UPRS Sodba I U 1453/2021

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2605/2021/4 (122-23) z dne 24. 9. 2021 odpravi.

O izpodbijanem sklepu

1Z izpodbijanim sklepom je toženka tožniku omejila gibanje po drugi alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, in sicer od 23. 9. 2021 od 14.40 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 23. 12. 2021 do 14.40 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2V obrazložitvi toženka uvodoma povzema depešo Policijske postaje Koper, iz katere je razviden kronološki potek dogodkov pred tožnikovo vložitvijo prošnje za priznanje mednarodne zaščite (23. 9. 2021). Tožnik je ilegalno vstopil v Slovenijo 12. 9. 2021 preko zelene meje peš po gozdu med mejnim prehodom Podgorje in Kojnik. Osebnih dokumentov pri sebi ni imel. Potoval je v skupini skupaj z dvema državljanoma Maroka, njihov cilj je bila Italija. Do meje s Slovenijo so se pripeljali z avtobusom, vendar se ne spomnijo, kdaj so izstopili. Pot so nadaljevali peš po gozdu, krajev se ne spominjajo. Potovali so sami brez vodiča in si pomagali z navigacijo na telefonu. Pot so nadaljevali proti Črnemu Kalu, kjer so se v kamnolomu ustavili in tam jih je prijela policija.

3Ob podaji prošnje 23. 9. 2021 je tožnik med drugim povedal, da je iz izvorne države odšel julija 2018 in legalno odpotoval v Turčijo, kjer je ostal pol leta. Nato je ilegalno vstopil v Grčijo in pot nadaljeval preko Albanije, Črne gore, Bosne in Hercegovine, Srbije, Madžarske, Srbije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške do Slovenije, kjer ga je prijela policija in je zaprosil za mednarodno zaščito. Njegova ciljna država je bila Slovenija. Pri sebi niti v Maroku nima nobenih dokumentov. Potni list je zavrgel v Turčiji, da ga ne bi vrnili v Maroko. V izvorno državo se ne more vrniti zato, ker je Berber. Vlada je proti Berberom. Odšel je, ker kot Berber nima državljanskih pravic in zato, ker je nekje delal in je prišla inšpekcija ter mu prepovedala delati, ker ni imel dovoljenja za delo. To se mu je zgodilo večkrat, nazadnje pa leta 2017.

4Tožnik je bil 23. 9. 2021 ustno na zapisnik seznanjen z ukrepom omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na vprašanje, kam je bil namenjen, je dejal, da je šel v Zagrebu na avtobus proti Pazinu. Od tam je šel peš proti Ljubljani. Takrat ga je nekje na poti prijela policija. Ni želel oditi v Italijo, ampak je iskal pot do Ljubljane. Slučajno je v gozdu srečal dva tujca ob avtocesti ter ju prosil, da mu pomagata priti do poti, ki vodi do Ljubljane. Hodili so po gorah in ni videl, v katero smer gredo. Iskali so glavno pot, po kateri bi se lahko usmerili proti Ljubljani. Na vprašanje, zakaj so hodili po gozdu in gorah, namesto da bi poiskali pomoč policije, je dejal, da jih je enkrat že prijela policija v Sloveniji in jih vrnila na Hrvaško. Zato ni iskal policistov, saj se je odločil, da sam poišče Azilni dom in zaprosi za mednarodno zaščito. 28. 8. 2021 so ga že vrnili na Hrvaško. Takrat je poskušal zaprositi, a ga niso upoštevali in so ga vrnili na Hrvaško. Za Ljubljano je izvedel preko interneta in YouTuba. Ko je bil na Hrvaškem, je bral o Ljubljani. Na vprašanje, zakaj je za mednarodno zaščito zaprosil šele dva dni po prijetju, je dejal, da je ob prijetju podal ustno namero, a so rekli, da niso razumeli ali pa so se delali, da ga niso razumeli. Kasneje v nekem centru so mu dali papir in napisal je namero za azil. V drugih državah na poti ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj te na Hrvaškem policija v primeru, da te dobi, vrne v Bosno in Hercegovino. V Grčiji in na Madžarskem ni želel zaprositi, ker je želel priti v Slovenijo. Na poti je imel navigacijo, uporabljal je aplikacijo Maps.me, ki deluje brez internetne povezave. Na soočenje, zakaj je hodil proti Črnemu Kalu, če je imel navigacijo, je dejal, da mu je po petih prehojenih kilometrih padel telefon iz žepa s pečine. Pot je nadaljeval, dokler ni srečal dveh tujcev in nato z njima nadaljeval pot. Imel je načrt, da bi iskal glavno pot in tako poskušal najti pot proti Ljubljani. Na koncu je dodal še, da ni želel v Italijo, ampak ni poznal poti. Morda je tako izgledalo, a ni res.

