UPRS Sodba II U 380/2019-15

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave RS, št. DT4224-453/2018-001748-1-10-130-18 z dne 21. 5. 2018 se v delu, v katerem je bila pritožba tožeče stranke z odločbo Ministrstva za finance, št. DT 499-13-764/2018 z dne 7. 6. 2019 zavrnjena in se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za objekt ID stavbe 0148-679-1, odpravi ter se zadeva v tem delu vrne v ponovni postopek toženi stranki.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Iz izpodbijane odločbe

1Tožeči stranki je bila dne 21. 5. 2018 izdana izpodbijana odločba za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Turnišče za leto 2018, in sicer za rastlinjake v skupnem znesku 24.083,93 EUR.

2Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka podala pritožbo, kateri je bilo delno ugodeno na način, da je bil izrek odločbe Finančne uprave RS št. DT4224-453/2018-001748-1-10-130-18 z dne 21. 5. 2018 odpravljen v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za objekt ..., ID stavbe ... v znesku 14.880,06 EUR, ker predmetna stavba ni v lasti zavezanca.

3Drugostopenjski organ je tako izrek izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za parc. št. 000 - rastlinjaki površine 24.082,20m2, 110 točk, v znesku 8.900,78 EUR, spremenil tako, da izrek glasi: "Zavezancu se odmeri NUSZ za objekt ID stavbe ..., rastlinjaki površine 24.082,20 m2, 110 točk, v znesku 8.900,78 EUR, pri čemer se znesek skupnih obveznosti iz izpodbijane prvostopenjske odločbe, ki je znašal 24.083,93 EUR nadomesti z zneskom 9.203,87 EUR.“ V ostalem je drugostopenjski organ pritožbo tožnika zavrnil.

Navedbe tožeče stranke

4Tožeča stranka vlaga tožbo zoper prvostopenjsko odločbo, v katerem je bila pritožba s strani drugostopenjskega organa zavrnjena.

5V tožbi izpostavlja, da je izpodbijana odločba nezakonita iz razlogov, ker je bila sprejeta na podlagi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Turnišče (Uradni list RS, št. 79/2017 in 118/2008; v nadaljevanju Odlok), glede katerega je tožeča stranka pri Ustavnem sodišču RS dne 16. 4. 2019 že sprožila postopek za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti. Skupaj z Odlokom je tožeča stranka pred Ustavnim sodiščem RS (v nadaljevanju USRS) izpodbijala tudi določilo 59. člena Zakona o izvrševanju proračuna RS za leti 2017 in 2018.

6Kot drugi razlog tožbenih navedb, to je izpodbijane odločbe tožeča stranka navaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo odmerila nadomestilo od zemljišč, ki niso komunalno opremljena. Pri navedenem izpostavlja odločitvi Ustavnega sodišča U-I-286-04 ter U-I-126/92, s katerima je USRS odločilo, da zakonskemu pogoju komunalne opremljenosti iz 61. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) ni zadoščeno že, če se zemljiščna parcela nahaja na komunalno opremljenem območju prostorskega urejanja, temveč je treba upoštevati le tisto komunalno opremo, na katero je mogoče izvesti priključke za vodovod, kanalizacijo, telefon, elektriko in podobno ter tiste objekte in naprave skupne rabe, ki se nahajajo znotraj posamezne enote prostorskega urejanja in so namenjeni uporabi zemljišča, od katerega se odmerja NUSZ.

7Tožeča stranka izpostavlja, da pogoj priključka na komunalno opremo v Občini Turnišče ob odmeri NUSZ ni bil izpolnjen, zaradi česar Občina Turnišče tudi ni imela podlage za odmero nadomestila za uporabo tožeči stranki, saj je za zemljišče oziroma stavbe na katerih tožeča stranka opravlja svojo dejavnost, vse do izgradnje kanalizacijske in vodovodne povezave, od obstoječega sekundarnega omrežja pa do nepremičnin v njeni lasti, sama in na lastne stroške zagotovila komunalno opremljenost, saj parcele lastnosti komunalne opremljenosti predhodno niso imele. V času izgradnje objektov je bilo namreč vodovodno omrežje objekta, ki je predmet odmere nadomestila oddaljeno 600 m, kanalizacijsko omrežje pa 750 m, zaradi česar je bila primorana z namenom, da si omogoči dostop do omenjenih komunalnih omrežij primarno zagotoviti služnost za prekop ter postavitev vodovodov po nepremičninah v lasti drugih fizičnih oseb, za samo izvedbo gradbenih del v ta namen pa je tožeča stranka tudi v celoti sama financirala, zaradi česar ni mogoče zatrjevati, da je bil dostop do obeh komunalnih vodov zagotovljen s strani Občine Turnišče.

8Po mnenju tožeče stranke, pa izpodbijana odločba o odmeri nadomestila tudi ni v zadostni meri obrazložena, saj ni nikjer pojasnjeno, na kakšni podlagi je bila izračunana ravno takšna višina nadomestila, predvsem glede določitve točk za posamezno zemljišče. Višina nadomestila je namreč odvisna od opremljenosti stavbnega zemljišča, s komunalnimi in drugimi objekti ter napravami, končno pa tudi od možnosti priključitve na te objekte, lege, namembnosti in izkoriščenosti stavbnega zemljišča, od izjemnih ugodnostih v zvezi s pridobivanjem dohodka, od opravljanja gospodarske dejavnosti ter od meril za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Glede na odločbo USRS U-I-15/04 je ob zasledovanju načela enakosti pred zakonom treba upoštevati sorazmerje med ugodnostmi, ki jih stavbno zemljišče nudi in s tem naloženimi bremeni, ter da namen odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni obremenitev dobička (odločba USRS, št. U-I-122/04).

9Tožeča stranka izpostavlja, da ni jasno, iz kakšnega razloga je bilo rastlinjakom določenih ravno takšna višina točk, medtem ko je poslovnim prostorom javne uprave, garažam in stanovanjskim objektom določenih le 20 točk, saj navedenega ni mogoče razbrati ne iz izpodbijane odločbe, niti ne iz občinskega Odloka o odmeri NUSZ. Nadalje izpostavlja tudi sodno prakso I-U-2076/2014, iz katere izhaja, da je tukajšnje sodišče zaradi nepojasnjenosti razlik pri obremenjevanju stavbnih zemljišč z vidika kriterija izjemne ugodnosti lokacije pri pridobivanju dohodka v isti dejavnosti, tudi odpravilo. Tako predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi, ter da se ji povrnejo sodni stroški.

Navedbe tožene stranke

10Tožena stranka je sodišču dne 2. 10. 2019 predložila upravne spise in istočasno v celoti prerekala tožbene navedbe ter vztrajala pri tožbenih razlogih ter predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka.

Ostale navedbe tožeče stranke

11Tožeča stranka je sodišču dne 22. 12. 2020 posredovala pripravljalno vlogo, s predlogom za odpravo oziroma spremembo odločbe v upravnem sporu, iz katere izhaja, da je Občina Turnišče v odmernem postopku nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2020, po pritožbi tožeče stranke, vendarle potrdila, da je bila za nepremičnino parc. št. 000 napačno ugotovljena komunalna oprema zemljišča ter posledično zavezancu - tožeči stranki neupravičeno zaračunano nadomestilo za sledečo komunalno opremo: cesta v protiprašni obliki, kanalizacija in vodovod, saj je Občina Turnišče dne 16. 9. 2020 podala novo mnenje, s katerim je soglašala tudi tožeča stranka, v posledici česar je bila izdana nadomestna odločba, št. DT 4224-9552/2020-5 (10-130-25) z dne 4. 11. 2020, ki je že pravnomočna in dokončna in jo je sodišču tudi predložila, skupaj z mnenjem Občine Turnišče. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi izpostavlja, da glede na dejstvo, da je Občina Turnišče v letu 2020 ugotovila, da nepremičnina, za katero je bilo odmerjeno nadomestilo in je predmet tudi predmetnega postopka, nima lastnosti komunalne opremljenosti, jasno, da teh lastnosti tudi ni mogla imeti v letu 2018, ki je predmet predmetnega spora.

