UPRS Sodba I U 2464/2018-36

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora.

Dosedanji tek postopka

1Prvostopenjski organ je tožniku z izpodbijano odločbo odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za leto 2016 na naslovu A. in naslovu B. v skupnem znesku 28.832,54 EUR.

2Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi navaja, da se NUSZ na podlagi 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84)¹ plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja. Poudarja, da je v zvezi s pritožbo pridobil mnenje občine s 24. 2. 2017, v katerem ta navaja, da so po 12. členu Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Ljubljana (Odlok)² zavezanci sami dolžni skrbeti za pravilnost podatkov, in vse spremembe, ki vplivajo na izračun NUSZ, sami javiti občini ter da je tudi preko medijev pozvala zavezance k oddaji sprememb, ki vplivajo na odmero NUSZ. Poudarja, da je bil NUSZ tožniku odmerjen na podlagi terenskega ogleda oziroma preveritve površin za plačilo NUSZ, opravljene v letu 2000 na naslovu A. Narejen je bil tudi zapisnik, ki ga je za tožnika podpisal g. C. C., s čimer se je strinjal s površinami, navedenimi v zapisniku. Citira prvo alinejo prvega odstavka 218.b člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1)³ in navaja, da se strinja z ugotovljeno površino, od katere je bilo odmerjeno NUSZ, saj tožnik za obravnavano leto ni sporočil nobene spremembe podatkov. Zavrača pritožbeni ugovor, da mu v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo omogočeno sodelovanje. V samem postopku izdaje odločbe o odmeri NUSZ zakon namreč ne predvideva sodelovanja stranke, saj je ta dolžna sporočiti vsako spremembo podatkov občini in ji je na tej podlagi dana možnost vplivanja na podatke za odmero NUSZ.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da funkcionalnih zemljišč ni mogoče šteti za zemljišča v smislu petega odstavka 60. člena ZSZ/84, saj se na njih ne izvaja določena poslovna dejavnost. Sicer pa teh okoliščin upravna organa tudi nista ugotavljala. Poudarja, da v obravnavanem primeru ne gre za parkirišča, na katerih se izvaja poslovna dejavnost (kot npr. površine, ki se oddajajo proti plačilu za namen parkiranja in to predstavlja poslovno dejavnost subjekta), temveč gre zgolj za funkcionalne površine stavbe A. Podatki iz zapisnika s 25. 8. 2000, na katerega se je oprl drugostopenjski organ, vsebujejo samo površine zemljiških parcel, čemur tožnik ne oporeka, zato kot zavezanec tudi ni imel nobenega razloga sporočiti spremembe podatkov za odmero NUSZ. Mestna občina Ljubljana si po tožnikovem prepričanju „nepravilno razlaga tisto določbo zakona, po kateri šteje, da se med objekte, v katerih se izvaja poslovna dejavnost, štejejo tudi parkirišča, ki predstavljajo izključno funkcionalne površine k objektu in služijo zgolj za normalno uporabo stavbe“. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Hkrati zahteva povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila, je pa sodišču predložila upravni spis zadeve in predlagala zavrnitev tožbe.

5V pripravljalni vlogi z 9. 11. 2020 tožnik dodatno pojasnjuje svoja stališča ter se sklicuje na sodbe tega sodišča I U 1142/2015, I U 1143/2015 in I U 972/2019, v katerih je za zazidano stavbno zemljišče ali gradbeno parcelo Upravno sodišče sprejelo stališče, da od začetka uporabe drugega odstavka 218. člena ZGO-1 za opredelitev zazidanih zemljišč ni več mogoče uporabiti opredelitve, kot izhaja iz ZSZ/84. V navedenih sodbah je Upravno sodišče navedlo pravno podlago za odmero NUSZ za zazidana stavbna zemljišča ter zaključilo, da se za gradbene parcele oziroma stavbna zemljišča, na katerih so zgrajeni objekti, plačuje NUSZ od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe. Tožnik tako predlaga, naj sodišče uporabi načelo exceptio illegalis in Odloka ne upošteva v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ od poslovnih površin na zazidanem stavbnem zemljišču, torej na parc. št. 390/11 k.o. ... Določbe pete in sedme alineje prvega odstavka 4. člena Odloka so namreč v nasprotju z zakonom v delu, ki se nanaša na zunanje poslovne površine na zazidanem stavbnem zemljišču, torej na gradbeni parceli, na kateri so zgrajeni objekti. Po povedanem predlaga, naj sodišče po izvedeni obravnavi v skladu s 65. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter s sodbo odloči o stvari tako, da tožniku odmeri NUSZ samo za zaprte površine, torej za površino 2.194 m2 v stavbi na A. in za površino 760 m2 v objektu B., skupaj torej v znesku 19.811,89 EUR ter odloči o vračilu preveč plačanega NUSZ v znesku 9.020,65 EUR, vse v 15 dneh pod izvršbo; podrejeno predlaga, naj vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Dokazni sklep

6V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine v upravnem spisu zadeve. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

K I. točki izreka

7Tožba ni utemeljena.