5Toženka je ocenila, da so podani pogoji za omejitev tožnikovega gibanja po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1. Toženka meni, da se je tožnik s svojimi ravnanji in izjavami izkazal za očitno begosumnega.

6Toženka utemeljuje izrečeno omejitev gibanja s tem, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil niti v Grčiji, na Madžarskem in na Hrvaškem, nato pa je po ilegalnem vstopu v Slovenijo pot nadaljeval naprej po gozdu in hodil proti Italiji ter šele dva dni po nastanitvi v Centru za tujce podal namero za mednarodno zaščito. Zato mu ne verjame, da bo počakal v Sloveniji do odločitve o njegovi prošnji. Od osebe, ki potrebuje pomoč, je moč pričakovati, da bo le-to poiskala v zanjo prvi varni državi in ne izbirala sebi ljubšo ciljno državo, kot je v primeru prosilca to Italija.

7Iz izjav tožnika v policijskem postopku izhaja, da je bila njegova ciljna država Italija, kot razlog za zapustitev izvorne države pa je navedel ekonomske razloge. Iz depeše št. 2253-256/2021/2 s 13. 9. 2021 (v nadaljevanju depeša) ne izhaja kar trdi, da je podal ustno namero, pa ga niso hoteli razumeti. Toženka tožniku ne verjame, da je bila njegova ciljna država Slovenija, kot je navedel v prošnji, ker je v policijskem postopku rekel, da želi v Italijo. Tožnik je že v Turčiji zavedno zavrgel potni list in potoval preko vseh držav ilegalno. Po prečkanju hrvaško-slovenske meje ni poskušal poiskati pomoči in čimprej podati namero za mednarodno zaščito, ampak je nadaljeval pot v notranjost države peš in skrivoma po gozdu v smeri Italije. Toženka ne sprejema za verjetno, da bi v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, če ga policija ne bi prijela in meni, da ni bil namenjen v Azilni dom v Ljubljani.

8Tožnik je za mednarodno zaščito zaprosil šele, ko je bil dva dni nastanjen v Centru za tujce, kjer je bil v postopku odstranitve iz države, pred tem pa se je že nahajal na ozemlju Slovenije. Da tožnik ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, pa izhaja tudi iz njegovih izjav, da je želel v Italijo. Toženka ne sprejema za verjetno, da tožnik ni želel zaprositi za mednarodno zaščito tako v Grčiji, na Madžarskem in na Hrvaškem, ker je bila njegova ciljna država Slovenija, ker je v policijskem postopku navedel Italijo. Meni, da bo prosilec, če ukrep ne bi bil izrečen, svojo pot nadaljeval do ciljne države.

9Brez osebnega razgovora, ki je za tožnika razpisan za dne 12. 10. 2021, vsebinske odločitve v skladu z ZMZ-1 ni mogoče izdati, razen izjem, ki pa v konkretnem primeru niso podane. Tožnikovo sodelovanje je potrebno tudi v primeru t. i. dublinskega postopka, če bo katera država članice Evropske unije sprejela odgovornost za obravnavanje prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito.

10Toženka je sprejela stališče, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje Azilnega doma, saj gre za nastanitev odprtega tipa, ki ne zagotavlja zadostnega nazora nad gibanjem prosilca. Pojasnila je, da varnostnika na območju Azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal kot neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb (več kot 80%) samovoljno zapustila Azilni dom.

