatki, ki potrjujejo obstoj takih pomanjkljivosti, da se zagotovi spoštovanje člena 4 Listine EU, preveriti, ali v okoliščinah obravnavanega primera obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo ta oseba po predaji drugi državi članici podvržena dejanski nevarnosti, da bo v tej državi članici nečloveško ali ponižujoče obravnavana v smislu tega člena. Organ mora v ta namen od druge države članice zahtevati, naj mu nujno pošlje potrebne dodatne informacije glede razmer, v katerih bo zadevna oseba obravnavana v tej državi članici.³¹ V primeru obstoja takšnih informacij o stanju in ravnanju s tujci na Hrvaškem, (bi) mora(la) po standardih mutatis mutandis iz sodbe v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji tožena stranka, upoštevajoč načelo vzajemnega zaupanja, pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev) oziroma bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila „vsakršen pomislek“ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU³² oziroma da se “izključi vsakršna dejanska nevarnost“ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnika.³³

32To pomeni, da če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, potem to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo.³⁴

33Za razrešitev tega upravnega spora je torej ključno vprašanje, ali je tožnik v času izvrševanja ukrepa vrnitve imel zahtevek glede varstva pred nečloveškim ravnanjem, ki ni bil očitno neutemeljen („arguable claim“), oziroma če so v času izvršitve izpodbijanega dejanja obstajale javno dostopne informacije oziroma poročila relevantnih institucij, za katere bi tožena stranka morala vedeti, in ki so predstavljala utemeljene razloge za tveganje za kršitev pravice iz člena 4. oziroma 19(2) Listine EU v primeru vrnitve tožnika na Hrvaško. Takšne informacije, so, kot že rečeno obstajale, tožnik se je na njih skliceval v tožbi, ko je dobil kvalificirano pomoč svetovalke za begunce, zato je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo, ker tožena stranka ni preverila relevantnih informacij in ni ovrgla vsakršnega dvoma, ali bi tožniku v primeru vrnitve na Hrvaško bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU.³⁵

34Upravno sodišče je že pri odločitvi v sklepu št. I U 136/2022 z dne 18. 2. 2022 o izdaji začasne odredbe v 30. odstavku obrazložitve ugotovilo, da tožnikov zahtevek glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ni očitno neutemeljen.³⁶ Enako velja tudi z vidika obravnavanja utemeljenosti tožbe. Zato je imela tožena stranka obveznost, da uporabi načelo medsebojnega zaupanja na zgoraj opisan način in da po strogi metodi presodi dejstva z vidike morebitne kršitve 4. člena Listine EU, kar pa ni storila.

35Zaradi napačne uporabe materialnega prava (drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka in posledično 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožnik glavne obravnave z njegovim zaslišanjem ali izvajanje drugih dokazov ni zahteval. Med strankama je sporna zgolj pravilna uporaba načela medsebojnega zaupanja med državama članicama EU. Zato je sodišče ob upoštevanju prvega odstavka 59. člena ZUS-1, drugega odstavka 71. člena ZMZ-1, neposrednega učinka določbe 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU v povezavi s sodno prakso Sodišča EU (C-348/16, Sacko, odst. 24, 26, 28-33, 37, 39-45, 47-49; C-585/16, Alheto, odst. 102, 107, 109-114, 116, 127, 130, 147-149; C-556/17, Torubarov, odst. 52-56, 73; C-652/16, Ahmedbekova, odst. 91, 94, 92-100; C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38-39; C-414/16, Egenberger, 17. 4. 2018, odst. 82) in sodno prakso ESČP (Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal, odst. 190-191) odločilo na seji senata.

36Tožena stranka mora izdati nov upravni akt, pri tem pa je vezana na pravna stališča sodišče glede materialnega prava in vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

¹ I Up 253/2014, 21. 8. 2014; I Up 276/2014, 11. 9. 2014.
² M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 359.
³ I Up 23/2021, 22. 4. 2021.
⁴ Po tem določilu kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.
⁵ N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10 odst. 94; glej tudi odst. 106 ter sodbo v zadevi Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 85.
⁶ C.K in ostali proti Sloveniji, C-578/16, odst. 67, MP, C-353/16, odst. 37, Jawo, C-163/17, odst. 91, Ibrahim, C-297/17, odst. 89.
⁷ N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 84-85.
⁸ Ibid. odst. 71, 77, 81, 99.
⁹ Ibid. odst. 86, 88, 94, 106, 112.
¹⁰ Glej na primer: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 77, 78; Jawo, C-163/17, odst. 78, 80; XXXX, C-483/20, odst. 27.
¹¹ Jawo, C-163/17, odst. 80.
¹² XXXX, C-483/20, odst. 27.
¹³ Ibid. odst. 27.
¹⁴ N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 80; XXXX, C-483/20, odst. 29.
¹⁵ N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 99; glej tudi odst. 100-105.
¹⁶ Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 88.
¹⁷ Ibid. odst. 89.
¹⁸ Mnenje Sodišča 2/13, 18. 12. 2014, odst. 192; glej tudi: Jawo, C-163/17, odst. 80-84.
¹⁹ Glej mutatis mutandis: Melloni, C-399/11, odst. 60; Lenaerts, Koen, 2017, La vie après l'avis: exploring the principle of mutual (yet not blind) trust, Common Market Law Review, 54, str. 807-808, str. 815.
²⁰ Glej na primer Soering v. the United Kingdom, odst. 85, 117.
²¹ Glej na primer: L.M. and others v. Russia, odst. 100; M.A. and others v. Lithuania, odst. 83; Ilias and Ahmed v. Hungary, 21. 11. 2019, odst. 136.
²² C-233/19, B, odst. 66; glej tudi: LM, C-403/19, odst. 35, 43.
²³ Mutatis mutandis: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 88.
²⁴ Ibid. odst. 89; glej tudi: Jawo, C-163/17, odst. 90.
²⁵ Glej člen 1(2) in uvodna izjava št. 6 Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ, Uradni list EU, L 190/1.
²⁶ Glej: X Y, C-562/21 PPU, C-563/21 PPU, 22. 2. 2022, odst. 65.
²⁷ Glej: Dorobantu, C-128/18.
²⁸ C.K in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 91-93; M.S.S. v Belgium and Greece; Tarakhel v . Switzerland.
²⁹ Soering v. the United Kingdom, odst. 88, J.K. and others v. Sweden, odst. 80, 90; C.K in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 59; M in X. X., C-391/16, C-77/17, odst. 94.
³⁰ F.G. V Sweden, odst. 156; J.K. and others v. Sweden, odst. 87, 83, 90, 140; M.M., C-277/11, odst. 65-66
³¹ Mutatis mutandis: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 93-95.
³² Ibid. odst. 71, 76-78, 83; v odstavku 90 iste sodbe Sodišče EU uporablja izraz oziroma standard „resnega pomisleka“.
³³ Ibid. odst. 84.
³⁴ Glej mutatis mutandis: Aranyosi, Caldararu, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 98; C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 85-90.
³⁵ J.K. and others v. Sweden, odst. 91-92; C.K. in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 76.
³⁶ Sklep I U 136/2022-7, 18. 2. 2022, odst. 30.