VSL Sodba II Kp 14976/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se oškodovana družba B. d. o. o. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen devet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati oškodovani družbi B. d. o. o. premoženjskopravni zahtevek v višini 24.519,79 EUR, s presežkom pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP mora obtoženec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke (drugega odstavka) 92. člena ZKP in plačati sodno takso.

2Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v „ponovno odločanje“ oziroma „odloči, da obtoženec ni kriv storitve očitanega mu kaznivega dejanja“.

3Odgovor na pritožbo je podal pooblaščenec oškodovanke kot tožilke in v njem predlagal zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožnik neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev pravice do obrambe z navedbami, da obrambi ni bil vročen prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 13. 1. 2022, to je zaslišanja priče C. C. in zagovora obtoženca.

6Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da prepis zvočnega posnetka zaslišanja priče in obtoženčevega zagovora ni dokaz, kot ga zmotno imenuje zagovornik. Dokaz z zaslišanjem priče C. C. je bil na glavni obravnavi dne 13. 1. 2022 neposredno izveden, ker pa je bila glavna obravnava posneta z ustreznimi tehničnimi sredstvi za zvočno snemanje (tretji odstavek 314. člena ZKP), izvirnik zapisnika o zaslišanju priče predstavlja zvočni posnetek njene izpovedbe. Dejstvo, da prepis zvočnega posnetka z glavne obravnave v predmetni zadevi, ki je bil sicer izdelan, ni bil poslan obrambi, na sámo izvedbo dokaza nima nikakršnega vpliva. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bila dne 13. 1. 2022 na glavni obravnavi ob izvedbi dokaza z zaslišanjem priče prisotna tako obtoženec kot njegov zagovornik. Ne držijo zato pritožbene navedbe, da obtoženec z izpovedbo priče ni seznanjen, saj je bil ob njenem zaslišanju prisoten, prav tako pa je nedvomno seznanjen s svojim zagovorom, ki ga je sam podal na tej glavni obravnavi. Dodati pa je še, da so očitno neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v bistvenem delu oprlo prav na izpovedbo priče C. C., saj sodišče njene izpovedbe v izpodbijani sodbi sploh ni upoštevalo.

7Šesti odstavek 314. člena ZKP določa, da se strankam omogoči predvajanje in pridobitev kopije posnetka iz informacijskega sistema e-sodstvo takoj, ko je to tehnično izvedljivo, posnetki glavnih obravnav pa se v celoti ali deloma prepišejo na utemeljeno zahtevo strank ali če sodnik sam to odredi. Podobno izhaja tudi iz petega odstavka 12. člena Navodila o zapisniku o glavni obravnavi v kazenskih zadevah (v nadaljevanju Navodilo), in sicer, da se kopija prepisa zvočnega zapisa lahko izda na zahtevo stranke.

8Iz podatkov predmetnega spisa ne izhaja, da bi obramba od sodišča zahtevala prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 13. 1. 2022, temveč ga je sodišče izdelalo na podlagi odredbe predsednice senata. Zagovornik od glavne obravnave dne 13. 1. 2022 dalje, pa tudi po prejemu pisnega odpravka izpodbijane sodbe (dne 15. 2. 2022) vse do vložitve pritožbe (dne 17. 3. 2022), čeprav je vedel, da z zvočnim posnetkom ne razpolaga, ni zahteval prepisa oziroma kopije prepisa zvočnega posnetka, kar bi skladno z določbama šestega odstavka 314. člena ZKP in petega odstavka 12. člena Navodila moral storiti. Sodišče namreč prepisa zvočnega posnetka ni dolžno napraviti, mora pa obrambi omogočiti predvajanje ali pridobitev posnetkov oziroma prepisov, če to zahteva. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da zagovornik s pogojnimi navedbami, da če bi bil prepis v spisu, bi se moral zagovornik najaviti za vpogled v spis in bi mu bil vpogled omogočen šele čez nekaj dni, s čimer bi se mu rok za pritožbo bistveno skrajšal, kar predstavlja zgolj sklepanje, ne more biti uspešen. Zagovornik bi lahko zahteval dostop do kopije shranjenega posnetka ali pa zaprosil za posredovanje prepisa posnetka, nenazadnje tudi po elektronski pošti, kar bi mu omogočilo takojšno pridobitev, zlasti ob upoštevanju, da mu je sodišče prve stopnje na takšen način, torej po elektronski poti, že vročalo prepise zvočnih posnetkov predhodno v tem postopku. Dejstva, da obramba ni prejela kopije prepisa zvočnega zapisa, ni mogoče pripisati nepravilnemu postopanju sodišča prve stopnje, kar zatrjuje pritožnik, temveč je to posledica njegove neaktivnosti v smeri pridobitve kopije prepisa.

9Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih očitkov, da je bilo obrambi, ker ni razpolagala s prepisom zvočnega posnetka, onemogočena kvalitetna obramba oziroma sestava pritožbe. Ne le iz razloga, ker zagovornik kopije prepisa zvočnega posnetka niti ni zahteval, temveč tudi zato, ker sta bila oba z obtožencem na naroku za glavno obravnavo dne 13. 1. 2022 navzoča, zagovornik je priči aktivno postavljal vprašanja, torej je bila obramba seznanjena z vsebino izpovedi priče, na katero se prvostopenjsko sodišče tudi sicer v izpodbijani sodbi sploh ni oprlo, nedvomno pa tudi z zagovorom obtoženca in z vsem dogajanjem na tem naroku. Glede na vse navedeno po oceni pritožbenega sodišča obtožencu pravica do obrambe ni bila kršena.¹

10Pritožnik v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo višine premoženjske škode, ter zavzema stališče, da bi glede na vzpostavljeno obligacijsko razmerje o hrambi blaga oškodovanki kot tožilki lahko nastala škoda šele tedaj, ko bi aparate vrnila v posest obtožencu. Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je obtoženec od oškodovanke kot tožilke kupil in prevzel varilne aparate v vrednosti 24.519,79 EUR ter da oškodovanka kot tožilka zanje ni prejela plačila v navedeni vrednosti. Višino premoženjske škode, ki je z očitanim ravnanjem obtoženca nastala oškodovani družbi, je torej sodišče prve stopnje ugotovilo in jo enačilo z neplačano kupnino za dostavljene aparate. Pritožbeni očitki, da škode sploh ni ugotovilo, zato niso utemeljeni, prav tako pa pritožnik z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami in izpostavljanjem nastalih obligacijskih razmerij neutemeljeno nasprotuje tako ugotovljeni višine škode.

11Kaznivo dejanje poslovne goljufije je dokončano, ko zaradi goljufivega ravnanja storilca za drugo stranko nastane premoženjska škoda (prepovedana posledica). V obravnavani zadevi se obtožencu očita, da je oškodovano družbo preslepil, da bodo obveznosti za dobavljene varilne aparate in opremo plačane, zato mu je slednja izročila varilne aparate in varilno opremo, obtoženec pa svojih obveznosti po izstavljenih računih ni poravnal. Škoda je oškodovani družbi nastala z opustitvijo izpolnitve obveznosti obtoženca, to je plačila zapadlih računov za predhodno dobavljene varilne aparate in varilno opremo. Zadnji račun je, glede na opis dejanja, v plačilo zapadel dne 26. 2. 2013. V tem trenutku, ko obtoženec ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti, je oškodovani družbi nastala premoženjska škoda, kar je tudi trenutek dokončanja kaznivega dejanja oziroma izpolnjenosti objektivnih zakonskih znakov poslovne goljufije. Obtoženčevo kasnejše postopanje z dobavljenimi aparati, njihov prenos v hrambo oškodovani družbi ter kasneje nastala obligacijsko pravna razmerja, na katera obširno opozarja pritožnik, na obstoj kaznivega dejanja in nastanek premoženjske škode ne vplivajo.