12Tako tožeča stranka sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke v zavrnilnem delu odpravi, oziroma jo spremeni tako, da za rastlinjak v izmeri 24.082,20 m2 po novem ovrednoten s 30 točkami, odmeri nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v znesku 2.427,49 EUR ter da povrne stroške postopka.

13Tožba je utemeljena.

Glede očitka neustavnosti Odloka Odloka nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Turnišče.

14Glede pobude tožeče stranke za začetek postopka za oceno ustavnosti 59. člena Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leti 2017 in 2018 ter ustavnosti in zakonitosti Odloka nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Turnišče št. U-I-130/2019-4 sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče RS dne 22. 4. 2021 predmetno pobudo zavrglo iz razloga, ker ni podan pravni interes tožečih strank, saj izpodbijana predpisa ne učinkujeta na stranke neposredno, temveč šele preko vsakokratne odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, zaradi česar bo mogoče vložiti pritožbo v davčnem postopku po njenem izčrpanju pa sprožiti upravni spor na podlagi Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in šele potem po ustaljeni ustavno sodni presoji podati pobudo, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS).

15Glede drugega dela tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki izpostavlja tako nepravilno odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, saj zemljišče, ki je predmet odmere naj ne bi bilo ustrezno komunalno opremljeno in glede na očitek o neobrazloženosti izpodbijane odločbe, pa sodišče ugotavlja sledeče.

16Skladno z 61. členom Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ) se pri odmeri za uporabo nadomestila stavbnega zemljišča upošteva opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnosti priključitve za te objekte in naprave; lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih, kakor tudi merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

17Pritrditi je navedbam tožeče stranke, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja utemeljenost oziroma komunalna opremljenost zemljišča ali pogoji priključka, za katerega je odmerjeno nadomestilo, prav tako pa navedena pomanjkljivost ne izhaja niti iz obrazložitve drugostopenjskega organa. Drugostopenjski organ je namreč navedel, da je komunalna opremljenost točkovana s 110 točkami, pri tem pa ni odgovoril na pritožbene očitke pritožnika, da je sam in na lastne stroške uredil komunalno opremljenost zemljišč in tudi izvedbo priključitve na omrežje.

18V izpodbijanih odločbah prav tako ni obrazloženo zakaj in na kakšni podlagi je organ odločanja z določitvijo 110 točk ovrednotil rabo objekta namenjenega pridobitni dejavnosti, saj le te glede na Odlok segajo od 20 do 80 točk. Sklicevanje na mnenje občine, ki bi naj navedla, da je zemljišče komunalno opremljeno namreč ni dovolj, saj mora pri presoji kriterij komunalne opremljenosti biti preverjeno, za katero vrsto komunalne opremljenosti dejansko gre, še posebej, če jo stranka v postopku zanika oziroma izpostavlja, da jo je vzpostavila sama. Tožena stranka bi tako navedeno pomanjkljivost dejanskega stanja glede dejanske komunalne opremljenosti morala razčisti še pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožnik je namreč v pritožbi natančno napisal, da je vodovodno omrežje oddaljeno 600 metrov, kanalizacijsko pa 750,00 metrov, in da si je tožnik kot zavezanec sam najprej priskrbel služnost preko vseh zemljišč, preko katerih je kasneje sam izpeljal priključke na omrežje. Navedenega neskladja ali je bila Občina tista, ki je zagotovila komunalno opremljenost (ali vsaj pogoje priključka na komunalno opremo) ali zavezanec sam, tožena stranka ni razčiščevala. Torej ali si je zavezanec sam uredil komunalno opremljenost in ne občina. Nadomestilo za uporabo komunalno opremljenega zemljišča se lahko odmeri samo ob pogoju, da je takšno komunalno opremljenost občina tudi dejansko omogočila.