8V obravnavani zadevi je sporno, ali se za parc. št. 390/11 k.o. ..., na kateri je zgrajena stavba A., za odmero NUSZ – zazidano stavbno zemljišče poleg neto tlorisnih površin poslovnih prostorov v stavbi upošteva tudi površina pripadajočega zemljišča k stavbi oziroma funkcionalnega zemljišča, na katerem so nesporno zelenice, dostopne poti do salonov, do servisov, do ostalih poslovnih prostorov, bližnja rampa ter parkirni prostori, kar vse je, kot navaja tožnik sam, namenjeno funkcioniranju stavbe in uporabi za izvajanje dejavnosti v stavbi A.

9Obveznost plačila NUSZ je določena v VI. poglavju ZSZ/84. Navedeni zakon se je v času izdaje izpodbijane odločbe (25. 4. 2016) v tem delu uporabljal v skladu s 5. točko prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1)⁴ in prvo alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/97)⁵. Ta ureditev je ostala nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), saj ta v svojem 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti ZUreP-1 v delu, ki se nanaša na plačevanje NUSZ. V času izdaje izpodbijane odločbe je bila torej veljavna ureditev po ZSZ/84, dopolnjena s 180. členom ZUreP-1, ki določa, da se nadomestilo odmerja samo za tista stavbna zemljišča, ki jih kot taka določa zakon, ki ureja graditev objektov. V tem smislu je ZGO-1 v določbah členov 218. do 218. b med drugim natančneje opredelil zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, za katera se lahko odmeri NUSZ, v določbah 218. c, 218. č in 218. d pa še uskladitev podatkov za odmero NUSZ in uskladitev predpisov, ki so namenjeni za pridobivanje podatkov za odmero NUSZ.

10Po drugem odstavku 218. člena in prvi alineji prvega odstavka ter drugem in tretjem odstavku 218. b člena ZGO-1 se kot zazidana stavbna zemljišča štejejo zemljiške parcele ali njihovi deli - gradbene parcele, na katerih je zgrajena oziroma se na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja gradi katerakoli vrsta stavbe ali gradbeni inženirski objekt, ki ni objekt gospodarske javne infrastrukture, če so takšne parcele oziroma njihovi deli v skladu z določbami tega zakona določene kot gradbene parcele. Če gradbena parcela še ni določena z odločbo, se kot zazidano stavbno zemljišče šteje površina, na kateri stoji stavba oziroma gradbeni inženirski objekt, in del preostale površine zemljišča, ki se določi tako, da se površina zemljišča, na katerem stoji stavba ali gradbeni inženirski objekt, pomnoži s faktorjem 1,5. Tako dobljena površina se šteje za zazidano stavbno zemljišče, preostanek pa za nezazidano stavbno zemljišče, če izpolnjuje tudi ostale pogoje iz 218. in 218. b člena ZGO-1.

11ZGO-1 v točkah 1.1., 1.2., 1.6. in 6.2. prvega odstavka 2. člena določa tudi pomen izrazov: stavba, gradbeni inženirski objekt, objekt gospodarske javne infrastrukture in gradbena parcela. Stavba je objekt z enim ali več prostorov, v katere človek lahko vstopi in so namenjeni prebivanju ali opravljanju dejavnosti; gradbeni inženirski objekt je objekt, namenjen zadovoljevanju tistih človekovih materialnih in duhovnih potreb ter interesov, ki niso prebivanje ali opravljanje dejavnosti v stavbah; objekt gospodarske javne infrastrukture je tisti gradbeni inženirski objekt, ki tvori omrežje, ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe državnega ali lokalnega pomena ali tvori omrežje, ki je v javno korist; gradbena parcela pa je zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo takšnemu objektu oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu.

12Iz citiranih določb izhaja, da se za zazidana stavbna zemljišča lahko štejejo le zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbeno inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture⁶.

