UPRS Sodba III U 158/2019-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Občinska uprava Občine Piran (v nadaljnjem besedilu prvostopenjski organ ali tožena stranka) odločila, da se zahteva A. A. (v nadaljevanju tožnik ali stranka) za izdajo soglasja za izvedbo novega cestnega priključka na lokalno cesto št. LC 312281 na parc. št. 000 k.o. Piran, zavrne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je stranka zaprosila za izdajo soglasja za ureditev novega cestnega priključka na parcelah, kjer si želi izvesti dostopno pot ter zaradi strmega terena zgraditi podporne zidove. Vlogi je priložila projektno dokumentacijo, ki jo je izdelalo podjetje A., d.o.o. iz Kopra. Prvostopenjski organ je v postopku dne 21. 4. 2017 že izdal odločbo, s katero je zavrnil izdajo soglasja, to odločitev pa je potrdil drugostopenjski organ dne 3. 7. 2017. Upravno sodišče RS je nato s sodbo, št. III U 157/2017-9 z dne 26. 4. 2018, odločbo prvostopenjskega organa, št. 3711-137/2014-18 6-64 z dne 21. 4. 2017, odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ dne 28. 5. 2018 izdal novo negativno odločbo, ki je bila z odločbo drugostopenjskega organa z dne 21. 9. 2018 odpravljena ter zadeva ponovno vrnjena prvostopenjskemu organu v novno odločanje, v katerem je nato prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo znova zavrnil predlagano izdajo soglasja.

2Prvostopenjski organ ugotavlja, da priključke nekategoriziranih cest ter individualne priključke na občinske ceste ureja Zakon o cestah (v nadaljevanju ZCes1). V skladu z drugim odstavkom 99. člena ZCes-1 upravljalec občinskih cest izda soglasje za tak priključek, če ugotovi, da to ne bo imelo škodljivih posledic na zmogljivost ceste in varnost prometa na njej. Odlok o občinskih cestah v Občini Piran (v nadaljevanju Odlok) v 39. členu določa, da se priključki nekategoriziranih cest, dovoznih cest in pristopov do objektov ali zemljišč na občinske ceste lahko gradijo in rekonstruirajo le s soglasjem pristojne občinske službe za ceste. S soglasjem se določijo tehnični in drugi pogoji graditve in vzdrževanja priključka ter njegova opremljenost s prometno signalizacijo. Pri izdaji soglasja za priključitev nekategoriziranih dovoznih cest na občinsko cesto soglasodajalec upošteva usmeritev, da se ustrezni del priključka na občinsko cesto asfaltira. Stroški graditve in rekonstrukcije priključka na občinsko cesto, vključno s postavitvijo potrebne prometne signalizacije, krije investitor. Pri izvedbi tehničnega pregleda zgrajenega priključka mora sodelovati pristojna občinska služba za ceste zaradi ugotovitve skladnosti priključka s tehničnimi in drugimi pogoji, določenimi v soglasju.

3V nadaljevanju prvostopenjski organ ugotavlja, da lokalna cesta LC 312281 predstavlja edino dostopno pot - prometnico do mesta Piran. Na lokalni cesti je že izveden odcep - cestni priključek za garažno hišo Fornače s kapaciteto 850 parkirnih mest. Junija 2017 je bila sprejeta celostna prometna strategija Občine Piran, ki predvideva dograditev garažne hiše Fornače z dodatnimi 250 parkirnimi mesti v neposredni okolici te garažne hiše, zato obstaja potreba po ohranitvi, lasti in uporabi Občine Piran vseh zemljišč v neposredni bližini garažne hiše, in sicer zaradi javnega interesa po ureditvi tega območja, saj gradnja parkirnih mest posledično pomeni večjo obremenitev lokalne ceste. Iz celostne prometne strategije Občine Piran izhaja, da je v poletnih mesecih garažna hiša popolno zasedena, kar dodatno potrjuje pomen lokalne ceste in njeno prometno ureditev. Zaradi uvoza v parkirno hišo se morajo vozila odpeljati do krožišča pred Piranom in je cesta posledično obremenjena v obe smeri. Ob povratku iz smeri Pirana vozniki čakajo na uvoznem pasu, da se sprosti mesto v garažni hiši, zato je v takšnih primerih uvozni pas v celoti zaseden. Pričakovati je, da vozniki, ki spregledajo uvoz v garažno hišo in ne poznajo cestne ureditve tega območja, ob povratku iz smeri Pirana ne bodo pričakovali cestnega priključka na uvozni pas. Izpostavlja, da je bilo na obravnavanem odseku v neposredni bližini izvoza in uvoza v garažno hišo že več prometnih nesreč, kar posledično pomeni realno in povečano možnost nastanka prometnih nesreč na tem odseku, s tem pa škodljivo posledico za varnost prometa. Iz priložene PGD izhaja, da bo vključevanje potekalo neposredno na uvozni pas garažne hiše Fornače preko obstoječega pločnika lokalne ceste, ki ga bo treba ustrezno znižati ter odstraniti obstoječo cestno ograjo.

