VSL Sklep VII Kp 7441/2019

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Zasebni tožilec je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrglo pritožbo zasebnega tožilca s 16. 9. 2022 zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 7441/2019 s 24. 8. 2022.

2Zoper sklep se po skrbnici A. A. pritožuje zasebni tožilec iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kratenje ustavnih pravic iz 5., 14., 15., 21., 22., 23., 24., 25. in 35. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da pritožbeno sodišče »sklep naslovnega sodišča št. IV K 7441/2019 izdan dne 10. 10. 2022 razveljavi in dovoli mojo pritožbo podano dne 16. 09. 2022 zoper sklep IV K 7441/2022 z dne 24. 08. 2022 ali napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu sodniku oz. sodnici.«

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in podatkov spisa je razvidno, da je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z 18. 5. 2012 zasebnemu tožilcu delno odvzeta poslovna sposobnost in sicer za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Na tej podlagi, ob ugotovitvi, da je pritožbo vložil zasebni tožilec sam, je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je pritožbo vložila oseba, ki ji je delno odvzeta poslovna sposobnost, torej oseba, ki nima pravice do pritožbe in jo je zato kot nedovoljeno zavrglo.

5Pritožba to izpodbija z utemeljitvijo, da določba prvega odstavka 54. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) velja le za osebe, katerim je poslovna sposobnost odvzeta popolnoma.

6Navedena določba ZKP se v relevantnem delu glasi »osebe, ki niso poslovno sposobne«, torej brez izrecne navedbe o popolnem odvzemu poslovne sposobnosti. Do novele ZKP-N (Ur. l. RS 22/2019, z začetkom uporabe 20. 10. 2019) je sicer res vsebovala besedilo »osebe, ki jim je popolnoma vzeta poslovna sposobnost«, vendar je že takrat sodna praksa sprejela stališče, da oseba, ki ji je poslovna sposobnost odvzeta delno, v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki, sama ne more opravljati procesnih dejanj (VSL sklep VII Kp 29291/2016 z 10. 4. 2019). Tudi po uveljavitvi navedene novele je sodna praksa sprejela stališče, da taka oseba sicer ohranja poslovno sposobnost na drugih področjih, za nastopanje pred sodišči pa ji je poslovna sposobnost v celoti odvzeta (VSL Sklep VII Kp 51440/2016 s 16. 3. 2021, tč. 6). Za odločitev o poslovni sposobnosti zasebnega tožilca v obravnavni zadevi je torej odločilno, da mu je bila odvzeta poslovna sposobnost prav v zvezi s sodnimi postopki.

7Pritožba nadalje navaja, da naj bi zasebnemu tožilcu s tem, ko je njegova skrbnica odobrila njegovo zasebno tožbo, bilo dovoljeno samostojno nastopanje v tem postopku. Takšno stališče je v nasprotju s samim namenom odvzema poslovne sposobnosti v zvezi s sodnimi postopki, ki je v tem, da se procesno nesposobni stranki v celoti onemogoči samostojno opravljanje procesnih dejanj. Zato je utemeljeno stališče prvostopnega sodišča, da omejitev upravičenosti vložitve zasebne tožbe (prvi odstavek 54. člena ZKP) smiselno velja tudi za preostale vloge v postopku.

8Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na ustavno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije), saj je zasebnemu tožilcu izvrševanje te pravice zagotovljeno preko instituta skrbnika.

9Nadaljnja navedba, da se je v pravdnih, upravnih in socialnih sodnih postopkih oblikovala sodna praksa, da se vloga delno poslovno sposobne osebe ne zavrže, ampak sodišče skrbnika pozove, da jo odobri ali ne, prav tako ostaja brez uspeha. Stališče sodne prakse je ravno nasprotno (VSRS sklep I Up 273/2015 s 13. 1. 2016, VSRS Sklep X Ips 193/2017 s 5. 7. 2017, VSRS sklep II Dor 322/2021 z 11. 8. 2021, VSRS sklep II DoR 72/2021 s 7. 4. 2021, VSL sklep II Cp 1350/2015 s 30. 9. 2015, VSC sklep PRp 104/2020 s 23. 11. 2020). Poziv Ustavnega sodišča Up-1291/22-4, U-I-378/22-3 s 7. 9. 2022, na katerega se pritožba sklicuje in ji je priložen, pravilnosti odločitve prvostopnega sodišča ne more omajati, saj je ravnalo v skladu z navedeno ustaljeno sodno prakso.

10Pritožbenih navedb povezanih s »pravico do brezplačnega odvetnika in oprostitve stroškov in sodnih taks« pritožbeno sodišče ni obravnavalo, saj se ne nanašajo na izpodbijani sklep. Prav tako so za odločitev pritožbenega sodišča v tej zadevi nepomembne navedbe v zvezi s predlogom, da se »zadevo odstopi drugi sodnici ali sodišču«.

11Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

12Ker skrbnica s pritožbo ni uspela, je zasebni tožilec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso 30,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tarifne številke 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Pri tej odločitvi je pritožbeno sodišče upoštevalo ugotovitve o premoženjskem stanju zasebnega tožilca kot izhajajo iz odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2446/2021 s 3. 9. 2021.