UPRS Sodba IV U 24/2021-13

I. Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Celju št. Bpp 2/2021 z dne 5. 1. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Predlog stranke z interesom C. C. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) ugodil prošnji C. C. (v tem postopku stranka z interesom) za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev ustavne pritožbe v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. VII K 49475/2015 z dne 19. 3. 2018, s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. I Kp 49475/2015 z dne 12. 10. 2018 in s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 49475/2015 z dne 15. 10. 2020.

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka odločila, da se prosilcu dodeli BPP, saj ta zanjo izpolnjuje subjektivni kriterij, prav tako pa objektivni kriterij. Prosilec je bil namreč pravnomočno obsojen na 25 letno zaporno kazen, njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ni ugodilo. Prosilec je navajal, da mu je bila kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave RS – pravna jamstva v kazenskem postopku, ni imel pravice, da bi si sam izbral odvetnico, zaradi njene mesečne odsotnosti ni razloga, da se mu postavi drug odvetnik po uradni dolžnosti, prav tako mu ni bil omogočen 30 dnevni rok za obrambo, pojavil se je tudi dvom v nepristransko sojenje zaradi načina vodenja postopka prvostopenjskega sodišča. Tožena stranka je na podlagi navedenega ugotovila, da zadeva ni očitno nerazumna in da ima prosilec vsaj minimalne zglede za uspeh, saj iz prosilčevih navedb izhaja, da naj bi sodišče v konkretnem postopku sprejelo napačno odločitev. Na podlagi navedenega dejanskega stanja sodišče ugotavlja tudi, da gre v konkretni zadevi za kršitve človekovih pravic, ki bi imele hujše posledice za prosilko, saj naj bi ji prvo toženka dolgovala kar 42.980,00 EUR, prosilka pa se trenutno preživlja le z denarno socialno pomočjo. Zadeva je nedvomno tudi pomembna za osebni in socialno-ekonomski položaj prosilca, ki mu grozi 25 letna zaporna kazen.

3Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločitev kot smiselno nezakonito. Za tožnico v zvezi z izpodbijano odločbo ni sporno izpolnjevanje finančnega in socialnega pogoja, pač pa izpolnjevanje objektivnih pogojev po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V 16. točki obrazložitve izpodbijane odločbe tožena stranka ocenjuje, da prosilec izpolnjuje vsaj minimalne zglede za uspeh, pri tem pa na podlagi dejanskega stanja ugotavlja, da gre v konkretni zadevi za kršitev človekovih pravic, ki bi imele hujše posledice za prosilko, saj naj bi prvo toženka dolgovala kar 42.980,00 EUR, prosilka pa se trenutno preživlja le z denarno socialno pomočjo. Ker pa je vlogo podal prosilec v kazenski zadevi in ne prosilka v pravdni zadevi v zvezi z dolgom, je s tem obrazložitev ugoditve prošnji prosilca za dodelitev BPP napačna. Navaja še, da iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tožena stranka vpogledala v predmetno kazensko zadevo, prav tako v prošnji za dodelitev BPP oziroma v samem spisu ni sodb, zoper katere prosilec želi vložiti ustavno pritožbo. Meni, da bi morala tožena stranka opraviti vsebinski preizkus zadeve. Meni, da tožena stranka pri presoji, ali so izpolnjeni vsi objektivni pogoji, ni upoštevala vseh okoliščin konkretnega primera, kar bi morala storiti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zahtevek prosilca zavrne kot neutemeljen, podredno pa vrne zadevo v ponovni postopek.

4Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa predložila upravni spis.

5Sodišče je v postopek pritegnilo tudi stranko z interesom C. C., ki v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica protizakonito in protiustavno zahteva od tožene stranke, da bi pri določitvi o utemeljenosti dodelitve BPP posegla v vsebino zadeve in vpogledala v predmetno kazensko zadevo, kar je nedopustno. To ni stvar tožene stranke, ampak bo o vsebini zadeve oziroma o ustavni pritožbi odločalo Ustavno sodišče RS. V nasprotnem primeru bi Organ za BPP pri presoji presegel standard očitnosti, za kar nima zakonske podlage. S tem bi bila storjena kršitev pravice do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Čeprav je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti in obrazložilo svojo odločitev glede obsojenčeve pravice do obrambe, se sklicevalo na sodno prakso in prakso ESČP, meni, da še vedno obstajajo objektivni pogoji iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP prosilcu za sestavo ustavne pritožbe. Tožena stranka je pri obrazložitvi odločbe naredila očitno pisno napako (v šestnajsti točki odločbe), saj je jasno razvidno, da se ne nanaša na BPP prosilca v zvezi z ustavno pritožbo. Zato so trditve tožnice, da naj bi tožena stranka prosilcu odobrila Bpp za nerazumno zadevo, nepravilne in neutemeljene. Pri tem se sklicuje na sodbe Upravnega sodišča I U 1811/2015, I U 357/2013 in II U 67/2014. Meni, da ker v konkretni zadevi verjetni neuspeh BPP prosilca ni bil očiten, tj. na prvi pogled razpoznaven, so očitki tožnice nepravilni in neutemeljeni. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, ter priglaša stroške postopka.

K I. točki izreka:

6Tožba je utemeljena.

7Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je ugodila prošnji prosilca za odobritev BPP za sestavo in vložitev ustavne pritožbe v zvezi s kazenskim postopkom.

8Po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva in nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena. V skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev tudi, če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

9Za dodelitev BPP morata torej biti kumulativno izpolnjena t.i. subjektivni oziroma materialni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od premoženjskih razmer na strani prosilca in njegove družine, ter objektivni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP. Organ za BPP mora pri odločanju, ali so izpolnjeni pogoji za dodelitev BPP, presoditi tudi, ali okoliščine in dejstva o zadevi omogočajo dodelitev BPP. Materialnopravno je ta presoja vezana na okvir, ki ga določa 24. člen ZBPP, v obravnavani zadevi pa je to vprašanje, ali zadeva ni očitno nerazumna in ima prosilec (vsaj) verjetne izglede za uspeh. Le v tem primeru je namreč, kot izhaja iz določbe prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, razumno začeti oziroma nadaljevati ta postopek ali vlagati pravna sredstva.

10Med strankama ni sporno, da za dodelitev BPP prosilec izpolnjuje subjektivni kriterij, sporno pa je, ali na podlagi obrazložitve izpodbijane odločbe izpolnjuje tudi objektivni kriterij. Tožnica namreč očita toženi stranki, da je ugotovila, da zadeva ni očitno nerazumna in da ima prosilec vsaj minimalne zglede za uspeh, vendar pa je to ugotovila na podlagi tega, da meni, da gre v konkretni zadevi za kršitve človekovih pravic, ki bi imele hujše posledice za prosilko, saj naj bi ji prvo tožena stranka dolgovala kar 42.980,00 EUR, prosilka pa se trenutno preživlja le z denarno socialno pomočjo, čeprav se v konkretni zadevi odloča o prosilcu, ki nima dolga, pač pa je vlogo podal v kazenski zadevi. Stranka z interesom v zvezi s tem meni, da je tožena stranka pri obrazložitvi - v šestnajsti točki odločbe naredila očitno pisno napako, saj je jasno razvidno, da se (obrazložitev) ne nanaša na BPP prosilca v zvezi z ustavno pritožbo.

11Ob takem izhodišču, ko tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja v utemeljitev prosilčevega objektivnega razloga za dodelitev BPP navedbe glede dolga, pri čemer se sklicuje na prosilko, ki ima dodeljeno socialno pomoč za preživljanje, izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnem dejstvu, ali ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh oziroma ali zadeva ni očitno nerazumna. Zato ni možen preizkus njene zakonitosti v zvezi z razlogi, ali je prosilec izkazal okoliščine, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo, saj so navedbe glede prosilca v izpodbijani odločbi o tem izostale in je s tem glede prosilca v tem delu izpodbijani akt neobrazložen¹, zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Navedeno pa ne predstavlja le očitne pisne napake, kot to zmotno meni stranka z interesom, pač pa je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

12Zato je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V njem bo morala tožena stranka odpraviti ugotovljeno kršitev določb upravnega postopka ter ponovno odločiti o prosilčevi prošnji. Ker je sodišče že zaradi navedene kršitve izpodbijano odločbo odpravilo, se ni opredeljevalo še do preostalih ugovorov strank.

13Tožnica je sicer predlagala, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da izpodbijano odločbo odpravi in zahtevek prosilca zavrne. Glede na sodno prakso velja, predvsem z vidika tretjega odstavka 120. in 157. člena Ustave RS, naj sodišče le izjemoma odloča o stvari sami, še zlasti če sama presoja zakonitosti ne bi zadovoljila namena, zaradi katerega se ti akti preizkušajo v upravnem sporu. To izhaja tudi iz določb prvega odstavka 7. in 65. člena ZUS-1.² Vendar za tak primer, ko bi sodno odločanje moralo nadomestiti upravno odločanje, ker bi drugačno ravnanje pomenilo nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva ali ker bi to zahtevala narava pravice ali varstvo ustavne pravice, v obravnavani zadevi ne gre. Prav tako ni podana nobena od okoliščin iz 1. in 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1.

14Sodišče je odločitev sprejelo na seji brez oprave glavne obravnave. V zadevi namreč dejansko stanje, ki je bilo sicer podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med strankama ni bilo sporno, pač pa le, ali je z navedeno ne/obrazložitvijo objektivnega pogoja prosilca za dodelitev BPP tožena stranka storila absolutno bistveno kršitev določb postopka (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Oprave glavne obravnave pa tudi sicer ni predlagala nobena od strank.

K II. točki izreka:

15Sodišče je zavrnilo zahtevo stranke z interesom za povrnitve stroškov postopka. Pri odmeri stroškov strankam z interesom v upravnem sporu se skladno s sodno prakso uporablja Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ne četrti odstavek 25. člena ZUS-1.³ Prvi odstavek 155. člena ZPP določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Ti stroški so po mnenju sodišča potrebni, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča pa stranka z interesom v odgovoru na tožbo takih navedb ni podala, saj je sodišče odločilo drugače, kot je sama predlagala. Tako stranka z interesom ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma vplivala na odločitev sodišča ter zato niso nastali potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.

¹ Tožena stranka je namreč v obrazložitvi podala navedbe glede dolga prosilke v višini 42.980,00 EUR, ki se obenem preživlja le z denarno socialno pomočjo.
² Tako sodba Upravnega sodišča RS I U 881/2015 z dne 30. 5. 2017.
³ Tako sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.