4V nadaljevanju se prvostopenjski organ sklicuje na Pravilnik o cestnih priključkih na javne ceste (v nadaljevanju Pravilnik), ki se uporablja na podlagi 125. člena ZCes-1 in v prilogi 1 določa način določitve polja preglednosti, v kateri je dolžina preglednosti pri vključevanju na glavno prometno smer (v nadaljevanju GPS) iz cestnega priključka tista razdalja, ki omogoča vozniku, oddaljenemu 3,0 m od roba GPS, zadovoljiv pregled nad prometnim dogajanjem na GPS. Iz grafike projektne dokumentacije je razbrati, da znaša predvidena širina prehoda za pešce 3,0 m. Zaradi povečanega števila pešcev na pločniku ne more biti točka preglednosti postavljena tik ob prehodu za pešce, saj bi se del vozila že nahajal na prehodu za pešce. Glede na tipične dolžine avtomobilov, bi se točka preglednosti prestavila iz 3,0 m na 4,0 m (3,0 m širina prehoda za pešce plus 1,0 m lokacija voznika v avtomobilu). V obeh primerih bi voznik v avtomobilu imel preglednostno točko postavljeno na območju, ki je v nasprotnem prečnem naklonu lokalne cest. Posledično bi bila preglednost manjša. Hkrati pa je med vozilom in lokalno cesto v območju preglednosti prisotna cestna ograja višine 1,0 m, ki ima na razdalji 10,00 cm pokončne prečke, kar dodatno otežuje varni pogled na cesto, odstranitev ograje pa ni možna, ker služi varnosti pešcem v prometu.

5V nadaljevanju navaja, da je povprečni letni dnevni promet (v nadaljnjem besedilu PLDP) za obravnavano cesto več kot 5.000 vozil dnevno (vir: prometna študija št. 748-PROM, marec 2008, izdelovalec: B., d.o.o., Maribor, v nadaljnjem besedilu prometna študija). V študiji sicer ni razčlenjeno po kategorijah, za katere tipe vozil gre. Pravilnik v 9. členu določa, da se območji dveh zaporednih priključkov ne smeta prekrivati. Predvideni priključek se priključuje na območje voznega pasu garažne hiše Fornače. Najmanjša oddaljenost med priključki na cesti v naselju, kjer je PLDP večji od 5.000 vozil, znaša dvakratnik zaustavitvene razdalje.

6Pravilnik o projektiranju cest (v nadaljnjem besedilu Pravilnik o projektiranju), ki se uporablja v skladu z določbo 125. člena ZCes-1, določa zaustavitvene razdalje, in sicer je zaustavitvena razdalja pri hitrosti 50,00 km/h in niveleti + 4%, 43,00 m, pri niveleti + 8- pa 40,00 m. Lokalna cesta ima niveleto + 6 %, zato se za zaustavitveno razdaljo upošteva vmesna vrednost, in sicer 41,50 m, kar pomeni, da mora biti razdalja med priključki najmanj 83,00 m. Trenutna razdalja med predvidenim priključkom in uvozom v garažno hišo znaša 65,00 m.