11Ob upoštevanju že navedenih dejstev, da je tožnik prečkal kar tri države Evropske unije, ne da bi zaprosil za mednarodno zaščito, ilegalno vstopil tudi v Slovenijo in pot skrivoma po gozdu nadaljeval proti Italiji, pri čemer ob prijetju slovenske policije ni zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil dva dni kasneje, ko je bil že v postopku odstranitve iz države, je toženka ugotovila, da so izpolnjeni kriteriji za izrek ukrepa pridržanja na Center za tujce.

Tožnikove navedbe

12Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

13Vztraja, da je njegova ciljna država Slovenija. V zvezi z očitkom, da je podal prošnjo za mednarodno zaščito šele dva dni po prijetju, je tožnik pojasnil, da je ustno namero podal že ob prijetju, a so rekli, da ga niso razumeli in je kasneje šele v nekem centru dobil papir, da je svojo namero lahko zapisal. Navaja, da je že dne 28. 8. 2021 policiste skušal zaprositi za azil, vendar ga niso upoštevali in so ga vrnili na Hrvaško. Zato se je odločil, da tokrat sam poišče Azilni dom. Navaja, da ni hotel v Italijo. Na očitek, da je hodil proti Črnemu Kalu pa, da ni poznal poti. Tudi če je izgledalo, da hoče v Italijo, to ni res.

14Sklepanje toženke, da se je tožnik s svojimi ravnanji in izjavami izkazal za očitno begosumnega, po mnenju tožnika ni utemeljeno. Ne zadostuje namreč očitek, da za mednarodno zaščito ni zaprosil v državah Evropske unije, ki jih je prečkal.

15V zvezi z izjavo v policijskem postopku, zapisano v policijski depeši, tožnik poudarja, da se nanaša na tri osebe. Iz nje ne izhaja, da bi bil vsak od njih vprašan o nameri podaje prošnje. Ali tožnik res ni podal namere za mednarodno zaščito ni nedvomno ugotovljeno. V policijskem postopku gre zgolj s strani policistov navedene okoliščine, brez podpisa tožnika, da gre za njegovo izjavo.

16Tožnik je od 12. 9. 2021 v Republiki Sloveniji, dne 14. 9. 2021 je podal pisno izjavo, da želi v Sloveniji zaprositi za azil, gibanje pa mu je omejeno od 23. 9. 2021 dalje. Pri podaji prošnje je izrecno izjavil, da namerava v Sloveniji počakati na zaključek postopka.

17Tožnik se strinja, da brez osebnega razgovora o njegovi prošnji ni mogoče odločiti, kot tudi v primeru dublinskega postopka ter pridobitvi informacij o izvorni državi. Vendar toženka ni izkazala okoliščin, ki bi terjali zoper tožnika tako drastičen ukrep, kot je omejitev njegovega gibanja in s tem osebne svobode. Navaja, da je toženkino preverjanje milejšega ukrepa v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, preveč splošno in zgolj formalno. Toženka je brez utemeljenih razlogov sklepala, da v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče učinkovito izvesti ukrepa pridržanja prosilca na Azilni dom, tožniku pa niti ni očitano, da bi Azilni dom samovoljno zapustil, zato predlaga, da sodišče izpodbijati sklep odpravi.

Trditve toženke

18Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

19Na naroku za glavno obravnavo je še dodala, da je tožnik begosumna oseba, da je prečkal kar tri države Evropske unije ne da bi zaprosil za mednarodno zaščito in se skrival v Sloveniji po gozdu. Tožnikovo sodelovanje je potrebno za razjasnitev določenih dejstev in le tako lahko toženka reši njegov postopek.

O sodni presoji

20Sodišče je na glavni obravnavani v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga od A1 do A3, B1, listine, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke št. 2142-2605/2021/4 ter zaslišalo tožnika.

Tožba je utemeljena.

21Neposredno odločilen razlog za odločitev toženke je ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Nosilni razlog za omejitev gibanja v obravnavani zadevi je namreč presoja toženke, da je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil.

22Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96)¹, ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca.² Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije³, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.⁴

23Skladno s točko b tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca v tem primeru pridržati, da se lahko določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil; razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II). Iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil.

24Z navedeno določbo ZMZ-1 je zakonodajalec skladno z Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve gibanja v primeru, ko je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito in jih sicer ne bi bilo mogoče pridobiti. V takih okoliščinah pa je omejitev gibanja dopustna le, če obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil.

25Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka nevarnost, da bo prosilec pobegnil, utemeljevala, povzeto in v bistvenem s tem,: (i) da ni zaprosil za zaščito v eni izmed treh držav članic Evropske unije, v katerih je bil pred vstopom v Republiko Slovenijo; (ii) da je v policijskem postopku navedel, da je njegova ciljna država Italija; (iii) da so ga našli v gozdu pri Črnem Kalu.

26Utemeljene so tožbene navedbe, da ugotovitev, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v državah Evropske unije, ki jih je pred tem prečkal, ne zadostuje za izrečeni ukrep. Dejstvo, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v državah Evropske unije, namreč ne dokazuje utemeljene nevarnosti, da bi tožnik pobegnil iz Republike Slovenije, kar je bistvena okoliščina za odločitev v tem upravnem sporu. Po presoji sodišča je tožnik z vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji izkazal ravno nasprotno.

27Ne drži sicer tožbena trditev, da gre v policijski depeši „zgolj s strani policistov navedene okoliščine“. Policijska depeša je namreč na podlagi določbe 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) javna listina in je dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni.

28Res pa je, kot trdi tožnik, da je izjava v policijski depeši zapisana tako, da ne omogoča ugotovitve, da je tožnik tisti, ki je izjavil, da je njegova ciljna država Italija. Vsebina izjave v depeši je namreč zapisana v prvi osebi množine, zato ob zanikanju tega s strani tožnika, na podlagi depeše ni mogoče zaključiti, da je ravno (oziroma tudi) tožnik rekel, da je njegova ciljna država Italija. Iz policijske depeše namreč ne izhaja, da gre za izjavo vsakega izmed njih, ampak skupno izjavo vseh treh udeležencev postopka. Upoštevajoč, da je tožnik v prošnji izjavil, da je njegova ciljna država Republika Slovenija, kar potrdi tudi zaslišan na glavni obravnavani v tem upravnem sporu, je po presoji sodišča utemeljevanje toženke, da je tožnik begosumen zaradi izjave iz policijske depeše, katere vsebino sam zanika, premalo in nezadostno za dokazovanje nevarnosti, da bi tožnik iz Republike Slovenije pobegnil.

29Tudi dejstvo, kje so tožnika našli, da so ga našli pri Črnem Kalu, torej v Sloveniji, ob odsotnosti drugi dokazov, ne zadostuje niti za zaključek toženke, da je bil tožnik na poti v Italijo, toliko manj dokazuje, da ima tožnik namen pobegniti iz Republike Slovenije, preden bo odločeno o njegovi prošnji. Zaslišan je pojasnil, da je šel iz Zagreba proti Pazinu zato, ker je slišal, da je tam manj policajev in iz Pazina z uporabo aplikacije maps.me proti Ljubljani. Izpovedal je tudi, da bo do konca postopka o mednarodni zaščiti počakal v Republiki Sloveniji. Pri tem pa med strankama niti ni sporno, da tožnik preden so ga našli policisti, v Azilnem domu sploh še ni bil. Sam trdi celo, da je bil namenjen ravno v Azilni dom v Ljubljano.

30Glede na navedeno je bilo po presoji sodišča v obravnavani zadevi v zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zmotno uporabljeno materialno pravo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in je sodišče zato izpodbijani sklep odpravilo.

31Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, s čimer je odpadla pravna podlaga za izvrševanje omejitve gibanja v obravnavani zadevi, se do preostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

32Sodišče še pojasnjuje, da lahko toženka, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil Azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v Azilni dom ali njegovo izpostavo (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), šteje njegovo prošnjo za mednarodno zaščito za umaknjeno in postopek s sklepom ustavi (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1).

¹ V nadaljevanju Recepcijska direktiva II.
² Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen (glej sodbo SEU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve).
³ Glej sodbo Sodišča evropskih skupnosti z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86.
⁴ Iz tretjega odstavka navedenega člena je namreč razvidno, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij.