VSL Sodba II Cp 1108/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 375 EUR, v roku petnajst dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 985/1, 985/2, 960 in 961, k. o. ... (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku petnajstih dni povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 932,80 EUR (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo prvenstveno spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Meni, da bi moralo sodišče pri odločitvi v celoti izhajati iz določil Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih², saj je desetletna priposestvovalna doba potekla pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika³. Sodišče prve stopnje se je napačno oprlo zgolj na tisto prodajno pogodbo, ki se nahaja v zbirki listin zemljiške knjige. Ravno pogodba, ki jo je predložila tožeča stranka in s katero edino tudi razpolaga, dokazuje dobrovernost posesti na spornih nepremičninah. Iz te pogodbe je namreč razvidno, da je A. A. prodala tožničini materi ne le ½ nepremičnin, temveč celotne. To dokazuje tudi pripis na tej pogodbi z dne 10. 11. 1988, ki se nanaša na povišanje kupnine zaradi razvrednotenja denarja. Pripis je bil namreč narejen kar pet mesecev po osnovni pogodbi. Tožeča stranka je že tekom postopka opozorila, da je pogodbe pripravljala A. A. Kdaj je bila narejena druga pogodba, to je tista, ki se nahaja v zemljiški knjigi, tožnici ni znano. Tožnica celo sumi, da je bila ta pogodba njeni materi podtaknjena in da mati sploh ni vedela, kaj podpisuje, saj za to pogodbo ni vedel niti tožničin oče, pa tudi sicer pri tožnici doma nikoli ni bilo govora o tem, bi mati ne bi bila lastnica teh nepremičnin v celoti. Tožnica šele sedaj po vpogledu v celotno dokumentacijo nekoliko bolj razume, kaj se je takrat dogajalo. Očitno se je A. A. že štela za lastnico celotnih nepremičnin, podedovati bi jih namreč morala njena oskrbovanka B. B., ki ji je v zameno za nudeno oskrbo izročila v last vse svoje premoženje. Ker pa ni prišlo do uvedbe zapuščinskega postopka po pokojnem C. C., tudi B. B. ½ teh nepremičnin ni formalno izročila v last A. A. Dejansko pa sta se obe šteli za lastnici celotnih nepremičnin, najprej B. B., nato A. A., saj sicer slednja ne bi prodala teh nepremičnin tožničini materi. Tožeča stranka se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da vedenje in zavedanje tožničine matere, da je lastnica le do ½, kaže dejstvo, da je na parc. 958/2 k. o. ... okrog leta 1990 zgradila zidanico, ne da bi zaprosila za izdajo ustreznega gradbenega dovoljenja. To, da ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, je zgolj trditev tožene stranke, ki pa ni bila z ničemer dokazana. Sicer pa tudi če bi tožničina mati zgradila zidanico brez gradbenega dovoljenja, to še vedno ne bi dokazovalo, da je vedela, da je zgolj solastnica. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je prodajalka na prodajni pogodbi, ki jo je v spis vložila tožeča stranka, podpisana zgolj s priimkom, na pogodbi, ki jo je iz zbirke listin pridobila tožena stranka, pa tudi z imenom, pri čemer ne pojasni, zakaj naj bi tudi podpis z imenom predstavljal večjo verodostojnost vsebine prodajne pogodbe iz zbirke listin, oziroma zakaj naj bi se iz tega razloga vzbujal močan dvom v pristnost prodajne pogodbe. Sodba o tem nima razlogov in je ni moč preizkusiti. Da se je tožničina mati štela za lastnico teh nepremičnin, so potrdile tudi zaslišane priče.

Tožeča stranka meni, da je njena mati lastninsko pravico na teh nepremičninah pridobila tudi na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu. Mati je bila namreč dobroverna posestnica in graditeljica. Res je bil v času gradnje zemljiškoknjižni lastnik C. C. že pokojni, vendar sodišče ni ravnalo pravilno, ker ni upoštevalo 132. člena Zakona o dedovanju, ki določa, da zapuščina preide na dediče v trenutku njegove smrti po samem zakonu. Dedinja po njem je bila B. B. Čeprav bi bila lahko dedinja tudi njena sestra D. D., ni logično razmišljanje sodišča, da dejstvo, da se je odpovedala dedovanju po materi, ne pomeni, da bi se odpovedala dedovanju tudi po bratu. Sodišče bi moralo sprejeti trditev tožeče stranke, da je bila B. B. dedinja po pokojnem C. C. in da je vedela za prodajo ter gradnjo zidanice na teh nepremičninah, da se gradnji ni uprla, in posledično zaključiti, da predstavlja podlago za pridobitev lastninske pravice tudi določba 24. člena ZTLR. Če pa bi bilo stališče sodišča, da lastnik zemljišča za gradnjo ni vedel, pravilno, bi bilo potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 26. člena ZTLR, saj je že iz izpisov PISO-a razvidno, da je objekt bistveno več vreden od zemljišča.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa ni storilo niti uveljavljanih niti tistih procesnih pravil, na katere pazi po uradni dolžnosti. Svojo odločitev je tudi zanesljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju kot pravilne sprejema razloge sodišča prve stopnje.