12Izpostavljene okoliščine, ki se nanašajo na čas po dokončanju kaznivega dejanja, bi bile lahko relevantne kvečjemu pri vprašanju višine povračila škode. Sodišče prve stopnje je delno priznalo premoženjskopravni zahtevek oškodovane družbe in odločilo, da ji mora obtoženec povrniti znesek 24.519,79 EUR. Tej odločitvi pritožnik nasprotuje s poudarjanjem, da je bilo blago oškodovanki kasneje vrnjeno v hrambo, kjer se je uničilo, ter da obtoženec aparatov kljub plačilu ne bo več dobil nazaj. Pritožbeno sodišče je ob pregledu obravnavane zadeve ugotovilo, da je pritožbeno nasprotovanje plačilu premoženjskopravnega zahtevka utemeljeno, vendar pa je razlog v ugotovitvi, da oškodovana družba že razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom za izterjavo s kaznivim dejanjem povzročene škode. V spisu se namreč nahaja sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1383/2018 z dne 14. 11. 2018, po kateri mora obtoženec oškodovani družbi B. d. o. o. plačati znesek 24.519,79 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (priloga A56). Terjatev iz tega kazenskega postopka je bila torej oškodovani družbi priznana že v pravdnem postopku, zato ji tega zneska sodišče prve stopnje ne bi smelo ponovno priznati, temveč bi jo moralo s premoženjskopravnim zahtevkom tudi v tem delu napotiti na pravdo. Že obstoječ izvršilni naslov namreč pomeni oviro za (nov) adhezijski postopek tekom kazenskega. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oškodovano družbo B. d. o. o. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Ker je pritožbeno sodišče že na podlagi obrazloženega poseglo v odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, pritožbenih navedb zagovornika, s katerimi je nasprotoval plačilu, ni presojalo.

13V nadaljevanju pritožbe zagovornik zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja preslepitvenega namena obtoženca. Najprej izpostavlja izjavo z dne 25. 3. 2013, glede katere navaja, da se je z njo k plačilu zavezala družba D. d. o. o. in ne obtoženec osebno, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. V izjavi (priloga B4) je sicer res navedeno, da je obtoženec zastopnik podjetja D., prav tako je na njej odtisnjen žig te družbe, vendar pa iz izjave ni razvidno, da bi jo obtoženec podal kot zakoniti zastopnik družbe D. in torej v imenu družbe, iz nje tudi ne izhaja, da bo obveznosti plačala družba, temveč je izjavo, kot je slogovno oblikovana, prej razumeti na način, da se je k plačilu obveznosti zavezal obtoženec osebno, družba pa je navedena zgolj z namenom njegove identifikacije. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče poudarja, da četudi se je k plačilu obveznosti zavezala družba D. d. o. o. in je z navedeno izjavo dejansko pristopila k dolgu družbe E. d. o. o., kot zatrjuje pritožnik, pa to še vedno ne spreminja bistvenih zaključkov izpodbijane sodbe. Obveznosti do oškodovane družbe B. namreč obtoženec, tudi preko družbe D. d. o. o., ni poravnal, čeprav bi to lahko storil. Pritožnik sam navaja, da je bila družba D. ves čas solventna in plačilno zmožna, da so na njen račun prihajala plačila od italijanske družbe (preusmeritve plačil na družbo D. je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), vendar pa ne pojasni, zakaj torej obtoženec obveznosti do oškodovanke ni poravnal. Pritožbene navedbe, da bi oškodovanka plačilo kupnine lahko zahtevala in uveljavljala od družbe D., s čimer pritožnik očitno skuša odgovornost za neplačilo prevaliti na oškodovano družbo, niso uspešne. Če je družba D. pristopila k obveznosti, kot to trdi pritožba, je bila oškodovani družbi dolžna povrniti kupnino za dobavljene varilne aparate, te obveznosti pa v ničemer ne zmanjšuje ravnanje oškodovane družbe oziroma dejstvo, da plačila (po zatrjevanem pristopu k dolgu) ni izrecno uveljavljala od družbe D. Nedvomno pa je, da je plačilo že pred tem zahtevala od družbe E. in terjala tudi obtoženca osebno. Pritožnik s takšnimi pritožbenimi navedbami v smeri zatrjevane neaktivnosti oškodovanke, pa tudi z očitki oškodovanki glede naknadnega uničenja aparatov, ne more razbremeniti obtoženca za očitano kaznivo dejanje.