7V nadaljevanju prvostopenjski organ navaja, da je bilo treba zaradi povečanega števila obiskovalcev mesta Piran ob popolni zasedenosti garažne hiše ukrepati z začasno zaporo lokalne ceste LC 312281 od krožišča nad Piranom, kjer so redarji usmerjali promet, kar izhaja iz podatkov delnega poročila Medobčinskega redarstva Občine Piran in Občine Ankaran z dne 28. 5. 2018. Nadalje navaja, da je celotno območje predvidenih del zelo strmo, saj se v pasu 8,5 m teren spusti s kote 25,00 mnv na 18,70 mnv. Predvideni posegi pa lahko poslabšajo trenutno ravnovesno stanje celotne brežine, ki zadostno stabilnost dosega zaradi vegetacije na celotnem območju, saj koreninski sistem deluje kot povezovalni element, ki preprečuje drsenje zemljine. Z izgradnjo cestnega priključka zaradi gradbenih del in izkopov, bi se zaradi odstranitve koreninskega sistema vegetacije ob večjih neurjih, ki so pogost pojav, pojavila nevarnost drsenja terena, kar bi vplivalo na stabilnost in varnost lokalne ceste. V preteklih letih se je v neposredni bližini že sprožilo več plazov. Navedene okoliščine, ki izhajajo iz temeljito raziskanega dejanskega stanja, kažejo, da bi predlagani cestni priključek imel škodljive posledice za zmogljivost lokalne ceste in varnost prometa na njej.

8Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki jo je Župan občine Piran z odločbo, 3711-137/2014 z dne 14. 5. 2019, zavrnil. Po tem, ko je preveril pritožbene navedbe tožnika, je svojo odločitev utemeljil predvsem na določbah 32. člena Odloka in prvem odstavku 99. člena ZCes-1 ter na izpolnjevanju minimalnih tehničnih zahtev za umestitev, oziroma načrtovanje, projektiranje, gradnjo in vzdrževanje cestnih priključkov na javne ceste, z namenom zagotavljanja prometne varnosti in predpisane prepustnosti, ki jo določata Pravilnik in Pravilnik o projektiranju. Zavrnil je tožbene ugovore, ki se nanašajo na izračun zaustavitvene razdalje v konkretnem primeru ter v posledici na izpolnjevanje tehničnih zahtev za vzpostavitev predvidenega priključka. Kot neutemeljeno pa je tudi zavrnil tožnikovo navedbo, da priključek dejansko že obstaja. Iz projektne dokumentacije izhaja, da je treba priključek šele zgraditi, obstoj priključka pa tudi ni razviden iz fotografije dejanskega stanja, na kateri je jasno vidna ograja, ki razmejuje območje ceste. Zavrnil je tudi ugovor, ki se nanaša na premoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik v zvezi s pridobitvijo projektne dokumentacije, saj to ni predmet tega postopka.

9Tožnik v zadevi vlaga tožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa iz razlogov po 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po tem, ko povzame potek dosedanjega postopka, navaja, da na podlagi drugega odstavka 99. člena ZCes-1 izda upravljalec ceste soglasje takrat, ko ugotovi, da to ne bo imelo škodljivih posledic na zmogljivost ceste in varnost prometa na njej. Tožnik že od samega začetka predmetnega upravnega postopka v svojo korist predlaga izvedbo dokaza z izvedencem cestno prometne stroke, ki bo podal izvid in mnenje o neškodljivih posledicah za zmogljivost ceste in varnost prometa na njej. Prvostopenjski in drugostopenjski organ predlaganega dokaza tožnika nista upoštevala, prav tako zavrnitev tega dokaza nista argumentirano obrazložila in tudi nista pojasnila, zakaj dokaza s postavitvijo izvedenca nista izvedla. Za pošteno odločanje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet upravnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih, kot glede pravnih vidikov zadeve. Upravni organ ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov odveč zaradi jasnosti zadeve. Upravno sodišče RS je prvostopenjskemu organu tožene stranke naložilo, da mora v obrazložitvi odločbe pojasniti, na katere določbe predpisov opira odločitev in za to navesti razloge. V odločbi prvostopenjskega organa tožene stranke pa še vedno ni pojasnjen vpliv priključka na prometno varnost in njeno potencialno ogroženost, oziroma se je upravni organ nezakonito skliceval na popačeno dejansko stanje, ki ga je ugotavljal brez predlaganega izvedenca cestno prometne stroke in je zato izpodbijana odločba izdana v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča v sodbi.

