UPRS sodba I U 710/2015

Tožba se zavrne.

Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje ter v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi oškodovancu kot tožilcu v kazenski zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (opr. št. I K 45747/2014) ter kot oprostitev plačila stroškov postopka iz razloga, ker ni izpolnjen zakonski pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) in sicer ker dodelitev brezplačne pravne pomoči za subsidiarni obtožni predlog, ki ga vlaga prosilec, ni očitno razumna oz. prosilec v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh.

Tožnik v tožbi navaja razloge v zvezi z kaznivim dejanjem, ki naj bi ga v pravdnem postopku P 3048/2012 storil okrajni sodnik v … A.A. Šlo naj bi za opustitev ustavnih obveznosti, neupoštevanje določb Obligacijskega zakonika (OZ), nevestno pristransko sojenje v nasprotju z dokazi. Preprečil je pričanje prič ter se trudil ugotoviti čim večji dolg in premoženjsko oškodoval tožnika. Navaja, da se v izpodbijani odločbi toženka opira zgolj na sklep Okrožnega državnega tožilstva št. KT/18227/2014/SU/TR, kar pomeni arbitrarnost v smislu 22. člena Ustave RS. Toženka bi morala slediti njegovemu subsidiarnemu obtožnemu predlogu. Tudi dejstvo, da je vložil pritožbo oz. izid pritožbenega postopka nima vpliva na kaznivo dejanje, saj bi moral biti kazniv tudi poskus očitanega kaznivega dejanja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenski zadevi, v kateri nastopa v svojstvu oškodovanca kot tožilca in se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I K 45747/2014.

Organ za BPP je obravnavani zadevi tožnikovo prošnjo zavrnil, ker ni izpolnjeval pogoja za dodelitev iz 24. člena ZBPP. Ugotovil je, da v zadevi ni izpolnjen eden zakonskih pogojev, ki mora biti poleg materialnega podan, in sicer, da zadeva ni očitno nerazumna ali da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako, da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati. Sodišče po presoji izpodbijane zadeve soglaša z odločitvijo organa in razlogi zanjo in jih v izogib ponavljanju ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

V zvezi s tožbenim razlogom, da bi morala toženka slediti subsidiarnemu obtožnemu predlogu tožnika, sodišče razume ta ugovor v zvezi s pravilno uporabo določbe 24. člena ZBPP. Vendar pa meni, da je toženka pravilno ugotovila dejansko stanje, ko je izhajala iz sklepa Državnega tožilstva. Kolikor je organ, kvalificiran za presojo verjetnosti storitve kaznivega dejanja, zavrgel kazensko ovadbo tožnika, ni verjetno, da bi tožnik s subsidiarnim obtožnim predlogom uspel, glede na dejstvo, da so podlaga utemeljitve kaznivega dejanja po subsidiarnem predlogu ista dejstva, kot jih je za verjetnost storitve kaznivega dejanja predložil tožnik sam Državnemu tožilstvu, torej so bila presojana že s strani tožilstva. Organ je pri odločanju vezan na načelo materialne resnice oz. na 138. člen Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ta določa, da organ ugotavlja vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne. Tožnikov ugovor, da bi moral izhajati zgolj iz njegovega obtožnega predloga in torej na tej podlagi ugotavljati dejstva, na podlagi katerih bi zaključil oz. presodil verjetnost uspeha v postopku, zato ni utemeljen. Ne sledi pa sodišče tožniku tudi pri ugovoru, da je sklicevanje toženke na odločbo Državnega tožilstva arbitrarnost v smislu 22. člena Ustave RS in sicer na podlagi enakih razlogov, ki jih je navedlo zgoraj.

Tožnik v tožbi poda obširno obrazložitev kršitve, ki naj bi jo storil sodnik A.A.. Sodišče se do njegovih navedb ne opredeljuje (v smislu, ali pomenijo storitev kaznivega dejanja), ker je že zgoraj navedlo, da sledi organu v njegovi odločitvi, da v zadevi ni razumno sprožati postopka, torej sledi tudi njegovim razlogom, zakaj meni, da tožnik s svojim obtožnim predlogom ne bo uspešen. Za uporabo določbe 24. člena ZBPP pa je bistvena presoja verjetnosti uspeha v sodnem postopku, za katerega se BPP zaproša.

V zvezi z ugovorom, da je kazniv že poskus kaznivega dejanja po 288. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), pa sodišče tožnikov ugovor opredeljuje kot tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), ki jih v postopku upravnega spora ni dovoljeno navajati. Iz vložene prošnje za BPP in tožnikovega obtožnega predloga pa niti ne izhaja, da bi tožnik vtoževal poskus storitve kaznivega dejanja, zato organ njegovega obtožnega predloga (poskus ne izhaja tudi iz dejstev, navedenih v obtožnem predlogu, s katerimi tožnik zatrjuje naklepno storitev kaznivega dejanja), ni bil dolžan preizkusiti v zvezi s poskusom storitve kaznivega dejanja – 34. člen KZ-1.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.