14Nadalje se pritožbeno sodišče ne more strinjati s stališčem zagovornika, da preslepitveni namen obtoženca izključuje njegovo ravnanje, ko se je k plačilu aparatov zavezal v imenu družbe, ki je bila plačilo sposobna. Če je obtoženec res želel plačati kupnino in se je zato k temu zavezal, ob tem, da je bila njegova (nova) družba plačilno sposobna, ni najti nobenega utemeljenega razloga, da te obveznosti ni poravnal. Že sodišče prve stopnje je v točki 8 izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo okoliščine, ki kažejo na preslepitveni namen obtoženca – predvsem prikrivanje slabega finančnega stanja družbe E. d. o. o., predložitev pogodbe z italijansko družbo oškodovanki, nato pa ustanovitev nove družbe D. in preusmeritev plačil nanjo – ob tem pa je tudi utemeljeno zapisalo, da bi obtoženec kljub preusmeritvi plačil na družbo D. d. o. o. (še toliko bolj pa v primeru pristopa k dolgu) obveznosti do oškodovane družbe lahko poravnal, pa tega nikoli ni storil. Preusmeritev transakcij na novo družbo, ne glede na dano zavezo, zato ob dejstvu, da oškodovanke s prejetimi sredstvi ni poplačal, ne izključuje preslepitvenega namena, temveč ga potrjuje.

15Ugotovitev prvostopenjskega sodišča v ničemer ne omaja dopis družbe D. z dne 23. 2. 2018, v katerem je oškodovano družbo pozvala, naj ji omogoči ogled varilnih aparatov. Namera po ogledu aparatov (in niti ne po njihovem plačilu), izražena šele približno pet let po storitvi kaznivega dejanja in predvsem že tekom predmetnega kazenskega postopka, nima prepričljive teže in ne more spremeniti zaključka, da je obtoženec ob sklenitvi posla ravnal s preslepitvenim namenom.

16Pritožnik nadalje pojasnjuje, da je družba D. plačevala vse stroške v zvezi z izvajanjem del po pogodbi z italijansko družbo in da je od naročnika del prejela le plačilo v višini 204.457,71 EUR namesto 1.300.000,00 EUR. Zatrjuje, da prejeto plačilo ni zadostovalo za pokritje vseh stroškov gradbišča oziroma izvajanja pogodbenih del, med drugim tudi ne za plačilo aparatov oškodovanke kot tožilke. Navaja še, da je obtoženec utemeljeno pričakoval plačilo v višini 1.300.000,00 EUR, s čimer bi z lahkoto poplačal račune oškodovanke.

17Zagovornik z (neizkazanimi) navedbami, da znesek 204.457,71 EUR ni zadostoval za plačilo oškodovani družbi, in s poudarjanjem, da je obtoženec pričakoval višji znesek plačila, s katerim pa bi oškodovanko lahko poplačal, ne more biti uspešen. Ni namreč mogoče spregledati, da pritožnik v svojih predhodnih navedbah poudarja, da je bila družba D. ves čas plačilno zmožna in da bi oškodovanka plačilo kupnine za aparate lahko kadarkoli uspešno uveljavljala, kar pritožbeno sodišče vodi v zaključek, da težav z zmožnostjo poravnati račune oškodovanki očitno nikoli ni imela. Pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik nakazuje, da družba ni imela dovolj sredstev za plačilo, so zato ob pojasnjenem povsem neprepričljive in tudi z njimi neuspešno nasprotuje obstoju preslepitvenega namena.

18V nadaljevanju pritožbe zagovornik kot neverodostojne ocenjuje priče F. F., C. C. in G. G. ter izpostavlja posamezne neskladnosti v njihovih izpovedbah.

19Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da se izpodbijana sodba ne opira na izpovedbo priče C. C. Sodišče prve stopnje njene izpovedbe niti ne povzema in se nanjo tudi ne sklicuje v razlogih sodbe. Pritožbene navedbe, da sodba temelji na njeni izpovedbi, so zato zmotne, posledično pa je brezpredmetno tudi zatrjevanje njene neverodostojnosti.

