UPRS Sodba I U 306/2021-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka vlogo tožeče stranke z dne 2. 10. 2020 - ugovor zoper sklep o oceni zaključnega poročila podoktorskega raziskovalnega projekta Z6-6847 in o vračilu 10 odstotkov vseh izplačanih sredstev 63110-24/2014-25 z dne 3. 9. 2020 (v nadaljevanju sklep z dne 3. 9. 2020) zavrgla.

2V obrazložitvi navaja, da je tožena stranka sprejela sklep z dne 3. 9. 2020, s katerim je odločila, da se zaključno poročilo podoktorskega raziskovalnega projekta št. Z6-6847, ki ga izvaja tožeča stranka, vodja dr. A. A., z naslovom ..., ocenila z oceno negativno. Hkrati je tožeči stranki naložila, da mora vrniti 10 odstotkov vseh izplačanih sredstev, kar predstavlja sredstva v višini 10.733,45 EUR. Zoper sklep z dne 3. 9. 2020 je tožeča stranka vložila vlogo, ki jo je naslovil kot ugovor. Tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka vlogo napačno naslovila kot ugovor, ter da gre po vsebini za zahtevek za preverjanje sklepa v postopku izvajanja v skladu z določilom 31. člena Pravilnika o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (v nadaljevanju Pravilnik). Ugotavlja, da je vloga tožeče stranke prepozna, saj je tožeča stranka sklep z dne 3. 9. 2020 prejela 4. 9. 2020, kar pomeni, da bi morala pravno sredstvo vložiti do 12. 9. 2020, vloženo pa je bilo 5. 10. 2020, torej prepozno. Ob tem navaja, da bi bila vloga tožeče stranke prepozna tudi če bi bilo pravilno pravno sredstvo zoper sklep z dne 3. 9. 2020 ugovor, saj bi moral biti vložen do 19. 9. 2020.

3Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in v tožbi pojasnjuje, da je v času od 1. 7. 2014 do 28. 2. 2018 izvajala temeljni podoktorski projekt, ki je bil z odlično ocenjeno prijavno vlogo izbran v financiranje. Po zaključku projekta je tožeča stranka pripravila zaključno poročilo, tožena stranka pa je skladno s 101. členom Pravilnika izvedla nadzor izvajanja projekta. Tožeča stranka je bila 12. 11. 2018 pozvana k dopolnitvi zaključnega poročila, pri čemer je v odgovoru na poziv pojasnila, da so bile v okviru podoktorskega projekta vse načrtovane raziskave opravljene, da je nekatere rezultate podoktorskega projekta objavila na spletni strani, ki jo navaja, in da se izvajajo aktivnosti za integracijo vsebin na spletno stran tožeče stranke. Navaja, da tožeča stranka v postopku ni bila pozvana k podaji dodatnih pojasnil, niti ji ni bila dana možnost, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, ki so bila pomembna za odločitev. Tožena stranka je o zadevi odločila s sklepom z dne 3. 9. 2020, s katerim je negativno ocenila zaključno poročilo projekta in tožeči stranki naložila vračilo 10 % vseh izplačanih sredstev v višini 10.733,45 EUR. Navedeni sklep ni imel pravnega pouka. Tožeči stranki je bil nato izstavljen račun za vračilo v višini 10.733,45 EUR z rokom plačila 7. 10. 2020. Pojasni, da je tožeča stranka račun 15. 9. 2020 zavrnila ter navedla, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, ter da podana dopolnila z dne 26. 11. 2018 niso bila upoštevana, zato je 2. 10. 2020 vložila ugovor zoper sklep z dne 3. 9. 2020. Tožena stranka je nato ugovor zoper sklep z dne 3. 9. 2020 zavrgla kot prepoznega.

4Navaja, da ji je bila v konkretnem postopku kršena pravica do pravnega varstva. Pojasni, da tožena stranka le redko posluje na način, da bi pri urejanju pravic in obveznosti javnih raziskovalnih zavodov ravnala skladno z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tudi v primeru zahtevanih vračil je do sedaj zahteve za vračilo prejetih sredstev tožeči stranki posredovala v obliki dopisa. Pojasni, da sklep z dne 3. 9. 2020 ni vseboval pravnega pouka, kar za toženo stranko ni neobičajno, pri čemer se sklicuje na primere sklepov brez pravnega pouka ter na primere odločanja o pravicah in obveznostih z dopisom. Pojasni, da ker v Zakonu o raziskovalni in razvojni dejavnosti (v nadaljevanju ZRRD) ni pravne podlage za pravno sredstvo zoper odločitev tožene stranke, tožeča stranka ni vedela, kako lahko postopa naprej. Ker ji je bil izdan račun z rokom plačila 7. 10. 2020 je v roku 8 dni od prejema računa, dne 15. 9. 2020, računu ugovarjala in ga zavrnila. Ker pravno sredstvo zoper izpodbijano odločitev v ZRRD ni predvideno, je tožeča stranka izpodbijala in ugovarjala računu, zoper sklep z dne 3. 9. 2020 pa sprožila upravni spor, ki se pred Upravnim sodiščem RS vodi pod opr. št. I U 1470/2020. Zgolj iz previdnosti je isti dan vložila tudi pravno sredstvo neposredno pri toženi stranki. Pojasni, da ker o zahtevku za preverjanje sklepa, ki ga izda direktor, odloča komisija, ki jo imenuje direktor, gre za nezakonit postopek. Meni tudi, da podaja negativnega mnenja in zahteva za vračilo sredstev, ne pomenita urejanja pravic v postopku izvajanja raziskovalne dejavnosti, saj se je projekt v obravnavanem primeru prenehal izvajati že 28. 2. 2018. Sklicuje se tudi na dejstvo, da je ugovarjala terjatvi že 15. 9. 2020, ko je zavrnila račun, ker dejansko stanje v postopku ni bilo pravilno ugotovljeno in ker dopolnila niso bila upoštevana. Navaja, da je ravnanje tožeče stranke, ki je ugovarjala v 15 dnevnem roku, skladno z določili ZRRD, ki je edino pravno sredstvo, ki ga predvideva zakon.

5Tožeča stranka stranka nadalje pojasni, zakaj je sklep z dne 3. 9. 2020 nezakonit. Med drugim pojasni, da projekt ni bil podaljšan do želenega roka, ampak le do 28. 2. 2018, zato vodja projekta vseh rezultatov ni mogla izpolniti do datuma zaključka projekta. Zaradi navedenega so bili nekateri rezultati javno objavljeni šele v letu 2020. Tožeča stranka pojasnjuje, da se vodja projekta zaradi negativne ocene zaključnega poročila še tri leta ne bo mogla kot vodja projekta prijaviti na razpis tožene stranke za sofinanciranje projektov. Tožeča stranka navaja, da negativna ocena temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, zatrjuje tudi kršitev določb postopka. Sklep z dne 3. 9. 2020 ne vsebuje nobene vsebinske obrazložitve, zakaj je tožeča stranka presodila, da delo ni korektno opravljeno, niti se ni opredelila do navedb tožeče stranke iz dopolnitve zaključnega poročila. Nadalje navaja, da bi če bi imela možnost izjave, bi že v okviru nadzora pojasnila, da sta bila dva znanstvena članka zaradi objektivnih razlogov objavljena ter v bazo SICRIS vpisana šele po 1. seji ZSV 13. 1. 2020. Vztraja tudi, da so bili vsi trije znanstveni članki rezultat projekta in objavljeni ter vpisani v SICRIS. Pojasnjuje, da je bilo besedilo spletne monografije pripravljeno, a je bilo zaradi časovne stiske nerecenzirano in brez fotografij objavljeno na spletni strani. Navaja, da ne drži, da je navedba spletne strani v dopolnitvi zaključnega poročila omogočala le vstop, sicer pa naj bi bila povezava nedostopna. Sklicuje se tudi na članke, ki so nastali iz besedila monografije. Vsebina sporne monografije je bila objavljena v obliki virtualne spletne razstave in tako dostopna širšemu krogu ljudi. Tudi Biografski leksikon violinistov praškega konservatorija je bil objavljen v razumnem roku po zaključku projekta. Glede na navedeno zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

6Tožeča stranka kot dokaz prilaga izpodbijani sklep, ugovor z dne 2. 10. 2020, zavrnitev računa z dne 15. 9. 2020, račun z dne 7. 9. 2020, vpogled v sklepe tožene stranke 3611-1/2019-35 z dne 25. 4. 2019, 6311-1/2019-34 z dne 25. 4. 2019, 060-1/2019-455 z dne 22. 1. 2021, v dopise 060-1/2019/426 z dne 11. 1. 2021, 060-1/2019-411 z dne 11. 1. 2021, v dopise z dne 11. 4. 2019, 6. 4. 2018, 25. 4. 2019, sklep z dne 3. 9. 2020, obvestilo z dne 30. 6. 2014, utemeljitev vloge za podaljšanje roka zaključka projekta, sklep z dne 11. 7. 2017, zaključno poročilo projekta, elektronsko sporočilo z dne 12. 11. 2018, dopolnitev zaključnega poročila z dne 26. 11. 2018, pogodbo o vključitvi v program z dne 22. 5. 2018, zapisnike sej ZSV z dne 28. 11. 2018, 4. 3. 2019, 10. 6. 2019, 13. 1. 2020, 29. 6. 2020, dopis ARRS z dne 26. 4. 2019, članek z dne 11. 3. 2019, elektronsko sporočilo B. B. z dne 6. 8. 2019, dokazili o vpogledih v objavljena znanstvena članka, elektronsko sporočilo C. C. z dne 4. 12. 2019. Sodišče naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek toženi stranki. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

7Tožena stranka je v odgovoru na tožbo med drugim pojasnila, da pogodba o sofinanciranju raziskovalne dejavnosti ne ureja primerov, ko tožena stranka na podlagi nadzora izvajanja raziskovalne dejavnosti poda negativno oceno zaključnega poročila. Institut zaključnega poročila in ocene zaključnega poročila ureja Pravilnik, ki v 31. členu ureja zahtevek za preverjanje sklepa, ki se vloži v 8 dneh od vročitve sklepa. Navaja, da je bil Pravilnik sprejet na podlagi 43. člena ZRRD, ter da je tožena stranka na veljavne podzakonske predpise vezana in jih je dolžna uporabljati. Ob navedenem se sklicuje na sklep tukajšnjega sodišča I U 1470/2020-9 z dne 15. 3. 2021, s katerim je sodišče zavrglo tožbo zoper sklep z dne 3. 9. 2020, ker je bilo zoper navedeni sklep dovoljeno pravno sredstvo po 31. členu Pravilnika, ki ga tožeča stranka ni izkoristila do vložitve tožbe. Pojasni tudi, da tožena stranka postopa v skladu s 4. členom ZUP, ko posamezna področja oziroma pravni instituti niso urejeni s Pravilnikom.

8Tožba ni utemeljena.

9V obravnavani zadevi je sporno ali je bila vloga tožeče stranke z dne 2. 10. 2020 „ugovor zoper sklep o oceni zaključnega poročila podoktorskega raziskovalnega projekta Z6-6847 in o vračilu 10 % vseh izplačanih sredstev 63110-24/2014-25 z dne 3. 9. 2020“ pravilno zavržena. Med strankama sicer ni sporno, da je bil sklep tožene stranke z dne 3. 9. 2020 tožeči stranki vročen 4. 9. 2020.

10Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je bila vloga tožeče stranke napačno naslovljena kot ugovor, saj gre dejansko po vsebini vloge za zahtevek za preverjanje sklepa v postopku izvajanja, torej za pravno sredstvo iz 31. člena Pravilnika. Navedeno pa pomeni, da je vloga tožeče stranke prepozna, saj je bila vložena po izteku osemdnevnega roka iz 31. člena Pravilnika. Tožeča stranka se z izpodbijanim sklepom ne strinja in navaja, da ji je bila v postopku kršena pravica do pravnega varstva. Navaja, da tožena stranka le redko ravna skladno z določili ZUP, pri čemer izpodbijani sklep ni vseboval pravnega pouka, zaradi česar tožeča stranka ni vedela kako postopati naprej. Pravno sredstvo iz 31. člena Pravilnika nima podlage v nobenem zakonu. Ker ZRRD kot edino pravno sredstvo zoper akte tožene stranke določa ugovor, je vložila ugovor pri toženi stranki. Meni, da je postopek nezakonit, zaradi česar ne sme trpeti negativnih posledic. Navaja tudi, da je terjatvi ugovarjala že 15. 9. 2020, ko je zavrnila izdani račun.

11Pravna podlaga obravnavanega primera izhaja iz Zakona o javnih agencijah (v nadaljevanju ZJA), ki v prvem odstavku 28. člena določa, da o javnopravnih stvareh iz pristojnosti javne agencije odloča direktor oziroma osebe, ki jih direktor pooblasti v skladu ZUP, stranka pa ima zoper odločbo pravico do pritožbe, o kateri odloča pristojno ministrstvo. V drugem odstavku 1. člena ZJA je določeno, da se določbe tega zakona za posamezne agencije ne uporabljajo glede tistih vprašanj, ki so glede na namen ustanovitve urejena s posebnimi zakoni drugače. Tak je za področje raziskovalne in razvojne dejavnosti ZRRD, na podlagi katerega je bil sprejet Pravilnik. Pravilnik v 31. členu določa, da je zoper sklep direktorja oziroma od direktorja pooblaščene osebe, s katerim se urejajo pravice in obveznosti posameznikov oziroma pravnih oseb v postopku izvajanja raziskovalne dejavnosti, izbrane za (so)financiranje, dovoljen zahtevek za preverjanje sklepa, ki se vloži v osmih dneh od vročitve sklepa. O zahtevku za preverjanje sklepa odloči komisija v sestavi najmanj treh članov, ki jo imenuje direktor, odločitev komisije pa je dokončna.

12Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožeča stranka (kot izhaja tudi iz tožbenih ugovorov) zoper sklep tožene stranke z dne 3. 9. 2020 sprožila upravni spor, pri čemer je tukajšnje sodišče s sklepom I U 1470/2020-9 z dne 15. 3. 2021 tožbo zavrglo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj tožeča stranka ni izkoristila rednega pravnega sredstva iz 31. člena Pravilnika. Vrhovno sodišče RS je s sklepom I Up 135/2021 z dne 16. 3. 2022 pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter pojasnilo, da je vložitev pravnega sredstva iz 31. člena Pravilnika še ena postopkovna faza odločanja tožene stranke, ki ne pomeni posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva zoper upravne akte iz 23. člena in 157. člena Ustave RS in zato samo po sebi ne terja izrecne zakonske ureditve. Ob tem sodišče zavrača tožbene očitke o nezakonitosti pravnega sredstva iz 31. člena Pravilnika, saj le ta temelji na 43. členu ZRRD. Prav tako se sodišče strinja s toženo stranko, da se ugovor iz četrtega odstavka 15. člena ZRRD ne nanaša na obravnavano zadevo, saj se z njim lahko izpodbija odločitev o izbiri programov in projektov.

13Sodišče po povedanem pritrjuje odločitvi tožene stranke, ki je tožnikovo vlogo z dne 2. 10. 2020 z izpodbijanim sklepom zavrgla kot prepozno. Med strankama namreč ni sporno, da je bil sklep z dne 3. 9. 2020 tožeči stranki vročen 4. 9. 2020, kar pomeni, da se je 8 dnevni rok za vložitev zahtevka za preverjanje sklepa iz 31. člena Pravilnika iztekel v ponedeljek, 14. 9. 2020. Navedeno pomeni tudi, da je tožeča stranka zamudila rok za vložitev zahtevka iz 31. člena Pravilnika, četudi bi se kot vložitev pravnega sredstva iz 31. člena Pravilnika zoper sklep z dne 3. 9. 2020 štela že vložitev ugovora zoper račun, ki ga je tožeča stranka vložila 15. 9. 2020 (kot izhaja iz tožbenih ugovorov). Sodišče upoštevaje vse zgoraj navedeno ter ugotovitve iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 135/2021 z dne 16. 3. 2022 zavrača tudi očitke o nezakonitosti postopka ter navedbe, da pravno sredstvo iz 31. člena Pravilnika ne pomeni urejanja pravic v postopku izvajanja raziskovalne dejavnosti.

14V zvezi s tožbenimi ugovori o kršitvi pravice do pravnega varstva, ker izpodbijani sklep ni imel pravnega pouka sodišče pojasnjuje, da iz določila petega odstavka 215. člena ZUP izhaja, da če odločba sploh nima pouka ali če je pouk nepopoln, se stranka lahko ravna po veljavnih predpisih, lahko pa zahteva v osmih dneh od organa, ki je odločbo izdal, naj jo dopolni. V takem primeru teče rok za pritožbo oziroma za sodno tožbo od dneva vročitve dopolnjene odločbe. Iz navedenega je torej razvidno, da bi morala tožeča stranka v obravnavani zadevi bodisi v roku 8 dni od vročitve sklepa z dne 3. 9. 2020 vložiti zahtevek iz 31. člena Pravilnika ali pa v roku 8 dni od vročitve¹ sklepa z dne 3. 9. 2020 od tožene stranke zahtevati dopolnitev sklepa. Iz izpodbijanega sklepa in tožbenih ugovorov ne izhaja, da bi tožeča stranka ravnala skladno s petim odstavkom 215. člena ZUP, zato sodišče zavrača očitke tožeče stranke o kršitvi pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Ob tem sodišče še dodaja, da tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da neobstoječ pouk o pravnem sredstvu ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka.²

15Tožbene ugovore, ki se nanašajo na vsebinsko pravilnost sklepa tožene stranke z dne 3. 9. 2020, sodišče kot nerelevantne zavrača, saj je predmet izpodbijanega sklepa zgolj (ne)pravočasnost pravnega sredstva zoper sklep z dne 3. 9. 2020. Po povedanem tudi listine iz upravnega spisa ter listine, ki se nanašajo na vsebinsko (ne)pravilnost sklepa z dne 3. 9. 2020, ki jih je sodišče povzelo v 6. točki obrazložitve te sodbe, ne morejo vplivati na odločitev v konkretnem primeru in se sodišče do njih ne opredeljuje.

16Glede na predhodno navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijan sklep pravilen in zakonit. Materialno pravo je pravilno uporabljeno ter relevantno dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče tudi ni našlo sicer pavšalnih očitkov kršitve 25. člena Ustave RS in tudi ne nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker relevantno dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med tožečo in toženo stranko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi je sporna le pravilna uporaba materialnega prava in sicer določbe 31. člena Pravilnika.

18Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

19Sodišče je na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločilo po sodnici posameznici.

¹ Primerjaj Janez Čebulj in drugi, Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, 2. knjiga, str. 451.
² Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 1507/2005 z dne 12. 9. 2007.