VSM Sklep I Cpg 92/2022

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka odločilo, da sodišče R Slovenije ni pristojno za odločanje v tem sporu. V točki II izreka je v posledici tega tožbo na plačilo 567.289,98 EUR s obrestmi zavrglo. Iz točke III izreka izhaja, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) dolžna povrniti toženi stranki (v nadaljevanju toženki) stroške postopka v znesku 2.262,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Tožnica se je zato, ker je od sodišča prve stopnje prejela le odgovor na tožbo z dne 16. 11. 2021, ne pa tudi poziva, da nanj odgovori, utemeljeno zanašala na spoštovanje določil ZPP (posebej citira določbi 286. in 488. člena ZPP), saj je sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve samo ugotovilo, da je med strankama sporno dejansko stanje (kraj, kamor je bilo blago v skladu s pogodbo dostavljeno). Iz navedenega izhaja, da je bilo sodišče prve stopnje dolžno razpisati narok za glavno obravnavo. Ker ga ni, je storilo procesno kršitev iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je tožnica pričakovala vabilo na narok, na katerem bi se v zvezi z ugovorom mednarodne pristojnosti izrekla, njegovega razpisa tudi ni zahtevala.

Na obveznost razpisa naroka nima vpliva dikcija tretjega odstavka 18. člena ZPP, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Ker sodišče prve stopnje zaradi spornih dejstev v zvezi s krajem dobave blaga ni razpisalo naroka, je storilo tudi procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP (kršilo je določbe 4. in 5. člena v zvezi s 213. členom ZPP). Po presoji pritožnice je podana tudi procesna kršitev absolutnega značaja iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sklepa zaradi pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. Pritožnica opozarja tudi na obstoj procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožnica soglaša s sodiščem prve stopnje, da je treba v obravnavani zadevi uporabiti Uredbo (EU), št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - prenovitev (Ur. l. EU - SL, št. 351/1 z dne 20. 12. 2012, v nadaljevanju Uredba EU št. 1215/2012), ne soglaša pa z zaključki izpodbijanega sklepa, da sodišče R Slovenije v zadevi ni pristojno za odločanje. Sodišču prve stopnje v tem kontekstu očita, da se je naslonilo na navedbe toženke, ki za svoje trditve ni predložila nobenih dokazov (ni predložila nobenih listin, ki bi kazale na to, da je sporno blago predala prevozniku). Po oceni pritožnice klavzula FCA med strankama ni bila dogovorjena v zvezi z določitvijo kraja izpolnitve pogodbene obveznosti, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. V koliko temu ne bi bilo tako, toženka blaga ne bi dostavila v Maribor na naslov tožnice in slednji za to zaračunala transportne stroške. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je sledilo navedbam toženke, popolnoma spregledalo, da sta sedanji pravdni stranki v pogodbi z dne 9. 5. 2019 sicer res zapisali, da se klavzula FCA uporablja le glede transporta (in s tem prehoda nevarnosti naključnega uničenja blaga), ne določa pa kraja izpolnitve, pri čemer je bila pogodba izpolnjena na način, da je toženka blago dostavila v Maribor na naslov tožnice in ji zaračunala transportne stroške. Sedanji pravdni stranki na podlagi kasnejšega dogovora klavzule FCA nista upoštevali. Sicer pa toženka ni zatrjevala, da je blago izročila prevozniku, ki ga je angažirala tožnica. Pritožnica še opozarja, da črtanje določbe 15.3 Splošnih pogojev še ne pomeni, da slovensko sodišče ne more biti pristojno, upoštevaje navezne okoliščine, ki jih predvideva Uredba št. 1215/2012.

Tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje.

3Toženka v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene ugovore in predlaga potrditev izpodbijanega sklepa.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

6Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje v fazi izdaje izpodbijanega sklepa ni storilo nobene procesne kršitve, niti tiste, na katere se sklicuje pritožba niti tiste, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, pri čemer je pravilno uporabilo tudi določbo tretjega odstavka 18. člena ZPP, kar vse sledi iz razlogov v nadaljevanju te odločbe.

7Sodišče, ki odloča v sporu, na pristojnost iz 18. člena ZPP (tudi na mednarodno pristojnost iz tretjega odstavka citiranega člena) pazi ves čas postopka po uradni dolžnosti. Preizkusi jo na podlagi navedb v tožbi, na podlagi navedb tožene stranke iz odgovora na tožbo (in morebitnega odgovora nanj, če toženka ugovarja pristojnosti sodišča R Slovenije) in na podlagi dejstev, ki so mu znana.

