UPRS Sodba I U 1296/2020-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja A. A., za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS v zadevi I U 1823/2019-60 z dne 25. 8. 2020 zavrne.

2V obrazložitvi izpodbijanega akta je med drugim navedeno, da organ ugotavlja, da želi prosilec dodelitev izredne BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev pritožbe zoper sklep št. 1823/2019 z dne 25. 8. 2020, s katerim je Upravno sodišče v postopku varstva ustavnih pravic zavrglo prosilčevo tožbo zoper zapisnik o upravljanju pravniškega državnega izpita št. 6935 z dne 7. 11. 2019 (v nadaljevanju: Zapisnik PDI).

3Tožena stranka pravi, da kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je sodišče zavrglo prosilčevo tožbo, ker je ugotovilo, da prosilec s tožbo izpodbija akt (Zapisnik PDI), ki niti ni upravni akt niti akt, ki bi se sploh lahko izpodbijal v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Prav tako je sodišče ugotovilo, da negativna ocena na pravniškem državnem izpitu ne posega v ustavno pravico do svobode dela iz 49. člena Ustave RS. Tožena stranka dodaja, da je druga tožena stranka fizična oseba, ki ne more biti stranka v upravnem sporu. Zato je sodišče tudi iz tega razloga zavrglo tožbo. Iz izpodbijanega sklepa še izhaja, da zaradi zavrženja tožbe sodišče ni odločilo o odškodninskem zahtevku, ker gre za adhezijski zahtevek. V skladu s sodno prakso (sklep Vrhovnega sodišča X Dor 108/2020-3 in sodba 1940/2001) Zapisnik PDI ni (upravni) akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu; gre zgolj za zapis o poteku določenega dogodka, z njim se o ničemer ne odloča, četudi vsebuje zapis ocene. Presoja strokovne ocene nima narave upravnega odločanja. Ocena ne posega v pravico iz tretjega odstavka 49. člena Ustave. Na podlagi tretje alineje drugega odstavka 33. člena ZUS-1 je s tožbo zaradi kršitve človekovih pravic možno zahtevati prepoved nadaljevanja dejanja, ki še traja, in ne dejanja, ki je že zaključeno. Če bo druga tožena stranka ponovno imenovana za člana izpitne komisije, bo prosilec lahko zahteval njeno izločitev. Druga tožena stranka, je fizična oseba in zato v skladu s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 ne more biti tožena stranka. Zato zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh in jo je organ zavrnil na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP v zvezi z določbo drugega odstavka 37. člena ZBPP.

4Tožnik vlaga tožbo za spremembo odločbe Upravnega sodišča RS. Predlaga spor polne jurisdikcije in sklic glavne obravnave. Podaja tudi predlog Vrhovnemu sodišču za predodelitev zadeve drugemu stvarno pristojnemu sodišču. V prvem delu tožbe tožeča stranka utemeljuje predlog Vrhovnemu sodišču RS, da predodeli zadevo drugemu stvarno pristojnemu sodišču. V nadaljevanju tožbe zoper izpodbijani akt pa omenja kršitev 6. člena in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), kršitev ustavnih pravic iz 22., 23., 25. člena in 49. člena Ustave RS, kršitev 24. člena in 37. člena ZBPP ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

5Pravi, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, s katero je onemogočila tožeči stranki pravico do učinkovitega pravnega sredstva - pritožbe. Tožena stranka sploh ni ugotavljala druge alineje 24. člena ZBPP. Opravljen PDI je najbolj pomembna zadeva za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj za tožečo stranko v življenju, česar pa tožena stranka sploh ni omenila v izpodbijani odločbi. Tožena stranka je pavšalno navedla, da ni izpolnjen objektivni pogoj za BPP. Prav tako je sodišče vnaprej odločilo, da ne bo uspel s pravnim sredstvom, česar ni mogoče vnaprej napovedati. Potrebno je poudariti, da sta imenovani izpraševalki dokazani kršiteljici človekovih pravic, saj je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo kršitve pravice do poštenega sojenja v zadevi Cimperšek proti Sloveniji (št. 58512/6) z dne 30. 6. 2020. Nobeno sodišče še ni odločalo v primerljivi zadevi, saj noben kandidat še ni vložil tožbe zaradi ustnega dela PDI.

