VSL Sklep IV Cp 1071/2022

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je nasprotna udeleženka (pravilno: predlagateljica) dolžna plačati denarno kazen zaradi kršitve začasne odredbe, ki je bila izdana s sklepom 24. 1. 2022. Denarno kazen v višini 500,00 EUR je dolžna plačati v roku 15 dni in v nadaljnjem roku petih dni sodišču predložiti dokazilo. Odločilo je še, da se ji za primer ponovne kršitve obveznosti iz začasne odredbe določi denarna kazen v višini 850,00 EUR.

2Predlagateljica je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da iz obrazložitve sklepa ni razvidno, katero konkretno dejanje se ji očita kot kršitev obveznosti začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno navedlo, da bi morala predlagateljica izostanke izkazati z zdravniškim opravičilom in da jo je s sklepom denarno kaznovalo zato, ker tega ni storila. Zaradi nejasnosti izpodbijanega sklepa je predlagateljici onemogočeno učinkovito izvajanje njene pravice do pritožbe. Sodišče je prezrlo, da je bilo srečanje na Kliniki za psihiatrijo in psihoterapijo C., ki je bilo načrtovano za 3. 3. 2022, odpovedano, ker je psihoterapevtka srečanje odpovedala, kolizijska skrbnica deklic pa ni prišla na kraj, ki je določen v začasni odredbi in ji deklic ni bilo mogoče predati. Ker je bilo srečanje predčasno odpovedano, ga predlagateljica tudi ni bila dolžna opravičiti z zdravniškim opravičilom. Glede njenih navedb o A. težavah s srcem, ki jih je sodišče označilo za izmikanje in iskanje izgovorov, navaja, da gre za naraven odziv, da se otroka, ki trdi, da ob srečanjih doživlja bolečine v prsih, v to ne sili, ne glede na to, ali so bolečine posledica zdravstvenih težav, ali pa gre zgolj za psihosomatski odziv na stike z očetom. Ponovno izpostavlja, da sta mld. deklici izrazili jasno voljo, da stikov z očetom ne želita. Predlagateljica kljub svojim prizadevanjem njunega mnenja in odnosa do očeta ne more več spremeniti, iz njunih odzivov pa je tudi jasno razvidno, da jima svetovanja predstavljajo hudo duševno obremenitev.

3Pritožba ni utemeljena.

4Izpodbijani sklep je bil sprejet v postopku, v katerem sodišče odloča o materinem predlogu za ukinitev stikov mld. B. B., roj. 2007, in mld. A. A., roj. 2012, z njunim očetom, nasprotnim udeležencem, in o očetovem nasprotnem predlogu za spremembo sodbe, s katero sta bili deklici zaupani v vzgojo in varstvo materi, tako da se zaupata njemu. Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo z dne 19. 7. 2021 odločilo, da so se starša in deklici dolžni vključiti v svetovanje na Kliniki za psihiatrijo in psihoterapijo C. Hkrati je za primer nespoštovanja obveznosti iz začasne odredbe določilo denarno kazen v višini 500,00 EUR. Odločitev sodišča je temeljila na zaključku, da deklici stike z očetom zavračata, da močan odpor in sovražnost do očeta, ki ga izkazujeta, ne izvira iz očetovih ravnanj, ampak je njuna volja preoblikovana pod vplivom bližnjih odraslih in da je temeljni pogoj za vzpostavitev stikov materino pristno dovoljenje za stik. Njuno dojemanje očeta kot slabega je izkrivljanje resničnega sveta, čustvena zloraba, s pomočjo terapije pa bosta deklici lahko znova dobili realen pogled na svet. Tovrstne pomoči pa ne potrebujeta le deklici, pač pa tudi starša, v prvi vrsti predlagateljica, ki bo morda, kot je navedlo sodišče prve stopnje, s pomočjo terapije prepoznala in razumela potrebo otrok po očetu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mati ne prepozna potrebe po tem, da deklici potrebujeta stik z očetom, da njena priprava deklic za stik ni primerna, da ne razume njune stiske in ne razume, da potrebujeta pomoč. Glede na ugotovitve sodne izvedenke psihološke stroke je zato nujna podpora materi v smeri, kako deklici pripraviti na stik. Tako bo morda mati s pomočjo terapije prepoznala in razumela potrebo otrok po očetu.