10Nadalje navaja, da je prvostopenjski organ sicer citiral določbe splošnih in podzakonskih predpisov, vendar je njegova odločitev v nasprotju z dejanskim stanjem, ki je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ne drži, da je lokalna cesta št. LC 312281 edina dostopna pot v Piran, saj je ta dostop možen tudi preko Ulice IX. korpusa, kar je toženi stranki znano. Ugovarja ugotovitvi, da predstavlja potencialna hipotetična dograditev garažne hiše z dodatnimi 250 parkirnimi mesti avtomatično večjo obremenitev ceste. Ta obremenitev se bo dejansko zmanjšala, saj bi se lahko na sredini piranskega klanca promet preusmeril v garažno hišo. Morebitna 100 % zasedenost parkirne hiše pa ne pomeni dodatnega obremenjevanja ceste, saj vozila na delu ceste, ki je nižje od planiranega novega cestnega priključka, na garažno hišo sploh ne bodo vozila. Kot špekulativno navaja razlago, da naj bi obiskovalci spregledali garažno hišo in bi se zaradi tega povečal promet. Trditi, da nekdo ne bo pričakoval cestnega priključka na uvoznem pasu v garažno hišo samo zato, ker vstopa vanjo s spodnje strani preko obračališča in neposredno z zgornje strani, nima nobene dokazne opore. Cestni priključki so voznikom vidni in ni razloga, da bi katerikoli voznik na tem mestu spregledal predvideni cestni priključek, oziroma je verjetnost spregleda priključka enaka kot na kateri drugi cesti v Republiki Sloveniji.

11V zvezi z zasedenostjo uvoznega pasu v garažno hišo navaja, da ta zasedenost ni izkazana in preverljiva, pa tudi kolikor bi vozila stala na uvoznem pasu v garažno hišo, to ne pomeni, da se investitor ne bi mogel sam vključiti na uvozni pas in nato kasneje na cesto v smeri proti Portorožu, pri čemer bi se investitor vključeval v stoječ promet, in glede na to ni nobene možnosti nastanke nesreče. Poleg tega navaja, da ni izkazano, da bi bilo na uvozu ali izvozu v garažno hišo več prometnih nesreč. Na spletnem naslovu, ki ga citira prvostopenjski organ, ni razbrati nobenih takih podatkov, zato ta trditev ni preverljiva. Obstoj novega cestnega priključka pa tudi ne pomeni povečane možnosti nastanke prometnih nesreč, saj bo povezoval zgolj objekt investitorjev in po njem ne bo potekal obsežen mestni ali primestni promet. Izpostavlja, da imajo vozila na lokalni cesti prednost pred vozili, ki se vključujejo, kar pomeni, da tudi kolikor bi kak voznik spregledal cestni priključek, zaradi tega ne bi nastala nobena posledica, saj investitor v primeru približujočega se vozila zagotovo ne bo speljal na lokalno cesto in mu pri tem zaprl pot.

12Iz fotografije, ki se nahaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, izhaja, da je z mesta priključka vidljivost več kot dobra, saj je kljub ograji, ki bi v širini 3,0 m morala biti odstranjena, videti vse do obračališča, ki je na koncu klanca oddaljeno več kot 300 m. Posledično ni mogoče govoriti o slabi vidljivosti, navedena razdalja pa je zadostna. Kot zavajajoče opredeljuje navedbe glede prestavitve točke preglednosti na 4,0 m od roba obstoječega pločnika. Navaja, da so avtomobili res dolgi 4,0 m, vendar pa se voznik nahaja v kabini, ki je v poziciji voznika morda 1,5 m oddaljena od sprednjega dela vozila. Širina prehoda za pešce 3,0 m ne vpliva na točko preglednosti, ker ima voznik, ne glede na širino prehoda, v smeri tako proti Piranu kot proti Portorož vidljivost več kot 100 m in zato že ko se približuje prehodu za pešce vidi, ali je tam prisoten pešec ter kakšno vozilo na uvoznem pasu. Varnost pešcev se zaradi odstranitve ograje ne bo v ničemer zmanjšala, kar je razvidno iz slike 2, na katero se sklicuje prvostopenjski organ.

13Ugovarja tudi podatkom, da je dnevni promet za obravnavano cesto večji kot 5.000 vozil na dan. Gre za podatek, ki se nanaša na vsa vozila, ne samo na osebne avtomobile in gre tu najmanj za 50 % koles z motorjem, koles in motornih koles, ki cesto obremenjujejo manj od avtomobilov.

