VSL Sklep I Kp 23449/2016

I. Pritožba zagovornikov obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Z v uvodu navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani (I) predlog državne tožilke za podaljšanje roka za izvršitev dela v splošno korist z dne 26. 3. 2021 zavrglo kot nedovoljenega in (II) sklenilo, da se kazen osem mesecev zapora, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 23449/2016 z dne 12. 7. 2017, pravnomočno in izvršljivo dne 6. 9. 2017, izvrši v obsegu neopravljenega dela, to je v trajanju osem mesecev zapora.

2Zoper sklep so vložili pritožbo obsojenčevi zagovorniki zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlagali, da njihovi pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da se predlogu državne tožilke z dne 26. 3. 2021 za podaljšanje roka oziroma odlog izvrševanja dela v splošno korist ugodi ali izpodbijani sklep razveljavi in zadevo pošlje v novo odločitev sodišču prve stopnje, da ugodi predlogu "pooblaščencev" obsojenca z dne 11. 10. 2018 o odlogu opravljenega dela v splošno korist na obdobje po prestajanju kazni. Podrejeno pritožba podaja predlog za izvršitev kazni s hišnim zaporom ali še podrejeno z vikend zaporom.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da obsojenčevi zagovorniki najprej izpodbijajo odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga državne tožilke za podaljšanje roka za izvršitev dela v splošno korist. Pritožba zagovornikov zoper to odločitev ni dovoljena, vendar pritožbeno sodišče pritožbe v tem delu ni zavrglo kot nedovoljene, saj se v tem delu vsebina obrazložitve pritožbe nanaša tudi na odločitev pod točko II izreka sklepa.

5Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb in proučitvi podatkov spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se kazen osem mesecev zapora, ki je bila obsojencu izrečena z dne 6. 9. 2017 pravnomočno in izvršljivo sodbo, v celoti izvrši v zavodu za prestajanje kazni zapora.

6Pritožniki odločitvi sodišča prve stopnje nasprotujejo in zatrjujejo, da neizvršitev dela v splošno korist ni posledica obsojenčevega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil. Obsojenec si ni sam povzročil okoliščin, zaradi katerih dela ni mogel opraviti v roku, saj sama storitev kaznivega dejanja ne igra nobene vloge. Pritožba tudi graja ravnanje sodišča prve stopnje, ki ni odločilo o vlogi obsojenca z dne 11. 10. 2018, saj so vsi udeleženci (tudi državno tožilstvo) računali s pozitivnim odzivom sodišča, zato je izpodbijana odločitev (tudi zavrženje tožilskega predloga) povsem nepričakovana.

7Pritožbeno sodišče se s pritožniki ne strinja. Drži sicer pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje o predlogu obsojenca z dne 11. 10. 2018 za podaljšanje roka (oziroma odložitev) za opravo dela v splošno korist (čeprav je državno tožilstvo dalo pozitivno mnenje) ni odločilo. Prav tako ima pritožba prav, da je obsojenec po nastopu pogojnega odpusta (dne 23. 12. 2020) vzpostavil kontakt z Upravo za probacijo, Probacijska enota Ljubljana (dne 5. 1. 2021) in izrazil namero za opravljanje dela v splošno korist (dopis na list. št. 205 spisa),vendar vse te okoliščine niso odločilnega pomena za izpodbijano odločitev, to je sklep sodišča prve stopnje, da se kazen osem mesecev zapora izvrši v zavodu za prestajanje kazni.

8Pritožbeno sodišče namreč sprejema presojo sodišča prve stopnje, sprejeto v skladu z zakonsko določbo in sodno prakso¹, da je dveletni rok, v katerem se lahko izvrši kazen zapora z delom v splošno korist, zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv. Če bi sodišče prve stopnje odločilo o vlogi obsojenca z dne 11. 10. 2018, bi mu lahko rok za opravo dela v splošno korist podaljšalo le do 6. 9. 2019, takrat pa je bil obsojenec še vedno na prestajanju zaporne kazni. Ravnanje sodišča prve stopnje, ker ni odločilo o vlogi obsojenca, sicer ni pravilno, vendar nima nikakršnega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

9Nesprejemljiva je trditev pritožnikov, da obsojenec dela v splošno korist ni opravil brez svoje krivde, ker si ni sam povzročil okoliščin, zaradi katerih dela ni mogel opraviti. Storitev kaznivega dejanja proizvodnje in izdelovanja prepovedanih drog, ki niso izključno za osebno rabo, za katerega je bil obsojen s sodbo Deželnega sodišča v Celovcu, je bila zagotovo zavestna in hotena, čeprav je verjetno obsojenec pričakoval, da njegovo dejanje ne bo odkrito. Tehtni so zato razlogi izpodbijanega sklepa, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, zaradi katerega je prestajal (štiriletno) zaporno kazen, le nekaj mesecev po pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe, s katero je bilo odločeno, da lahko namesto prestajanja kazni v ZPKZ opravi določeno število ur dela v splošno korist, torej v času, ko bi že moral opravljati delo v splošno korist (vabila za razgovor so bila obsojencu poslana že v mesecu oktobru in novembru), kar nedvomno potrjuje zaključke sklepa, da je obsojenec s tem, ko je storil novo, celo hujše kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojen na zaporno kazen (ki jo je prestajal od 20. 12. 2017 do 23. 12. 2020), sam povzročil okoliščine, zaradi katerih dela v splošno korist ni mogel opraviti.

10Ni zato pravilno pritožbeno stališče, da rok določen v 86. členu KZ-1 ni relevanten, in da je potrebno upoštevati stališče Vrhovnega sodišča v sodbi I Ips 58911/2011 z dne 16. 3. 2017. Tudi iz te odločbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je dveletni rok za opravljanje dela v splošno korist, določen v 86. členu KZ-1, nepodaljšljiv. Sodišče prve stopnje pa svoje odločitve ni sprejelo v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča v tej sodbi, kot to zmotno zatrjuje pritožba (da neizvršitve dela ni dopustno sankcionirati s spremembo v zaporno kazen, ko razlogi za neizvršitev dela niso v sferi obsojenca), saj je ugotovilo, da obsojenec dela v splošno korist ni opravil po svoji krivdi, kar sprejema tudi pritožbeno sodišče, zato je tudi pravilna in zakonita odločitev, da se kazen osem mesecev zapora v celoti izvrši v zavodu za prestajanje kazni zapora.

11O podrejenem predlogu pritožbe za izvršitev kazni s hišnim zaporom ali vikend zaporom pritožbeno sodišče ni odločalo, saj je za odločanje o alternativnem načinu izvršitve kazni v skladu z določbo 129.a člena ZKP pristojen predsednik senata sodišča, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji.

12Po obrazloženem pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba obsojenčevih zagovornikov ni utemeljena. Ker ob preizkusu izpodbijanega sklepa na podlagi določbe petega odstavka 402. člena ZKP (ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma ali je sklep izdal upravičeni organ) ni ugotovilo nepravilnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

13Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, mora obsojenec plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, odmerjena pa je po tarifni številki 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

¹ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 58911/2011 z dne 16. 3. 2017.