8Iz podatkov spisa izhaja, da je toženka na tožbo, ki jo je tožnica vložila 14. 7. 2021, odgovorila z vlogo 16. 11. 2021. Tožnica je odgovor na tožbo prejela najkasneje 14. 1. 2022 (ugovora (ne)pristojnosti slovenskega sodišča ni prerekala), izpodbijani sklep pa je sodišče prve stopnje izdalo 24. 3. 2022.

9Iz predhodno navedenega izhaja, da je imela tožnica dovolj časa, da bi na vlogo toženke, v kateri je slednja ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča, (še) pred izdajo izpodbijanega sklepa lahko odgovorila. V tem kontekstu tako ne drži (na to se tožnica v pritožbi neuspešno sklicuje), da se je tožnica v zadevi utemeljeno zanašala na razpis naroka, na katerem bi se izrekla v zvezi s ugovorom mednarodne (ne)pristojnosti slovenskega sodišča. Za odločitev o ugovoru toženke sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni bilo dolžno razpisati naroka, tako da tožnici, ki je odgovor na tožbo prejela, pa se o navedbah toženke v ugovoru vse od 14. 1. do 24. 3. 3022 ni izrekla, ni kršilo pravice do obravnavanja in ni storilo procesnih kršitev iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Upoštevajoč navedbe v tožbi in v odgovoru na tožbo ter upoštevajoč dejstva, ki so sodišču znana, je sodišče prve stopnje sprejeto odločitev tudi ustrezno obrazložilo, tako da je izpodbijani sklep objektivno mogoče preizkusiti in ni podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Zakaj naj bi bila podana procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, pritožnica niti ne pojasni, pavšalna pritožbena graja pa pritožbenega preizkusa ne omogoča. Ker sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZPP (4., 5., 213., 286. in 488. člena ZPP), tudi ni podana v pritožbi zatrjevana procesna kršitev iz prvega odstavka 339. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, ki sicer lahko vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe.

10Sodišče prve stopnje se je v obravnavani zadevi pravilno oprlo na Uredbo št. 1215/2012, ki v 4. členu vsebuje splošno pravilo o mednarodni pristojnosti, le – tega pa dopolnjujejo pravila o izbirni (7. - 9. člen), varovalni (10. - 23. člen), izključni (24. člen) in dogovorjeni pristojnosti (25. člen) ter pristojnosti na podlagi tihe privolitve (26. člen).

11Glede na to, da tožnica, ki se je v tožbi sklicevala na pristojnost slovenskega sodišča po 1. točki prvega odstavka 7. člena citirane uredbe (pristojnost sodišča po kraju izpolnitve pogodbene obveznosti), ni izkazala, da je bilo s pogodbo z dne 9. 5. 2019 dogovorjeno, da toženka blago dostavi tožnici v Maribor (iz pogodbe to ne izhaja, izhaja pa iz nje, da sta se pogodbeni stranki dogovorili za klavzulo „FCA - franko prevoznik“), na trditve toženke v zvezi z ugovorom o (ne)pristojnosti slovenskega sodišča (da sta se pogodbeni stranki dogovorili za klavzulo FCA in da je bil kraj, kamor je moralo biti blago s strani toženke dostavljeno prevozniku, v R Avstriji – Vorchdorf) pa ni odgovorila, je sodišče prve stopnje (upoštevajoč pomen oziroma vsebino klavzule FCA – franko prevoznik¹) utemeljeno sledilo ugovoru in neprerekanim trditvam toženke. Glede na navedeno se izkažejo vsi nasprotni pritožbeni ugovori za neutemeljene. Tožnica sicer poskuša v pritožbi prikazati, da pogodbeni stranki na podlagi kasnejšega dogovora klavzule FCA (sploh) nista upoštevali, a so njene navedbe v tej fazi postopka prepozne in zato neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica svoje stroške krije sama, saj v postopku s pritožbo ni uspela. Tudi toženka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, saj njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso v bistveni meri vplivale na sprejeto odločitev (155. člen ZPP).

¹ Klavzula spada med mednarodne trgovinske izraze, imenovane Incoterms, pri kateri je naloga prodajalca, da blago kupčevemu prevozniku dostavi na dogovorjeno lokacijo. Tveganje se prenese na kupca, ko kupčev prevoznik prejme blago.