5Oba udeleženca in deklici so se vključili v terapijo pri omenjeni kliniki, vendar pa je mati onemogočila že drugo srečanje, naslednje dogovorjeno srečanje (srečanje z dne 23. 12. 2021) pa je odpovedala s pojasnilom, da sta hčerki zboleli, ne da bi navedeno okoliščino izkazala z zdravniškim opravičilom. Sodišče prve stopnje je zato s sklepom z dne 24. 1. 2022 dopolnilo izdano začasno odredbo in materi naložilo, da deklici na srečanje pripelje do parkirišča oziroma vhoda v kliniko, ju tam preda kolizijski skrbnici deklic, ki bo deklici odpeljala na svetovanje oziroma terapijo in hkrati, da je dolžna vsakršno odsotnost deklic s svetovanja opravičiti z zdravniškim potrdilom. Na prvo srečanje (10. 2. 2022) je predlagateljica hčerki pripeljala, vendar nista hoteli vstopiti v kliniko, zato je bilo terapevtsko srečanje opuščeno. Po neuspelem terapevtskem srečanju je psihoterapevtka predlagala srečanje le z mlajšo deklico, A., ki naj bi bilo 3. 3. 2022. Koalicijska skrbnica je 11. 2. 2022 o tem seznanila predlagateljico, ki ji je zatrdila, da bo deklico na terapevtsko srečanje pripeljala. Vendar pa je že naslednji dan (12. 2. 2022) predlagateljica sporočila kolizijski skrbnici, da ima deklica težave s srcem in da je takšno srečanje za deklico preveč stresno. Glede dekličinih težav s srcem je mati posredovala ambulantni izvid UKC ... z dne 27. 5. 2019, iz katerega izhaja, da je kardiološki pregled pri deklici pokazal nedolžen šum, da ne potrebuje nikakršnih omejitev in terapij in da naj pride na kontrolni pregled čez 5-6 let (torej leta 2024 ali 2025). Sodišče prve stopnje je o tem, kako naj bi se kazale A. zdravstvene težave, zaslišalo tudi predlagateljico, in zaključilo, da njena izpoved zgolj potrjuje, da mati ne prepoznava potreb deklic, da sta obe pod njenim vplivom in ne dobita njenega pristnega dovoljenja za srečanje z očetom. Zaključilo je, da odgovornost za nastalo situacijo izvira iz predlagateljice in njenega ravnanja, saj svoje aktivnosti ne usmerja v spodbujanje srečanj, pač pa v njihovo preprečevanje. Ker deklice ni peljala na nikakršen zdravniški pregled oziroma predložila zdravniškega opravičila za njen izostanek s srečanja, kot ji je bilo naloženo z začasno odredbo¹, je sodišče prve stopnje predlagateljico (ponovno) denarno kaznovalo.

6V skladu z določilom tretjega odstavka 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izreče sodišče s sklepom denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti, ki jo lahko izpolni le on. Glede na zgoraj povzete dejanske okoliščine je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je odgovornost za neudeležbo deklice na terapevtskem srečanju na Kliniki za psihologijo in psihoterapijo C. na materi, ki izostanka tudi ni izkazala z zahtevanim zdravniškim potrdilom. Pravilna je zato odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je predlagateljico za navedeno opustitev denarno kaznovalo in hkrati izreklo višjo denarno kazen za morebitne bodoče kršitve. Pritožbeni očitek, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, katero predlagateljičino ravnanje naj bi predstavljalo kršitev obveznosti začasne odredbe, je glede na navedeno neutemeljen. Ker je iz povzetih dejanskih okoliščin jasno razvidno, da je razlog za odpoved terapevtskih srečanj na predlagateljici, je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na odločitev psihoterapevtke, da se načrtovano srečanje odpove. Glede na navedeno in ob jasni določenosti v omenjeni začasni odredbi, da je odsotnost deklic s svetovanja mogoče opravičiti le zdravniškim potrdilom, je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je neudeležba na srečanju posledica naravnega materinega odziva.

7Po ugotoviti, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je bilo treba predlagateljičino pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1).

¹ Na zadnjem zaslišanju je navedla „A zdaj jo bom pa zaradi njega (očeta, opomba sodišča) še k zdravniku vozila.“