VSL Sodba I Cpg 533/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 466,65 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 18.160,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2016 dalje do plačila. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti predpravdne in pravdne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, v 15 dneh pod izvršbo, vse na TRR tožnikovega pooblaščenca Odvetniške družbe ..., pri Banki d.d., številka TRR: ...“ Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.217,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2Zoper izpodbijano sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi s tekom od poteka 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožnice v celoti zavrne in sodbo prvostopenjskega sodišča v celoti potrdi, tožnici pa v plačilo naloži tudi celotne stroške pritožbenega postopka, ki jih je slednja dolžna plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka dne 4. 11. 2015 pri toženi stranki kupila sporno tovorno vozilo z oznako ..., tip: ... (v nadaljevanju: vozilo) kot novo za kupnino 87.730,20 EUR. Dne 18. 7. 2016 je prišlo na vozilu do okvare sistema grelca naftnega filtra. Prišlo je do taljenja in tlenja, predvsem kablov v območju inštalacije za predgrevanje goriva, ni pa mogoče ugotoviti, ali je prišlo tudi do odprtega ognja. Servisni partner tožene stranke je skladno z dano garancijo napako odpravil, odstranil poškodovane dele in vgradil nove dele. Po popravilu je bilo vozilo vrnjeno tožeči stranki. Vozniku je 23. 7. 2016 na prvi vožnji javilo napako na naftnem grelcu, in sicer iz razloga, ker je bil preventivno izklopljen grelnik goriva, o čemer je bila tožeča stranka obveščena in ji je bilo zagotovljeno, da bo sistem vklopljen takoj, ko bo tožena stranka dobila potrditev od proizvajalca, da so vgrajeni oziroma zamenjani rezervni deli ustrezni, kar se je zgodilo v mesecu oktobru 2016 in je bil sistem nato ponovno priključen. Sporno vozilo je z izjemo obvestil in javljanja pomanjkljivosti delovalo pravilno in je bilo sposobno za uporabo.

6Tožeča stranka v tem postopku trdi, da je vozilo kljub popravilu ostalo manjvredno zaradi ognja in zaradi neustrezne obnove instalacij s strani tožene stranke, ter zahteva plačilo zneska v višini razlike med vrednostjo vozila, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, in vrednostjo, ki jo ima vozilo po popravilu. Zahteva tudi povrnitev škode v višini izpada dohodka v času (18. 7. - 22. 7. 2016), ko je bilo vozilo na popravilu.

7Sodišče prve stopnje je sledilo zaključkom izvedenca, da po odpravi napake vozilo ni bilo manjvredno. Ugotovilo je, da je bilo popravilo, ki je trajalo med 18. 7. 2016 in 22. 7. 2016, izvedeno v skladu s pravili stroke, napaka je bila odpravljena, poškodovani deli so bili zamenjani. Sodišče prve stopnje je menilo, da so prepozne navedbe tožeče stranke v šesti in osmi pripravljalni vlogi o pojavu dodatne napake – težave z ogrevanjem predfiltra in o tem, da gre pri spornem tovornem vozilu za manjvrednost tudi zaradi neustrezne obnove inštalacij s strani tožene stranke. Te navedbe je kljub temu vsebinsko obravnavalo in zaključilo, da ni mogoče identificirane nove napake z gotovostjo pripisati prav neustrezni odpravi prvotne napake in da je možno, da je nova napaka posledica neustreznih vmesnih servisiranj. V zvezi z zahtevanim povračilom škode zaradi tega, ker tožeča stranka vozila ni mogla uporabljati od trenutka, ko je zahtevala popravilo, do izvršitve popravila je sodišče prve stopnje presodilo, da je zahtevek v tem delu nesklepčen, ker je tožeča stranka navedla samo, kakšne prihodke bi ustvarila, če škodnega dogodka ne bi bilo, ni pa navedla, kakšni odhodki bi nastali v zvezi s temi prihodki.

8Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da bi bila očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) podana samo, če sodbe zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ali zaradi nejasnih ali protislovnih razlogov ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti in jo je mogoče preizkusiti. Tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Ta bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za tehnično napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo z drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Pritožnica to bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja povsem nekonkretizirano, saj razen splošne navedbe, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, v ničemer ne konkretizira teh očitanih nepravilnosti. Pritožbeno sodišče zato pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni moglo preizkusiti, po uradni dolžnosti pa na to kršitev ne pazi.

9Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje vzbudilo dvom v svojo nepristranskost s tem, ko je v škodo tožeče stranke upoštevalo okoliščine, da se tožeča stranka z izvedencem sprva ni uspela dogovoriti o terminu ogleda in je prvi določen termin spregledala ter je med postopkom angažirala svojega izvedenca, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč po tem, ko je tožeča stranka pojasnila, da je spregledala termin za ogled, izvedencu naložilo dopolnitev izvedenskega mnenja z napotilom, naj se da tožeči stranki še eno možnost pregleda vozila. Izvedenec je nato opravil ogled vozila, sodišče prve stopnje pa se je v izpodbijani sodbi opredelilo do njegovih ugotovitev z ogleda. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do ugotovitev strokovnjaka (A. d. o. o.), ki ga je med postopkom angažirala tožeča stranka. Dvom v nepristranskost sodišča prve stopnje zato po presoji pritožbenega sodišča ni podan, pritožnica pa tudi ni zahtevala izločitve prvostopenjske sodnice.

10Sodišče prve stopnje je kljub temu, da je navedbe tožeče stranke o pojavu dodatne napake (šesta pripravljalna vloga) in navedbe, ki jih je postavila s pomočjo strokovnega mnenja A. d. o. o. (osma pripravljalna vloga), štelo za prepozne, naložilo izvedencu, da se opredeli do teh navedb, in te navedbe v izpodbijani sodbi tudi samo vsebinsko obravnavalo. Zato ne more biti podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o prekluziji.

11Odgovornost prodajalca na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti za tisto obliko škode zaradi kršitve obveznosti, da bo stvar v garancijskem roku delovala brezhibno, ki se kaže v manjši vrednosti stvari zaradi okvare. Posebna pravila o povrnitvi neposredne škode (manjše vrednosti stvari z napako), ki veljajo za odgovornost prodajalca za brezhibno delovanje stvari, izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti glede zahtevkov (pravic) kupca v primeru neposredne škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari, ki ne deluje brezhibno. Kupec lahko povrnitev te neposredne škode zahteva samo z zahtevki za odpravo okvare oziroma za zamenjavo stvari in z uveljavljanjem pravice do sorazmernega znižanja kupnine in pravice odstopiti od prodajne pogodbe.¹ Tožeča stranka je trdila, da zahteva denarno odškodnino za škodo zaradi manjvrednosti popravljene stvari. Zahtevala je torej povrnitev neposredne škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari, ki je bila predmet prodajne pogodbe. Takšen zahtevek je treba pravno opredeliti kot uveljavljanje pravice do sorazmernega znižanja kupnine.

12Sodna praksa je v zvezi z jamčevalnim zahtevkom za znižanje kupnine v okviru odgovornosti prodajalca za stvarne napake prodane stvari zavzela stališče, da za znižanje kupnine ne zadošča dajatvena tožba, pač pa je potreben tudi oblikovalni zahtevek. Vrhovno sodišče RS² je pojasnilo, da zakonska določba iz 2. točke prvega odstavka 468. člena Obligacijskega zakonika (OZ), da stranka zahteva znižanje kupnine, pove, da gre za tožbeno oblikovalno pravico, kar pomeni, da stranka lahko znižanje kupnine le zahteva od sodišča, ne more pa jo doseči sama z enostransko izjavo. Dajatveni zahtevek za vrnitev zneska, za katerega je bila kupnina znižana, lahko temelji le na predhodnem, uspešno uveljavljenem oblikovalnem upravičenju; o znižanju kupnine ni mogoče odločiti kot o predhodnem vprašanju. Šele na podlagi sodbe, s katero bi bilo odločeno o znižanju kupnine, bi bilo mogoče prodajalcu naložiti vrnitev zneska, za katerega je bila kupnina znižana. Ker tudi določba drugega odstavka 21.b člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot)³ določa, da lahko potrošnik zahteva znižanje kupnine, gre po presoji pritožbenega sodišča tudi pri zahtevku za znižanje kupnine v okviru garancije za tožbeno oblikovalno pravico. Tožeča stranka ni postavila oblikovalnega zahtevka za znižanje kupnine, zato je njen dajatveni zahtevek v delu, ki se nanaša na manjvrednost vozila zaradi ognja in zaradi neustrezne obnove instalacij s strani tožene stranke, nesklepčen in je že iz tega razloga pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v tem delu. Pritožbeno sodišče pa v nadaljevanju pojasnjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi, če bi način uveljavljanja sodnega varstva šteli kot pravilen.

13Pritožbeni očitek zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je izvedlo temeljit in obsežen dokazni postopek in na tej podlagi pravilno in popolnoma ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela omajati ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo popravilo napake, ki je trajalo med 18. 7. 2016 in 22. 7. 2016, izvedeno skladno s pravili stroke. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sklenilo, da vozilo po odpravi napake ni bilo manjvredno. Kot neutemeljen se izkaže tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati splošno znana dejstva, da so vozila, ki so gorela (in je škoda zaradi požara povsem odpravljena), manjvredna. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da ni dokazano, da je prišlo do odprtega ognja, tožeča stranka pa tudi ni navedla, kateri zgoreli deli naj ne bi bili sanirani.

14Pritožnica v pritožbi opozarja na mnenje A. d. o. o., v katerem naj bi pooblaščeni serviser ugotovil, da je tožena stranka neustrezno obnovila instalacijo (ko je odpravljala posledice požara), da je neustrezna obnova instalacij s strani tožene stranke povzročila odpoved pomembnih funkcij motorja in senzorike ad-blue ter da je tudi po obnovi instalacij s strani tožene stranke ostala napaka na grelcu goriva in da se navedena napaka še vedno vidi tudi na opozorilu na armaturni plošči. Mnenje strokovnjaka, ki ga stranka pridobi izven pravde, nima enake dokazne teže, kot mnenje izvedenca, izdelano po nalogu sodišča in v okviru postopka. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da iz mnenja A. d. o. o. (priloga A34) ne izhaja, da je bila prav tožena stranka tista, ki je neustrezno obnovila instalacijo, ampak iz mnenja izhaja samo, da je bila instalacija neustrezno obnovljena. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, pa tudi izvedenec ni potrdil, da je napaka na sistemu kontrole ogrevanja goriva, ki jo je ugotovil na ogledu, posledica neustrezne obnove instalacije prav s strani tožene stranke.

15Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo in se ni opredelilo do tega, da je izvedenec v četrti dopolnitvi mnenja ugotovil, da napaka na vozilu sploh nikoli ni bila popravljena in da je tožena stranka popravilo opravila nestrokovno. Sodišče prve stopnje je ugotovitve izvedenca v četrti dopolnitvi mnenja o obstoju napake na sistemu kontrole ogrevanja goriva, ki najverjetneje ni bila sanirana po tovarniških metodah popravil, povezalo v logično celoto z njegovimi pojasnili ob zaslišanju, da sicer metoda odprave te napake, ki jo je zaznal ob ogledu, ni bila pravilna, vendar absolutno dopušča možnost, da jo je lahko odpravljal kdo drug v vmesnem času kot serviser, ter da se tovrstne napake ponavljajo in da ne more trditi, da je ugotovljena napaka že od takrat, ko se je pojavila prvotno zatrjevana, nadalje, da gre za neke vrste potrošne stvari in da je zato potrebno sprotno vzdrževanje in sprotno odpravljanje tovrstnih napak. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenčevih ustno podanih pojasnil pravilno zaključilo, da izvedenec ni potrdil vzročne zveze med domnevno nestrokovnim prvotnim popravilom in ponovno napako.

16Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala svoje trditve, da tožena stranka s popravilom napake v letu 2016 ni odpravila vzroka te napake, ta pa je nato v letu 2019 povzročil ponoven pojav napake pri ogrevanju predfiltra. Sodišče prve stopnje je pri tej presoji utemeljeno upoštevalo okoliščino velike časovne oddaljenosti od pojava prvotne napake v letu 2016 do izdelave zadnje dopolnitve izvedenskega mnenja ter veliko število prevoženih kilometrov v vmesnem času in dejstvo, da vmesno dogajanje in servisiranje ni znano. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugotovitev, da ni moč preveriti sledljivosti ravnanj tožeče stranke, podalo brez trditvene podlage strank, ni utemeljen. Tožena stranka je namreč v pripombah na četrto dopolnitev izvedenskega mnenja navedla, da glede na časovno oddaljenost prvotne napake na instalaciji grelca goriva in notifikacije nove napake in glede na prevoženih 431.000 kilometrov v vmesnem času stanje, kakršno je na podlagi ogleda ugotovil izvedenec, zagotovo ni bilo enako stanju vozila ob dokončanju popravil 22. 7. 2016. V isti vlogi je opozorila tudi, da ni mogoče izločiti možnosti, da dodatna napaka ni posledica neustreznih servisiranj tožničinega vozila po izvedbi servisa dne 22. 7. 2016 ali da razloga za nastanek nove napake (tj. neustrezno krpanje in popravljanje instalacije filtra goriva) ni povzročila kar tožnica sama. Teh ugovorov tožene stranke tudi ne bi bilo mogoče zavrniti s pridobitvijo izpiska iz računalnika glede javljenih napak in opravljenih servisov. Kot je pojasnil izvedenec, se namreč z vpogledom v servisno knjižico ne bi moglo izključiti možnosti, da je v vmesnem času napako odpravljal kdo drug in ne tožena stranka. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi si moral izvedenec pridobiti izpisek iz računalnika glede javljenih napak in opravljenih servisov.

17Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so pritožbeni očitki tožeče stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 625 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 12,5 točk za izdatke za stranko (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupno znaša 466,65 EUR. Te stroške ji mora tožeča stranka povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.

¹ Prim. N. Plavšak v N. Plavšak idr., Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 211, 212.
² Gl. sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 68/2012 z dne 18. 9. 2014 in II Ips 130/2013 z dne 21. 5. 2015.
³ ZVPot je treba uporabiti, ker 21.č člen ZVPot določa, da pravice iz poglavja o garanciji pripadajo tudi osebam, ki se ne štejejo za potrošnike, razen pravic iz 21. člena tega zakona.