20Glede prič F. F. in G. G. pa se sodišče druge stopnje strinja s pritožbenimi navedbami, da so v izpostavljenih delih njunih izpovedb določena neujemanja oziroma da je v nekaterih delih zaznati neprepričljivost, ki jo zatrjuje zagovornik. Vendar pa ob tem poudarja, da posamezna neskladja še ne pomenijo, da je neverodostojna celotna izpovedba in da ji sodišče v nobenem delu ne sme slediti. V obravnavani zadevi ne gre spregledati, da je sodišče prve stopnje svoje (bistvene) ugotovitve, kako je potekal sporni posel, in presojo, da je obtoženec ravnal s preslepitvenim namenom, oprlo predvsem na objektivne dokaze, z izpovedbami prič pa jih je zgolj podkrepilo. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je izpovedbama F. F. in G. G. sledilo v delih, ki so bili že sicer izkazani z drugimi dokazi ali pa skladni celo z zagovorom obtoženca. Tako sodišče prve stopnje v točkah 5, 6 in 7 izpodbijane sodbe ugotavlja, da je obtoženec od oškodovane družbe kupil varilne aparate, da je oškodovanka aparate dobavila, da je družba E. sklenila posel z italijansko družbo in za izvedbo posla uporabila dobavljene aparate, da oškodovanka zanje ni prejela plačila in da je obtoženec oškodovanki vrnil aparate v hrambo, glede G. G. pa še dodatno, da je z obtožencem skupaj ustanovil družbo E., bil prvi kontakt z družbo B., nato pa iz družbe izstopil. Tem ugotovitvam, o katerih sta izpovedala tudi F. F. in G. G., pritožnik niti ne nasprotuje, temveč v pritožbi izpostavlja povsem druge dele njunih izpovedb, ki pa po presoji pritožbenega sodišča niso bistveni. Odgovori priče F. F. glede trenutnega direktorstva družbe B., ogleda delovišča v Italiji in uničenja aparatov v poplavi leta 2014, ter priče G. G. glede časa prevzema prvih aparatov, uporabe plačilnih kartic družbe in podpisa ter vpogleda v poslovne izide družbe E., se niti ne nanašajo na odločilna dejstva v obravnavani zadevi in jih pri svoji odločitvi tudi sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Glede pritožbene navedbe, da je G. G. vedel za zmožnosti družbe E., pa je kljub temu naročil prva dva varilna aparata ter tudi predlagal, da se aparate kupi pri oškodovanki, pa pritožbeno sodišče še dodatno pojasnjuje, da je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvi kontakt z družbo B. vzpostavil G. G., pa tudi, da je G. G. kasneje izstopil iz družbe, kar je že sicer izkazano z listinsko dokumentacijo. Razlogi za njegov izstop in njegova seznanjenost s stanjem družbe, ko je bil še direktor, pa za obravnavane očitke obtožencu ni odločilna oziroma njene relevantnosti pritožnik ne obrazloži. Zagovornik ne more biti uspešen zgolj z izpostavljanjem posameznih delov izpovedb, ki za obravnavane obtožbene očitke niso relevantni, še manj odločilni, pri čemer pritožnik tudi sam ne pojasni, na katere zaključke izpodbijane sodbe bi zatrjevane neskladnosti lahko vplivale.

21Ob vsem obrazloženem pritožbeno sodišče ni podvomilo v ugotovitve izpodbijane sodbe glede obtoženčevih ravnanj v očitanem obdobju ter v zaključek, da je v odnosu do oškodovane družbe ravnal s preslepitvenim namenom, na kar nakazujejo okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo in jih pritožbene navedbe niso uspele omajati. Pritožbeno sodišče zato po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter utemeljeno zaključilo, da je obtožencu očitano kaznivo dejanje dokazano.

22Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v tem delu. Razlogom in utemeljitvi izbire kazenske sankcije in odmere kazni, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 19), pritožbeno sodišče v celoti sledi in jih sprejema. Ob pravilnem vrednotenju ugotovljenih okoliščin predmetnega kaznivega dejanja in okoliščin na strani storilca je sodišče prve stopnje obtožencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo primerno zaporno kazen in ustrezno dolgo preizkusno dobo.

23Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, kot izhaja iz izreka te odločbe. Ostale pritožbene navedbe niso bile utemeljene in ker pritožbeno sodišče prav tako ni zaznalo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih preizkusi po uradni dolžnosti, je v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

_______________________

¹ Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 55823/2010 z dne 31. 3. 2016 in sodba Višjega sodišča v Celju I Kp 56957/2018 z dne 14. 4. 2020.