14V nadaljevanju ugovarja tudi ugotovljeni zaustavitveni razdalji in navaja, da zaustavitvena razdalja vozila, ki vozi 50 km/h v klanec, ni 41,5 m, temveč približno 15 m. Na ravni suhi cesti znaša zavorna pot 27,7 m, v klanec pa je še precej krajša. Tudi kolikor bi se upoštevalo razdaljo 27,4 m, znaša dvakratnik te razdalje 54,8 m, kar je manj kot 65 m, kolikor meri razdalja med predvidenim priključkom in uvozom v garažo. Tudi po kriterijih prvostopenjskega organa so torej pogoji glede najmanjše oddaljenosti med priključki izpolnjeni. Niveleta, ki jo omenja prvostopenjski organ, je nagnjena navzgor, medtem ko je prvostopenjski organ v odločbi upošteval podatke, kot bi se vozila gibala navzdol. Glede na to predvidena zavorna pot ne more znašati 41,5 m in so izračuni glede razdalj med priključki neuporabni, do njih pa bi se lahko predelil predlagani izvedenec cestnoprometne stroke.

15Izpodbijana odločba se delno sklicuje na poročilo Medobčinskega redarstva z dne 28. 5. 2018, četudi tožniku ni bila dana možnost, da se z njim seznani, zaradi česar je v zvezi s tem dokazom storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zatrjuje, da dne 1. 5. 2018 ni bilo nobene zapore ceste, saj bi jo sicer opazil. Nadalje ugovarja navedbam glede odstranitve vegetacije in posledicam te odstranitve kot nedokazanim in neresničnim podatkom. Enako to velja tudi za podatek glede sproženih plazov v bližini, saj je na mestu novega priključka teren utrjen in ne drsi, kar je razvidno iz fotografije številka 2, ki se nahaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

16Dodatno navaja, da so na tem cestnem odseku že obstoječi priključki proti centralni komunalni čistilni napravi ter proti hišam na naslovu ..., ki so dejansko nepregledni in strmi in za katere je tožena stranka dala soglasje ter izdajo tega ni problematizirala, kljub temu, da je uvoz bistveno težji kot pri tožniku, enako tako pa tudi vidljivost. Toženi stranki očita, da izpodbijana odločba glede nastanka škodljivih posledic za zmogljivost ceste ni obrazložena, zato se je ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka.

17Problematika spornega priključka se rešuje že od leta 1996, ko je tožnik s pravnim prednikom tožene stranke sklenil dogovor o izvedbi dovoza z glavne ceste do objekta na naslovu ... ter v skladu z navodili pridobil vso ustrezno projektno dokumentacijo. Upravni organ pa je sedaj povsem arbitrarno, brez vsakršne argumentacije vlogo tožnika za izdajo soglasja zavrnil in mu s tem kršil pravico do pravnega sredstva iz 25. člena ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena, vse Ustave RS, s tem pa mu povzročil premoženjsko škodo v vrednosti pridobitve projektne dokumentacije, do sedaj v višini 5.000,00 EUR.

18Prvostopenjski organ je torej napačno uporabil materialni predpis, zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje ter zagrešil več kršitev pravil postopka in zato predlaga izvedbo dokazov z vpogledom v listine upravnega spisa, z zaslišanjem tožnika, s postavitvijo izvedenca cestno prometne stroke ter z ogledom na kraju samem. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožniku izda zahtevano soglasje, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da mu povrne stroške postopka.

19Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik predlagal izvedbo dokaza z izvedencem cestno prometne stroke šele v pritožbenem postopku. V drugostopenjski odločbi je obrazložila, zakaj se ugotovitveni postopek ni dopolnil s postavitvijo izvedenca. Poudarila je, da v zvezi z zagotavljanjem zaustavitvene razdalje ni treba imenovati izvedenca cestno prometne stroke, saj dejansko stanje ni nepopolno ugotovljeno, za uporabo tabele, v kateri so določene zaustavitvene razdalje, pa posebno strokovno znanje ni potrebno. Po oceni tožene stranke so bili v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeni razlogi, dopolnjeni z obrazložitvijo odločbe Župana Občine Piran, zakaj izdaja soglasja za izvedbo priključka ni možna. Tožena stranka je pri izdaji odločbe upoštevala podzakonske predpise, ki jih navaja, na dopolnitev tožbe pa je podala dodaten odgovor ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

20Sodišče je z dne 17. 2. 2022 v zadevi razpisalo glavno obravnavo. Glavne obravnave se je udeležila le pooblaščenka tožene stranke, ki je sodišču predlagala, da se glavna obravnava ne opravi in naj sodišče odloči na podlagi podatkov upravnega spisa. Ker se tožnik glavne obravnave kljub izkazanemu vabilu ni udeležil, svoje odsotnosti pa ni opravičil, je sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 58. člena ZUS-1 odločilo, da bo o zadevi odločilo brez glavne obravnave na seji senata, na podlagi podatkov upravnega spisa.

K točki I izreka:

21Tožba ni utemeljena.

22Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do pritožbenih navedb tožnika. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

23Med tožnikom in toženo stranko je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo soglasja upravljalca lokalnih javnih cest, to je Občine Piran, za izvedbo novega cestnega priključka iz parcele, ki je last tožnika, na lokalno cesto LC 312281 (v nadaljnjem besedilu lokalna cesta).

24Po določbah prvega odstavka 99. člena ZCes-1 se lahko priključki nekategoriziranih cest ter individualni priključki na občinske ceste (za kar gre v konkretnem primeru) gradijo in rekonstruirajo le s soglasjem upravljalca občinskih cest, pri čemer se lahko s soglasjem določijo tehnični in drugi pogoji gradnje, rekonstrukcije in vzdrževanje priključka ter njegova opremljenost s prometno signalizacijo. Upravljalec občinskih cest izda soglasje, če ugotovi, da to ne bo imelo škodljivih posledic na zmogljivost ceste in varnost prometa na njej. Smiselno enako določa tudi Odlok, ki v 39. členu med drugim določa izdajo soglasja priključkov na lokalne ceste.

25Minimalne tehnične zahteve za umestitev oziroma načrtovanje, projektiranje, gradnjo in vzdrževanje cestnih priključkov na javne ceste z namenom zagotavljanja prometne varnosti in predpisane prepustnosti določata Pravilnik in Pravilnik o projektiranju. Pri umestitivi, načrtovanju in projektiranju priključkov na javne ceste se glede sestave, vsebine in oblike projektne dokumentacije uporabljajo določbe predpisov, ki urejajo izdelovanje projektne dokumentacije, določbe predpisov o javnih cestah in varnosti cestnega prometa, določbe predpisov o projektiranju cest in prometni signalizaciji in opremi cest ter tehnične specifikacije za ceste, katerih uporaba je predpisana kot obvezna, če s Pravilnikom ni določeno drugače (četrti odstavek 1. člena Pravilnika).

26Območje priključka na javno cesto ureja 2. člen, pogoje za določitev lokacije priključka pa 3. člen, vse Pravilnika. Območje priključka na javno cesto je del javne ceste, določen z mejami, znotraj katerih se spreminjajo elementi in dimenzije prečnega profila javne ceste (glavne prometne poti) ali znotraj katerih se spreminjajo označbe na vozišču na glavni prometni smeri. V primeru, da se elementi GPS za potrebe izvedbe priključka ne spreminjajo, območje priključka na GPS sega do skrajnih meja polja preglednosti (1. alineja prvega odstavka 2. člena Pravilnika). Priključek na javno cesto se lahko izvede le na tistih lokacijah, na katerih je zagotovljena ustrezna preglednost in na katerih ne bo prišlo do poslabšanja prepustnosti javne ceste pod predpisano mejo. Preglednost se določa v skladu z določbami priloge 1, ki je sestavni del Pravilnika ter z določbami drugih predpisov s področja javnih cest. Pri preveritvi ustrezne lokacije novo predvidenega priključka, je treba upoštevati gostoto priključkov glede na kategorije ceste in prometno obremenitev ter potek ceste (v ali zunaj naselja). Kriteriji za oddaljenost med priključki so navedeni v 9. členu Pravilnika in v predpisih o kategorizaciji cest (prvi, drugi in sedmi odstavek 3. člena Pravilnika). Upoštevaje četrti odstavek v zvezi s tretjim odstavkom 9. člena Pravilnika, mora biti najmanjša oddaljenost med priključki večja od dvakratne zaustavitvene razdalje, določene s Pravilnikom o projektiranju cest. Preglednost cest določa 18. člen Pravilnika o projektiranju, ki v tretjem odstavku določa minimalno zaustavitveno razdaljo, ki je določena v odvisnosti od projektne hitrosti in nagiba nivelete ceste, kot je razvidno iz tam navedene preglednice. V nivojskem križišču ali priključku je treba zagotoviti polje preglednosti, ki ga določata zaustavitveni razdalji na prednostni cesti in odmik vozila na neprednostni cesti od roba vozišča prednostne ceste. Iz navedenega izhaja, da je najmanjša oddaljenost med priključki vezana na dvakratno zaustavitveno razdaljo, določeno s Pravilnikom.

27Med tožnikom in toženo stranko ni sporno, da gre v predmetni zadevi za priključitev na lokalno cesto, na kateri je projektna hitrost 50 km/h in da je predvideni priključek od uvoza v garažno hišo oddaljen 65 m. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je nagib nivelete v konkretnem primeru + 6 %, čemur tožnik v postopku ni ugovarjal. Za tožnika je sporen podatek, da naj bi bil PLDP večji od 5.000 vozil na dan, in to zato, ker meni, da ni razvidno, katera vozila je izdelovalec prometne študije upošteval pri določitvi PLDP. Sodišče pojasnjuje, da PLDP opredeljuje Tehnična specifikacija za ceste TSC 06.511: 2009, ki jo je sprejelo Ministrstvo za promet. Ta v 3. poglavju ''Pomen izrazov'' PLDP opredeljuje kot na osnovi podatkov štetja prometa izvedeno povprečno dnevno število motornih vozil (in torej ne vozil, ki niso motorna vozila), ki so v določenem letu prevozila izbrani prerez vozišča. Iz navedenega izhaja, da za določitev PLDP ni bistven podatek o vrstah motornih vozil, ki se upoštevajo v povprečno dnevno štetje, kakor zmotno meni tožnik, iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe pa tudi sicer ne izhaja, da bi tožnik PLDP v upravnem postopku ugovarjal. Ugovarjal je zgolj temu, da v prometni študiji ni razčlenjeno, za katere tipe vozil gre, kar, kot je bilo že navedeno, v konkretnem primeru na odločitev v zadevi ne more vplivati. Za določanje razdalje sicer razvrstitev ugotovljenega števila vozil na reprezentativna motorna vozila, kot je to določeno v točki 4.1 Tehnične specifikacije za ceste TSC, ni pomembna.

28Upoštevaje preglednico iz tretjega odstavka 18. člena Pravilnika o projektiranju, znaša minimalna zaustavitvena razdalja pri nagibu nivelete + 4 % in projektni hitrosti 50 km/h, 43 m, pri nagibu nivelete + 8 % pa 40 m. Tožnik ima sicer prav, da preglednica ne določa minimalne zaustavitvene razdalje pri + 6 % nagiba nivelete, vendar je po mnenju sodišča prvostopenjski organ pravilno ocenil, da je ta razdalja, glede na določene razlike med posameznimi odstotki nivelete, 41,5 m. Dvakratnik ugotovljene minimalne zaustavitvene razdalje torej znaša 83 m. Glede na nesporno ugotovljeno razdaljo med predvidenim priključkom in uvozom v garažno hišo, ki znaša 65 m, tudi po mnenju sodišča pogoj za dovoljenost priključka po določbi 9. člena Pravilnika ni izpolnjen in že iz tega razloga izdaja zahtevanega soglasja ni mogoča.

29Po oceni sodišča je zato zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in v zvezi s tem zatrjevane kršitve materialnega zakona podane z okoliščinami, na katere se sklicuje.

30Ob upoštevanju vsega doslej navedenega, sodišče ni ocenjevalo pogoja določitve linije neoviranega pregleda od položaja oči voznika na sredini voznega pasu v višini 1m nad voziščem glede na obstoječo ograjo za pešce, ki se nahaja na levi strani predvidenega cestnega priključka, saj to zaradi neizpolnjevanja v predhodnih točkah te obrazložitve opisanega pogoja Pravilnika, za odločitev v zadevi ni odločilno. V zvezi z zatrjevanjem tožnika, da tožena stranka ni sledila sodbi tega sodišča opr. št. III U 157/2017, sodišče pojasnjuje, da je sodišče toženi stranki v devetem odstavku te sodbe očitalo pomanjkljivo obrazložitev, saj ni pojasnila, na podlagi katerih področnih predpisov je sprejela svoje zaključke, kar je bilo tudi razlog za odpravo takratne odločbe. Tožena stranka je v ponovnem postopku to pomanjkljivost odpravila.

31Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

32Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.