6Med pravdnima strankama ni sporno, da sta solastnici nepremičnin parc. št. 958/1 958/2, 960 in 961 k. o. ...⁴ Prav tako ni sporno, da so sporne nepremičnine v posesti tožeče stranke.

7Tožeča stranka na podlagi priposestvovanja in na podlagi gradnje na tujem zemljišču uveljavlja izključno lastninsko pravico na spornih solastnih nepremičninah.

8Solastnina je posebna oblika solastninske pravice, ki pomeni pravno oblast več oseb na isti nerazdeljeni stvari, pri čemer vsakemu od solastnikov pripada računsko določen delež te stvari. V okvir solastninskih upravičenj sodi tudi možnost razpolaganja s stvarjo. Pri tem je razpolaganje s stvarjo kot celoto mogoče samo s soglasjem vseh solastnikov.

9Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo. Za priposestvovanje se tako po določbah ZTLR kot tudi po določbah SPZ zahteva dobra vera priposestvovalca. Nedobroverni posestnik nikoli ne more pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova⁵. Dobra vera je odvisna tudi od njegovega subjektivnega ravnanja oziroma skrbnosti.

10Med pravdnima strankama je sporno vprašanje obstoja dobroverne lastniške posesti pravne prednice tožeče stranke E. E.

11Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je toženi stranki uspelo izpodbiti dobro vero tožničine pravne prednice. Razloge, zakaj pravna prednica tožeče stranke ni bila v dobri veri, je sodišče prve stopnje prepričljivo in obširno pojasnilo in jih pritožbene navedbe v ničemer ne omajajo.

12Tožeča stranka je lastniško posest in dobrovernost svoje pravne prednice dokazovala s prodajno (kupno) pogodbo z dne 11. 6. 1988, ki vsebuje prepis z dne 10. 11. 1988 glede povišanja kupnine zaradi razvrednotenja denarja in iz katere izhaja, da so predmet nakupa sporne nepremičnine v celoti, torej tudi solastni del nepremičnin, katerih zemljiškoknjižna lastnica ni bila prodajalka A. A., temveč je bil njihov zemljiškoknjižni lastnik C. C. Podpis pravne prednice tožeče stranke na pogodbi ni bil overjen, pogodba pa tudi ni bila predložena davčnemu organu.

13Poleg navedene pogodbe sta pravna prednica tožeče stranke in prodajalka A. A. sklenili istega dne še eno pogodbo, katere predmet je bil nakup 1/2 idealnega deleža spornih nepremičnin, katerih zemljiškoknjižna lastnica je bila A. A. (priloga B2).

14Tožena stranka je s sklicevanjem na prodajno kupno pogodbo z dne 11. 6. 1988, ki jo je pridobila iz zbirke listin zemljiške knjige (priloga B2), in iz katere izhaja, da A. A. proda in odstopi E. E. v njeno polno in nepreklicno last z vsemi njenimi pravicami in dolžnostmi polovico vknjižene lastninske pravice spornih nepremičnin, druga polovica lastninske pravice pa ostane vknjižena na ime C. C. in na potrdilo Okrajnega sodišča v Ljubljani Izp 8868/2021 z dne 22. 12. 2021, pripetega k citirani pogodbi, iz katerega izhaja, da je bil izvirnik teh listin vložen v zbirki listin sodišča pod opr. št. Dn 4282/1989 ter na podlagi dejstev, da iz žigov in potrdila na navedeni pogodbi izhaja, da je prodajalka A. A. lastnoročno podpisala to listino ter za overitev podpisa na njej plačala občinsko sodno takso, da je bil davek poravnan, in da tudi iz ostalih pravnih podlag za pridobitev lastninske pravice pravnih lastninskih prednikov E. E. na teh nepremičninah izhaja le polovično lastništvo teh parcel,⁶ brez težav izpodbila domnevo o dobrovernosti pravne prednice tožeče stranke.

15Vprašanje, kdo bi bil dedič po zemljiškoknjižnem solastniku C. C., za odločitev v tej zadevi ni bistveno. Bistveno je, da se je pravna prednica tožeče stranke ob podpisu obeh v spis vloženih prodajnih pogodb, datiranih na isti dan, zavedala, da prodajalka ni zemljiškoknjižna lastnica celotnih nepremičnin, temveč je njihova solastnica do polovice idealnega deleža, saj je bil zemljiškoknjižni lastnik druge polovice nepremičnin C. C., kar jasno izhaja iz prodajne pogodbe, ki se nahaja v zbirki listin zemljiške knjige in ki je bila podlaga za vpis njene solastninske pravice do polovice na spornih nepremičninah, pri tem pa ni izkazala, da je imela A. A. podlago, da lahko razpolaga tudi z idealnim deležem zemljiškoknjižnega solastnika oziroma njegovih pravnih naslednikov. Navedenega tudi ne spremeni zatrjevano dejstvo, da naj bi si prodajalka nadejala, da bo drugo polovico spornih nepremičnin podedovala po zemljiškoknjižnem solastniku. Da je pravna prednica tožeče stranke poznala zahteve za veljaven prenos lastninske pravice in pomen zemljiške knjige, izhaja iz dejstva, da se je za 1/2 idealnega deleža spornih nepremičnin vpisala v zemljiško knjigo. Da bi bila kupoprodajna pogodba, ki se je nahajala v zbirki listin zemljiške knjige, pravni prednici tožeče stranke podtaknjena v podpis ter da ni vedela, kaj podpisuje, je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16Dejstvo, da tožničini posesti oziroma posesti njene pravne prednice ni nihče nasprotoval, samo po sebi ne zadošča za priposestvovanje.

17Sklepanje sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zgradila zidanico brez zaprosila za izdajo ustreznega gradbenega dovoljenja, ker se je pravna prednica tožeče stranke zavedala, da bi z izdajo gradbenega dovoljenja potrebovala soglasje solastnika, zato postopka, v katerem zagotovo ne bi bila uspešna, sploh ni začela, je le dodaten indic, ki skupaj z ostalimi dokazi zadoščajo za ugotovitev, da je pravna prednica vedela, da ni lastnica celotne sporne nepremičninah, zaradi česar druge polovice idealnega deleža na spornih nepremičnin ni mogla priposestvovati, saj predpostavka dobre vere ni bila izpolnjena. Tožena stranka je z dopisom UE F. z dne 27. 12. 2021 dokazala, da pravna prednica tožeče stranke ni zaprosila za gradbeno dovoljenje in je s tem prišlo dokazno procesno breme na tožečo stranko, da bi navedeni dokaz izpodbila s predložitvijo gradbene dokumentacije.

18Tožeča stranka meni, da je lastninsko pravico pridobila tudi na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu, saj naj bi v letu 1990 na parceli 958/2 k. o. ... postavila zidanico.

19Tudi za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu je po določbi 24. člena ZTLR potrebna dobrovernost graditelja, kar pomeni, da ni vedel, da gradi na tujem svetu, česar pa tožeča stranka ni izkazala.

20Tožeča stranka nadalje v pritožbi opozarja, da je edina dedinja po pokojnem zemljiškoknjižnem solastniku C. C. B. B., ter se pri tem sklicuje na 132. člen Zakona o dedovanju, po katerem zapuščina v trenutku zapustnikove smrti po samem zakonu preide na dediče, B. B. pa je za gradnjo zidanice na kupljeni nepremičnini vedela, pa se gradnji ni uprla oziroma ji ni nasprotovala. Ali je B. B. za gradnjo zidanice na kupljeni nepremični parc. št. 9582 k. o. ... vedela, pa se gradnji ni uprla, je pravno nepomembno, saj B. B. ni bila zemljiškoknjižna lastnica navedene nepremičnine niti dedinja po zemljiškoknjižnem lastniku C. C. Kot izhaja iz sklepa o dedovanju po zemljiškoknjižnem lastniku C. C. (priloga A11) je na podlagi 9. člena Zakona o dedovanju lastninsko pravico pridobila tožena stranka, torej je tožena stranka tista, ki je postala lastnica po samem zakonu v trenutku smrti C. C.

21Obrobno pritožbeno sodišče še dodaja, da potrdilo 000-8/89 z dne 22. 2. 1989, ki ga je izdala občina F., Komite za urejanje prostora in varstvo okolja (priloga A13), nakazuje, da so bile sporne nepremičnine kmetijsko zemljišče, lastninske pravice na kmetijskem zemljišču pa na originaren način ni mogoče pridobiti⁷.

22Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP), toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP), ki znašajo 375 EUR.

¹ V nadaljevanju: ZPP.
² V nadaljevanju: ZTLR.
³ V nadaljevanju: SPZ.
⁴ V nadaljevanju: sporne nepremičnine.
⁵ Primerjaj N. Tratnik, SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004 in dr. Alojz Finžgar, Stvarno pravo, 1972.
⁶ Iz izročilne pogodbe z dne 16. 5. 1975 in dodatka k izročilni pogodbi z dne 16. 5. 1975, sklenjene med B. B. in A. A. izhaja, da je predmet izročitve le ½ nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 278 in 887 k. o. ... in da je izročevalka te nepremičnine pridobila na podlagi sklepa o dedovanju št. 214/57-13-O, iz katerega pa prav tako izhaja, da B. B. deduje le polovico nepremičnin vpisanih v vl. št. 278 in 887 k. o. ....
⁷ Sodba VS RS II Ips 201/2001 z dne 13. 12. 2001.