6Tožeča stranka predlaga, da sodišče spremeni odločbo tako, da tožbo sprejme v obravnavo in ugodi prošnji tožeče stranke, da se mu dodeli brezplačna pravna pomoč v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1823/2019-60 z dne 25. 9. 2020. Podrejeno predlaga, da sodišče v celoti odpravi odločbo in zadevo vrne v ponovni postopek, zahteva pa tudi plačilo stroškov postopka.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

7Tožba ni utemeljena.

8Vrhovno sodišče je s sklepom v zadevi I Upr 3/2020 z dne 10. 2. 2021 zavrnilo predlog tožeče stranke za predodelitev zadeve drugemu stvarno pristojnemu sodišču, kar je vzpostavilo pogoje za nadaljevanje tega upravnega spora pred Upravnim sodiščem RS.

9Sodišče se lahko strinja s tožnikom, da je opravljen pravniški državni izpit pomembna zadeva za tožnikov osebni in socialno-ekonomski položaj. Vendar pa samo to ni relevantno z vidika procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo v upravnem sporu in to je bistveno z vidika presoje, ali ima tožba v upravnem sporu verjetne izglede za uspeh. Z vidika 24. člena ZBPP je namreč najprej bistveno, ali tožnik s tožbo izpodbija tak akt, ki je lahko predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu. Na podlagi 24. člena ZBPP pristojni organ namreč ne presoja, ali je opravljen pravniški državni izpit pomemben za prosilčev socialno-ekonomski položaj, če pred tem organ ne ugotovi, da prosilec izpodbija akt oziroma zahteva sodno varstvo zoper dejanje, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu.

10Obrazložitev tožene stranke, ki jo je sodišče povzelo v tej sodbi, ne vsebuje stališč, ki bi bila v nasprotju z ZUS-1, Ustavo RS ali EKČP. Tožnik pa v tožbi ne navaja nobenega drugega diskriminatornega ali drugače protiustavnega dejanja, povezanega z Zapisnikom PDI ali opravljanjem pravniškega državnega izpita, v zvezi s katerim bi sodišče lahko ugotovilo, da je tožena stranka napačno uporabila določila ZUS-1 in 23. ter 157. člen Ustave glede dostopa do sodnega varstva.

11Ker iz tožbe in izpodbijane odločbe izhaja, da dejansko stanje med tožnikom in tožencem o tem, da tožnik izpodbija Zapisnik PDI in da je opravljen pravniški državni izpit pomemben za prosilčev socialno-ekonomski položaj, ni sporno, je sodišče odločilo na seji senata in ne v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Pri tem se je Upravno sodišče mutatis mutandis oprlo tudi na sodno prakso, ki sicer velja v zadevah, ko gre za varstvo civilnih pravic po EKČP, in po kateri sodišču ni treba zaslišati tožnika na glavni obravnavi, če se v zadevi pojavljajo zgolj (dejanska ali) pravna vprašanja, ki jih je mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank,¹ ali če so pravna vprašanja dokaj omejena oziroma niso kompleksna,² sodišče pa pri tem sme upoštevati tudi ekonomičnost postopka.³

12Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

13Kadar sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

¹ Döry v. Sweden, odst. 37, Mirovni inštitut v. Slovenia, odst. 37, Saccoccia v. Austria, odst. 73.
² Allan Jacobsson v. Sweden no. 2, odst. 49; Valová Assalino v. Portugal (dec.), Speil v. Austria (dec.); Ramos Nunes de Cravalho e Sá v. Portugal [GC], odst. 190-191, 211.
³ Zumbotel v. Austria, odst. 34; Miller v. Sweden, odst. 30; Schuller-Zgraggen v Switzerland, odst. 58; Jussila v. Finland, odst. 42; Döry v. Sweden, odst. 41.