13Skladno s peto alinejo prvega odstavka 4. člena Odloka⁷, ki ga je Mestna občina Ljubljana izdala na podlagi 218. člena ZGO-1, je osnova za določitev višine nadomestila za zazidana stavbna zemljišča v primeru nestanovanjske stavbe: površina poslovnih prostorov v njej in individualnih prostorov, ki pripadajo določenim poslovnim prostorom, kot so pokrito ali nepokrito skladišče, parkirišče, delavnica na prostem in podobno, če niso sestavni del poslovnega prostora; skladno s sedmo alinejo te določbe pa je v primeru zemljišča, namenjenega poslovni dejavnosti, to je nepokrito skladišče, parkirišče, delavnica na prostem, osnova za določitev višine nadomestila za zazidana stavbna zemljišča: površina zemljiških parcel, na katerih se opravlja takšna poslovna dejavnost.

14Po presoji sodišča dajejo že zgolj prej citirane določbe 218. b člena ZGO-1 odgovor na vprašanje, ali je mogoče za poslovne površine šteti tudi površine zemljišč, ki niso neposredno oziroma v najožjem pomenu namenjene opravljanju tožnikove poslovne dejavnosti, torej prodaji in servisiranju vozil. Po mnenju sodišča torej dovozna pot ali parkirišče za stranke s tožnikovim poslovanjem nista funkcionalno povezana nič manj, kot npr. hodnik, sanitarije ali čakalnica, saj so vse te površine nujno potrebne za normalno uporabo poslovnih prostorov. Zato imajo citirane določbe Odloka po mnenju sodišča ustrezno podlago v ZGO-1, tako da sodišče nima razloga, da bi zavrnilo njihovo uporabo, kot predlaga tožnik.

15Sodišče meni, da takšno stališče ni v nasprotju s sodbami tega sodišča, na katere se sklicuje tožnik (I U 1142/2015, I U 1143/2015 in I U 972/2019). Sodišče je v omenjenih sodbah res navedlo, da od začetka uporabe drugega odstavka 218. člena ZGO-1 za opredelitev zazidanih stavbnih zemljišč ni več mogoče uporabljati opredelitve, kot izhaja iz ZSZ/84⁸. Vendar pa citirane določbe 218. b člena ZGO-1 po vsebini po mnenju sodišča ustrezajo vsebini 60. člena ZSZ/84 v delu, ki opredeljuje nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča.

16Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi sam navaja, da sporne površine v obravnavani zadevi predstavljajo pripadajoča zemljišča k stavbi na naslovu A. oziroma funkcionalno zemljišče, na katerem so zelenice, dostopne poti do salonov, do servisov, do ostalih poslovnih prostorov, dvižna rampa, parkirni prostori, ki so namenjeni funkcioniranju stavbe in uporabi za izvajanje dejavnosti v stavbi. Hkrati navaja, da je predmetna parc. št. 390/11 k.o. ... gradbena parcela ter tudi ne oporeka površinam zemljiških parcel, ki izhajajo iz zapisnika s 25. 8. 2000 in jih je uporabil organ. Pri čemer iz zapisnika s 25. 8. 2000, ki je del upravnega spisa zadeve in vsebina katerega med strankama ni sporna, izhaja, da je bila opravljena preverba površin za plačilo NUSZ, in sicer ogled in izmera zunanjih površin na A. ter da je od v napovedi za odmero NUSZ navedenih 1.870 m2 zunanjih površin treba odšteti 525 m2 zelenic, ki niso predmet odmere oziroma plačila NUSZ, tako da površina zunanjih uporabnih prostorov znaša 1.345 m2.

17Glede na povedano ob upoštevanju povzetega, med strankama nespornega dejanskega stanja, ter prej navedene razlage relevantnih materialnopravnih določb sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

18Kadar sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji.
² Uradni list RS, št. 130/03 in naslednji.
³ Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji.
⁴ Uradni list RS, št. 110/02.
⁵ Uradni list RS, št. 44/97.
⁶ Tako tudi sodba tega sodišča, na katero se med drugim sklicuje tožnik v pripravljalni vlogi: I U 972/2019 s 14. 7. 2020, točka 10 obrazložitve.
⁷ Uradni list RS, št. 130/2003.
⁸ Glej: 13. točka obrazložitve sodbe I U 1142/2015 in I U 1143/2015, obe z 12. 5. 2016 in 10. točka obrazložitve sodbe I U 972/2019 s 14. 7. 2020.