19Da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in je posledično napačno ugotovljeno dejansko stanje in tudi pomanjkljivo obrazložena izpodbijana odločba izkazuje tudi dejstvo, da iz mnenja Občine Turnišče, številka 4422-12/2020 z dne 16. 9. 2020, ki ga je sicer tožeča stranka s pripravljalno vlogo naknadno predložila sodišču in je toženi stranki znano (saj ga je tožena stranka sama posredovala tožeči stranki v izjasnitev) izhaja, da objekt ..., ki je predmet spora, dejansko ne ustreza komunalno opremljeni parceli, saj se parametri asfalt, vodovod in kanalizacija ne obračunajo temveč se obračuna zgolj dejanska raba objektov, torej rastlinjak v višini 30 točk in ne 110, kot izhaja iz predmetne odločbe. Sodišče se strinja z navedbo tožeče stranke, da glede na dejstvo, da komunalne opremljenosti zemljišč, ki so predmet odmere ni bilo v letu 2020, da je ni moglo biti niti v letu 2018, pri čemer navedeno mnenje ne predstavlja tožbene novote, saj je bilo predmetno mnenje podano šele 16. 9. 2020, zaradi česar ga ob vložitvi tožbe sodišču ni mogla predložiti. Pri navedenem ne gre zanemariti, da je Občina Turnišče v predmetnem mnenju sama navedla, da je bila zavezancu napačno ugotovljena komunalna opremljenost zemljišč, zaradi česar se ne obračunajo točke za cesto v protiprašni obliki, javni vodovod in kanalizacija, temveč zgolj točke za dejansko rabo objektov.

20Sodišče pa se tudi strinja z navedbo tožeče stranke, da iz izpodbijanih odločb ne izhaja, glede na dopustnost določitve točk od 20 do 80, kot Občina Turnišče sama navaja v predmetnem dopisu, zakaj je za rastlinjake določenih 30 točk oziroma 110 točk, kot izhaja odločbe drugostopenjskega organa, kar bo tožena stranka v ponovni odločbi morala pojasniti, zaradi česar sodišče o predmetni odmeri tudi ni odločilo samo, kot podredno predlaga tožeča stranka, ker bo tožena stranka morala na novo izračunati višino nadomestila in navedeno ustrezno obrazložiti. Glede na vse zgoraj navedeno, je tako tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje in posledično tudi napačno uporabila materialno pravo, prav tako pa razloga svojih odločitev tudi ni ustrezno obrazložila v izpodbijani odločbi, s čimer je stranki v postopku kršila tudi pravico do izjave in vložitve ustreznega pravnega sredstva.

21Pri navedenem sodišče še pripominja, da se zavezancu višina NUSZ določi z upoštevanjem metode točkovanja skladno z Odlokom občine, ob upoštevanju mesečne vrednosti točke za določitev višine NUSZ, pri tem pa mora iz odločbe o odmeri vendarle izhajati, kako je bila ta metoda točkovanja uporabljena, da je tožena stranka prišla do izračuna 30 oziroma 110 točk, kot jih je določila za rabo rastlinjakov, se pravi predmeta objekta rabe na predmetnem stavbnem zemljišču. V nadaljnjem postopku bo morala tožena stranka tudi navedeno ustrezno pojasniti pri izdaji nove odločbe.

22Glede na navedeno, je odločitev tožene stranke glede izpodbijanega dela odločbe nepravilna oziroma pomanjkljiva, je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje in je njena obrazložitev tega dela odločbe pomanjkljiva, zaradi česar odločitve ni mogoče preizkusiti (kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP, v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), posledično pa tudi ne potrditi, da je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Zato je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpravilo in v tem delu zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS, vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala upoštevati stališče sodišča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

23Ker je bila v postopku storjena bistvena kršitev postopka je sodišče, skladno z določilom drugega odstavek 59. člena ZUS-1, odločalo na seji senata, saj je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

K 2. točki izreka:

24Ker je sodišče tožbi ugodilo in je odločbo tožene stranke v izpodbijanem delu odpravilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožeča stranka upravičena do pavšalnega zneska povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožeči stranki v upravnem sporu. Na tej podlagi je sodišče (ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, in da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenka, ki je odvetnica) tožeči stranki priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR po drugem odstavku 3. člena Pravilnika. Ta znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Prisojeni znesek stroškov mora tožeči stranki povrniti tožena stranka, in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje pa tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ).